Vzgoja otrok

[Pico Della Mirandola]

Zelo dobra knjiga od M. Winterhoff na temo razvajenih, nevzgojenih otrok, tud zelo dobra analiza, zakaj do tega pride.

Sicer pa @post od Picota, kjer piše o službah v javnem in zasebnem sektorju. Sem delala najprej na faksu, potem pri zasebniku, potem 6 let na svoje, zdaj sem pa šest let v javnem šolstvu. Izkušnje od povsod torej. Vse ima svoje pluse in svoje minuse. Vsak mora pač sam pogruntat svojo pot, kaj je realno možno, kako bo najbolje preživel sebe in familijo. To primerjat je precej podobno primerjanju jabuk in krompirja.

 

Zadnjega stavka ne razumem najbolje..

 

Zakaj bi bila primerjava javnega in zasebnega sektorja podobna primerjavi jabolk in krompirja?

 

Nekoč pred leti mi je tu en forumaš na tem forumu rekel, vsak si izbere svojo pot in usodo in se nad izbiro nima pravice pritoževat. Šlo se je pa za moje bentenje čez službo ki sem jo in jo še opravljam

 

V tem kontekstu seveda velja tudi obratno.

 

Za mal manjši dnar tolk večja zaščita

 

primerjava javnega in zasebnega najbolje predstavi recimo vlaganje v sklade

javni sektor je konzervativni sklad

zasebni je pa rizični

 

donosi so pri zadnjem večji kadar so so pa zato izgube toliko usodnejše

 

In človek se sam odloči ali bo bil sodnik za dva jurja na mesec in imel cajt za družino in hobije

ali bo odvetnik za dva jurja na dan pa skoz v pisarni in terenu na telefonu in s strankami..

 

preprosto

[Iknee]

Ja, saj to sem mislila s tisto primerjavo s hruškami in jabki. Različno je. In tako je v osnovi povsod v Evropi, če pustimo stat anomalije pri nas. Zdaj pa če se vrnemo na šolo, ker smo glih v temi o vzgoji otrok.Čez severno mejo je še zmeraj tako, da je učiteljski poklic cenjen in dobro plačan in ni pribežališče tistih, ki bi se radi parkirali in vlekli ziher plačo. Pa s parkiranjem ne mislim, da ne delajo, v glavnem res delajo, ampak na rutinski, rigiden, neustvarjalen način. In to je res škoda, predvsem za otroke. Negativne selekcije v učiteljskem poklicu res ne bi smelo biti! Mene je kar groza, ko seštejem vse ure, ki jih generacije mulcev zabijejo v šoli, pa NIČ ne ustvarijo! Pomanjkanje ustvarjanja v naših šolah je res katastrofalno! Jaz delam na tem z raziskovalnimi nalogami, poskušam jih spodbujat k seminarskemu delu ... ampak to je v bistvu za tiste bolj sposobne, ki redne obveznosti naredijo hitro in brez problemov, moral bi biti pa to način dela z vsemi. In v kolektivu s 30 zaposlenimi učitelji smo točno 3, ja, TRI, ki to počnemo redno, še ena vodi teater, ki je res prima, evo, to je pa to! Drugi preprosto nimajo ustvarjalnega potenciala, niti vizije, niti se jim to ne zdi tako pomembno... ker so v bistvu uradniški tip ljudi, ne tip ustvarjalcev. In dokler je tako, bodo naše šole žalostno neustvarjalne in v naših otroci bodo zatrle še tisto iskrico ustvarjalnosti, ki jim jo uspe prinest iz otroštva.

[Iknee]

Pa ne morem si kaj, da ne bi dodala: če bi bilo ravno obratno, če bi me zaslužile 1700, tiste ta parkirane pa 1200, bi nas bilo sčasoma morda več takih. Vsaj dijaki me ne bi več čudno gledali, ko jim povem po pravici, ko me na javni predstavitvi kake dobre raziskovalne naloge vprašajo, če imam vsaj najvišjo plačo (ja, te generacije to dejansko zanima in so tud dost odkriti in neposredni, da me to vprašajo). Ta družba pa bi počasi vendarle splavala iz težav. Dokler so pa ključne stvari na glavo postavljene, se nam pa obeta kvečjemu kak tuj gospodar, ki bo izkoristil to, da ta narod svoje lastne kvalitete ne zna cenit.

[Iknee]

Sej ne veš, o čem govoriš.

[Pico Della Mirandola]

o vem vem ...

in preveč vas je ... folk si vas ne more privoščit ... enako velja za ves javni sektor ...

država se zadolžuje za vaše plače ...

pa za tvojo socialo se tut

[Pico Della Mirandola]

mamin sine te že nekaj časa vabi na soočanje..pa se ne odzivaš..

Drgač pa si na sociali definitivno al to al pa lopov, sam za slednjega si preneumen in nesposoben

seveda pa obstaja še en kanal tvojega financiranja, nastavljanje tazadnje v gay klubih po Avstriji

 

to je menda vaša karma od generala Maistra dalje

 

pa še ena varianta je da ti ga s kemtrejli dostavljajo reptili

 

mamin pezdetek

[Pico Della Mirandola]

po eni strani praviš da doktorji nič ne veljajo zdej me pa tja pošiljaš, raj bi se s tabo posvetoval a bi šlo?

 

ti k si kao reptil

[Pico Della Mirandola]

pa vseen bi rad tebe upam da razumeš psevdočloveškega opičnjaka iz vrste reptilov sem doslej videl samo po televiziji.

[Iknee]

Da mal prekinem tole vajino superproduktivno visokoinetelktualno debato. Pico, članek, ki si ga prilimal, je zares dober, velik lajk! In ne, jaz nisem pogledala videa. Prav upiralo se mi je to voajerstvo, nobenega razloga nisem imela, da bi ga pogledala.

