Vzgoja otrok

[Iknee]

Domoljubka, ko boš ti napisala knjigo in jo ljudem ponudila brezplačno, no, potem boš pa lahko drugim očitala, da svojih knjig nočejo razdajat naokrog kar zastonj. Dokler pa za svoje delo prejemaš plačo, pa zganjaš eno grdo dvolično moralko. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_dead.gif Pač kdaj pa kdaj kaj ukradeš, a je to tako težko priznat? Ampak, ja očitno je lažje drugim očitat, da nočejo nečesa dat, kot priznat, da te zasrbijo prsti in si prisvojiš kaj, kar ti ne pripada brez plačila, ker je to nekdo ustvaril in za to porabil veliko časa in energije.

[mayita]

V glavnem govorili smo o razprodani knjigi.....in ja nisem se motila http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png domoljubka,http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif

[mayita]

V glavnem knjigo bom dobila od prijatelja,mi je bolje ker jo lažje prijeti kot tiste kopije.....

zdaj grem pa z vaškimi otroci delat ptičje hiške da bomo lahko pol ptičke hranil, vse sem jim pripravila in narezala naredili bomo deset hiš iz odpadnega materiala da se naučijo varčevati in pol jih bomo lepo pobarvali z vodootpornimi barvam,tko da ne bom šla ob savo k jo imam tukaj pred nosom bom šla raje žeblje zabijat http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

[Pico Della Mirandola]

tut jst mislim, da razprodanih ali zelo starih stvari, ki jih ni več v prodaji in jih kopiraš ne kaže kriminalizirati..

[domoljubka]

...Iknee....mislim, da je Mayita povedala vse....jaz se tokrat nisem mogla za jezik ugriznit...ker sem se spomnila kaj si zadnjič izjavljlala glede špetirov, ki nastanejo ...sam se potem kar nekam izgubijo začetki le-teh....

...tako, da sem te spomnila tu na tvojo dvojno moralo, ki si velikokrat postreže mayito in mene......nič drugega...

 

Zdej grem pa jaz k reki....http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/hypnodisk.gif

 

Aja sam še to....

na tisti strani , ko sem mayiti posredovala da je knjiga razprodana...sem tudi lepo povedala kaj naredim v takšnem primeru sama...

tako , da jaz nisem izjavljala tako- kot zdaj nakazuje tale tvoj zelenc z jezikom....

Svaštara no...kako znaš spreobrnit iz konteksta...

[Iknee]

Bom vzela tvoj post za iztočnico, da začnem s tem, da vsi to počnemo, a nam ne more bit oprošceno iz tvojih razlogov.

Kot si že pisal, eno je pravo, drugo morala.

 

Pravno gledano vsi krademo.

Moralno? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

No, razpišimo se.

 

Pustimo zdaj tajkune, a pred zakonom bi naj bili vsi enaki in vsi krademo. Ne bi pa tako trdo trdila, da je koliranje knjig kraja, ker se tu spotaknem ob moralo in mišljenje, da naj bodo informacije vsem dostopne. Jaz sem čist za to. Druga plat te naše morale pa je dejstvo, da se pričakuje, da je človek za svoje delo plačan, ker od lufta ne more živet. Poznam celo nekaj publikacij, ki so bile spisane v širše dobro, brez zaslužka! Pomislite to? Dandanes. V skupno dobro je lepa ideja, caš zanjo pa še ni primeren. Takrat, ko bo nekdo dal bivanje piscu v skupno dobro ter topel obrok na dan, bodo publikacije lahko pro bono.

 

Aja, zdaj teče pisanje dogovorjeno med 4imi osebki. Razdelili so si obsežno delo, ki pa bo brez zaslužka dano naprej. V širše dobro.

 

Enako kot informacije, naj bi bila vsem dostopna tudi hrana, zdravljenje in energija. No, pa jo je vseeno treba plačat. Poleg tega je pa razlika med informacijo samo po sebi in informacijo, do katere se je nekdo dokopal z lastnim delom, raziskovanjem, razmišljanjem.Ko bom šla na tržnico in si bom lahko nabrala hrane po mili volji, ne da bi jo morala plačat, ko bom šla lahko na sosedovo dvorišče in si po mili volji nabrala bukovih drv ... no, takrat pa ne bom imela nobenega problema s tem, da si moje članke in zgodbe, (ki mi, mimogrede, niso kar z neba padli na papir ali v ključek) lahko kdorkoli po mili volji kopira.

