Vzgoja otrok

[Aliana]

Ma ne vem, meni s tamalo kar.. saj ima fore, ko ni po njeno in se mece po tleh, ampak imamo par načinov, ki so do zdaj vedno delali...

En je, da se gremo kompromis - ok, meni to, kar bi rada ni všeč, kako lahko drugače rešiva? Presenetljivo velikokrat predlaga rešitev, s katero se lahko obe strinjava.

Drug je, da ji povem, da tole pa niti slučajno ne more biti po njeno, da vidim da je jezna, da razumem in ima pravico in da če bo kaj pomagalo, ce jo objamem.

V eni polovici to dela, v ekstremih, ko pa jr res nekaj, kar jo ziritira do konca in se mece po tleh in tuli in me odriva stran, ji pa rečem, da grem v drugo sobo, da se lahko sama s sabo zmeni in pomiri pa da bom tam, če me rabi.

Nazadnje ko sva imeli tole, je 15 minut se metala po tleh po kuhinji, vrescala, jokala, vse, kar je možno.. potem me je pa začela klicat in sem prišla in me je objela in se še enkrat zjokala...

 

Popoldne sva šle nekam in sem jo v avtu spraševala kaj je bilo to, ker mi niti ni bilo čist jasno zakaj je ven padla (neki z napacno barvo čaja v flasi) in sem rekla, ce je bilo ok, da sem jo pustila samo, da se je pomirila. Mi je rekla ja, mami, veš malo sem se zmisljevala pa da se je potem pa pomirila in odločila kaj hoče.

 

Dobesedno. 3-letnik. Včasih mi ni nič jasno od kje ji take ...

[Pico Della Mirandola]

Hja hja

 

Čakam tle bl Butla, pa kakšnega drugega zagovornika demokratične meritokracije. Cookie če se ne motim je imela ignore praktikum pri nasvetih.

jaz zelo rad berem in poslušam recimo te psihologe,pedagoge, psihoterapevte psihiatre jugo provenience, ker so pragmatični in ne samo teoretično dodelani, kot so to naši... Čeprav je tudi med našimi najti, fejst pedagoge ala Marko Juhant, pri kateremu me moti, le to, da je očitno povezal svojo kompetentnost na področju iz izkušenj ki jih ima z lastnimi otroci..

 

In tu moram seveda povedat svoje..

Vsak otrok gre čez neke skupne, klinično dokazane faze, razvoja v otroštvu.

Kar jih razlikuje je intenzivnost in sposobnost sprejemanja teh faz..

 

Vsako dete je trmasto, le da so eni na potenco drugi znosno, tretji kako drugače

 

Jaz sem človek, ki pač otrok in tudi odraslih ne morem ignorirat, ne v slabem ne v dobrem, stvari moram razčistit, tut na način ki je na videz grob , nasilen, robat, nekulturen,,,

 

Moje izkušnje z ljudmi in otroci so pomanjšani ludeki, so pač take, da je treba stvari, ki so ogrožujoče, pač zatret v kali..

 

Moji deklici, sta recimo za razliko od sosedovih fantov, precej bl živahni, nedisciplinirani, živi, divji, in nemirni, v teh svoji otroški zvedavosti gredo pogosto na rob, kjer same sebe tudi življensko ogrožajo,..

 

pri meni, recimo odpovedo nasveti, nekoga, ki je imel zvedavega a mirnega otroka..

 

vsako človeško bitje je unikatno le na grobo lahko definiramo, v kakšno smer se bodo razvijal, kako boš ti lahk kej tu pomagal, je pa stvar filinga..

In zame je varnost otroka najpomembnejša..

 

Ravno letos na dopustu, smo imel v praksi ogledano, kaj pomeni, tolerantna vzgoja in zaupanje da otroku lahko nekaj objasniš in da se bo on tega držal..

prva mi je tresnila s kake tri metra višine z neke hiške na katero si prišel po navpičnih stopnicah..

Kljub stokrat izrečeni mantri, "pazi na bučoooooommmmmm" je tretji dan k klada padla direkt na obraz, na hvalabogu, k blazina mehko in razmočeno koroško grudo.., tko da ji ni bilo nič

 

Če bi se ji to zgodilo recimo na eni drugi hiški, kjer je tut plezala, nočem niti pomislit...

Pa fora je bila v tem, da je moja guspa, skoz težila, da kaj stojim tm pod stopnicami in delam otroke za invalide, sej da ne bo noben padel sej da znajo in da naj grem raje pripravit ruksak za pohodništvo.. Zastonj je razlagat takim lahkomiselnežem, da je sekunda zadost za nepopravljive posledice

 

 

Ta druga pa takisto, medtem k sta z ženo reševala muco z veje, je seveda spregledala graben pod njo, guspa, pa ni imela cajta, na ta graben opozorit, ker si je mislila, sej ga je verjetno videla... pa sej ni neumna ali slepa..

 

 

Na plaži guspa sedi in si gleda celulit, tamala se nekam zašeta, odluta v neke misli... in v nekaj sekundah je ni bilo več na spregled...

ne levo ne desno, totalna panika..

 

 

ne vem ampak vsaj tridsestkrat opozorjeno dete naj se ne vesi na hišne stopnice ki so tko fajn zavite, in kljub strpni izobraževalno didaktično andragoški metodi razlage zakaj so te stopnice nevarne.. je vseeno sledilo vešenje in padec na oster rob, spet z gleavo in sam Bog nebeški ve, kako da jo je skupila samo z hematomom na trtici in praski na čelu.

tko da

 

ko imaš male otroke je treba bit skoz na preži, ni cajta in ne sme bit zaupanja v njiove sposobnosti dojemanja.. ja so brihtni, ampak ne koncentrirani, niso pozorni, ne zavedajo se nevarnosti, in nimajo razvit čut za slednjo...

 

Starš pa mora prepoznat, namerna dejanja od slučajnih in temu primerno reagirat..

 

zatorej, če se bo meni frklja iztrgala iz rok in zlaufala na prometno cesto... bo reakcija povsem drugačna, k to da trmari in najeda iz neke svoje nejevolje.....

 

kako ravnati z otroci, ki niso po standardih, to bi rad vprašal Juhante...

 

Ali mislite da take čuva vsevišnji in je vse vnaprej predestinirano?

[Pinka]

Se strinjam, ignoriranje je najbolj podn stvar ever. Še med odraslimi, mislim, ignorira se une, s katerimi nočeš imet prav nobenega opravka res nikoli več. Drugač pa itak, da je najbolje, če se lahko lepo civilizirano zmeniš... sam a komu to vedno uspeva?

Ignoriranju sama rečem tough job...vsaj zame, k eno osebo resnično želim ignorirat, ker dejansko nič več nočem imet z njo ampak se dostikrat zalotim, da ji kar odgovarjam ipd. Hkrati pa ni point v tem, dobr bi bilo, če bi oprostila sama sebi, da sem dovolila, da me je tako prizadela.

 

Ma ne vem, meni s tamalo kar.. saj ima fore, ko ni po njeno in se mece po tleh, ampak imamo par načinov, ki so do zdaj vedno delali...

En je, da se gremo kompromis - ok, meni to, kar bi rada ni všeč, kako lahko drugače rešiva? Presenetljivo velikokrat predlaga rešitev, s katero se lahko obe strinjava.

Drug je, da ji povem, da tole pa niti slučajno ne more biti po njeno, da vidim da je jezna, da razumem in ima pravico in da če bo kaj pomagalo, ce jo objamem.

V eni polovici to dela, v ekstremih, ko pa jr res nekaj, kar jo ziritira do konca in se mece po tleh in tuli in me odriva stran, ji pa rečem, da grem v drugo sobo, da se lahko sama s sabo zmeni in pomiri pa da bom tam, če me rabi.

Nazadnje ko sva imeli tole, je 15 minut se metala po tleh po kuhinji, vrescala, jokala, vse, kar je možno.. potem me je pa začela klicat in sem prišla in me je objela in se še enkrat zjokala...

 

Popoldne sva šle nekam in sem jo v avtu spraševala kaj je bilo to, ker mi niti ni bilo čist jasno zakaj je ven padla (neki z napacno barvo čaja v flasi) in sem rekla, ce je bilo ok, da sem jo pustila samo, da se je pomirila. Mi je rekla ja, mami, veš malo sem se zmisljevala http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png pa da se je potem pa pomirila in odločila kaj hoče.

 

Dobesedno. 3-letnik. Včasih mi ni nič jasno od kje ji take ...

