Konec - smrt

[zerkalo]

Ja. Je.

 

kakor kdaj

[butl]

kakor kdaj

 

Kdaj pa ne?

 

[Sprenger&Kramer]

Kdaj pa ne?

 

 

Kaj naj porečemo o življenju golemov, ki jih judovski kabalisti s svojimi temnimi praksami oživijo iz kupa gline? Mar je to življenje? Kako lahko tak stvor sploh razume Pismo in pristopi univerzalni ekleziji ter okusi pravo življenje? Samo ogenj lahko očisti in reši ta svet. Amen.

[eweksi]

Samo ogenj lahko očisti in reši ta svet. Amen.

 

nevem zate, sam ko se jaz spravim čistit počnem to z vodo

[eweksi]

Zanimive so takšne ugotovitve- ko ljudje, katerih možgani absolutno niso delovali, torej so bili klinično mrtvi, opisujejo z popolno natančnostjo, kaj se je z njihovim telesom dogajalo.

 

A si/ste ziher, da obstaja enačaj med biti klinično mrtev in tem, da možgani ne delujejo? nisem prepričana, da je to tako enostavno in enoznačno

 

dodatek: ena zanimiva teorija pravi, da je v naši češariki, ki je zelo odporna na stres, shranjen DMT, smrt je tako močen stresni dogodek, da je lahko triger za sprostitev doze DMT-ja iz češarike. DMT je halucinogen in zabeležene vizije lahko morda pripišemo delovanju tega narkotika na naše živce v zadnjih sekundah.

 

-da v mnogih primerih možgani ne delujejo kognitivno, ampak samo kot sprejemnik zapisa informacvij brez analitike - torej induktivno in le odpošljejo prejeto info dalje.

 

Kam pošlejo ta info potemtakem, kje je ta 'dalje'?

Možgani imajo receptivno in organizacijsko (analitično, sintetično in še kakšno) funkcijo, ta dva tipa funkcij je skoraj nemogoče ločiti.

Popravljeno 11. april 2009 -> eweksi

[free]

Hoy Mantis

ja, sem te narobe razumel.

V spodaj napisanem razmisljam enako.

 

Ja, mislim, da obstaja se praspomin na enost, .. morda je to tisto kar nas zene da vztrajamo, ker vseeno nekako vemo, da je luc, slutimo da je, in morda se je tudi spomnimo. ceprav kot pravis (koprena) se zaradi koprene tega tezje zavedamo.

Tukaj pa je se intuicija. Ta je nek pokazatelj k temu da obstaja vodstvo. Nekaj kar pomaga.

 

Free :

"Kolikor mi je znano, zavedanje kot oblika zavesti ne izgine!

Mislim, da to tudi ne bi imelo nobenega smisla, da bi zavest izginila, ker potem tudi nasa zivljenja ne bi imela smisel."

 

Saj nisem mislila na to, da bi zavest izginila, slabo si razumel. Samo osebnost umre, pa je čist vseeno, če umre v onstranstvu po kosih skozi predelovanje različnih vsebin kao v smeri rasti, kar si rekel, ali pa v tem trenutku smrti takoj razpade na prafaktorje, kot mislim sama.

V prah se povrneš, ni te več !

 

Mislila sem na to, da ko umre tvoje telo, umre tudi tvoja sedanja osebnost in da se pač vrneš v celoto vsega, kar si do sedaj izkusil, združen tudi s temi novimi spoznanji.

 

In kar se tiče zavedanja, nisi več Free, ker je ta umrl, ampak si duša, ki je nosila vse možne osebnosti in odtisi in spomini teh osebnosti so vsi v njej, v večni duši, ki je nosila vse te številne na tem svetu žive osebnosti.

 

In duša, tvoja zavest, je sklop vsega, kar je bila, sedaj pa po smrti Freeja vsebuje tudi njegove vtise in izkušnje.

 

Mislim torej, da se po smrti telesa na tem svetu, ti osebno, Free, svojega obstoja iz tega sveta ne moreš več zavedati, ker si kot Free umrl v trenutku tuzemske smrti .

 

Tvoja večna duša pa obstaja kot večna zavest, v medsvetovih speča, dokler ni ponovno obujena.