[Pico Della Mirandola]

Da mal prekinem tole vajino superproduktivno visokoinetelktualno debato. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png Pico, članek, ki si ga prilimal, je zares dober, velik lajk! In ne, jaz nisem pogledala videa. Prav upiralo se mi je to voajerstvo, nobenega razloga nisem imela, da bi ga pogledala.

jst pa sem, ker me privlačijo MILFE..

ampak sem takoj priznal soodgovornost za posledično kvaliteto medijev

 

politika seks, in šport

 

pa črna kronika

 

 

pa je to to

 

predpostavljam, da se je večkateremu javnemu uslužbencu stemnilo pred očmi ob gledanju slavnega mariborskega videa ...

najbrž se je takoj vprašal/vprašala ... kaj pa , če bi mene posneli na eni taki mizi ... ker, to bi negativno odmevalo po evropi ...

kaki hantl je te to?

Ti ki baje znaš vejice postavljat pa to?

[Pico Della Mirandola]

http://www.novi-svjetski-poredak.com/2014/03/14/novi-svjetski-poredak-ce-se-uspostaviti-laznim-napadom-vanzemaljaca-kojem-ce-prethoditi-velika-svjetska-kriza-i-kaos/

 

 

evo dokaz

 

kemtrejli NWO reptili vse to obstaja..

 

Že stoletja te ki to vedo zapirajo v norišnice ali umirajo sumljive smrti..

 

hahahahahahahahahahaha

 

 

 

[Pico Della Mirandola]

https://scontent-b-vie.xx.fbcdn.net/hphotos-xap1/v/t1.0-9/10176179_10152967599416840_2883787780841142046_n.jpg?oh=ed803e513fd1f749af8394b2e5093606&oe=55023572

[Silica]

klik

 

 

Povzetek: otrokom oz. odraščajočim ljudem je treba razložit, kaj ni ok. In zakaj to ni ok. Ne pa kar pričakovat, da bodo sami vedeli, kaj ja in kaj ne in kakšne vse so možne posledice.

 

Še enkrat, mladi danes odraščajo s tem, da je na netu dovoljeno vse. Na net se daje fotke / video posnetke znancev ali pa popolnoma nepoznanih ljudi, ki jih ujameš v takšnih ali drugačnih 'smešnih položajih'. Lahko gre zgolj za čudno obleko. Zihr je kdo tule videl tisto 'pijano jogo' al kaj že... fotke pijančkov, ki so v zapletenih pozah obležali.... te fotke so bile tudi tukaj, na lnf. Pa ne vem, če je kdo rekel, da to pa ni ok na net dajat. Ali pa recimo une fotke, ko tip na motorju pelje ovco.... dokaj nedolžno, bi lahko rekli, ampak tudi to že daje znak - če je smešno, čudno, .... posnemi in pokaži svetu.

Lahko nekoga ujameš pri kozlanju, scanju, sranju, seksu, maš posnetke nesreč, trupel, umore celo. Ni meja. Karkoli bi lahko bilo komu zanimivo, gre.

Pa starši, ki dajejo svaštaro od svojih otrok gor.

Poleti je šla znanka na morje, na plaži sta bili dve babici s smešnima klobukoma. Seveda je pofotkala in dala na net. Ima pa tudi dva froca in kaj jima je s tem povedala?

Ob vsem tem preprosto ni kar samoumevno, da bo čisto vsak mladec vedel, da to ni ok.

[Boudika]

Dober članek in tehtna debata. In itak, se strinjamo, da danes več niso jasne meje, kaj se še lahko dela z zasebnostjo drugih, ker je itak že naša osebnost in tudi zasebnost nenehno na pladnju, ker si večinoma socialno ali poslovno mrtev, če nisi del vseh možnih virtualnih omrežij. Pa evo - banalen primer - ko je izšel google street view, je lahko vsakdo videl mojo mamo pred njeno hišo. Pa ljudje niso vedeli, da so snemani. Prišli smo do stopnje, ko ne moremo več kontrolirati, kdaj in kje bo kaj o nas objavljeno. Drži, da danes vse to velja za normalno. Da smo pod enim grozljivim vplivom medijev in zaslužkarstva z intimo drugih, da živimo v družbi, ki je slab zgled otrokom, ki daje povsem zgrešena sporočila in samo podpiram čimveč takšnih člankov in čimveč izobraževanj na to temo.

 

En pomislek pa imam vseeno - ne glede na to, kaj vse danes folk dela z lastno intimo in z intimo drugih in kako to bega otroke, tisti faktor osebne odgovornosti ostaja. Tudi, ko sem bila otrok, so bili mnogi mulci voajerji. Pa so gledali pod krila deklicam, so oprezali okrog kopalnic, okrog stranišč, poskušali otipavat, itd. Pa takrat niso bili pod vplivi medijev. Nekaj je tudi osebnost človeka. In ko narediš škodo drugemu človeku, pa tudi če si mladec, se ne moreš sklicevati samo na škodljiv vpliv družbe in na nevednost. Moje mnenje.

 

 

[Boudika]

Ko je že debata o sodobnih tehnologijah.

 

Smo poslušali Miklavža v nekem nakupovalnem centru. In je imel v bistvu fajn govor. O tem, da gre pri Miklavžu za pozornost, ne za draga darila. Da so otroci razvajeni, če želijo od Miklavža telefon, računalnik, rolerje, skuter, itd. Pa da je smisel Miklavža tudi v tem, da se otroci učijo deliti, da se spomnijo tistih, ki nimajo, da znajo kaj dati drugemu. En tak lep krščanski nagovor

 

Potem pa pride tamala iz šole in pove, da bo Božičku napisala, da hoče računalnik (tablični), zato ker je njen sošolec od Miklavža dobil računalnik. Dobil ga je pa zato, ker telefon že ima. Pa to so šestletniki.