 

Aliana tudi pri nas prihajamo v to obdobje in mamo tud vsake kvatre metanje po tleh. Takrat se enostavno umaknem in ji to tudi povem. Je pa čist odvisno od dneva kako se odzove. Sploh pred polno luno je noro, ravno prejšnji teden enostavno nisem vedla skoz katere škrge naj še diham. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon28.gif

 

****

Me pa malo skrbi zadnje dni, da smo jo nekako "napsihiral" glede na to, da se sedaj za vsako stvar opravičuje. Kot, da smo ji dali občutek krivde. Npr ravno danes sem opazila en primer sicer pri babici, da jo je ugriznila (mislim, da, ker nisem videla) in je babica tako užaljeno odregirala, da je samo šla ven iz stanovanja. V tistem je pikica rekla, da jo hoče poklicat in se ji je po telefonu opravičila, ona pa zelo hladna in ja ok ter ji prekine. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_eek.gif Sama sem potem tako odreagirala, da sem ji rekla, da je zelo lepo od nje kako se je zavedala, da je nekaj narobe naredila in se sama od sebe tudi opravičila. Hočem povedat to, da se pikica zdej skoz vsem opravičuje za vse, včasih še svojim igračam

[mayita]

pa ne vem tudi jaz ne filozofiram s ta malim,ker itak ja so brihtni ampak polovica besed ki jim jih izrečemo ji ne razumejo,zakaj bom jaz pol njemu razlagala na dolgo in široko zakaj ne.

ko mi je prvič pobegnil na cesto čeprav sem mu rekla naj ne gre jih je dobil po riti pol sem mu pa še pokazala prometno nesrečo in povovoženo mačko in žabo in nikoli več ni skočil na cesto pa tudi ne pravim da ne bo.Otrokom pač ne moreš zaupat.

in povem vam tako taktiko imam pri vsem ne razglablam zakaj ampak pokažem.In povem vam ne meče se mi ob tla nima histeričnih napadov in je vesel otrok, veliko bolj od tistih ki jim starši na dolgo in široko govorijo zajak ne tja gor in oni pol padejo histerijo in naslednji dan to spet ponovijo,groza kaj delajo nekateri iz otrok....pa še to nekateri rečejo ne sme se tega delat in mu pol na dolgo in široko povejo, pa se jim otrok smeje v faco spet recimo udari vrstnika in mu mama spet ponovi vse na dolgo in široko on spet udari še med razlago ona popoka otroka brez kaznovanja in misli da ga tako kaznuje, otrok je pa zelo očitno ljubosumen na druge in si prav to želi da bi imel mamo za samo za sebe in ta otrok ima iz dneva v dan več histeričnih napadov.moj ga je imel samo enkrat in sem mu takoj rekla da se tako ne bo obnašal in sem ga poslala v sobo je začel brcat vse okoli sebe sem mu še enkrat rekla naj gre v sobo in je jokal in NE IN NE IN NE.Sama sem ga prijela brcajočega kričečega praskajočega ga postavila v sobo in držala vrata dokler ni nehal histerično tolči po vratih in dokler se ni popolnoma umiril.Nikoli več ni ponovil vaje,nikoli....torej kaj hočem povedati imamo več lepega časa ko se ne prerekam z njim in ker nima histeričnih napadov.tukaj pri nas nekatere ženske ne morejo iti v trgovino z otrokom,ker se vsakič kregajo in dobivajo histerične napade.

[anne]

Mislim, da je treba ločiti med ignoriranjem človeka in ignoriranjem njegovih dejanj. Če npr otrok vrešči in se meče po tleh, to dejanje (lahko) ignoriraš. Če pač dela stvari namerno, da te spravi iz tira in bi s pozornostjo temu dejanju dal le še večje veselje, da z njim nadaljuje. Seveda bi se lahko razumelo, da z ignoriranjem dejanja posredno ignoriraš tudi otroka, a dejansko pač ignoriraš tisto dejanje, da z njim preneha.

 

Kako dejansko postopati v konkretnih situacijah, je pa seveda odvisno od situacije, starša, otroka. In kot pravi Pico, za nekoga en pristop morda lahko deluje, pri drugem pa je treba ubrati nekaj čisto nasprotnega, saj so si otroci res tako različni. Tu je pač na starših, da to različnost, drugačnost razumejo, sprejmejo in, največja umetnost, v tem duhu tudi delujejo.

[Andreja Anda Jagodič]

TEMA Z NASLOVNICE

Kako v sebičnem svetu vzgojiti otroke v obzirne ljudi

 

LJUDEM se vsak dan ponudijo neštete priložnosti, da bi za druge storili kaj dobrega. Vendar se zdi, da mnogi mislijo samo nase. Dokaze za to lahko vidite praktično vsepovsod – od brezvestnega goljufanja do agresivne vožnje, od surovega govorjenja do izbruhov jeze.

 

Takšno sebičnost je opaziti tudi v mnogih družinah. Nekateri se denimo razvežejo od svojega zakonca preprosto zato, ker menijo, da si »zaslužijo nekaj boljšega«. Celo nekateri starši v svoje otroke nehote zasejejo sebičnost. Kako pa? Tako da ugodijo vsaki otrokovi kaprici, obotavljajo pa se ga kakor koli disciplinirati.

 

Po drugi strani mnogi starši učijo svoje otroke, naj dajejo prednost drugim, in jim s tem zelo koristijo. Za otroke, ki so pozorni do drugih, je več verjetnosti, da bodo imeli prijatelje ter kvalitetne in trajne odnose z ljudmi. Bolj verjetno je tudi, da bodo zadovoljnejši. Zakaj? Zato ker, kot pravi Sveto pismo, »dajati osrečuje bolj kakor prejemati«. (Apostolska dela 20:35)

 

Kako lahko kot starši pomagate svojim otrokom, da bodo imeli koristi od tega, da so prijazni, in da bodo pazili na to, da se ne bi okužili z vase zagledano miselnostjo, ki je splošno razširjena? Poglejmo si tri napake staršev, s katerimi utegnejo v otrocih podžigati sebičnost, pa tudi to, kako se tem napakam lahko ognejo.

 

1. Pretirano hvaljenje

 

Težava. Strokovnjaki opažajo zaskrbljujoč trend: Mnogi mladi pridejo na trg delovne sile z močnim občutkom, da jim marsikaj kar samoumevno pripada, s prepričanjem, da bodo vsekakor uspešni, pa četudi za to naredijo bore malo ali pa sploh nič. Nekateri si domišljajo, da bodo v službi hitro napredovali, ne da bi jim bilo sploh treba obvladati svoj poklic. Drugi pa so prepričani, da so nekaj posebnega in da si zaslužijo, da ljudje z njimi tako tudi ravnajo. Ko pa dojamejo, da okolica ne misli tako, jih to močno potre.

 

Iz česa to izvira. Včasih je treba razlog za to, da ima človek previsoko mnenje o sebi, iskati v njegovem otroštvu. Na nekatere starše na primer pretirano vpliva gibanje za samospoštovanje, ki je postalo priljubljeno v zadnjih desetletjih. Nazori tega gibanja so videti prepričljivi: Če otrokom koristi malo pohvale, jim bo veliko pohvale še bolj. Po drugi strani pa zagovarja prepričanje, da roditelj otroku s tem, da mu pokaže kakršno koli neodobravanje, samo jemlje pogum. To v družbi, ki ima za svoje poslanstvo krepiti samospoštovanje, velja za šolski primer neodgovornega starševstva. V starše vcepljajo miselnost, da pri svojih otrocih ne bi smeli nikoli povzročiti tega, da bi imeli slab občutek o sebi.

 

Zato so mnogi očetje in mame začeli svoje otroke neprestano obsipavati s pohvalami, celo takrat, ko ti ne storijo ničesar zares pohvale vrednega. Vsak še tako majhen dosežek proslavijo, vsako še tako veliko napako pa spregledajo. Ti starši so prepričani, da si bodo njihovi otroci pridobili samospoštovanje samo, če se za njihova slaba dejanja ne bodo zmenili, vse drugo pa bodo pohvalili. To, da se otroci dobro počutijo v svoji koži, je postalo pomembnejše od tega, da bi se naučili doseči v življenju kaj, zaradi česar bi se v resnici lahko dobro počutili.