 

Duša je pač večna. Free pa ni večen. Tako.

 

 

(na tem svetu pa se lahko zavedamo samo naše osebnosti, ne pa celote vsega, kar smo. Čeprav bi naj s pomočjo nekaterih tehnik zmogli videt skozi kopreno naših šrejšnjih osebnosti oz. življenj.... )

[xyz]

A si/ste ziher, da obstaja enačaj med biti klinično mrtev in tem, da možgani ne delujejo? nisem prepričana, da je to tako enostavno in enoznačno

 

Sploh je izraz "klinično mrtev" hecen. Kot bi rekel, da je nekdo 1/1 mrtev, drug 1/2 mrtev in spet nekdo 1/3 mrtev.

Jaz sem verjetno približno 1/4 mrtev.

 

Če se "vrneš nazaj" (tudi hecen izraz, ker nikamor nisi šel), potem nisi umrl. Preprosto.

 

dodatek: ena zanimiva teorija pravi, da je v naši češariki, ki je zelo odporna na stres, shranjen DMT, smrt je tako močen stresni dogodek, da je lahko triger za sprostitev doze DMT-ja iz češarike. DMT je halucinogen in zabeležene vizije lahko morda pripišemo delovanju tega narkotika na naše živce v zadnjih sekundah.

 

Zanimiva teorija. Sploh so te splošno opisane vizije, če mene vprašaš, precej cenene.

 

Svetloba, ljudje v belem, Jezus in kompanija, naši preljubi predniki in to in ono, ki nas čaka,

neverjetna spokojnost, to in ono...

ja, v bistvu spominja na LSD v kombinaciji s poslušanjem "the Beatles".

[cordell]

Sploh je izraz "klinično mrtev" hecen. Kot bi rekel, da je nekdo 1/1 mrtev, drug 1/2 mrtev in spet nekdo 1/3 mrtev.

Jaz sem verjetno približno 1/4 mrtev.

 

Če se "vrneš nazaj" (tudi hecen izraz, ker nikamor nisi šel), potem nisi umrl. Preprosto.

 

Zanimiva teorija. Sploh so te splošno opisane vizije, če mene vprašaš, precej cenene.

 

Svetloba, ljudje v belem, Jezus in kompanija, naši preljubi predniki in to in ono, ki nas čaka,

neverjetna spokojnost, to in ono...

ja, v bistvu spominja na LSD v kombinaciji s poslušanjem "the Beatles".

Hmm, podcenjuješ naravo . A misliš (glede na tvoje pisanje se zdi točno tako), da so te omenjene zadeve neki stranski učinki @ errorji možganov v zadnjih trenutkih ? No way...In če res misliš tako, vsaj povej čemu ? Kar tako - brez veze @ anomalija ? Nič v tem vesolju se ne dogaja brez veze .

 

LP

Popravljeno 14. april 2009 -> cordell

[xyz]

Hmm, podcenjuješ naravo . A misliš (glede na tvoje pisanje se zdi točno tako), da so te omenjene zadeve neki stranski učinki @ errorji možganov v zadnjih trenutkih ? No way...In če res misliš tako, vsaj povej čemu ? Kar tako - brez veze @ anomalija ? Nič v tem vesolju se ne dogaja brez veze .

 

LP

 

 

Vsakdanjik nam nudi vsakovrstne primerke fantazijskega olepševanja trenutkov, ki so osebku težko sprejemljivi...

umik v fantazijski svet je v našem jeziku poimenovan na najrazličnejše načine...

od oblik, kot so pravljice, filmi, kreativni pogovori,... do oblik, kot so laži,

pa vse do primerkov halucinacij in shizofrenije.

 

Ko se tovrstni mehanizmi sprožijo v trenutku, ki je potencialno poslednji,

lahko to vidimo kot obliko droge, ki jo telo zavoljo lažjega soočanja s situacijo samo proizvede...

tudi v hujših trenutkih duševnih kriz se zna "srečati" "angele" in "ostala" "eterična" "bitja"....

sem že tudi sam bil priča tovrstnim cirkuškim predstavam.