[domoljubka]

...Ja sej ....manjka nam tudi domovinske vzgoje.

Slovencem, se je beseda demokracija tako fajn slišala, da smo se jo navzeli še preden smo zares dojeli, da njenega pomena, v tem stoletju, skoraj še ni moč držati niti za rep, kaj šele za jezik.

Pomen vladavine ljudstva je zbledel....in na epistolu je zakraljevala, zableščala...vsebinskost pomena vladavine oblasti.

(...Tiste pač, ki je v danem trenutku iznajdljivejša... )

Kar hitro je "Demokracija" napolnila usta, vseh oblasti željnih politikov in pomembnih stremuhov, ekonomistov ter ostalih migajočih struktur, ki so ugotovili, da je to beseda, ki presega samo svetopisemsko molitev.

Demokracija se uporablja povsod, kjer preži nevarnost, da bi se enemu takemu vladarskemu stolčku polomila noga.

 

V tem tempu smo pozabili na ljubezen do naše domovine.

V bistvu del pionirske zaprisege s katero smo rasli - ni nič drugega kot zavedanje, kako naj bi ljubezen do domovine in sonarodov res izgledala.

V istem kontekstu... bi lahko razumeli tudi namen Miklavžka in Božička...

Jup ...in to bi bila zares tudi demokracija...

(Mogoče, pa bi bili ob vseh izkušnjah, lahko ravno sedaj, še najbližje doseganju tega namena )..

 

Seveda, če bi se tega zavedali...

..Da imajo tako razne zaprisege- (pa ne mislim na vsakojakve), pravljice in marsikakšna tradicija naroda, religij... tudi velik pomen pri vzgoji in osebnostni rasti naših otrok in človeštva nasploh.

Če rastemo ob vrednotah in dobrih namenih....imamo večjo šanso tudi postati in dosegati te vrednote ...

 

...Brez muje, se še čevelj ne obuje

[Silica]

tablice 'ubijajo' možgane

[KoryuBudo]

Pozdravljeni domoljubka in Ceres,

 

 

Vsekakor se strinjam z vama, da je moč v zadnjem obdobju opaziti resno (ne)namerno zanemarjanje tako imenovane: domovinske vzgoje, kar predstavlja eno izmed aktualnih širših družbenih problematik, s katerimi se sooča naš narod. Vendar preden začnemo s kakršnim koli obtoževanjem kogar/česar koli kot morebitnega krivca za omenjeno problematiko, si bomo naredili veliko uslugo, v kolikor bomo vsaj delno upoštevali najrazličnejše ramifikacije in ekstrapolacije iz njenega naslova.

 

Kot prvo bi morali pri njeni obravnavi upoštevati, da ni zgolj nekaj, s čimer se sooča le naš narod, temveč da gre za globalni civilizacijski pojav, kateri temelji na najresnejši krizi, s katero se je do sedaj soočila zahodna civilizacija kot celota. S tako imenovano: krizo identitete, s katero je tesno prepletena tudi kriza vrednot ter številne druge krize, s katerimi se zahodna civilizacija sooča že več kot 300 let, in ki so svojo kulminacijo dosegle preko 20. stoletja v sodobnem 21. stoletju. V kolikor pa upoštevamo širše zgodovinsko-sociološko-psihološke dejavnike, lahko razvoj omenjene krize brez večjih težav sledimo vse do začetka razsvetljenstva ter preko slednjega vse do visoke renesanse. Kolikšen dejanski obseg krize vidimo je tako bolj kot ne odvisno zgolj od tega koliko dobro poznamo zgodovino zahodne civilizacije.

 

Dandanes smo nadvse naklonjeni razmišljanju, da je kriza, s katero se trenutno sooča zahodna civilizacija, nekaj ekskluzivnega za naš čas. A v kolikor pogledamo vsaj malo širše lahko vidimo, da je zametke sodobne skrajne individualistične, potrošniške in neoliberalistične miselnosti moč brez večjih težav odkriti v zgodnji protestantski miselnosti, katera je močno zaznamovala velik del zahodne znanstvene miselnosti. Na drugi strani pa je moč njene nadvse konkretne zametke odkriti tekom celotnega obdobja razsvetljenstva ter kasnejših zgodovinskih obdobij zahodne civilizacije, katera so omogočila, da se je razvila v takšno kot jo danes poznamo - v dobrem in slabem pomenu. Pri čemer gre na tem mestu eksplicitno izpostaviti, da omenjena pretekla zgodovinska obdobja zahodne civilizacije ter najrazličnejša njena gibanja niso s seboj prinesle zgolj negativnih/regresivnih posledic, temveč so v marsikaterem pogledu bistveno izboljšala celotno zahodno civilizacijo ter jo na marsikaterih področjih njenega razvoja usmerila na smer progresivnega razvoja. Zaradi česar moramo biti pri obravnavi tovrstnih problematik nadvse dosledni in preudarni ter se moramo za vsako možno ceno izogibati najrazličnejšim pastem iz naslova takšnega ali drugačnega parcialnega načina razmišljanja.