[anne]

Ob štirih gre nazaj na košarko (kamor noče hodit) in seveda mu je to čista muka. Kao petek je, malo bi bil frej, zdej pa soba, pa košarka..... In potem ne vem, ali delam prav, da dosledno vztrajam pri košarki (ker dril na karateju mu je bil tumač in smo po treh letih popustili, da ni več vpisan).

Hvala za razmišljanja.

 

Še mojih pet centov, kr mi je svojeglavost domača.. V bistvu ta vztrajanja pri karatejih, judih, baletih, glasbeni, jezikih in ostalih pašatempih, rata precej kontraproduktivna za kasnejši lajf..

 

če te stvar ne zanima te ne, do nje lahko razviješ samo odpor, ki se bo manifestiral v kronično upiranje ali še slabše latentno upiranje

Iz osebnih izkušenj lahko pritrdim Picotu. Če otroka stvar ne veseli, ga nikakor nima smisla siliti v to. Najbrž je pa največja umetnost ugotoviti, kdaj gre za to, kdaj pa samo za začasno lenobo (ali kako bi temu rekli), nenavdušenje, ko človek rabi kakšno brco v rithttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif.

 

Pri meni je bilo tako, da sem sicer vedela, kaj je treba, se zavedala svojih nalog in obveznosti, sploh glede šole, pospravljanje je bilo bolj šibka točkahttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_shy.gif. Ene dejavnosti se pa po nekem času res nisem želela več udeleževati, pa so me "prisilili", da nadaljujem. To je bila totalna muka, počutila sem se grozno, celo nemočno in kakšna krivica se mi godi. In čez čas je vse ven udarilo bistveno huje, seveda sem odnehala, a vse skupaj je pustilo res grenak priokus.

 

Priznam pa, da morda sicer kdaj rabim kakšno brco v rithttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/inno.gif in s kakšno stvarjo prehitro odneham. Pri določenih stvareh sem krepko bolj vztrajna od drugih, kje pa popolno nasprotje. Tako je bilo recimo z rekreacijo v odraslih letih, šele ko sem našla nekaj, kar mi res ustreza, ne iščem več izgovorov za obisk. A sem potrebovala veliko časa, da sem prišla do tega...

 

Je pa še ena stvar. Menim, da tiči vzrok, zakaj pri kakšni stvari nisem vztrajala (ali se česa lotila) tudi v mojem perfekcionizmu. Temu pa so delno botrovala tudi pričakovanja drugih. In potem začaran krog...

 

Pa popolnoma se strinjam s SIlico, da je na prvem mestu zgled. Starši, ki npr otroka vozijo na telovadbo in ga medtem čakajo v avtu, niso ravno najboljši zgled in bodo težko otroku opravičili svoje vztrajanje, da je rekreacija pa ja dobra za človeka, za telo, otrok se bo pa počutil ogoljufanega in da se mu godi krivica (oni ne, jaz pa moram, pa mi ni).

 

Jaz bi rekla (seveda v teorijihttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon27.gif), da če mu ni za hoditi na košarko in če gre za že dlje trajajoč odpor, potem ga pač izpišite. Lahko pa se mu da npr "pogoj", da eno športno dejavnost mora imeti, izbere naj si jo pa sam. Ali pa če res ni za šport npr, potem to nadoknaditi s skupnimi sprehodi po okolici, občasnem plavanju ali pač neko dejavnostjo, kjer se vsi malo družinsko rekreirate.

[Boudika]

A se zavedate, da ste čisto izven teme Vzgoja otrok? Pa da je to nefer do Mayite?

[Iknee]

