Losing my religion

[lupus]

Imam en "manjši" problemček...

 

Deset let sem se ukvarjal z duhovnostjo. Lahko bi rekel, da sem imel uspehe na vseh možnih področjih - lucidne sanje, izventelesna doživetja, telepatija in še marsikaj. Problem se je pričel pojavljati, ko sem opazil, da duhovnost iz dneva v dan izgleda bolj poneumljena.

 

S tem poneumljanjem mislim na raznorazna kanaliziranja aštar komande in njihovega čakanja na konec sveta, pardon, vnebovzetje, in vsa druga mentalna diareja, ki se preliva po naših revijah s tega področja.

 

Da o informiranih kozarcih (kdaj pride tak proti naivnosti?), tahioniziranih spodnjih gatah in vseh drugih placebo pripomočkih sploh ne govorimo.

 

Končni rezultat je to, da sem prišel do prepričanja, da vsi ti ljudje sploh ne verjamejo v to, kar prodajajo in ljudi okoli sebe preprosto nategujejo.

 

Skoraj bi pri tem pozabil na mati od punce, ki zadeta bezlja naokoli in bluzi o bogu ter ljubezni, v resnici pa je najsebičnejša prasica na svetu. Tudi to je eden od razlogov za mojo izgubo "vere".

 

No in potem je minilo še nekaj časa, v katerem sem postopoma postajal bolj in bolj depresiven, nakar sem nekega dne opazil, da ne verjamem več v čisto nič. Niti v vsa svoja lastna doživetja in uspehe, ki sem jih na tem področju imel.

 

Tako praznega se nisem počutil še nikoli. Nič me več ne veseli in življenje se mi zdi popolnoma nesmiselno. Celotno moje dosedanje življenje se mi zdi zapravljeno in prvič v življenju sem začel resno razmišljati o samomoru.

 

Na srečo za samomor nimam dovolj poguma..

 

Žal to mojega problema ne reši. Ne vem kam naj grem od sedaj naprej. Naj poskušam spet zatavati v vode duhovnosti? Tega me je strah, ker ne bi rad čez nadaljnih deset let ugotovil da sedaj pa sem jih zapravil že dvajset.

 

Ali naj morda dokončno stopim na "the dark side" in duhovnsti ne pogledam nikoli več?

 

Na enem drugem forumu, ki ga obiskujem, bi me po hitrem postopku poslali h psihiatru.

 

Kaj pa pravite vi?

 

lp,

 

lupus

[pokowc]

Hja, jest te razumem,Zgubu si se..preveč na enkrat, pa premau negovanja le tega,predusem nasedanja˝privlačnim stavkom,besedam...Mau izoliri se,pa posluši sebe prej!Duhtarje v tem pust pr mer. Vse ostalo pride sprot, ne bit neučakan... .Zaželi si ustrezne ljudi okrog sebe...Dovoli si bit Ti.

[afna]

Meni v tahudih trenutkih pomaga, da se odprem nekomu, ki prej ni imel veze z mojimi bolečimi dogodki, nekdo ki je neobremenjen.

Prav si naredil, da si prišel v drug forum iskat pomoč. Pravgotovo se bo našel kdo, ki je imel podobno izkušnjo.

Meni osebno se zdi, da v takšnih trenutkih potrebujemo človeka, ki nam bo prisluhnil, pot pa potem najdemo sami. Samo svoje zbegane misli moraš urediti, to je vse. Kmalu boš prepoznal edino pravo pot, verjemi mi!

@

[rachek]

ja afna, kakšen nick si si pa dala?!?

 

Ehm, ja, jaz na srečo tudi nisem imel dovolj poguma, da bi končal vse skupaj. :o|o: K sreči. Sicer pa, menda smo vsi tukaj z nekim namenom, jaz sem svojega že izvedel (in tudi verjamem, da ne gre za po domače po štajersko rečeno: napizdovanje). Kakšen pa je tvoj namen ?