 

Posledice visoke renesanse, protestantizma, razsvetljenstva, kapitalizma, postopnega razvoja demokratične miselnosti ... tako ne smemo obravnavati zgolj kot vzroke trenutne krize - kot na pomanjkljivosti zahodne civilizacije, kar se dandanes tako rado počne, temveč jih moramo hkrati obravnavati tudi kot na izvor vsega, kar je v zadnjih 500 letih uspela doseči zahodna civilizacija, torej kot na prednosti zahodne civilizacije. V končni fazi tudi na ravni civilizacij velja aksiom Buda: "Posameznikove pomanjkljivosti so njegove največje prednosti in obratno," saj je sleherna civilizacija sestavljena iz posameznih družb, katere pa so sestavljene iz najrazličnejših posameznic in posameznikov ter njihovih najrazličnejših medsebojnih interakcij.

 

Osebno vidim trenutno krizo, s katero se sooča zahodna civilizacija, zgolj kot posledico njene pretirane navezanosti na njen podzavestno-zavestni način razmišljanja, kateri se na ravni posameznika primarno manifestira v obliki njegovega absolutistično-dualistično-kavzalno-analitično-logično-racionalnega načina razmišljanja, ki predstavlja primarni vzrok njegove ujetosti v sponah, ki mu jih nalaga njegova samopodoba (kot četrta in najvišja funkcija zavednega dela jaza - ega) ter iz nje izvirajoča subjektivna realnost. Na osnovi predhodno omenjene oblike načina razmišljanja se je naša, zahodna, civilizacija postopoma podala na razvoj pretiranega parcialnega lastnega razvoja, s katerim je in še vedno nadvse uspešno razvija najrazličnejše njene prednosti, na osnovi katerih si je postopoma zagotovila svetovno prevlado - v dobrem in slabem pomenu. Pri čemer bi želel na tem mestu tudi omeniti, da ne smemo pozabiti, da pojav globalizacije ni nekaj novega, saj se je prvič izoblikoval že tekom 19. stoletja z vrhuncem zahodnega kolonializma. V kolikor pa obravnavamo omenjeni pojav iz malo širšega izhodišča, pa lahko hitro opazimo, da se v takšnih ali drugačnih oblikah pojavlja v vseh zgodovinskih obdobjih človeške zgodovine in pri vseh preteklih in trenutnih človeških civilizacijah. Iz česar je več kot le razvidna njegova arhetipska narava, oziroma da imamo pri njem opraviti s tako imenovano: arhetipsko idejo, ki tako določa kot tudi pogojuje razvoj celotne človeške vrste. A v kolikor se znova vrnem nazaj na obravnavo naše civilizacije vidim primarni razlog za pojav krize, s katero se trenutno sooča, prav v njeni pretirani navezanosti na svoj parcialni razvoj, s katerim teži k razvijanju zgolj svojih prednosti, s čimer ne vede ruši ravnovesje, ki jo določa in pogojuje, ter posledično na nezavedni ravni pretvarja svoje največje prednosti v največje pomanjkljivosti. Omenjena njena navezanost dejansko izvira iz njene pretirane navezanosti na njeno absolutistično-dualistično-kavzalno-analitično-logično-racionalno obliko načina razmišljanja, zaradi katere se je tudi znašla v neravnovesju, ki se na makroskopski ravni manifestira kot tako imenovana: kriza identitete.

 

Trenutno krizo lahko preseže edino, v kolikor bo začela intenzivno razvijati komplementarno-diametralni način razmišljanja tako imenovanemu: podzavestno-zavestnemu načinu razmišljanja, katerega primarna nosilka je absolutistično-dualistično-kavzalno-analitično-logično-racionalna oblika načina razmišljanja. Pri čemer se na tem mestu odpira vprašanja kakšen način razmišljanja naj bi bil komplementarno-diametralni podzavestno-zavestnemu načinu razmišljanja? Odgovor na omenjeno vprašanje lahko najdemo v tako imenovanem: zaznavno-intuitivnem načinu razmišljanja, kateri predstavlja komplementarno-diametralno nasprotje podzavestno-zavestnemu načinu razmišljanja. Glede na to, da sem o zaznavno-intuitivnem načinu razmišljanja ter o njegovih najrazličnejših interakcijah podrobneje spregovoril v svojih strokovnih delih: Sei Shin Do, Temeljni principi Buda in Um Buda, se v tokratni objavi ne nameravam kakor koli podrobneje spuščati v njegovo obravnavo. Na tem mestu bi želel le še omeniti, da sem v svojem strokovnem delu: Um Buda nadvse podrobno predstavil naslednjih osem sistemov nasprotij - sistem komplementarnega nasprotja: podzavest-zavest, sistem komplementarnega nasprotja: zaznava-intuicija, sistem diametralnega nasprotja: podzavest-zaznava, sistem diametralnega nasprotja: zaznava-zavest, sistem diametralnega nasprotja: zavest-intuicija, sistem diametralnega nasprotja: intuicija-podzavest, sistem komplementarno-diametralnega nasprotja: podzavest/zavest-zaznava/intuicija in sistem komplementarno-diametralnega nasprotja: jaz, kateri tvorijo človekovo psiho ter posledično določajo in pogojujejo sleherne oblike človekovega preučevanja, delovanja in udejstvovanja.

 

Kar se zadeva problematike pomanjkanja domovinske vzgoje, katera je zgolj ena izmed številnih manifestacij krize identitete, s katero se soočata tako naš narod kot tudi naša civilizacija, nadvse radi z njeno obravnavo poizkušamo prenašati svojo odgovornost na širšo družbo - državo. Pri čemer je pogostokrat naš temeljni argument, da je država dolžna v sklopu javnega šolstva urediti problematiko pomanjkanja domovinske vzgoje. Na osnovi česar istočasno tako upamo, da se bo s tem razrešila omenjena problematika, kot tudi poizkušamo samoupravičiti naše nedelovanje iz naslova izpolnjevanja naše obče človeške odgovornosti in obveznosti. Iz česar so več kot le razvidni vplivi krize identitete, s katero se sooča celotna naša civilizacija ter vse njene predstavnice in predstavniki, saj je iz tovrstnega početja jasno razvidno posameznikova nezmožnost razločevanja njegovih odgovornosti in obveznosti do družbe od družbenih odgovornosti in obveznosti do posameznika. Kar je vsekakor eden izmed najpomembnejših aspektov krize, s katero se sooča naša civilizacija in z njo vred posledično tudi naš narod.