Ali otroka prisilit, da vztraja v neki dejavnosti, ali mu pustit, da odneha, ni enoznačnega odgovora. Pomembno je poznat otroka, pomembno je poznat tudi vzrok, zakaj hoče odnehat. Vsaka dejavnost ima svoje vzpone in padce, življenje pa je tek na dolge proge in otrok mora dobit izkušnjo, da je treba vztrajat in ne popustit nečesa, ko pride kriza in ti ni več fajn. Otroci zavesti o tem nimajo kar po naravi in potrebujejo izkušnjo, da po premagani krizi dvignejo dejavnost na višjo kvalitetno raven, da se šele takrat zares pokaže pravi napredek. Zato rabijo starše, da jim preprosto ne dovolijo odnehat in jim omogočijo to dragoceno življenjsko izkušnjo. Jaz sem staršem hvaležna, da mi v nekem obdobju niso pustili, da bi nehala trenirat smučanje. Kako leto je bilo res mučno, je bilo joka in stoka in pregovarjanja, vse mi je dobesedno smrdelo, od kombija, telovadnice, žičnic... Potem pa se je kar na lepem vse obrnilo drugače, spet sem začela uživat v smučanju, družbi, tisto leto sem tudi zelo napredovala, in leta kasneje, ko sem začela turno smučat po hribih, sem se naužila toliko lepot v zimskih gorah in tur, ki brez res dobrega znanja smučanja sploh ne bi bile možne. Hvaležna za tisto leto prisile. Po drugi strani pa nima smisla vztrajat v nečem, kar očitno ni otrokovo področje, v čemer se ne vidi, pa čeprav se staršem zdi še tako fajn. Tu je pomembna zavest, da otroci niso naši podaljški. Če otroka silimo v nekaj takega, mu namesto dobre izkušnje priskrbimo nesmiselno muko. Kar nekaj primerov poznam, ko so starši silili otroke v glasbeno šolo. Takoj, ko je bilo možno, so postavili osovraženi inštrument v kot in se ga nikoli več niso pritaknili.

[domoljubka]

... Sam da še nekaj enkrat povdarim.

Sploh nI bilo govora o tem ali naj avtor tala svoja dela v dobro ali za protiplačilo...
Jasno je da je to Delo, ki si zasluži vrednotenje tudi v zaslužku.

 

Strinjajm pa se z Mayito glede vzroka Iknine iztočnice pisanja tega spreobrnjenega teksta....saj sva z Mayito jasno govorili glede kopiranja knjig , ki so sicer razprodane in niso v teku tiska....

Avtor je pokojni....željenih bralcev vsebine pa ogromno...Obstaja interes po znanju ....

In nobene škode ni, če skopiramo nekaj, kar bi sicer bilo v zemljo zakopano in ne bi tako v nedostopnem stanju koristilo svojem namenu...

 

Itak pa mislim, da je to govoričenje- " after party" na šmorngo, ki se je skušala ceneno prodat pod ritmi manipulacije.

KoryuBudo je imel v teh zadevah še kako prav.

[Boudika]

Hja, se je tudi meni zdelo, da gre za neko brezpredmetno zadevo - v stilu špikanja nekoga.

 

Kar se tiče tekoče teme:

 

Okrog mene je veliko primerov, ko starši silijo otroke v glasbeno in potem jamr, da otroci nočejo vadit http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png . Pri meni je bilo vse skupaj zelo čudno, se mi je glasbena sčasoma zagravžala - sistem kot tak (pa so mi celo štipendijo za srednjo glasbeno ponudili - obup) in pustila vse skupaj.

 

Fajn je, da si pozoren na to, kaj otrok rad počne in to otroku v čim večji meri omogočiš. Naša dva sta zaenkrat rada po igriščih in plezata http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png In to je čisto zadosti. Se bosta že sama odločala, če jima bo kaj všeč.

 

V bistvu to, kar je rekla Domoljubka - da ne znamo več pustiti otrokom njihove lastne poti, kot so znali naši starši - to me skrbi zaradi sistema kot takega. Ker sem bila navajena iz svojega otroštva, da sem za vse sama, od sebe odvisna. In verjetno bom to pričakovala od tamalih - blazno težko sprejemam to, da naj bi starši nadzorovali otroka in se učili skupaj z njim (kar slišim od vseh staršev). To mi je čisto tuje. Ne vem, kako bom to sprejela. Pa tudi vse večje obremenitve otrok. Problem je, ker starši to forsirajo.

 

V vrtcu pri triletnikih so že začeli sanjati o računalniškem opismenjevanju. Pa o vseh mogočih krožkih. V šoli pa itak - smo že dobili virtualni učbenik - ko otroci lahko vadijo matematiko na računalniku in celo tekmujejo za točke. Pa še domače naloge bodo dobili preko računalnika. Juhej http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ohmy.png

[janko]

Hja, se je tudi meni zdelo, da gre za neko brezpredmetno zadevo - v stilu špikanja nekoga.

 

Kar se tiče tekoče teme:

 

Okrog mene je veliko primerov, ko starši silijo otroke v glasbeno in potem jamr, da otroci nočejo vadit http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png . Pri meni je bilo vse skupaj zelo čudno, se mi je glasbena sčasoma zagravžala - sistem kot tak (pa so mi celo štipendijo za srednjo glasbeno ponudili - obup) in pustila vse skupaj.