 

Kaj pravi Sveto pismo. Sveto pismo priznava, da je človeka povsem primerno pohvaliti, kadar si to zasluži. (Matej 25:19–21) Če pa starši otroke pohvalijo samo zato, da bi se ti dobro počutili, si lahko pridobijo izkrivljen pogled nase. V Svetem pismu ustrezno temu piše: »Če namreč kdo misli, da je kaj, ko v resnici ni nič, zavaja sam sebe.« (Galačanom 6:3) Zato Sveto pismo staršem naroča: »Svojim otrokom ne odrekaj discipliniranja. S svojo odločnostjo jih še ne boš ubil.« * (Pregovori 23:13, Contemporary English Version)

 

Kaj lahko storite. Postavite si za cilj, da boste otroka disciplinirali, ko bo potrebno, in ga pohvalili, ko si bo to res zaslužil. Ne hvalite ga samo zato, da se bo dobro počutil v svoji koži. To najbrž niti ne bi delovalo. »Prava samozavest izvira iz tega, da človek razvija svoje talente in se nauči novih stvari,« piše v knjigi Generation Me, »ne pa iz tega, da mu kdo govori, da je čudovit že samo zato, ker obstaja.«

 

»O sebi ne misli več, kot je treba misliti, temveč [. . .] o sebi misli razumno.« (Rimljanom 12:3)

 

2. Pretirano zaščitništvo

 

Težava. Videti je, da mnogi mladi prihajajo na trg delovne sile zelo slabo pripravljeni na težave. Nekateri težko prenesejo že najmanjšo kritiko. Drugi so zelo izbirčni in so pripravljeni sprejeti samo tisto delo, ki ustreza njihovim visokim pričakovanjem. Doktor Joseph Allen v knjigi Escaping the Endless Adolescence na primer pripoveduje o mladeniču, ki je med razgovorom za službo povedal: »Imam občutek, da so nekatere naloge, ki spadajo k tej zaposlitvi, lahko včasih nekoliko dolgočasne, jaz pa se nočem dolgočasiti.« Avtor knjige dodaja: »Zdi se, da ni razumel, da prav k vsem zaposlitvam spadajo tudi nekatera dolgočasna opravila. Kako je mogoče, da je star že 23 let, pa tega še vedno ni dojel?«

 

Iz česa to izvira. V zadnjih desetletjih med starši vlada trend, da morajo zaščititi svoje otroke pred vsakršnimi težavami. Ali se je vaša hčerka slabo odrezala pri testu? Posredujte in zahtevajte od učitelja, da ji da boljšo oceno. Ali je vaš sin dobil kazen za prometni prekršek? Plačajte jo namesto njega. Neuspela romantična zveza? Vso krivdo zvrnite na nekdanjega fanta oziroma dekle.

 

Čeprav je povsem naravno, da starši želijo zaščititi svoje otroke, pa jim lahko s pretiranim zaščitništvom dajejo vtis, da jim ni treba prevzeti odgovornosti za svoja dejanja. »Namesto da bi se [takšni] otroci naučili prenesti bolečino in razočaranje ter se iz tega celo kaj naučili,« piše v knjigi Positive Discipline for Teenagers, »odrastejo v izredno sebične ljudi, prepričane, da jim svet in starši nekaj dolgujejo.«

 

Kaj pravi Sveto pismo. Težave so del življenja. Pravzaprav v Svetem pismu piše: »Slabe stvari se [. . .] zgodijo vsakomur!« (Pridigar 9:11, Easy-to-Read Version) To velja tudi za dobre ljudi. Krščanski apostol Pavel denimo se je med svojim delovanjem znašel v prenekateri stiski. Vendar mu je spoprijemanje s težavami koristilo! Napisal je: »Naučil [sem se] v vsakršnih okoliščinah biti zadovoljen s tem, kar imam. [. . .] Naučil [sem se] skrivnosti glede tega, kako biti sit in kako biti lačen, kako živeti v obilju in kako trpeti pomanjkanje.« (Filipljanom 4:11, 12)

 

Kaj lahko storite. Prizadevajte si ravnati po svetopisemskem načelu »Vsak od nas mora nositi svoje breme«, pri tem pa imejte v mislih stopnjo zrelosti vaših otrok. (Galačanom 6:5, CEV) Če vaš sin dobi kazen za prometni prekršek, je morda najboljše, da jo sam plača s svojim denarjem, bodisi z žepnino bodisi s plačo. Če se vaša hči slabo odreže pri testu, bi to morda moral biti zanjo alarm, da se bo naslednjič bolje pripravila. Če se je vaš sin razšel s svojim dekletom, ga potolažite, vendar mu ob primernem času tudi pomagajte razmisliti o vprašanjih, kot je »Ali ti je ta izkušnja pokazala, na katerih področjih bi morda moral postati zrelejši?«. Otroci, ki si prizadevajo rešiti svoje težave, postanejo zdržljivejši in samozavestnejši – pridobijo si torej lastnosti, ki si jih morda ne bi, če bi jih nekdo ves čas reševal iz težav.

 

»Naj vsak dokaže, kakšno je njegovo delo, in tedaj se bo imel česa veseliti glede samega sebe.« (Galačanom 6:4)

 

3. Zasipavanje z materialnimi dobrinami

 

Težava. V neki raziskavi, ki so jo opravili med mladimi odraslimi ljudmi, je 81 odstotkov anketiranih dejalo, da je najpomembnejši cilj njihove generacije »obogateti« – to se jim je zdelo daleč pomembnejše od »pomagati drugim«. Vendar pehanje za bogastvom ne prinaša zadovoljstva. Pravzaprav je omenjena raziskava pokazala, da so ljudje, ki se osredinjajo na gmotne dobrine, manj srečni in bolj depresivni. Splošno gledano imajo tudi več fizičnih in psihičnih problemov.

 

Iz česa to izvira. Nekateri otroci odraščajo v družinah, ki so usmerjene v pridobitništvo. »Starši hočejo, da bi bili njihovi otroci srečni, otroci pa hočejo stvari,« piše v knjigi The Narcissism Epidemic. »Zato jim starši kupujejo stvari. In otroci so res srečni, vendar samo za kratek čas. Zatem pa hočejo še več stvari.«

 

Seveda oglaševalska industrija z velikim veseljem želi potešiti to potrošniško lakoto. Širi zamisli, kot sta »Zaslužiš si najboljše« in »Ker si tega vreden«. Mnogi mladi so postali žrtev takšnih sporočil in so sedaj v dolgovih, saj ne morejo plačati reči, ki »si jih zaslužijo«.

 

Kaj pravi Sveto pismo. Sveto pismo priznava, da denar potrebujemo. (Pridigar 7:12) Hkrati pa svari, da je »ljubezen do denarja [. . .] korenina najrazličnejših škodljivih reči«. Nato dodaja, da so si nekateri, ker so »gojili takšno ljubezen, [. . .] zadali mnogo bolečin«. (1. Timoteju 6:10) Sveto pismo nas ne spodbuja k temu, da bi si kopičili gmotno bogastvo, temveč da bi bili zadovoljni z osnovnimi življenjskimi potrebščinami. (1. Timoteju 6:7, 8)

 

»Tisti, ki so se odločili obogateti, pa padejo v skušnjavo in se ujamejo v zanko ter v mnoge nespametne in škodljive želje.« (1. Timoteju 6:9)

 

Kaj lahko storite. Starši, preiščite svoje stališče do denarja in reči, ki jih lahko z njim kupite. Imejte jasno začrtan prednostni vrstni red in pomagajte otrokom storiti enako. V prej omenjeni knjigi The Narcissism Epidemic najdemo naslednje predloge: »Starši in otroci bi se lahko pogovorili o temah, kot so ‚Kdaj je pametno kupovati na razprodaji in kdaj to ni pametno?‘, ‚Kolikšna je obrestna mera?‘ in ‚Kdaj si nazadnje kupil kaj zato, ker je nekdo drug menil, da bi moral?‘.«

 

Pazite, da ne boste skušali z materialnimi stvarmi pomesti pod preprogo družinskih težav, ki bi jih bilo treba rešiti. »Splošno znano je, da je zmanjševanje problemov z nakupovanjem gmotnih stvari povsem neučinkovita metoda,« piše v knjigi The Price of Privilege. »Problemov se je treba lotiti premišljeno, razumno in z empatijo, ne pa s čevlji in torbicami.