 

Osebno vsekakor sodim med zagovornike, da se v okviru javnega šolstva uvede domovinska vzgoja, katera mora temeljiti na etiki in morali, ki bo izpolnjevala potrebe našega naroda. Vendar pa se pri tem ne slepim, da bi se z uvedbo obveznega predmeta domovinske vzgoje, v okviru vseh treh temeljnih stopenj javnega šolstva, omenjena problematika razrešila sama od sebe. Kajti slednjo lahko razreši edino aktivno delovanje civilne družbe kot celote, katera predstavlja naš narod. Na drugi strani pa smo pri razreševanju tovrstne problematike dolžni upoštevati tudi specifike našega naroda, v kolikor jo resnično želimo uspešno razrešiti. Pri čemer si bomo naredili veliko uslugo, v kolikor bomo upoštevali, da javno šolstvo pri njenem razreševanju lahko opravi zgolj dopolnilno vlogo, nikakor pa ne glavne ali celo edine.

 

Temelj domovinske vzgoje predstavlja družinska vzgoja. Nadvse pomembno vlogo pa pri njej opravlja tudi širša družbena vzgoja, kateri je posameznik podvržen tako tekom njegovega otroštva, mladostništva in zgodnjega zrelega obdobja. Torej, vse nekje do 24. in 30. leta njegove starosti, ko dokončno izoblikuje prvo trenutno obstoječo obliko njegove samopodobe (kot četrte in najvišje funkcije njegovega zavednega dela jaza - ega). A v kolikor upoštevamo eksponentni porast splošnega nezadovoljstva, apatičnosti ... ter najrazličnejših oblik iskanja takšnih ali drugačnih oblik bežanja pred soočenjem s problematikami, s katerimi se sooča naša družba, iz strani njenih odraslih predstavnic in predstavnikov. Niti ni presenetljivo, da se v naši družbi krepijo najrazličnejši regresivni procesi, ki poizkušajo držati naš narod v okviru spon splošnega nezadovoljstva, apatičnosti, bežanja ... občutkov: odmaknjenosti, odtujenosti, ločenosti, zavrnitve, nezadovoljstva, zmedenosti, omejenosti in potrtosti ... občutenj: ujetosti, ne sprejemanja, nenaklonjenosti, zadrege, zavajanja, manipulacije, napetosti in neugodja ... čustev: strahu, brezvoljnosti, razočaranja, žalosti, jeze, obupa, nemira in sovraštva ... vrlin: neiskrenosti, neodkritosti, nepoštenosti, nezvestobe, nespoštovanja, sle, pohlepa in zavisti ... regresivnih oblik primarnih dveh oblik dvoma (subjektivni in objektivni) ... ter čustvovanj: ne-vere, ne-ljubezni, ne-vere vase, ne-samouresničitve in ne-samo-izkustva. In v kolikor upoštevamo, da partnerska zveza dveh odraslih posameznikov predstavlja primarni temelj bodoče/nastajajoče družine, lahko hitro uvidimo, da preko njiju v družino vdirajo zgoraj na kratko opisani regresivni procesi. Ob upoštevanju, da družinska vzgoja predstavlja tudi najpomembnejši temelj domovinske vzgoje posledično brez večjih težav uvidimo najrazličnejše številne poti razreševanja problematike iz naslova pomanjkanja domovinske vzgoje.

 

Starši s(m)o primarno odgovorni za domovinsko vzgojo svojih otrok, mladostnikov in mladih zrelih oseb in tovrstne svoje odgovornosti ne smejo/smemo prenašati na državo, javno šolstvo ali občo družbo. Pri čemer pa seveda ne smemo pozabiti, da s(m)o starši še vedno hkrati tudi predstavniki družbe, zaradi česar ima preko njih/nas na njihovo/našo vzgojo otrok velik vpliv tako država, javno šolstvo kot tudi obča družba in razmere, ki vladajo v njej. S čimer sem na kratko poizkusil orisati kompleksnost problematike iz naslova pomanjkanja domovinske vzgoje. Pri čemer pa se na tem mestu povsem opravičeno zastavlja vprašanje kako lahko posameznik uspešno razreši tovrstno nadvse kompleksno in zahtevno eksistencialno problematiko?

 