 

Fajn je, da si pozoren na to, kaj otrok rad počne in to otroku v čim večji meri omogočiš. Naša dva sta zaenkrat rada po igriščih in plezata http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png In to je čisto zadosti. Se bosta že sama odločala, če jima bo kaj všeč.

 

V bistvu to, kar je rekla Domoljubka - da ne znamo več pustiti otrokom njihove lastne poti, kot so znali naši starši - to me skrbi zaradi sistema kot takega. Ker sem bila navajena iz svojega otroštva, da sem za vse sama, od sebe odvisna. In verjetno bom to pričakovala od tamalih - blazno težko sprejemam to, da naj bi starši nadzorovali otroka in se učili skupaj z njim (kar slišim od vseh staršev). To mi je čisto tuje. Ne vem, kako bom to sprejela. Pa tudi vse večje obremenitve otrok. Problem je, ker starši to forsirajo.

 

V vrtcu pri triletnikih so že začeli sanjati o računalniškem opismenjevanju. Pa o vseh mogočih krožkih. V šoli pa itak - smo že dobili virtualni učbenik - ko otroci lahko vadijo matematiko na računalniku in celo tekmujejo za točke. Pa še domače naloge bodo dobili preko računalnika. Juhej http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ohmy.png

 

aleluja boudika...

točno o tem sem pisal oz. probal pisat pred časom, ko sem neki pisal o otroških sanjah...

ful so pomembne. zmeri bolj sem u to prepiričan.

 

 

domoljubkino...

z njeno ugotovitvijo (poboldano), če je to res point njene ugotovitve (original njenega posta nisem prebral), se pa absolutno ne morem strinjat.

vsaj generalno gledano na splošno...

 

moje mnenje je le, da nam generalno gledano naši starši niso pustili, da se samostojno razvijamo. še kako zelo so nam direktno ali indirektno sugerirali svoje fiksne ideje, kaj je za nas najbolje. direktno so nas basali s svojimi idejejami skozi svojo vzgojo doma...

indirektno pa s tem, da so nas silili v kake družbe, klube dejavnosti, verouku... ...

in še enkrat poudarjam... generalno gledano in ne kot pravilo...

 

seweda moram pod nujno dodat, da so to počeli z najboljšimi nameni in po svojih najboljših močeh...

ni jim skratka ničesar za očitat.

 

 

se pa učasih sprašujem...

a lahko nekdo, ki nima svojih otrok... o otrocih ve več kot nekdo, ki svoje otroke ima?

 

ali koneckoncov...

ali nekdo, ki ima tri otroke... potem o otrocih ve trikrat več kot tisti, ki ima samo enega?

 

a vsi skupej sploh res kej vemo???

[mayita]

Točno to,Boudika, tudi mene je tega strah,ker ko poslušam to naokoli mi kar slabo rata, moja sestra ima desetletnico in včasih do poldesetih zvečer delata domačenaloge skupaj zato ker če bi jih ona delala sama ne bi enostavno bile narejene,sploh z njenimi kokr težavam. če se spomnim sebe ki sem imela podobne težave recimo disleksijo nisem bila ravno hiper otrok sem bila v drugo smer,bala sem se vseh, ampak sem zvozila šolo sama brez staršev,ker moji starši niso imeli časa za nas in še čas za igranje na ulici je bilo,zdaj pa te ubogi otroci resnično so brezvoljni in tudi ko imajo uro časa ne vedo kako bi se sami zaposlili.....vse se vrti okoli telefonov,tablic in računalnikov.....

 

No pa da povem,delavnice uspele,to imamo v sklopu gasilskih vaj, in imamo približno pedeset otrok starih od 6 do ne vem 11,pol je pa že višja skupina se mi zdi jaz hodim sam delavnice vodit tko da ne vem podrobnosti ravno glede starosti.V glavne presenečena vsi kaj bomo delali povem vsi navdušeni fantki itak bomo zabijal žeblje vsi ponosni punce samo vesele in začnemo ,je bilo hecno jih opazovati,ker pač nisem imela istih kosov lesa in ker je bilo veliko otrok za deset hišk sem jih dala v skupine ,itak fantki so se naštimal skupaj in punce skupaj ,sem jim kar prepustila da si sami izberejo skupine. In torej fantki so si izbrali ta velike kose in debele,punce so bolj gledale na estetiko, no prvo je prišlo brušenje,punce uživale v brušenju se prav vrgle v potankosti ,fantje na hitro,to končali,sem se že bala da bodo končali prehitro in bom imela pol trop fantov z veliko energije ki jo morajo spustiti,se mi je to že zgodilo....Ampak preobrat sestavil hitro,ko pa je prišlo do zabijanja žebljev so se fantje tako mučili z vsem kam ga zabit kako ga zabit da sem mogla čisto vsakemu pomaga vmes so pa punce ampak čisto vse končale brezkakršnih koli zapletov.....razen en fantek je končal pred vsemi in on je imel svojo hiško,pa sem ga pol poslala pomagat drugim.....