 

Eno je sposobnost možganov, da interpretirajo svet, kot verjamemo, da ga vidimo (verjamemo, ker je že to "videnje" interpretacija),

drugo pa sposobnost možganov, da se te interpretacije oklepajo, kot najsvetejše resnice...

pa saj... kaj nam drugega sploh preostane ?

Tako smo zgrajeni, spremembe pa prihajajo zgolj po minimalnih korakih.... tako minimalnih, da jih niti opazimo ne.

[cordell]

Ko se tovrstni mehanizmi sprožijo v trenutku, ki je potencialno poslednji,

lahko to vidimo kot obliko droge, ki jo telo zavoljo lažjega soočanja s situacijo samo proizvede...

tudi v hujših trenutkih duševnih kriz se zna "srečati" "angele" in "ostala" "eterična" "bitja"....

sem že tudi sam bil priča tovrstnim cirkuškim predstavam.

Čemu bi možgani (ali pa narava, po želji) tratili energijo (madona se tole čudno sliši ampak drugače ne vem napisat) s prikazovanjem nekih halucinacij, če je prav vseeno ali te halucinacije trajajo tisočinko sekunde ali pa 100 let ? V obeh primerih bi šlo za prevaro - katere smisla pa žal videti ni. (seveda, spet smo pri smislu, kjer se lahko samo še filozofira heh ).

 

No, pa saj bomo sami na svoji koži izkusil tole...nekoč .

 

LP

[xyz]

Čemu bi možgani (ali pa narava, po želji) tratili energijo (madona se tole čudno sliši ampak drugače ne vem napisat) s prikazovanjem nekih halucinacij, če je prav vseeno ali te halucinacije trajajo tisočinko sekunde ali pa 100 let ?

 

Vsako bitje je neločljivo od narave in se kot tako samooskrbuje glede na svoje lastnosti...

pod to funkcijo spada seveda samoobramba oz. samokontrola, iz katere izhaja tudi verovanje v svoji primarni obliki

(semenčica mora verjeti, da je tam nekje nek cilj, sicer nima motivacije doseči ga. doseže ga pa le ena od mnogih ; ))

prav tako si ustvarjamo cilje mi, saj tako verjamemo, da naše delo temelji na nekemu vzroku oz. ima smisel.

[free]

Življenje in smrt

 

(7:00) Kaj nam pomeni smrt in kaj je smisel življenja ...o tem smo povprašali ljudi na ljubljanskem pokopališču medtem, ko so urejali grobove svojih bližnjih.

 

http://www.gospelandculture.org/wp-content/uploads/2008/12/death-and-life-klimt.jpg

[mako106]

smrt je strah...ki nam brani videt...neskončnost življenja

[Minnie]

smrt je strah...ki nam brani videt...neskončnost življenja

 

Smrt je le prehod v drugačen način življenja. Strah je normalen občutek ker ne vemo kakor življenje potem smrti izgleda.

[dayo]

Smrt je le prehod v drugačen način življenja.

 

 

Strah je normalen občutek ker ne vemo kakor življenje potem smrti izgleda.

Ni treba, da imamo strah. Kako zgleda bivanje po smrti fizičnega telesa, imamo veliko opisov duhovnih mojstrov, ki imajo vpogled tudi v druge sfere. Če meditiramo, pa imamo lahko kakšen tak vpogled tud sami. Lahko imamo tud kakšno izkušnjo, kjer realiziramo, da mi nismo to fizično telo. Potem strah pred smrtjo izgine.

[dayo]

torej... nikoli ne umreš đizs

yep, no way out

[Minnie]

Kako zgleda bivanje po smrti fizičnega telesa, imamo veliko opisov duhovnih mojstrov, ki imajo vpogled tudi v druge sfere. Če meditiramo, pa imamo lahko kakšen tak vpogled tud sami. Lahko imamo tud kakšno izkušnjo, kjer realiziramo, da mi nismo to fizično telo. Potem strah pred smrtjo izgine.

 

Kakor nekdo može znati kaj je potem smrti, če ni fizički mrtev?

[dayo]

Kakor nekdo može znati kaj je potem smrti, če ni fizički mrtev?

Zato ker človek ni samo to telo in lahko tudi pri še živečem telesu z zavestjo izstopi iz njega in pogleda mal naokoli.