Kot pri vseh družbenih procesih in problematikah se tudi trenutno obravnavana problematika začne in konča s posameznikom samim, in v kolikor jo resnično želimo uspešno razrešiti se moramo vrniti k posamezniku samemu, pri čemer pa nemudoma trčimo na specifike našega naroda. Naš narod podobno kot vsi ostali narodi, ki so se uspešno osvobodili izpod spon socializma in doktrine komunistične države, ki je poizkušala s pomočjo najrazličnejših posrednih in neposrednih sredstev indoktrinacije uničiti človekovo arhetipsko idejo o družini in jo zamenjati z umetno ustvarjeno idejo o državi kot nekakšni naddružini, ki skrbi za vse njene državljanke in državljane, ter zanikati človekove eksistencialne potrebe: vere v družino, ljubezni do družine, vere v narod, ljubezni do življenja, vere v Boga/božanstvo(a)/višjo silo in ljubezni do Boga/božanstva(ev)/višje sile, katere je poizkušala zamenjati z vero in ljubeznijo do države kot nekakšne abstraktne umetne tvorbe, ki izpolnjuje vseh šest predhodno omenjenih človekovih eksistencialnih potreb, je šele postopoma začel spoznavati kaj pomenita demokracija in pluralno-demokratično urejena družba ter kaj prineseta s seboj. Namreč naš narod se na eni strani še vedno nadvse oklepa določenih prednosti iz njegovega preteklega družbeno-zgodovinskega socialističnega obdobja (vztrajanja pri izredno visoki stopnji socialne države, ki je dolžna poskrbeti za vse njene državljanke in državljane), medtem ko na drugi strani bolj ali manj uspešno išče samega sebe v okvirih pluralno-demokratične in kapitalistične družbe, s katerimi se je soočil s polno težo krize identitete zahodne civilizacije, pred katero ga je v času obstoja SFRJ skoraj 50 let varovala socialistično-komunistična ideologija in doktrina. Na osnovi česar se je tudi znašel v najrazličnejših oblikah začaranih krogov, ki izvirajo tako iz pretekle kot tudi trenutno porajajoče se družbene ureditve, iz katerih po svojih najboljših močeh išče najbolj primerne oblike možnih izhodov; pri čemer pa je nekako spregledal na čem dejansko temeljijo pluralno-demokratične družbe. Sleherna oblika pluralno-demokratičnih družb primarno temelji na odgovornih posameznicah in posameznikih, ki svojo odgovornost razvijajo na osnovi njihove lastne samostojnosti, suverenosti, svobode in samozadostnosti.

 

Demokracija kot ideologija še vedno temelji na starogrškem družbeno-političnem konceptu: "enakopravni med enakovrednimi," katera dejansko sodi med arhetipske ideje. Pri čemer se je potrebno zavedati, da se enakovrednost primarno nanaša na stopnjo odgovornosti, ki jo določene posameznice in posamezniki uspejo razviti na osnovi njihove samostojnosti, suverenosti, svobode in samozadostnosti. In prav v razlagi omenjenega koncepta se ideologija demokracije razlikuje od ideologije socializma in komunizma, ki je omenjeno arhetipsko idejo ("enakopravni med enakovrednimi") precej drugače oziroma bolje rečeno nadvse utopično razlagala. Posledično bi lahko na tem mestu zaključili, da je demokracija na nek način socializem, ki deluje, a tovrsten morebitni zaključek bi bil izrazito parcialne narave ter bi nas usmeril na pot napačnega razlaganja in apliciranja demokratičnih načel, saj bi z njim posredno neupravičeno poveličevali socializem oziroma socialno usmerjeno družbo/državo. Kadar poteka razprava o družbenih sistemih se moramo zavedati, da ima demokracija ravno toliko skupnega s socializmom kot ima skupnega s kapitalizmom - z obema pa ima dejansko zelo malo skupnega. Socializem in kapitalizem se primarno ukvarjata s posameznikovo ekonomsko svobodo (vsak od njiju na svoj način, zaradi česar tudi tvorita sistem komplementarno-diametralnega nasprotja), medtem ko se demokracija primarno ukvarja s svobodo posameznikovega uma.

 

A kot velja za vse človeške arhetipske ideje, katere predstavljajo najrazličnejše sklope človeških verovanj in prepričanj, velja tudi za arhetipsko idejo: demokracije, da v sebi združuje tako pomanjkljivosti kot tudi prednosti - tako regresivne kot tudi progresivne psihične, psihološke, mentalne in družbene procese. V kolikor svojo pozornost osredotočimo zgolj na njene prednosti, kot so to na primer: svoboda, enakopravnost in enakovrednost, bomo s tem posledično na nezavedni ravni odprli Pandorino skrinjico ter na plan spustili najrazličnejše oblike: skrajnega individualizma, razvrednotenja človeka, razkroj kolektivno-arhetipskih vrlin in vrednot, odmaknjenost in odtujenost od objektivne realnosti, ujetost znotraj spon skrajnega individualistično-racionalnega načina razmišljanja, ujetosti znotraj patoloških oblik posameznikove samopodobe (kot četrte in najvišje funkcije njegovega zavednega dela jaza - ega) in subjektivne realnosti, izgubo sočutja, simpatije, empatije in razumevanja sočloveka, izgubo posameznikovih štirih primarnih oblik vere in ljubezni, izgubo posameznikovega smisla ter z njo vred posledično tudi izgubo družbeno-civilizacijskega smisla, eksponentno porast najrazličnejših patoloških oblik razmišljanja, nervoz in psihoz ... kar nas bo postopoma pripeljalo do patološkega družbenega pojava: disfunkcionalne družbe, katero tvorijo disfunkcionalne posameznice in posamezniki, ki predstavlja primarni temelj krize identitete, s katero se soočata tako naš narod kot tudi celotna zahodna civilizacija.

 

V kolikor se želimo izogniti zgoraj na kratko opisanim pomanjkljivostim oziroma regresivnim procesom, ki izvirajo iz arhetipske ideje demokracije, se moramo primarno osredotočiti prav na njih, s čimer bomo našli filozofski kamen, s katerim bomo lahko presegli regresivne procese, katere v sebi 'skriva' arhetipska ideja demokracije ter jih uspešno transmutirali v progresivne procese oziroma njene prednosti. Pri demokraciji se moramo ves čas zavedati, da hodi z roko v roki z anarhijo in kaosom, kar nam potrjujejo najrazličnejši družbeni pojavi in procesi na slehernem našem koraku. A istočasno demokracija tudi hodi z roko v roki s svobodo človekovega uma in prav v slednji se nahaja njena največja prednost, zaradi katere tudi vse človeške družbe in civilizacije skozi prostor in čas stremijo k doseganju demokratične družbe. Vendar pa ne smemo pozabiti, da svoboda človekovega uma izvira izključno iz njega samega in se lahko zgolj kot posledica manifestira na širši ravni v obliki demokratične družbe, medtem ko pa nikakor ne more izvirati iz človekove družbe, na kar se na žalost vse prepogosto pozablja.