tko da mogoče je res nekaj na tem, računalniške igrice večina fantje igrajo, ta računalniški svet jim dvigne samozavest, tko da resnično mislijo da obvladajo stvari tudi v realnem svetu,punce ki pa tudi če so punce ponavadi pletejo šivajo režejo barvajo dobesedno z rokam in ne miško so razvile sposobnost delavne akcije tudi....sej ne vem kaj bo čez par let ko se bodo začele zavedat svojega telesa in čara, ampak zaenkrat so punce bolje v vsem,da ne govorim o športu.....

pa nočem zdaj fante v nulo dajat,ker so sposobni itak, ampak tole sedenje pred igrcam,ne vem no....

[domoljubka]

...O Janko....tako dolgo te ni bilo.. ....pa lih zdej, ko spet nisi original posta prebral....http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

Živjo, živjo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/partyy.gif ....

[Boudika]

aleluja boudika...

točno o tem sem pisal oz. probal pisat pred časom, ko sem neki pisal o otroških sanjah...

ful so pomembne. zmeri bolj sem u to prepiričan.

 

 

domoljubkino...

z njeno ugotovitvijo (poboldano), če je to res point njene ugotovitve (original njenega posta nisem prebral), se pa absolutno ne morem strinjat.

vsaj generalno gledano na splošno...

 

moje mnenje je le, da nam generalno gledano naši starši niso pustili, da se samostojno razvijamo. še kako zelo so nam direktno ali indirektno sugerirali svoje fiksne ideje, kaj je za nas najbolje. direktno so nas basali s svojimi idejejami skozi svojo vzgojo doma...

indirektno pa s tem, da so nas silili v kake družbe, klube dejavnosti, verouku... ...

in še enkrat poudarjam... generalno gledano in ne kot pravilo...

 

Eh, Janko - že moje pisanje si razumel zunaj konteksta http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ohmy.png . Mogoče sem jaz nerodno umestila Domoljubkino pisanje, ampak govora je bilo o drugih stvareh. Itak da se strinjam s tvojim mnenjem glede staršev včasih, ampak danes sistem od nas pričakuje, da smo vse bolj prisotni in angažirani v življenjih svojih otrok. V enih stvareh je to dobro, v drugih pa ni. Tisto o mulariji iz soseščine, ki je norela skupaj, drži. Tu so mulčki našli svoj alternativni svet svobode in domišljije (seveda pa je šlo lahko tudi več stvari narobe). Takšne soseske danes izumirajo, demografska slika je drugačna, način življenja je drugačen in že tu so otroci bolj odvisni od svojih staršev. Danes se dejansko (to ni moja izmišljija) otroke veliko več vozaka okrog po raznih krožkih in dejavnostih ali pa so znotraj socialnega kroga svojih staršev, pa v vse se vključuje neke zunanje izvajalce, posrednike, povsod se štima neke delavnice. To pomeni, da se otroci vse manj sami angažirajo v svojem prostem času, si nekako sami najdejo neko zanimacijo, vse bolj pa se jim nekaj servira. organizira, jih zabava s strani posrednikov. Se bojim, da s tem ne prispevamo k samostojnosti otrok. Otroci danes sploh več ne znajo skupinskih, družabnih iger. Vse bolj pogosto grejo skupaj do računalnika ali tv-ja.

 

No, evo, Mayita, ti si imela zgleda primer neke bolj aktivne delavnice, kjer si se ukvarjala z otroki, je pa veliko takih aktivnosti za otroke, ki so res kr neki. Samo da se otroke nekam poturi.

 

In to, kar praviš - od vsepovsod slišim, koliko se starši ukvarjajo z otroki pri učenju. Ej, v čem je potem smisel šole? Starši naj bi spremljali razvoj otroka, ni pa point v tem, da so vzporedni in nadomestni učitelji.