 

Lej, zadeva je čisto preprosta: če boš v ljudeh iskal slabo, boš slabo tudi našel. Jaz sem to tudi počel nekoč, zato ti lahko zagotovim iz lastnih izkušenj. In ko sem začel drugače, v ljudeh iskati dobro, se mi je spremenilo življenje.

 

No, ne vem, če gre ravno za to, da te ti "kvazi poduhovljenci" odbijajo, če razmišljaš o samomoru, si očitno nekje drugje *močno* mimo udaril, se ti ne zdi ?

[aakhut]

 

 

hihi.....

RELIGIJA JE OPIJ LJUDSTVA

(kdo je zhe to reku?)

 

 

 

666 zlobijeu....tralala

[Natasha]

Jaz vse zajemam z "malo" žlico, ker se mi zdi, da se totalno predati nečemu, ni zdravo....

[Mateja]

Lupus, živjo!

 

Čeprav znajo bit takšna obdobja v življenju strašljiva in imaš občutek, da temi ni ne konca ne kraja, pa imajo v resnici nekaj zelo dragocenega - prerešetajo tvoja prepričanja in te glasno sprašujejo "kaj izbiraš zase?"...

 

nekaj pa je, kar veš tudi ti... poti nazaj ni... z novimi spoznanji in vedenjem nikoli več ne moreš živeti 'po starem' ...

... bodi jezen na Boga, na ljudi, na sebe... bodi razočaran, žalosten, karkoli... tudi to je lahko samo potreben delček poti do sebe ...

 

srečno

[aurora]

DRAGI LUPUS !

 

Tudi nevera je vera-TVOJA!

 

Zakaj iščeš vero in duhovnost v drugih?

 

Išči v sebi, in ko boš SEBE prepoznal kot POPOLNO DUHOVNO BITJE, boš to popolnost videl tudi v drugih. Vsi smo popolna bitja,ki smo samo zašla na poti iskanja samega sebe in pri tem delamo napake- POPRAVLJIVE!!! Ne glej s fizičnimi očmi; kajti te so del fizičnega telesa,ki je minljivo in zato tudi vidijo samo minljivo ! Kar ne vidimo, še ne pomeni, da ne obstaja ! Prisluhni v sebi,odpri vrata brezmejni ljubezni , kajti ta ljubezen si TI !

 

Vsi iščemo MIR v sebi in ta naš notranji mir je znak ,da smo blizu resnici. Kar vidimo v nasprotniku,nosimo tudi v sebi, kajti,nečesa ne moremo prepoznati, če tega ni tudi v nas.

Dvigni se nad konfliktno situacijo in z višine poglej na problem, z vso svojo ljubeznijo in znanjem, ki ga TI nosiš v sebi ...... RAZUMEL BOŠ IN BOŠ MIREN! Vedel boš,da se vsi bližamo resnici,samo eni prej eni pa še malo odlašamo in pustimo svojemu egu,da nam vlada.....

 

DEKLETOVA MATI IŠČE POTRDITEV Z IMENOM DUHOVNOSTI NA USTIH,KER LE TE NE RAZUME IN JE PAČ ZA ENKRAT ŠE PONIŽNI SLUGA SVOJEMU EGU.Tako kot nekateri z imenom boga na ustnicah stopajo v vojne in pobijajo --- kaj drugega nek, kot božje sinove: Vsi ti so neverniki, kajti vera združuje, nevera pa ločuje! Zato vidiš, ZAME TI NISI NEVERNIK !

 

 

Meni v takih trenutkih pomaga naslednja misel:

 

KER NISEM MIREN,SEM SE MORAL ODLOČITI NAPAČNO.

 

TAKO SEM SE ODLOČIL SAM,LAHKO PA SE ODLOČIM TUDI DRGAČE.

 

HOČEM SE ODLOČITI DRUGAČE,SAJ HOČEM BITI V MIRU!