 

V kolikor želimo za naš narod resnično doseči pluralno-demokratično družbo se moramo tako osredotočiti na to, da sleherni predstavnici in predstavniku našega naroda kot celotna družba omogočimo določene predpogoje, na osnovi katerih bo lahko uspešno razvijal samega sebe kot samostojnega, suverenega, svobodnega in samozadostnega individuuma. Na osnovi česar bo lahko razvijal svobodo njegovega uma in posledično njegovo lastno odgovornost (kateri predstavljata najpomembnejša temelja demokracije), s pomočjo njegove samodiscipline, štirih temeljnih oblik vere (vera v družino, vera v narod, vera v Boga/božanstev/višjo silo in vero v partnerko/ja) in štirih temeljnih oblik ljubezni (ljubezen do družine, ljubezen do življenja, ljubezen do Boga/božanstev/višje sile in ljubezen do partnerke/ja). Na drugi strani pa mu moramo tudi omogočiti določene predpogoje, da bo lahko razvijal občutke: prisotnosti, navzočnosti, povezanosti, pripadnosti, zadovoljstva, jasnosti, svobode in veselja, kateri ga bodo vodili k razvijanju občutenj: odprtosti, sprejemanja, naklonjenosti, iskrene odkritosti, iskrenega usmerjanja, iskrenega vodenja, sproščenosti in ugodja, katera ga bodo vodila k razvijanju čustev: samozaupanja, samozavesti, samo-izpolnitve, vzhičenosti, zanosa, spokoja in sočutja, katera bodo v njem intenzivirala delovanje vrlin: iskrenosti, odkritosti, poštenosti, zvestobe, spoštovanja, samonadzora, skromnosti in dobronamernosti, katera bodo v njem porajala progresivni primarni obliki dvoma (subjektivni in objektivni dvom), ki ga bosta nadaljnje vodili k razvijanju čustvovanj: vere, ljubezni, vere vase, samouresničitve in samo-izkustva. Medtem ko se mora sleherni posameznik zavedati, da je edino njegova dolžnost in obveznost, da razvije in si tudi nenehno prizadeva vzdrževati predhodno omenjene oblike občutkov, občutenj, čustev, vrlin, dvoma in čustvovanj, na osnovi katerih bo lahko razvil progresivno obliko trenutno obstoječe samopodobe (kot četrte in najvišje funkcije njegovega zavednega dela jaza - ega) ter z njeno pomočjo dosegel svobodo njegovega uma, katera se bo primarno manifestirala v obliki njegove odgovornosti. Ali kot je zapisal Frank Herbert: "Seek freedom and become captive of your desires. Seek discipline and find your liberty.”

 

V kolikor se nameravamo lotiti razreševanja problematike iz naslova pomanjkanja domovinske vzgoje, se moramo prvo zavedati, da smo vsi odrasli posamezniki in posameznice dolžni prispevati svoj delež tako z našim razmišljanjem, delovanjem kot tudi udejstvovanjem k vzgajanju otrok, mladostnikov in mladih zrelih oseb na področju njihove domovinske vzgoje, ne pa da omenjeno dolžnost prelagamo na eni strani izključno na njihove starše ter na drugi strani na državo. Predvsem pa smo kot celotna civilna družba dolžni dajati otrokom, mladostnikom in mladim zrelim osebam našega naroda jasno vedeti zakaj naj verjamejo, ljubijo in spoštujejo naš narod in državo ter zakaj naj bodo nanju tudi ponosni. Vse dokler ne bomo kot celotna civilna družba verjeli, ljubili in spoštovali naš narod in državo ter bili nanju tudi ponosni tega tudi ne moremo pričakovati, še manj pa kakor koli zahtevati od otrok, mladostnikov in mladih zrelih oseb našega naroda. In na tem primeru se tudi nadvse nazorno izrisuje na kakšni obliki odgovornosti temelji demokracija.

 

 

 

Lep pozdrav,

KoryuBudo

[Cookie]

Zakaj je pomembno, da otrok obiskuje glasbeno šolo ali hodi k športu http://www.siol.net/priloge/kolumne/samo_rugelj/2014/12/otrok_glasba_sport.aspx#

[FixMinze]

http://www.primorske.si/Plus/Sobota/Kako-otrok-vzbudi-pozornost--Tako,-da-postane-deli

[Pinka]

Children do not enter this world with bad intentions. They do not come to wear us out, test our patience, or push us over the edge. They come to us with the need for love, connection, and belonging.

What if we always looked at them with the same awe and wonder as we did when they were first put in our arms? What if we didn't allow negative messages of "terrible twos" and other fear-mongering messages targeted at us get into our heads and skew our perceptions?

If we want to create lasting bonds with our children, we need to change the way we see them. There needs to be a huge cultural shift in the way we view children, and it starts with you and me.

We don't have to surrender our inner voices. Tune out the clamor of the world and tune into the whispers of your hearts. These are not tyrants. They are not our enemies. These are our precious children.

© Rebecca Eanes 2015

[Cookie]

Pravila za starše, ki hočejo pokvariti svojega otroka:



1. Že od samega otroštva mu dajte vse, kar hoče imeti, nič mu ne sme
manjkati. Zelo važno je, da že od malega ve, da ga bosta morali družina
in država vzdrževati.