[anne]

Poslušam enkrat enega starša, ki pripomni nekaj v stilu - joj, ne vem, kaj naj zdaj, moj otrok (začetek najstništva) bo pa 14 dni med počitnicami sam doma! Ohjojoj, kakšna groza, drugače bo na počitnicah, pa na enem in drugem in petinosemdesetem kampu, a tistih 14 dni pa res ne vem, kam ga naj dam.

 

In jaz - ja pa naj bo doma, mi smo bili po celo poletje pa smo preživeli, otrok se mora malo tudi dolgočasiti in poskrbeti zase, ne pa da ima ves čas neko animacijo in da drugi skrbijo za to, da je zaposlen.

 

In to je eden izmed problemov - ves čas je polno dejavnosti, ves čas drugi skrbijo za to, da otroci nekaj počnejo, da se jim nekaj dogaja. Ko pa tega ni več, se pa nekateri zelo težko sami znajdejo, ker jim to enostavno ni znano. In se ne znajo "dolgočasiti" oziroma najti stvari, ki bi jih zaposlile, ker to pač ni njihova domena, saj so vedno to počeli drugi.

[Iknee]

Tale jamrarija, kako je "v zdajšnjem času" slabše (šola takapataka, starši takipataki, otroci takipataki, ljudje takipataki, policaji in psi takipataki....) ko je bilo v nekih drugih cajtih (naših babic...) je meni smešna. Enkrat je po naši zbornici krožila ena kopija publikacije izpred sto let, v kateri se avtor na praktično identičen način pritožuje čez starše in mladino in jo primerja s prejšnjo generacijo. V tem ni nobenega smisla, itak čist neobjektivno in neprimerljivo, ker drugačno sploh ne more bit. Živimo tukaj in zdaj in tukaj moramo ugotovit, kaj bi radi in kaj je narobe in to popravit. Eto. Jaz mislim, da imamo ključni problem naspidiranosti vsega in zasipanja z raznoraznimi informacijami. Umirit, upočasnit, opazovat, čutit ... pa bo vsem bolje, predvsem pa otrokom. Otroci so se sicer šoli vedno upirali, kot so se vedno upirali neprijetnemu domačemu delu, komandi odraslih ... to je normalno. Je pa res, da jim je vedno težje vbudit zanimanje za karkoli, ker so preko vseh medijev prenasičeni z informacijami, to pa zamori radovednost. Veliko časa preživijo v virtualnem svetu, v katerega se zlahka vživljajo in niso več tako motivirani, da bi kaj doživeli v realnem. To je pa škoda. Resnično življenje je ja taka vznemirljiva pustolovščina! In je bila v resnici vedno - v kameni dobi in danes. Če si se v kameni dobi zaprl votlino in po cele dneve strmel v plamene ognja in sanjaril, si imel isti problem kot danes mladina za računalniki. Če si mislila, da moraš nonstop letat naokoli in nabirat vse mogoče jagode od katerih ti je itak pol zgnilo, doma si se pa živčno drla na otroke in moža, si imela problem s pomanjkanjem časa in naspidiranostjo.

[domoljubka]

Tale jamrarija, kako je "v zdajšnjem času" slabše (šola takapataka, starši takipataki, otroci takipataki, ljudje takipataki, policaji in psi takipataki....) ko je bilo v nekih drugih cajtih (naših babic...) je meni smešna. Enkrat je po naši zbornici krožila ena kopija publikacije izpred sto let, v kateri se avtor na praktično identičen način pritožuje čez starše in mladino in jo primerja s prejšnjo generacijo. V tem ni nobenega smisla, itak čist neobjektivno in neprimerljivo, ker drugačno sploh ne more bit. Živimo tukaj in zdaj in tukaj moramo ugotovit, kaj bi radi in kaj je narobe in to popravit. Eto. Jaz mislim, da imamo ključni problem naspidiranosti vsega in zasipanja z raznoraznimi informacijami. Umirit, upočasnit, opazovat, čutit ... pa bo vsem bolje, predvsem pa otrokom. Otroci so se sicer šoli vedno upirali, kot so se vedno upirali neprijetnemu domačemu delu, komandi odraslih ... to je normalno. Je pa res, da jim je vedno težje vbudit zanimanje za karkoli, ker so preko vseh medijev prenasičeni z informacijami, to pa zamori radovednost. Veliko časa preživijo v virtualnem svetu, v katerega se zlahka vživljajo in niso več tako motivirani, da bi kaj doživeli v realnem. To je pa škoda. Resnično življenje je ja taka vznemirljiva pustolovščina! In je bila v resnici vedno - v kameni dobi in danes. Če si se v kameni dobi zaprl votlino in po cele dneve strmel v plamene ognja in sanjaril, si imel isti problem kot danes mladina za računalniki. Če si mislila, da moraš nonstop letat naokoli in nabirat vse mogoče jagode od katerih ti je itak pol zgnilo, doma si se pa živčno drla na otroke in moža, si imela problem s pomanjkanjem časa in naspidiranostjo.