 

 

Želim ti veliko ljubezni in uspeha pri iskanju samega sebe !

 

JAZ VERJAMEM VATE!

[pokowc]

...nekaj pa je, kar veš tudi ti... poti nazaj ni... z novimi spoznanji in vedenjem nikoli več ne moreš živeti 'po starem' ...  

[pokowc]

DEKLETOVA MATI IŠČE POTRDITEV Z IMENOM DUHOVNOSTI NA USTIH,KER  LE TE NE RAZUME IN JE PAČ ZA ENKRAT ŠE PONIŽNI SLUGA SVOJEMU EGU.Tako kot nekateri  z imenom boga na ustnicah stopajo v vojne in pobijajo, kaj drugega nek, kot božje sinove: Vsi ti so neverniki, kajti vera združuje, nevera pa ločuje! Zato vidiš, ZAME TI NISI NEVERNIK

[Guest sanjalica]

...nekaj pa je, kar veš tudi ti... poti nazaj ni... z novimi spoznanji in vedenjem nikoli več ne moreš živeti 'po starem' ...

[jess]

Začni uživati v drobnih stvareh,ki so v bistvu velike.Vsakdan bodi hvaležen za dobre stvari,ki so se ti pripetile,ko si storil dobro,..Čez čas boš že vedel kaj in kako..

[aakhut]

 

 

no...da ne tezhim...

nekaj podobnega....ali celo enakega lahko dozhivish na duhovnih vajah...

Janez Svetokrishki zadevo lepo opishe v knjigi: VZPON NA GORO KARMEL

v vsaki duhovnosti so vzponi na karmel in padci v temno noch...

to nas jacha v veri...

 

 

666 aakhutkou....

[Mateja]

aakhut

[Vojko]

 

 

no...da ne tezhim...

nekaj podobnega....ali celo enakega lahko dozhivish na duhovnih vajah...

Janez Svetokrishki zadevo lepo opishe v knjigi: VZPON NA GORO KARMEL

v vsaki duhovnosti so vzponi na karmel in padci v temno noch...

to nas jacha v veri...

 

 

666 aakhutkou....

[daisy]

Tvoja reakcija je popolnoma normalna, mislim, da smo jo v določeni obliki, bolj ali manj intenzivno doživewli vsi, ki smo stopili na to pot.

Pride trenutek, ko se "zašteka", imaš prepolno glavo duhovnosti, knjig, debat.... vse ti gre na živce, okoli sebe vidiš sam lari-fari in sam sebi ne verjameš več.

To je prehodna faza.... kot so ti že drugi napisali- poti nazaj ni več - še dobro !

Naše iskanje je kot gugalnica- enkrat si na enem skrejnem koncu - ves blažen in srečen, potem spet na tadrugem - kjer si ti zdaj. Ampak gugalnica se ne ustavi v skrajnih točkah ampak se počasi ustavlja- stabilizira, če lahko temu tako rečem... nihaji so vedno manjši...

 

To kar je pred tabo - nadaljnja pot - je morda najtežji del poti, a ti prinese najlepše.

Začel boš poslušati samega sebe, začutil boš, kaj je tisto pravo zate in postal neodvisen od mnenja drugih in ne bo te več motilo to, da drugi mislijo drugače in da zganjajo vse sorte, tudi šarlatanstvo. Tvoje vere in razvoja to ne bo več motilo. Našel boš svoj pogled na vse in svoj mir.

 

Sedaj pa pusti časi čas. Ne muči se sam s sabo, prepusti se, da življenje teče kot mora teči, prilagajaj se in pusti drugim, da živijo po svoje- saj veš- spremeniš lahko le sebe.

[Volk K.L.]

Imam en "manjši" problemček...