[nataly]

Kaj pa vem - moje mnenje je bilo, da se morajo otroci čim prej naučiti pasti - prvič pade, drugič se sam pazi. Ta starejša prvič razbila celo zob (hb, da bil mlečni) in kje je vse potem pristala? Na strehi, na vrhu dreves, imela plavalne vaje v Dravi (ko reševala frendico, ki padla vanjo), bila sledosledec (ko s taisto frendico odločile, kaj odločile...ta starejša je odločila, da gresta po svoje), skratka...lahko mirne duše rečem, da sem s takšnim pristopom uspela vzgojiti mlado, odločno žensko. Po mojem na čase preveč samostojno. Če sem v drugo nekoliko kao pazila, ker ta mlajša pač po meni s slabšim ravnotežjem -gre na drevo samo na spodnje veje, češnje raje s tal zoblje ) in se tudi nekoliko bolj drži krila. Ravno danes me vprašala, če bi jo pri 17-tih pustila samo na morje...sem malo gruntala... bi ali ne bi...potem pa sem ji rekla...no, ti niti pri teh letih ne bi šla. In seveda ni. Je pa starejša..in to v Zrče...mater me napizdila takrat... a lahko grem s tremi sošolkami na morje v Novaljo?...ja lahko...ker hb ni bilo popravnega...in potem povem v službi, da ji bom dovolila iti v Novaljo. Pol pa slišim takšne...kaj si ti nora? V Zrče jo boš pustila? Kakšne Zrče? in potem na net gledat. In sem seveda imela kaj videt. HUdiča, a jaz že dala obljubo. In potem sledil praktični pogovor doma...poslušaj, od nosečnosti ni še nobena umrla, od AIDS-a pa. Tak, da punca...pamet v roke. In fotke, ki so potem na koncu sledile....in celo tiste cenzurirane so bile takšne, da jaz kar slabe volje ratala. Toliko alkota na mizi nisem videla še nikjer. Razen v gostilni. Itak, da sem že pisarila pred leti o tem.

 

Tak da se meni pretirano zaščitništvo zdi škodljivo za mladiče naše. Čeglih, pa se glih kaj rado zgodi, ko nisi zraven. Samo, če boš študiral na to, kaj vse se lahko zgodi in v vsem videl slabo, potem si prikrajšan za marsikaj lepega. In vsi se učimo iz izkušenj, ki jih pridobimo. Otroci še bolj kot odrasli.

[Pinka]

nataly http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif sam to bi še dodala, da tko otrok dobi tud zaupanje vase http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

[Andreja Anda Jagodič]

Koraki do srečne družine

Vzgajanje otrok

 

John *: Preden sta me starša kaznovala za kaj, kar sem naredil narobe, sta se resnično potrudila, da bi razumela, zakaj sem tako ravnal in kakšne so bile okoliščine. Pri svojih hčerkah skušam posnemati njun pristop. Moja žena Alison prihaja iz drugačnega družinskega okolja. Njen oče in mati sta bila bolj impulzivna. Videti je, da sta otroke kaznovala, ne da bi ju zanimalo, kakšne so bile okoliščine. Včasih imam občutek, da žena najina otroka podobno ostro disciplinira.

 

Carol: Moj oče nas je zapustil, ko sem imela komaj pet let. Ni se zanimal ne zame ne za moje tri sestre. Moja mama je trdo delala, da nas je preživljala, in pri skrbi za mlajše sestre sem nosila velik del odgovornosti. Zame otroštvo ni bilo ravno čas razigranosti, saj sem morala prevzeti vlogo starša. Še danes sem bolj resna kot vedra. Ko otroka potrebujeta discipliniranje, se kar naprej obremenjujem z njunimi napakami. Želim vedeti, zakaj se je nekaj zgodilo in kaj jima je takrat rojilo po glavi. V nasprotju z mano moj mož Mark ne premleva stvari. Vzgojil ga je ljubeč, vendar odločen oče, ki je bil pozoren do njegove matere. Pri najinih hčerkah mož hitro reši probleme. Presodi to, kar se je zgodilo, ukrepa in nato gre naprej.

 

IZ Johnovega in Carolinega komentarja je razvidno, da lahko to, kako ste bili vzgojeni, močno vpliva na to, kako vzgajate svoje otroke. Kadar mož in žena prihajata iz različnega družinskega okolja, je več možnosti, da se nagibata k zelo različnim pristopom vzgajanja otrok. Takšne razlike lahko včasih povzročijo napetost med zakoncema.

 

Napetost se lahko še stopnjuje, če sta zakonca izčrpana. Novopečena starša kmalu spoznata, da je vzgajanje otrok utrujajoče delo s polnim delovnim časom. Joan, ki je skupaj s svojim možem Darrenom vzgojila dve deklici, pravi: »Rada imam dekleti, ampak le redkokdaj sta bili pripravljeni iti v posteljo, ko sem to hotela jaz. Zbujali sta se, ko je bilo to najmanj prikladno. Ko sem hotela govoriti, sta mi segali v besedo. Vsepovsod sta puščali svoje čevlje, oblačila in igrače, tudi masla nista nikoli dali nazaj v hladilnik.«

 

Jacku je žena po rojstvu drugega otroka zbolela za poporodno depresijo. On pravi: »Po službi sem navadno domov prišel utrujen in potem pol noči prebedel z najino novorojenčico. Zato je bil izziv dosledno vzgajati starejšo hčerko. Ljubosumna je bila na svojo malo sestrico, s katero si je morala deliti najino pozornost.«

 

Ko se utrujena starša ne strinjata glede vzgajanja otroka, se lahko iz majhnih prepirov izcimijo veliki spori. Nerešena nesoglasja lahko povzročijo razkol med zakoncema in dajo otroku priložnost, da manipulira s staršema. Katera biblijska načela lahko pomagajo zakoncema ohraniti tesne vezi v zakonu in obenem učinkovito vzgajati otroke?

 

Vzemite si čas za svojega zakonca

Zakonska zveza naj bi obstajala, preden pridejo otroci, in naj bi ostala še dolgo po tem, ko se otroci odselijo od doma. Glede zakonske zveze Biblija pravi: »Kar je torej Bog združil, naj noben človek ne ločuje.« (Matej 19:6) Po drugi strani pa ta isti odlomek pokaže, da je Božji namen, da bo otrok naposled »zapustil očeta in mater«. (Matej 19:5) Dejansko je vzgajanje otrok le obdobje v zakonu, ne pa njegov temelj. Vsekakor morajo starši posvetiti čas vzgoji otrok, toda dobro je, da ohranijo v mislih, da je za to najboljši temelj trden zakon.

 

Kako lahko zakonca ohranita svojo zvezo trdno v letih, ko otroci odraščajo? Če je le možno, si določita nekaj časa, da ga bosta preživljala skupaj brez otrok. Tako se bosta lahko pogovorila o pomembnih družinskih zadevah in preprosto uživala v medsebojni družbi. Priznati je treba, da ni enostavno najti čas, da bi bila kot par skupaj. Alison, mama, ki smo jo omenili prej, pravi: »Ravno ko se zdi, da bova z možem imela nekaj trenutkov zase, zahteva pozornost najmlajša hči ali pa najino šestletnico doleti ‚katastrofa‘, kot je na primer to, da ne najde svojih voščenk.«

 

Joan in Darren, ki smo ju že omenili, sta našla čas zase tako, da sta določila, kdaj morata hčerki v posteljo, in se tega držala. »Od najinih hčerk sva vedno pričakovala, da sta ob določeni uri v postelji in pripravljeni, da pogasnemo luči,« pravi Joan. »Tako sva z Darrenom imela čas za sprostitev in pogovor.«

 

Starši s tem, da otroku določijo čas, ko mora v posteljo, ne pridobijo le časa zase, temveč tudi pomagajo otroku, da »o sebi ne misli več, kot je treba misliti«. (Rimljanom 12:3) Otroci, ki se učijo spoštovati pravilo, da morajo ob določeni uri spat, sčasoma spoznajo, da so pomemben del družine, niso pa edini pomembni del – oni so tisti, ki se morajo prilagajati družinski rutini, ne pa pričakovati, da se bo družinska rutina prilagajala njihovim muham.