 

...Spet vzeto iz konteksta ...prvi del posta...

Nihče tukaj ni poudarjal ali želel vrniti preteklost.

Smo pisali samo primerjalno....in povedali s primeri .

Sporočilo je bilo mišljeno tako....kot si ti v drugem delu posta lepo napisala....

To pa, da je nekaj neobjektivno, če se primerja za nazaj...pa je smešno slišati od tebe....ki vseeno - kot vem... imaš nekaj znanja o razvoju znanosti...

Napredek česarkoli ni možen, če se hkrati ne upošteva, ne analizira in ne primerja hkrati tudi minulega dela in dogodkov.

Za sedanjost, prihodnost je potrebno imeti celoviten uvid...

Ohranjati tisto kar je dobro, spreminjati tisto kar je slabo.

In šele takšen uvid prinese spoznanja- objektivnost.

 

Zelo bi bila vesela, če te pri pisanju tu na forumu ne bi več vodila neka nepotrebna maščevalnost in manipuliranje, ker so mi sicer tvoji posti tu zelo dragoceni.

Je pa res, da zame pri odgovoru šteje ne samo všečno, lepo pisanje....ampak tudi namen napisanega.

Škoda, da ne znaš opravit s tem...

 

Ampak kot rečeno....se z povedanim v drugem delu posta zelo strinjam in si dobro povedala...

[Iknee]

To, kako ti vidiš moje pisanje in kako si razlagaš moje nestrinjanje z nekaterimi posti, je stvar tvoje percepcije in tvoje psihe. Če to interpretiraš kot maščevalnost, je to pač nekaj tvojega, ki z mano in mojimi občutki nima nobene veze (in mi je precej vseeno, če mi to zdaj verjameš ali ne). Fajn bi bilo, da bi ozavestila preprosto dejstvo, da ti ne moreš vedet, kaj drugi ljudje čutijo in kakšni razlogi jih vodijo, da nekaj napišejo. Lahko le nekaj domnevaš na osnovi lastne psihe, kar pa je lahko zelo daleč od tega, kar se dogaja v drugem človeku.

[A65]

 

Najprej sem mislila, da ta zapis umestim med zapise dnevnika – a po svoji vsebini morda bolje sodi na to temo…

 

Na eni od pohodnih poti v današnjem dnevu sem imela priliko srečati starša, za katerima je z nekaj metrsko razdaljo capljala jokajoča, kake štiri leta stara punčka. Pred menoj hodeča starejša gospa se je nekajkrat ozrla, potem pa mrmraje rekla: »Ljudje ne vidijo, kaj delajo…«

 

Ob tem sem se spomnila prijateljičine pripovedi iz časov, ko je bila sama še precej nepopustljiva mama. Na enem od nedeljskih popotovanj je njihov, takrat tri leta star sine, ob utrujenosti dobil – za tiste čase klasičen – »trmek« napad. To je pomenilo, da je stal na mestu in jokal in jokal… Ostali so šli nekaj metrov naprej, obstali in ga brez besed čakali. A on se ni premaknil z mesta, temveč je jokal še bolj. Oddaljili so se še za nekaj metrov, počakali – a fant se ni premaknil. Takrat se mu je približala neznana gospa, prijazno ga je prijela za roke in ga odpeljala k staršem. Sicer so še tekle solza, a brez upiranja ji je sledil, da ga je predala mami…

 

Morda bo ob tem kdo od staršev, ki sicer morajo vztrajati v svojih vzgojnih prijemih, pomislil, da ima vsak od nas kdaj slab dan. In da takrat najbolj potrebuje prav roko razumevanja, pa čeprav skozi kako domiselno »bližnjico«, ki se jo da brez večje škode ubrati…

[Boudika]

Tale Eto. Jaz mislim, da imamo ključni problem naspidiranosti vsega in zasipanja z raznoraznimi informacijami. Umirit, upočasnit, opazovat, čutit ...