 

Deset let sem se ukvarjal z duhovnostjo. Lahko bi rekel, da sem imel uspehe na vseh možnih področjih - lucidne sanje, izventelesna doživetja, telepatija in še marsikaj. Problem  se je pričel pojavljati, ko sem opazil, da duhovnost iz dneva v dan izgleda bolj poneumljena.

 

S tem poneumljanjem mislim na raznorazna kanaliziranja aštar komande in njihovega čakanja na konec sveta, pardon, vnebovzetje, in vsa druga mentalna diareja, ki se preliva po naših revijah s tega področja.

 

Da o informiranih kozarcih (kdaj pride tak proti naivnosti?), tahioniziranih spodnjih gatah in vseh drugih placebo pripomočkih sploh ne govorimo.

 

Končni rezultat je to, da sem prišel do prepričanja, da vsi ti ljudje sploh ne verjamejo v to, kar prodajajo in ljudi okoli sebe preprosto nategujejo.

 

Skoraj bi pri tem pozabil na mati od punce, ki zadeta bezlja naokoli in bluzi o bogu ter ljubezni, v resnici pa je najsebičnejša prasica na svetu. Tudi to je eden od razlogov za mojo izgubo "vere".

 

No in potem je minilo še nekaj časa, v katerem sem postopoma postajal bolj in bolj depresiven, nakar sem nekega dne opazil, da ne verjamem več v čisto nič. Niti v vsa svoja lastna doživetja in uspehe, ki sem jih na tem področju imel.

 

Tako praznega se nisem počutil še nikoli. Nič me več ne veseli in življenje se mi zdi popolnoma nesmiselno. Celotno moje dosedanje življenje se mi zdi zapravljeno in prvič v življenju sem začel resno razmišljati o samomoru.

 

Na srečo za samomor nimam dovolj poguma..

 

Žal to mojega problema ne reši. Ne vem kam naj grem od sedaj naprej. Naj poskušam spet zatavati v vode duhovnosti? Tega me je strah, ker ne bi rad čez nadaljnih deset let ugotovil da sedaj pa sem jih zapravil že dvajset.

 

Ali naj morda dokončno stopim na "the dark side" in duhovnsti ne pogledam nikoli več?

 

Na enem drugem forumu, ki ga obiskujem, bi me po hitrem postopku poslali h psihiatru.

 

Kaj pa pravite vi?

 

lp,

 

lupus

Dragi moj latinski soimenjak, bodi to kar si. Ne pusti drugim, da ti narekujejo tempo. Ja aakhut ima prav, vsaka stvar v življenju ima svoje vrhunce in padce. Ko si na dnu se lahko samo še dvigneš. Kaj te zadržuje na dnu

[lupus]

V prvem postu še zdaleč nisem povedal vsega, kar bi moral, ker sem mislil, da se sicer nikomur ne bo dalo brati..

 

Rachek wrote:

----------------

Ehm, ja, jaz na srečo tudi nisem imel dovolj poguma, da bi končal vse skupaj. K sreči. Sicer pa, menda smo vsi tukaj z nekim namenom, jaz sem svojega že izvedel (in tudi verjamem, da ne gre za po domače po štajersko rečeno: napizdovanje). Kakšen pa je tvoj namen ?

 

Ali smem zvedeti, kaj ta tvoj namen je, se pravi s čim se ukvarjaš? Če v to kar počneš verjameš, potem ne gre za napizdovanje. Jaz se samo sprašujem, koliko je takih ki prodajajo nekakšne storitve ali izdelke in vanje sami ne verjamejo - torej folk nategujejo.

 

 

Rachek wrote:

-----------------

No, ne vem, če gre ravno za to, da te ti "kvazi poduhovljenci" odbijajo, če razmišljaš o samomoru, si očitno nekje drugje *močno* mimo udaril, se ti ne zdi ?