 

POSKUSITE TO: Določite, kdaj morajo otroci navadno v posteljo, in bodite pri tem dosledni. Če vam otrok pove razlog, zakaj naj bi ostal še malo pokonci, kot na primer da bi popil kozarec vode, boste morda želeli ustreči eni želji. Ampak ne pustite otroku, da bi čas za spanje prestavljal v nedogled s kopico želja. Če vas otrok prosi, da ostane pokonci še pet minut, in mu želite ugoditi, nastavite budilko, da bo zazvonila čez pet minut. Ko zazvoni, dajte otroka v posteljo brez kakršnega koli popuščanja. »Naj vaš ‚da‘ pomeni da in vaš ‚ne‘ naj pomeni ne.« (Matej 5:37)

 

Nastopajta enotno

»Poslušaj, sin moj, očeta svojega pouk in ne zametuj nauka matere svoje,« pravi moder pregovor. (Pregovori 1:8) Ta vrstica nakazuje, da imata tako oče kot mati pravico uveljavljati avtoriteto nad svojimi otroki. Tudi kadar mož in žena prihajata iz podobnega družinskega okolja, se lahko zgodi, da se ne strinjata glede tega, kako vzgajati otroka in katera družinska pravila bi morala veljati v posameznem primeru. Kako se lahko starša spoprimeta s tem izzivom?

 

John, ki smo ga prej navajali, pravi: »Menim, da je pomembno, da se zakoncu ne nasprotuje pred otroki.« Ne glede na to priznava, da je enoten nastop pred otroki ena tistih reči, ki jih je lažje reči kot storiti. »Otroci so zelo dojemljivi,« pravi John. »Tudi če ni izrečeno, da se ne strinjava, hči lahko zazna najine občutke.«

 

Kako se tega izziva lotevata John in Alison? Alison pravi: »Če se ne strinjam z možem glede tega, kako disciplinira najino hčer, mu svoje mnenje povem šele takrat, ko sem prepričana, da naju hči ne more slišati. Nočem, da bi mislila, da lahko izkoristi najine različne poglede, da bi dosegla svoje. Če ugotovi, da se ne strinjava, ji povem, da se mora vsakdo v družini podrejati Jehovovi ureditvi in da se jaz voljno podrejam očetu, tako kakor bi se morala ona kot otrok podrejati nama.« (1. Korinčanom 11:3; Efežanom 6:1–3) John pravi: »Ko smo skupaj kot družina, sem navadno jaz tisti, ki poskrbi za discipliniranje najinih hčera. Toda če Alison bolj ve, za kaj gre, prepustim discipliniranje njej in jo pri tem podprem. Če se glede česa ne strinjam z njo, se o tem pogovoriva kasneje.«

 

Kaj lahko storite, da ne bi vajina razhajanja glede vzgoje otrok povzročila zamero med vama in posledično spodkopala otrokovo spoštovanje do vaju?

 

POSKUSITE TO: Določita čas, da se bosta redno tedensko pogovarjala o zadevah, povezanih z vzgojo otrok, in o morebitnih razhajanjih. Skušajte uvideti, kako na zadevo gleda zakonec, in upoštevajte dejstvo, da imata vaš zakonec in otrok med sabo svoj odnos.

 

Starševstvo naj vaju zbliža

Nedvomno je vzgajanje otrok zahtevno delo. Včasih se morda zdi, da vam jemlje malodane vso energijo. Toda prej ali slej se bodo otroci odselili od doma in vidva z zakoncem se bosta znova bolj videla kot par. Ali bo vzgajanje otrok okrepilo ali razrahljalo vezi med vama? Odgovor je odvisen od tega, kako udejanjata načelo iz Propovednika 4:9, 10: »Bolje je dvema nego enemu, ker imata dobro plačilo za svoj trud. Zakaj če padeta, vzdigne tovariš tovariša.«

 

Ko starša sodelujeta med sabo, so sadovi tega lahko zelo razveseljivi. Carol, ki smo jo navajali prej, meni takole: »Vedela sem, da ima mož veliko čudovitih lastnosti, toda ob skupnem vzgajanju otrok sem ga spoznala z nove plati. Moje spoštovanje in ljubezen do njega rasteta, ko opazujem, kako ljubeče skrbi za najini dekleti.« John pravi za Alison: »Ko vidim, kako skrbna mati je postala moja žena, jo še bolj ljubim in občudujem.«

 

Če si vzamete čas za svojega zakonca in skupaj kot tim vzgajata otroke, se bo vaš zakon krepil, medtem ko bodo otroci odraščali. Kakšen boljši zgled bi sploh lahko dali svojim otrokom?

[gold]

http://images0.zurnal24.si/slika-419x600-1369509615-894046.jpg

[gold]

[butl]

https://www.youtube.com/watch?v=yGL0EUSUyrE

 

Preberite, pomeditirajte

 

Ker ravno tu, na LNFju je največ ljudi, ki mislijo, da je ignoriranje otroka in partnerja boljše k tepežka in prepir...

 

Se zelo zelo zelo strinjam.

 

Ignoriranje je ravno tako oblika nasilja...tako kot tepež in poniževanje.

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon25.gif

[Pico Della Mirandola]

Kaj pa vem - moje mnenje je bilo, da se morajo otroci čim prej naučiti pasti - prvič pade, drugič se sam pazi. Ta starejša prvič razbila celo zob (hb, da bil mlečni) in kje je vse potem pristala? Na strehi, na vrhu dreves, imela plavalne vaje v Dravi (ko reševala frendico, ki padla vanjo), bila sledosledec (ko s taisto frendico odločile, kaj odločile...ta starejša je odločila, da gresta po svoje), skratka...lahko mirne duše rečem, da sem s takšnim pristopom uspela vzgojiti mlado, odločno žensko. Po mojem na čase preveč samostojno. Če sem v drugo nekoliko kao pazila, ker ta mlajša pač po meni s slabšim ravnotežjem -gre na drevo samo na spodnje veje, češnje raje s tal zoblje http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png) in se tudi nekoliko bolj drži krila. Ravno danes me vprašala, če bi jo pri 17-tih pustila samo na morje...sem malo gruntala... bi ali ne bi...potem pa sem ji rekla...no, ti niti pri teh letih ne bi šla. In seveda ni. Je pa starejša..in to v Zrče...mater me napizdila takrat... a lahko grem s tremi sošolkami na morje v Novaljo?...ja lahko...ker hb ni bilo popravnega...in potem povem v službi, da ji bom dovolila iti v Novaljo. Pol pa slišim takšne...kaj si ti nora? V Zrče jo boš pustila? Kakšne Zrče? in potem na net gledat. In sem seveda imela kaj videt. HUdiča, a jaz že dala obljubo. In potem sledil praktični pogovor doma...poslušaj, od nosečnosti ni še nobena umrla, od AIDS-a pa. Tak, da punca...pamet v roke. In fotke, ki so potem na koncu sledile....in celo tiste cenzurirane so bile takšne, da jaz kar slabe volje ratala. Toliko alkota na mizi nisem videla še nikjer. Razen v gostilni. Itak, da sem že pisarila pred leti o tem.

 

Tak da se meni pretirano zaščitništvo zdi škodljivo za mladiče naše. Čeglih, pa se glih kaj rado zgodi, ko nisi zraven. Samo, če boš študiral na to, kaj vse se lahko zgodi in v vsem videl slabo, potem si prikrajšan za marsikaj lepega. In vsi se učimo iz izkušenj, ki jih pridobimo. Otroci še bolj kot odrasli.

 

 

ja jst sem definitivno pretirano zaščitniški in definitivno pretirano nezaupljiv do okolice.. Povsod in vedno iščem, ogrožujoče faktorje, povsod imam predvidevanja, kaj bi lahko šlo narobe, povsod iščem vire ogrožanja. Tak sem postal nekje po 4 razredu osnovne šole, ne vem od kod ta klik v glavi. Zdej ne morem vedet kako bo, ko bodo moji dve mladički ratali dami..predvidevam, da bo zaščitništvo samo še večje. vendar v eni drugi smeri.

 

Zdej a me bo to predčasno v grob spravilo ne vem, sam ne morem iz svoje kože in eni 3 in drugi 4 letnici pustit da same hodijo okol, da se plazijo povsod brez nadzora.. enostavno, zdaj še ni čas da se na lastnih napakah učijo, ker jih ne dojemajo kot napake in napake ne ponotranjijo na drugačen način kot kontraproduktivni strah...

 

Tko se recimo otrok, ki prezgodaj zaplava in se pri tem napije vode, zna potem dolga leta bati vsega kar je z vodo oz plavanjem povezano. šele kasneje, lahko te fobije preseže..

 

ker ne razume vzrokov in posledice

 

sam kaj čem jst pametovat tle..

[Pico Della Mirandola]

Mislim, da je treba ločiti med ignoriranjem človeka in ignoriranjem njegovih dejanj. Če npr otrok vrešči in se meče po tleh, to dejanje (lahko) ignoriraš. Če pač dela stvari namerno, da te spravi iz tira in bi s pozornostjo temu dejanju dal le še večje veselje, da z njim nadaljuje. Seveda bi se lahko razumelo, da z ignoriranjem dejanja posredno ignoriraš tudi otroka, a dejansko pač ignoriraš tisto dejanje, da z njim preneha.