 

O tem pravzaprav nekateri govorimo ves čas, le da opisujemo tudi konkretne izkušnje in iščemo načine, kako to doseči. In za to uporabljamo tudi izkušnje iz otroštva in tudi pogled v preteklost in tehtamo, kaj od tega je uporabno, kaj je odveč. Zame pač ni sprejemljiva opcija, da s plašnicami na očeh nekritično sprejemam vsako novo doktrino, vsako čredno obsesijo. Se ustavim, razmislim, skušam začutiti, kaj je resnično v korist otroka. In skušam omogočiti otroku življenje, v katerem bo imel ta prostor zase. Pač skušam kombinirati najboljše, uporabiti sedanja in pretekla znanja - vse, kar nam je koristnega na voljo. In vraga, ne - to ne poteka samodejno - samodejno gre samo takrat, ko se vpneš v kolesje brez razmišljanja. To je to in zaradi tega rada preberem drugačna mnenja, drugačne poglede, z veseljem tudi Mayito in Domoljubko, ki mi dajeta veliko iztočnic za primerjavo z mojimi izkušnjami in tudi za razmišljanje. To ne pomeni, da se z vsem strinjam, ampak če se človek ravno ne spotika ob vsako besedo, se lahko razvije zelo konstruktivna komunikacija.

 

To, da naj bi bilo v tej komunikaciji enolično hvaljenje preteklosti na račun sedanjosti, je pa izsek iz konteksta, pogruntavščina tistih, ki ne berete tekstov, ki jih komentirate. Ne berete celostno in s potrebo po razumevanju. Žal.

 

 

[nataly]

Jaz sem imela takrat pred leti idejo, da bodo moje punce hodile v glasbeno šolo. In odpeljem starejšo na preizkušnjo (zraven šla njena najboljša prijateljica, ki je že hodila in bi bilo fino, če bi obe). Je bilo treba s svinčnikom ujeti takt. Moje dete pa sploh ni vedelo, kaj hočemo od nje. Je njena prijateljica vsa obupana ji svetovala: pa poslušaj in potem isto ti s svinčnikom...dete moje posluša in dobi en tak trmast izraz na obrazu. Sva se s profesorico tam spogledali in obe vedeli. Nič ne bo z glasbene. Pa naj si še tako želim.

Je pa z veseljem hodila k vezenju. Bog ne daj, da bi kdaj manjkala. Še zdaj rada šiva.

[mayita]

zadnjič sem jaz videla žensko ki je imela voziček za psa in se sprehajal po city parku......

[xyz]

se pravi, obstaja "taprava" vzgoja. odl5

[mačky]

milo mater ... peljem se po vasi ... pa mi pade v oke en čuden ženski mušter ...

 

svet postaja vedno bolj pesji ... babnce peljejo vozek s frocom , zraven pa dva pesa (povprečno) ... včasih v tistih boljših cajtih je zraven babnce šel soprog, al lupček ...

slovenija postaja eldorado za cucke ...

 

ker, je za razumet :

- pesu daš brikete, vodo, ga malo počohaš ...

- za froca pa rabiš živce, moraš se ukvarjat z njim, pa vrtec je drag, ...

- pa frocu je treba pleničke menjat, pa pripravit hrano, pa speglat ... pa se it vzgojo ...

 

za pesom pa ne rabiš niti dreka pobrat, če nihče ne vidi ....

 

pa aktualne so patnerske zveze ... ker zopet dedecu ne rabiš prat, peglat, kuhat ... po sexu je fajn da gre domov ... naj si sam porihta ...

 

... jebiga sad ...

 

pa vseeno ... jaz nočem pesa ...

ni lepšega kot vredu sexy bejba ....

lia ... daj povej, kolko cuckov pa imaš ti ...

Kaj je pa zdaj s psi narobe? Že zadnjič sem nekomu rekla, da imam raje, da me prosijo, da peljem psa na sprehod, kot pazim otroke... pa me je tip butast gledal. Ta je imel ene čudne ideje, da bi rad združil moje in njegove gene (niti v sanjah...). In zdej razmišljam, da je pa bolj praktično sploh imet psa kot moškega... Vsaj en se te razveseli, ko prideš domov in se stisne k tebi...