 

No, kot sem že omenil na začetku tega posta, sem v prvem napisal veliko premalo. Te zanima več? Izvoli:

 

Moji ljubi starši so me skozi leta ljubečega psihičnega in občasno tudi fizičnega nasilja (seveda izključno dobronamernega – po njihovem mnenju) naredili v osebo z zelo nizko samozavestjo in s tem posledično seveda tudi nedružabnega. Vsi drugi problemi potem avtomatično izvirajo od tu. Aja, pozabil sem dodati še čustveno nerazvit, kot piše v moji kartoteki.

 

Nekoliko sem se potem uspel sam spravit v red z veliko truda in med drugim tudi obiskom Avatar tečaja.

 

Nakar sem spoznal punco in sva nekaj časa bila srečna. Imela sva celo svoje stanovanje in jaz sem se pripravljal registriral podjetje, potem pa se je njena mati spomnila da bi bilo zelo kul, če bi se začela drogirati. Tega seveda nihče ni vedel, ko si je prvič pričela sposojati denar od punce. Na koncu je nama zmanjkalo denarja, ker jasno njena mati ni vračala ampak si samo še več sposojala in sva izgubila stanovanje in se morala preseliti k njeni družini.

 

No in tukaj postane zabavno. Mati od punce prične zapravljati ves svoj denar na travo in na svoje gonjenje naokoli – posledično ves moj denar gre v to, da lahko njena družina dalje obstaja. Vmes si s pomočjo trave pridela šizofrenijo in ene dvakrat pristane v Polju. Zgubi avto naredi dolgove v milionih, hmm, kaj še? Aja vse to v imenu boga, duhovnosti, Krišne..

 

Potem se agresivni alkoholični foter od punce odloči da mu več ni tega za gledat in se lepo odseli – cela usoda družine tako pade meni v roke.

 

Da bi bilo še lepše se mati od punce na tem mestu okliče za mati vseh otrok (in za vsak slučaj še mati boga) in prične domov vlačit razne 16 letne otroke in razne dilerje nakar s skupnimi močmi zadimijo celo stanovanje z dimom od trave. Kakšen ima to vpliv na njene otroke je seveda ne zanima. Mene to psihično totalno uniči.

 

Vmes večkrat popizdim in rečem da bom šel stran pa naj se jebejo, in me mlajši brat od punce prosi naj ne grem, ker mu je jasno, da samo jaz skrbim za vse.

 

No potem vsi skupaj MatiVsehOtrok vržemo ven iz stanovanja, nakar gre prostovoljno v norišnico za mesec dni. Ko pa ta lep in čudovit miren mesec dni mine, pa se ona in za vsak slučaj še njen mož, ki je malo pred tem izgubil službo oba hkrati odločita, da se vrneta sem.

 

Rezultat je to da se on pijan ona pa zadeta 24/7 dereta drug na drugega, ker pač nimata nič boljšega za početi.

 

Seveda je meni čisto jasno, kaj moram storiti. Težava je samo v tem, da sem zaradi vseh teh pizdarij in neprestanega stresa izgubil ves pogum, energijo in vso veselje do življenja. In spotoma, sploh ne vem je in kdaj, sem izgubil še duhovnost, ki mi je včasih veliko pomagala.

 

Ja pa kot zanimivost hkrati z izgubo vere sem izgubil tudi vse svoje sposobnosti. Zanimivo, a ne?

 

 

Volk K.L. wrote:

--------------------

Dragi moj latinski soimenjak, bodi to kar si. Ne pusti drugim, da ti narekujejo tempo. Ja aakhut ima prav, vsaka stvar v življenju ima svoje vrhunce in padce. Ko si na dnu se lahko samo še dvigneš. Kaj te zadržuje na dnu?

 

Na dnu me zadržuje strah. Grozen strah pred tem, da mi ne bo uspelo.

 

 

lp,

 

aNt

[aakhut]

 

 

tole pa je shtorija....