 

Kako dejansko postopati v konkretnih situacijah, je pa seveda odvisno od situacije, starša, otroka. In kot pravi Pico, za nekoga en pristop morda lahko deluje, pri drugem pa je treba ubrati nekaj čisto nasprotnega, saj so si otroci res tako različni. Tu je pač na starših, da to različnost, drugačnost razumejo, sprejmejo in, največja umetnost, v tem duhu tudi delujejo.

Otroci praviloma ne ločujejo dejanje in jaz.. tu je recimo razkorak med prijetno teorijo in dejansko prakso zelo dobro viden. Ignoriramo seveda dejanje, toda vprašanje ali bo otrok dojel, da se ignorira obnašanje ali on..

laboratorijski molji pravijo da bo...

praksa?

[anne]

Ker pač nimam otrok, sem seveda lahko zdaj polna teorijehttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png.

 

Konkretno z ignoriranjem imam prakso le pri enem otroku, ko sem bila sama z njim. Pri ostalih je najbrž tudi bilo kdaj kaj podobnega, a nas je bilo več, pa težje oceniš, ker se avtoritete mešajo in ponavadi posežejo starši vmes (ali pa tudi ne, to je pa druga plat, ki jo še moram osvojiti, da vedno ne moreš prepustiti njim vsega odločanja, če imaš ti drugačna "pravila").

 

Takrat je imel ta fant 2,5 leti, sicer je zelo živahen raziskovalec, ki včasih zelo rad raziskuje tudi meje. Prej se je že zgodilo, da ko smo bili skupaj kje, moja beseda ni veljala (seveda, avtoriteto sta imela starša) in me je znal obrniti okrog, ker pač nisem bila dovolj odločna.

 

Ko sva bila sama, je enkrat za mizo med malico za nek trenutek začel s fintami, ki sem jih pač ignorirala. Je delovalo in je prenehal s tistim dejanjem.

 

Mogoče začetniška sreča? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

[Pico Della Mirandola]

Ker pač nimam otrok, sem seveda lahko zdaj polna teorijehttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png.

 

Konkretno z ignoriranjem imam prakso le pri enem otroku, ko sem bila sama z njim. Pri ostalih je najbrž tudi bilo kdaj kaj podobnega, a nas je bilo več, pa težje oceniš, ker se avtoritete mešajo in ponavadi posežejo starši vmes (ali pa tudi ne, to je pa druga plat, ki jo še moram osvojiti, da vedno ne moreš prepustiti njim vsega odločanja, če imaš ti drugačna "pravila").

 

Takrat je imel ta fant 2,5 leti, sicer je zelo živahen raziskovalec, ki včasih zelo rad raziskuje tudi meje. Prej se je že zgodilo, da ko smo bili skupaj kje, moja beseda ni veljala (seveda, avtoriteto sta imela starša) in me je znal obrniti okrog, ker pač nisem bila dovolj odločna

 

Ko sva bila sama, je enkrat za mizo med malico za nek trenutek začel s fintami, ki sem jih pač ignorirala. Je delovalo in je prenehal s tistim dejanjem.

 

Mogoče začetniška sreča? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

 

 

al pa simpatija...

fantki pecajo od rojstva dalje..

Ni samo avtoriteta tista ki jih obvlada..

[butl]

Otroci praviloma ne ločujejo dejanje in jaz.. tu je recimo razkorak med prijetno teorijo in dejansko prakso zelo dobro viden. Ignoriramo seveda dejanje, toda vprašanje ali bo otrok dojel, da se ignorira obnašanje ali on..

laboratorijski molji pravijo da bo...

praksa?

 

Bom povedal, kako zgleda v praksi pr trmarjenju /pr preizkušanju al mislim resno al ne, al vztrajam pr mej al ne, al sem blj vztrajen kt ona al ne/

 

"Kadar se dereš /vpiješ, cviliš/, ne slišim in ne vem, kaj češ povedat. Dretje ni v redu vedenje." Neha se dret in pove, kaj hoče. Če je v mejah, pol ji ustrežem, če ni, ji povem, da tega pač ne. Umirjeno, tišje kt običajno, z globjim glasom, odločno, počasnej. Vedno deluje. Če gre za znane stvari prej, če za manj znane, pa je potrebnih več ponovitev. Če postavim mejo, se jo držim in k otrok to prepozna, še kako dojame, da mu noben metanje po tleh, noben vpitje ne bo pomagal.

 

In... kar je fest pomembno... pr meji se da in mora vztrajat brez vpitja, ustrahovanja, žalitev, tepeža....na spoštljiv in odločen način.

 

Kaj pa ignoriranje v primeru trmarjenja al izsiljevanja, kar zgleda v obnašanju enak, nima pa istga izvora? Izsiljevanje ma vzrok al v neenotnosti obeh staršev /tud babice in dedka, če so skupaj/ al pa v nepostavljanju in nedržanju meja, medtem ko je pr trmarjenju en od vzrokov /pa hudo hudo pomemben/ pomanjkanje potrebne pozornosti otroku?

 

Jst ji povem po prvem stavku, ko začne kar pač že: "tole...ne, ker..." in ji povem mrbit še enkrat, dvakrat...pol pa nč več. A je to ignoriranje?

 

Je pa res, da če sem sam z njima, mi ni potrebno uporabit nobenega načina ne prisile, ne ignorance, ker vesta, da pr men ne bosta pršli skoz. Enako je, če je z njima samo moja žena. Če pa sva oba in če smo vsi štirje /njuna starša/, tko kt smo bli na morju, je pa preizkušanja meja velik več. Ampak tam sta pa taglavna oči in mami, midva z babi pa sva v ozadju in se probava /če se da in včasih se ne da/ ne vmešavat.

 

In še enkrat, pa če češ stokrat. Nikoli ni potrebe po ignoriranju, tepežu, poniževanju in dretju na otroke. Ne glede na to, kaj otroc počnejo.

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon25.gif

[Pico Della Mirandola]

Ja tko tut moja mat pravi...

Potrpljenje je božja mast..

 

men pač ne rata... jebat ga

[Andreja Anda Jagodič]

Življenjska zgodba

 

Radost in izziv vzgoje osmih otrok po Jehovovih poteh

 

PRIPOVEDUJE JOYCELYN VALENTINE

 

Leta 1989 je mož odšel delat v tujino. Obljubil je, da bo domov pošiljal denar, tako da bom lahko skrbela za svojih osem otrok. Minevali so tedni, toda od njega ni bilo glasu. Minevali so meseci, pa se še vedno ni oglasil. Stalno sem si dopovedovala: ‚Takoj ko mu bodo stvari stekle, bo prišel domov.‘

 

OSTALA sem brez sredstev za preživljanje družine, in to me je spravilo v obup. V mnogih neprespanih nočeh sem se znova in znova spraševala: ‚Le kako je mogel narediti kaj takega svoji družini?‘ Toda počasi sem se sprijaznila s kruto resnico, da nas je zapustil. Danes, po kakih 16 letih, se še vedno ni vrnil. Zato sem morala vzgajati otroke brez pomoči zakonskega tovariša. To je bil izziv, vendar sem občutila tudi veliko radost, ko sem videla, da so se otroci odločili za hojo po Jehovovih poteh. Toda še preden povem več o svoji družini, naj vam nekoliko opišem svojo mladost.

Iskala sem biblijske smernice

Rodila sem se leta 1938 na karibskem otoku Jamajka. Oče se je imel za vernega, čeprav ni nikoli pripadal nobeni cerkvi. Ob večerih je pogosto želel, da mu berem iz biblijske knjige Psalmi. Kmalu sem mnoge psalme znala na pamet. Mama je pripadala krajevni cerkvi in me je občasno vzela s seboj na verske shode.

Tam so nas učili, da Bog vzame dobre ljudi v nebesa, slabe pa kaznuje z mučenjem v večnem peklenskem ognju. Rekli so nam tudi, da je Jezus Bog in da ima rad otroke. Vse to me je precej zmedlo in sem se Boga pričela bati. Spraševala sem se: ‚Kako lahko Bog, ki nas ima rad, muči ljudi v ognju?‘

Zaradi razmišljanja o peklenskem ognju me je pričela tlačiti mora. Pozneje sem se vpisala v dopisni tečaj adventistov sedmega dne. Učili so, da hudobni ne bodo večno mučeni, temveč bodo v ognju popolnoma zgoreli. To mi je zvenelo bolj razumno, zato sem pričela obiskovati njihove verske shode. Vendar so me njihovi nauki begali, poleg tega mi pridobljeno spoznanje ni pomagalo, da bi spremenila svoj zgrešeni pogled na moralo.