2. Če zakolne ali grdo govori, če vam grozi in nevzgojeno odgovarja, če
ne uboga, če se upira vašim navodilom, ne smete nič reči. Potrpite in se
mu nasmehnite. Vedno se mora čutiti pomembnega, zanimivega, v središču
pozornosti.



3. Ne dajajte mu nobene človeške in duhovne vzgoje, počakajte, da se bo
sam odločil za svoje obnašanje v družbi. Pravzaprav mu morate reči, da
ga nočete obremenjevati s pravili in življenjskimi vodili, ampak ga
prepuščajte samega sebi in njegovim željam. Tako bo poskusil vse.



4. Pospravite za njim vse stvari, ki jih pušča okrog: knjige, čevlje,
obleko. Naredite vse, kar bi moral sam narediti, das se bo navadil
odgovornost zavračati na druge in se bo naučil, da mu vedno strežejo
drugi.



5. Ko govorite v njegovi navzočnosti o njegovem obnašanju, se morate
kregati med seboj; enkrat naj ga brani eden, drugič drugi, njegove
napake morate jemati kot otročarije, ki jih je treba razumeti! Tako bo
kmalu razumel, da je njegova družina strpna in pripravljena sprejeti
vsak njegov napačni korak.



6. Vašemu otroku dajte denar, za katerega vas vpraša. Ne dopustite, da
bi ga sam zaslužil, saj ima vendar še čas za žrtve! Povejte mu tudi, da
ne želite, da bi sam živel tako kot ste živeli vi. Tako bo zanj vsak dan
praznik, zabava. Bodite ponosni, da vaš otrok ne počne nič resnega,
ampak se samo zabava.



7. Vaša hiša naj bo bogata, v kuhinji naj nikdar ne manjka hrane, otrok
naj ima ogromno oblek, poskrbita za glasbo in televizijo! Mama naj mu
pripravlja odlična kosila, naj mu kupuje modna in draga oblačila, naj
čisti kopalnico za njim, naj mu pospravi posteljo, da se bo njen
ljubljenček lahko odpočil po zabavi v neprespanih nočeh.



8. Vedno ga zagovarjajte pred sosedi, ped učitelji, tudi pred policijo,
pred partnerjem, ki ga je zapustil, tudi pred delodajalcem, ki ga je
odslovil. Vedno ga zagovarjajte, ker so vsi proti vašemu otroku! Njegova
samovšečnost bo tako postala življenjski slog, s katerim se bo vsem
predstavljal!



9. Če se bo zgodilo, da bo zabredel v resne težave s pravico ali s kakim
človekom, ga opravičujte in recite, da so bili krivi za pogrešno
dejanje njegovi prijatelji in družba, v katero je hodil! Pred njim na
glas povejte, da se zavedate njegovih težav in jih razumete! Tako se bo
tudi navadil, da ga nikdar ne bo pekla vest in se ne bo nikdar ničesar
kesal!



10. Če vas bo kasneje, čez leta, vaš otrok preziral in zaničeval, če vas
bo poniževal in ne bo imel do vas nobenega spoštovanja, kaj šele, da bi
vas cenil, vzkliknite že znani stavek: "VSE SVA ZAGREŠILA!"





***************



Deset zapovedi, kako naj se otroci ne vzgajajo, je napisal Chino
Pezzoli, duhovnik, ki vodi Zvezo družin zasvojencev z mamili in posveča
svoje življenje tistim, ki so z mamili uničili svoje življenje in
mladost. Obenem pa so skoraj vedno uničili tudi svoje družine.



(iz knjige Zgodbe za srečo v družini, avtor Božo Rustja)

[Aliana]

Ah ja, nekateri pa vseeno štekajo ... Evo, primer šole, kjer se z nasiljem soočajo tako, kot je dejansko treba in je prav. Tudi zato, ker RAZUMEJO, za kaj sploh gre pri nasilju! Ključna je seveda angažiranost, zrelost in prevzemanje odgovornosti s strani vodstva in strokovnih služb.

http://ava.rtvslo.si/predvajaj/tednik/ava2.174315203/

(drugi prispevek)

[FixMinze]

 

Children do not enter this world with bad intentions. They do not come to wear us out, test our patience, or push us over the edge. They come to us with the need for love, connection, and belonging.

What if we always looked at them with the same awe and wonder as we did when they were first put in our arms? What if we didn't allow negative messages of "terrible twos" and other fear-mongering messages targeted at us get into our heads and skew our perceptions?

If we want to create lasting bonds with our children, we need to change the way we see them. There needs to be a huge cultural shift in the way we view children, and it starts with you and me.

We don't have to surrender our inner voices. Tune out the clamor of the world and tune into the whispers of your hearts. These are not tyrants. They are not our enemies. These are our precious children.

© Rebecca Eanes 2015

 

Med vrsticami se (mi) bere kot pasivna vzgoja ...

 

Seveda otroci ne pridejo na svet s slabo namero, konec koncev je niso sposobni ozavestiti. Od vsega začetka pa težijo k ugodju ... kar dolgoročno povzroča trenja v odnosu s starši in ta trenja so obvezni del zdrave vzgoje http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

[mačky]

Hm... Zakaj se potem to tako spremeni - najprej prideš na svet kot neko optimistično bitje, si prisrčen, prijazen - potem se pa nekateri razvijejo dobesedno v pošasti... OK vem, da je vzgoja, samo...

 

Sicer pa... bom menda kmalu videla v praksi, kaj pomeni vzgajanje otrok, sam to še ne vem, kdo bo zraven pomagal