 

strah izvira iz "bitjeca", ki zhivi v tebi in je tam sao za to, da nich ne storish...ime mu je "KAJPACHE"...

odjebi KAJPACHE-ja, pa zrihti stvari, tko k ti mislsh de je prou...

potem,...................... potem pa se lahko dvignesh iz jame...

 

 

666 -ou....

[otožna]

pa sej ti nisi izgubil vere, izgubil si notranji mir....

vedi pam da nisi ti odgovor za mativsehotrok ampak predvsem zase in recimo še za svoje dekle, tko da...

verjamem, da ti bo uspelo iz trenutne situacije

[Amis]

Ej, ne lomi ga. Lepo te prosim, kdo pa je še videl, da je duhovnost vredna samomora, pa naj bo taka al drugačna. Poznaš tisto, ko sta dva zapornika gledala skozi rešetke: eden je videl blato, drugi pa sonce in zvezde. Pa saj ni važno to. Važno je kaj in kako gledamo nase in na življenje. Pa duhovnost gor al dol. Če že misliš, da je življenje sama tema ali karkoli že, potem se mu smej in lahko se smejiš tudi samemu sebi. Pretirano ukvarjanje z mentalno duhovnostjo je itak izguba časa, saj potem nimamo časa resnično živeti Lahko pa si narediš seznam stvari, ki si jih v življenju naredil in so te najbolj osrečile, nasmejale...itd. Mogoče boš potem drugače gledal na stvari (ha, ha, to je potem duhovnost v praksi )

[rachek]

V prvem postu še zdaleč nisem povedal vsega, kar bi moral, ker sem mislil, da se sicer nikomur ne bo dalo brati..

No ja, morda res. :o|o:

 

Ali smem zvedeti, kaj ta tvoj namen je, se pravi s čim se ukvarjaš? Če v to kar počneš verjameš, potem ne gre za napizdovanje. Jaz se samo sprašujem, koliko je takih ki prodajajo nekakšne storitve ali izdelke in vanje sami ne verjamejo - torej folk nategujejo.

Pravgotovo jih je dosti, jaz sem zelo nezaupliv. Ukvarjam pa se z ničemer posebnim, vsaj "transcendalnih" izkušenj kot ti, nimam. Za vse skupaj sem se začel zanimati po 2eh prebranih knjigah, potem pa sem doživel še eden dejavu. Povedala mi je ena ženska, proti plačilu seveda. Me je pa skoraj kap, ko sem prečital.

 

Moji ljubi starši so me skozi leta ljubečega psihičnega in občasno tudi fizičnega nasilja (seveda izključno dobronamernega – po njihovem mnenju) naredili v osebo z zelo nizko samozavestjo in s tem posledično seveda tudi nedružabnega. Vsi drugi problemi potem avtomatično izvirajo od tu. Aja, pozabil sem dodati še čustveno nerazvit, kot piše v moji kartoteki.

Moji tudi, v bistvu se je v moji glavi vse skupaj vrtelo okoli: saj si itak največji idiot in ničesar ne zmoreš narediti tako, kot je treba. V moji (zdravstveni?!?) kartoteki pa to ne piše, jaz nisem šel k zdravniku in mu povedal za svoje težave. Pa čeprav bi moral.

 

Nekoliko sem se potem uspel sam spravit v red z veliko truda in med drugim tudi obiskom Avatar tečaja.

Mene so v red spravili takratna služba in sodelavci in nekateri novi prijatelji. Trajalo pa je kar nekaj let. :o|o:

 

vse ostalo v tvojem postu od tukaj pa do tam, ko je spet citirano, je čisto bluženje. Če boš zaradi drugih imel slabo vest, te bodo *ZMERAJ* čakale težave v življenju. In očitno ne znaš ravno dobro ločiti svojih težav od težav drugih ljudi. Če je stanovanje tvoje oz. vajino, starše enostavno deložiraj. Žal. Če pa ne, pa se bo žal treba odselit. Če punca ni za to, bo treba jo bo treba pustiti in poiskati drugo. Žal. Možne ukrepe lahko sedaj naštevam še pa še, pa verjetno ne bo pomagalo, saj bi moral tvojo situacijo poznati bolj natančno, pa tudi, če bi jo, si ne bi drznil vtikovati v tvoje probleme. Je pa dejstvo: če ne boš ničesar naredil, se bodo tvoje težave stopnjevale. Žal. Pa če bog je ali pa če boga ni. Če smo ljudje samo bolj uspešni in manj uspešni kosi mesa ali pa če smo v resnici zelo duhovna bitja. V vsakem primeru.

 

Ja pa kot zanimivost hkrati z izgubo vere sem izgubil tudi vse svoje sposobnosti. Zanimivo, a ne?

No ja, verjetno je vse skupaj odvisno od tega, kako gledaš na celo stvar. Meni se ne zdi ravno zanimivo.

 

Na dnu me zadržuje strah. Grozen strah pred tem, da mi ne bo uspelo.

Ničesar takšnega ni, kar ne bi mogel rešiti v svojem življenju, popolnoma ničesar. Če si pa daješ prevelika bremena na svoje rame, oziroma si jih pustiš nalagati, potem pa so rezultati jasni. Predstavljaj si, da bi se eden delavec spravi predor pod Trojanami sam kopat: saj ga bodo razglasili za norca. Pa ti: ti si pa dobra duša, ki drži družino skupaj. No, primerjava med njim in tabo je precej slaba in neustrezna, ampak: načeloma pa drži. Ne lotevaj se nečesa kar ne zmoreš!

 

LP, rachek.

[laja]

saj ti nisi obupal nad duhovnostjo, ampak nad materialnimi okoliščinami svojega življenja

verjetno si upal, da bo duhovnost hitro in učinkovito popravila vse kar je narobe v tvojem sveto (vključno z preteklostjo)

kar se seveda ni zgodilo

kot komplet orodja

 

naključij ni

v takših okoliščinah si, ker se moraš nekaj iz njih naučiti

sam si si izbral to usodo, ker ti bo pomagala opraviti lekcijo, ki si si jo zadal

lahkotno življenje brez težav je sicer prijetno, ne omogoča pa napredka

 

torej: zgleda da si si ti res zelo želel napredovati

in torej napreduj - razkrinkaj kaj je to česar se moraš naučiti (običajno gre za kako od naših slabosti)

 

pa še: všeč mi je blo tisto o strahu

stah je najhujši sovražnih napredka

tud mene blokira

 

če se ga boš naučil premagati se priporočam za nasvet

[Amis]

No ja, vsekakor se iz vseh okoliščin nekaj naučimo. Ampat ta čudni novi vek nas včasih prepričuje, da smo tam, kjer je treba, da se učimo. Nihče pa ne pove, da nam na tem ni treba na vekov veke vztrajati. Naprimer v situacijah zlorab in nasilja. Saj nam v tem ni treba biti večno. Po mojem mnenju smo v tem le toliko časa dokler ne rečemo KONEC JE, DOVOLJ IMAM ... in kar je še takega. In kar naprej naj bi brskali po sebi za svojimi slabostmi OVER AND OVER AGAIN. Čist res je, da moramo pogledati tudi to svojo plat in je ne moremo zanikati. A po mnenju nekakšnih novodobnih genijev naj bi to počeli ves čas. ...pa saj te to mora zamorit do konca in najbolj črne depresije... a ni bolje, da si za spremembo pogledaš svoje dobre lastnosti in potem dobiš malo več volje, enerhije in mogoče navdušenja za to, da se končno spraviš ven iz godlje... in začneš živeti to kar res želiš in jutri še malo več sebe ... in pojutrišnjem še malo več sebe...dokler ne siješ svojih 100%...

[aakhut]

 

 

amis....

 

konchno en....

 

 

 

666 -ou....tralala