Takrat so ljudje na splošno gledali na nečistovanje kot na nekaj napačnega. Toda kakor mnogi sem tudi sama mislila, da so nečistniki samo tisti, ki imajo spolne odnose z več partnerji. Zato sem menila, da dve neporočeni osebi, ki sta si v spolnosti zvesti, ne grešita. (1. Korinčanom 6:9, 10; Hebrejcem 13:4) Takšno prepričanje je prispevalo k temu, da sem postala nezakonska mati šestih otrok.

Duhovni napredek

Leta 1965 sta se v bližnje naselje Bath priselili Vaslyn Goodison in Ethel Chambers, ki sta bili pionirki oziroma polnočasni oznanjevalki Jehovovih prič. Nekega dne sta govorili z mojim očetom in strinjal se je, da z njima preučuje Biblijo. Če sem bila takrat, ko sta prišli, doma, sta se pogovarjali tudi z menoj. Glede Jehovovih prič sem bila zelo sumničava, vendar sem se odločila z njimi preučevati Biblijo, da bi jim dokazala njihovo zmoto.

Med preučevanjem sem veliko spraševala in Priči sta mi na vsa vprašanja odgovorili z Biblijo. Tako sem spoznala, da se mrtvi ničesar ne zavedajo in ne trpijo v peklu. (Propovednik 9:5, 10) Izvedela sem tudi za upanje na večno življenje v raju na zemlji. (Psalm 37:11, 29; Razodetje 21:3, 4) Oče je nehal preučevati, jaz pa sem pričela obiskovati shode krajevne občine Jehovovih prič. Na teh shodih sta vladala mir in red, zaradi česar sem se o Jehovu lahko še več naučila. Začela sem obiskovati tudi okrajne zbore in območna zborovanja (večji shodi, ki jih organizirajo Priče). Zaradi tolikšnega biblijskega vpliva je v meni zrasla močna želja, da bi Jehova sprejemljivo častila. Vendar me je pri tem nekaj oviralo.

Živela sem z moškim, ki je bil oče treh od mojih šestih otrok, in nisva bila poročena. Iz Biblije sem spoznala, da Bog obsoja spolne odnose zunaj zakona, zato me je vest pričela vznemirjati. (Pregovori 5:15–20; Galačanom 5:19) Ko sem vse bolj ljubila resnico, sem hrepenela po tem, da bi svoje življenje uskladila z Božjim zakonom. Končno sem se odločila nekaj ukreniti. Svojemu partnerju sem rekla, da se bodisi poročiva bodisi končava najino zvezo. Čeprav na stvari ni gledal enako kakor jaz, sva se 15. avgusta 1970, pet let zatem, ko so Priče z menoj prvič govorili, zakonito poročila. Decembra 1970 sem svojo posvetitev Jehovu simbolizirala s krstom v vodi.

Kar se tiče oznanjevanja, ne bom nikoli pozabila dne, ko sem prvič sodelovala pri tem delu. Bila sem živčna in nisem vedela, kako naj pričnem biblijski pogovor. Pravzaprav sem občutila olajšanje, ko je prvi stanovalec že po nekaj besedah pogovor končal. Toda kmalu je napetost popustila. Na koncu dneva sem bila zelo vesela, saj sem se s precej ljudmi na kratko pogovarjala o Bibliji in jim pustila nekaj biblijskih publikacij.

Trud, da bi bila družina duhovno močna

Do leta 1977 se je naša družina povečala na osem otrok. Bila sem odločena, da jim bom po najboljših močeh pomagala, da bodo služili Jehovu. (Jozue 24:15) Zato sem si močno prizadevala, da smo imeli redno družinsko preučevanje Biblije. Včasih se je zgodilo, da sem medtem, ko je kateri od otrok glasno bral odstavek, zaradi izčrpanosti zadremala, tako da so me morali otroci zbuditi. Toda utrujenost nam ni nikoli preprečila, da bi kot družina preučevali Biblijo.

Z otroki sem tudi zelo pogosto molila. Takoj, ko so dovolj zrasli, sem jih naučila, da so sami molili k Jehovu. Preverila sem, ali je vsak pred spanjem molil. S tistimi otroki, ki so bili še premajhni, da bi sami molili, pa sem molila z vsakim posebej.

Mož je sprva nasprotoval temu, da bi jemala otroke s seboj na občinske shode. Vendar je raje popustil, kakor da bi pazil nanje, medtem ko sem bila jaz na shodih. Ob večerih je rad hodil ven in bil s prijatelji, toda misel, da bi ga ob tem spremljalo osem otrok, ga ni prav nič privlačila! Pozneje mi je celo pomagal, ko sem otroke pripravljala za odhod v kraljestveno dvorano.

Otroci so se kmalu navadili na obiskovanje vseh občinskih shodov in sodelovanje v oznanjevanju. Med poletnimi počitnicami so pogosto oznanjevali skupaj s pionirji oziroma polnočasnimi oznanjevalci v občini. Zaradi tega so v srcu vzljubili občino in oznanjevanje. (Matej 24:14)

Obdobja preizkušenj

Da bi se izboljšalo finančno stanje naše družine, je mož pričel delati v tujini. Daljša obdobja je bil proč od družine, vendar se je v rednih presledkih vračal. Toda leta 1989 je odšel in ga ni bilo več nazaj. Kakor sem omenila na začetku, me je to potrlo. Mnogo noči sem prejokala ter goreče prosila Jehova za tolažbo in zdržljivost. Občutila sem, da je na moje molitve odgovoril. Duševni mir in moč, ki sem ju potrebovala, da sem lahko živela naprej, so mi vlivali biblijski stavki, kot sta Izaija 54:4 in Prvo pismo Korinčanom 7:15. Poleg tega so me čustveno in gmotno podpirali sorodniki in prijatelji, ki so v krščanski občini. Jehovu in njegovemu ljudstvu sem tako zelo hvaležna, da so nam pomagali.

Imeli smo tudi drugačne preizkušnje. Ena od hčerk je bila zaradi nesvetopisemskega vedenja izobčena. Srčno ljubim vse svoje otroke, toda najprej sem zvestovdana Jehovu. Zato sem bila v tistem času skupaj z drugimi svojimi otroki vestno poslušna biblijskim navodilom glede ravnanja z izobčenimi. (1. Korinčanom 5:11, 13) Ljudje, ki ne razumejo našega stališča, so nas zelo kritizirali. Toda potem ko je bila moja hči ponovno sprejeta v občino, mi je njen mož povedal, da je nanj naredilo vtis naše neomajno stališče glede biblijskih načel. Sedaj tudi on skupaj z družino služi Jehovu.

Denarne težave

Ko me je mož zapustil, je družina ostala brez njegove denarne podpore, jaz pa takrat tudi nisem imela rednega dohodka. V takšnih razmerah smo se naučili biti zadovoljni s preprostim življenjem in bolj od gmotnih reči ceniti duhovno bogastvo. Otroci so se učili imeti med seboj radi in si pomagati, zato so se zelo zbližali. Ko so starejši pričeli delati, so rade volje podpirali mlajše brate in sestre. Najstarejša hči Marseree je svoji najmlajši sestri Nicole pomagala, da si je pridobila srednješolsko izobrazbo. Jaz pa sem vodila majhno trgovino z živili. S skromnim prihodkom sem lahko skrbela za nekaj naših gmotnih potreb.

Jehova nas ni nikoli zapustil. Nekoč sem neki krščanski sestri povedala, da nam naše finančno stanje ne dopušča, da bi šli na območno zborovanje. Ona pa mi je rekla: »Sestra Val, ko slišiš, da bo zborovanje, prični pripravljati kovčke! Jehova bo poskrbel za vas.« Poslušala sem jo. Jehova je za nas res poskrbel, in to dela še naprej. Naša družina ni zaradi pomanjkanja denarja spustila nobenega zbora ali zborovanja.

Leta 1988 je po Jamajki pustošil orkan Gilbert, zato smo zbežali z doma na varnejše mesto. Ko se je neurje začasno poleglo, sva s sinom odšla iz zavetja, da bi pregledala kup ruševin, ki so bile nekoč naš dom. Med brskanjem po razbitinah sem našla nekaj, kar sem želela odnesti s seboj. Nenadoma sva ponovno zaslišala bučanje vetra, jaz pa tistega, kar mi je uspelo rešiti, nisem hotela izpustiti iz rok. »Mama, izpusti televizijo. Ali si Lotova žena?« (Luka 17:31, 32) Po teh sinovih besedah sem se streznila. Izpustila sem od dežja premočeni televizor in stekla sva na varno.

Kar strese me, ko pomislim, da sem tvegala svoje življenje za televizor. Toda srce se mi ogreje, ko pomislim na duhovno streznjujoče besede, ki jih je takrat izrekel moj sin. Zaradi biblijske vzgoje, ki jo je dobil v krščanski občini, me je obvaroval pred hudo telesno in morda tudi duhovno škodo.

V orkanu nista bila uničena le naš dom in imetje, temveč nam je splahnel tudi pogum. Nato pa so prišli naši krščanski bratje. Spodbudili so nas, naj se z izgubo spoprimemo z zaupanjem v Jehova ter še naprej dejavno oznanjujemo, pomagali pa so nam tudi zgraditi nov dom. Ljubeče in požrtvovalno delo, ki so ga opravili Priče prostovoljci iz Jamajke in od drugod, nas je zelo ganilo.

Jehova je bil na prvem mestu

Ko je Melaine, moj drugi otrok, končala šolo, je pričela služiti kot pionirka. Nato so jo povabili, da bi šla pionirat v drugo občino, kar je pomenilo, da bo morala v službi dati odpoved. Čeprav ji je ta služba omogočala, da je lahko precej prispevala k finančni podpori naše družine, smo zaupali, da bo Jehova poskrbel za nas, če bomo vsi dali na prvo mesto delo za Kraljestvo. (Matej 6:33) Pozneje so tudi mojega sina Ewana povabili, da bi služil kot pionir. Takrat je denarno podpiral družino, toda spodbudili smo ga, naj povabilo sprejme in mu zaželeli Jehovov blagoslov. Svojih otrok nisem nikoli odvračala od tega, da bi povečali svojo kraljestveno službo, in tisti, ki smo ostali doma, nismo nikoli trpeli pomanjkanja. Prav nasprotno. Postali smo še bolj radostni, včasih pa smo lahko pomagali tudi drugim v stiski.

Danes me zelo veseli, ko vidim svoje otroke, da »živijo v resnici«. (3. Janezovo 4) Melaine, ena od hčerk, trenutno spremlja svojega moža v potujoči okrajni službi. Hči Andrea služi s svojim možem kot posebna pionirka in ga spremlja, ko obiskuje občine kot nadomestni okrajni nadzornik. Sin Ewan služi s svojo ženo kot posebni pionir in je starešina v občini. Hči Ava-Gay dela s svojim možem v podružničnem uradu Jehovovih prič v naši deželi. Jennifer, Genieve in Nicole so s svojimi možmi in z otroki dejavni člani svojih občin. Marseree živi z menoj in skupaj obiskujeva občino Port Morant. Moji blagoslovi so res veliki, saj vseh osem otrok časti Jehova.

Z leti so se me lotile zdravstvene težave. Sedaj imam revmatoidni artritis, vendar še vedno služim kot pionirka. Pred nekaj časa pa mi je postalo zelo težko hoditi po gričevnati soseščini, kjer živim. Zato sem le stežka hodila na oznanjevanje. Poskusila sem voziti kolo in ugotovila, da je to lažje od hoje. Zato sem si kupila rabljeno kolo in se pričela z njim voziti. Moji otroci so bili sprva v skrbeh, ko so videli, da njihova bolna mama vozi kolo. Vendar so bili zelo veseli, da sem lahko še naprej oznanjevala, kolikor me je gnalo srce.

Zelo me radosti, ko vidim, da ljudje, s katerimi preučujem, sprejmejo biblijsko resnico. Vselej molim, da bi Jehova vsem v moji družini pomagal, da bi mu ostali zvesti v tem času konca in vso večnost. Jehovu, Velikemu ‚poslušalcu molitev‘, se zahvaljujem in ga hvalim, ker mi je omogočil, da sem se lahko spoprijela z izzivom in svojih osem otrok vzgojila po njegovih poteh. (Psalm 65:2, NW)

[anne]

fantki pecajo od rojstva dalje..

Ja, samo tale vsaj 30 let mlajšehttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

[butl]

Ja tko tut moja mat pravi...

Potrpljenje je božja mast..

 

men pač ne rata... jebat ga

 

To povej svojim punčkam....ne men

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon21.gif

[Pico Della Mirandola]

Ker ne maram cenenega pokroviteljskega tona sprašujem tu na mestu

 

a si ti povedal svoji otrokom?

 

Ker eno so otroci drugo so vnuki, to najbrž veš

[butl]

 

Ker ne maram cenenega pokroviteljskega tona sprašujem tu na mestu

 

a si ti povedal svoji otrokom?

 

Ker eno so otroci drugo so vnuki, to najbrž veš

Ja...sem in še jim pripovedujem.

 

In glih zato ti govorim /kar ti jemlješ kot pokroviteljstvo, pa to ni in mi je fest žal, da tko občutiš/, ker presnet dobr občutim razliko med tem, kako zgleda dila, v ktero zabijaš žeblje in jih pol tko al drgač vlečeš ven ter dila, v kteri ni blo žeblja.

 

Tadruga je cela, taprva pa nikol več, pa če jo še tko lakiraš al pa poliraš.

 

Porny, rane, ki nastanejo zato, ker si se odloču, da si tak kt si in jebiga....se celjo počas al pa sploh ne in brazgotine ostanejo za zmerej.

In jebenti, verjem, lažje je sebe zacelt in spremenit, kt gledat svoje otroke, kako trpijo, sploh k veš zakva, cajta pa ne morš nazaj obrnt.

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon25.gif

[Pico Della Mirandola]

sam sprašujem, kako pa veš, da otroci, konkretno moji trpijo?

zakaj si prišel do takega zaključka?

 

Mislim , ne vem dva miljona folka je v Sloveniji, vsak od teh je bil otrok,in veliko njih bo staršev..

 

V čem se torej čuti ta vesoljna travma vsakega posameznika

 

namreč, pred sodobno doktrino, je veljalo recimo da je batina iz raja prišla in podobne zadeve..

 

Velik psihologov psihoterapevtov še sedaj nima nič proti strogi vzgoji..

 

Kje so te rane, dej povej?

 

Mislm, kaj si ti predstavljaš, da jst počnem s svojimi otroci in zakaj si tko misliš ?

[butl]

Tkole. Čist na kratk

Jst sem vsekakor zagovornik stroge vzgoje. Ampak, kaj je stroga vzgoja?

Jst jo pojmujem kt:

postavljanje meja otroku in bit pr tem vztrajen, spoštljiv, dosleden /otroku je treba predstavit, zakaj je meja potrebna in kakšne so posledice, če se jih ne drži/

kar lahko otrok nardi sam, mora nardit sam in treba ga je pr tem vzpodbujat in mu stat ob strani in pohvalt njegov trud in bit vztrajen, ko on ne bi

bit pozoren, kdaj je v stiski in mu bit v oporo in tolažbo in bit odločen, ko preizkuša meje

 

Ignoriranje, ustrahovanje, poniževanje, grožnje, tepež...še kej...pa niso stroga vzgoja, ampak nasilje nad otrokom, znak, da nisi pripravljen, odločen, zmožen... kontrolirat svoje vedenje. In enako nasilje je tud, če namest otroka počneš stvari, ki bi jih zmogel in moral počet on al pa, če njegova dejanja nimajo posledic.

 

Tko jst gledam na to.

 

Kar se tiče tvojga odnosa do tvojih otrok, sem ziher, da sam čutš, kdaj ne delaš tko, kt je za tvoje otroke najbolš in da ti ni vseen in da te žre in da bi rad opraviču sebe pred sabo...in ni problem nardit napako /vsak jih dela/. Problem je, če so vzorc vedenja.

 

Od kje men zaključek, da tvoji otroci trpijo?

Iz tvojga pisanja, iz tvoje komunikacije tle na netu.

Ne mi zdej, nej citiram kdaj in kaj.

To je tko, kt k se zapisujejo vzorci v podzavest otroka. Trenutki, dogodki zbledijo, ostane pa občutek in ko se pojavj čez leta podoben občutek, podzavest odreagira.

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon25.gif