Za prave mojstre je pa to sploh šala mala.

[Brezo]

Par stvari kako človek kao umira. Življenska energija gre iz prstov na nogi proti stopalom,po nogah navzgor,preko hrbtenice skozi čakre do glave in tam na vrhu glave malo postrani ven iz fizičnega telesa. To ni temenska čakra,ampak nekaj drugega kar poznajo pri jogi. To se lahko zgodi pri raznih meditacijah,astralnih potovanjih ipd. Obstaja pa razlika med tem in fizično smrtjo. Pri tem se ohranja povezava s fizisom s srebrno nitko.Če pa se srebrna nitka pretrga, je človek mrtev in fizično telo začne propadat.

 

Ta energija gre v eterično telo,kjer sledi podoben proces-razkrajanje in propadanje eteričnega telesa.Nato energija pride v astralno,mentalno telo kjer so zadeve tudi podobne. In ko tudi ta dva telesa začneta propadat in razgrajevat, začenja umirat tudi osebnost.Osebnost je v bistvu to kar mi mislimo da smo,pa v resnici nismo,skratka naš nižji Jaz. In ko ta sila pride do kavzalnega nivoja-nivoja duše-se razpadanje teles konča. Na kavzalnem nivoju pa duša s pomočjo višjih sil naredi analizo celega življenja,kaj se je naučila,kaj ne,napake ipd. In potem če ne doseže cilja,začne planirat novo prevozno sredstvo-telo. Utelešenje pa poteka v obratni smeri---kavzalno telo mentalno...fizično. Tukaj pa je nasproten proces,ne razkrojevanje oz. propadanje,ampak graditev telesa.

 

In vsak,ki je kdaj izvajal kolikor toliko dobro meditacijo ali kaj drugega in je prišel vsaj do astrala,se smrti ne boji več. Kajti ve da obstajajo še drugi notranji svetovi,ker je tudi izkusil prehod iz enega sveta v drugega. Prehodi so pa podobni zadevam ki se zgodijo ob smrti.

 

Strah pa ima veze z navezanostjo na materialne stvari,telo,sorodnike,itd. In bolj ko je človek nenavezan,manj je strahu.

[xyz]

fajn smo načitani

 

potem je tu še ta varianta, da duša ni v telesu, temveč telo v duši.

zaradi navidezne pozicije oziroma perspektive, katera je skozi telo povzeta,

se zdi duša kot nekaj individualnega, a to ni. vse je ena ter ista duša...

ki ne umre in se ne rodi,

le oblikice skozi katere se manifestira, so v konstantnem procesu transformacije.

 

[Brezo]

fajn smo načitani

 

potem je tu še ta varianta, da duša ni v telesu, temveč telo v duši.

zaradi navidezne pozicije oziroma perspektive, katera je skozi telo povzeta,

se zdi duša kot nekaj individualnega, a to ni. vse je ena ter ista duša...

ki ne umre in se ne rodi,

le oblikice skozi katere se manifestira, so v konstantnem procesu transformacije.

 

To je res,da je vse skupaj samo ena duša. Mi smo pa samo delčki te duše. Ampak to bi bolj razumel tisti človeček,ki ni več pod vplivom ločenosti in se zaveda povezanosti z vsemi in seveda da tudi izraža te lastnosti. To so pa ponavadi tisti,ki so se naučili vse lekcije,ki se jih lahko na našem planetku.

 

To kar je pa zgoraj pisano, je gledano pa z vidika običnih človečkov,ki smo še vedno pod vplivom Maye (iluzije).

[xyz]

gre po mojem tudi za to, da smo vajeni poslušanja enih in istih pridig -slik in prilik takorekoč

in ne tako poredko poiskušamo prirediti naše zavedanje le-tem,

namesto da bi pojme, kot so npr. duša, jastvo, materija, itd., uredili v zgodbo, ki bi ustrezala naši lastni izkušnji.

ampak dokler se držimo določenega verovanja, ki smo ga povzeli, ostanemo neprilagodljivi, kar se preureditve paradigm tiče.

[Daxa]

Po mojem mnenju ljudje jemljejo smrt, kot nekaj groznega iz čistega egoizma. Kolikokrat slišim ljudi, ki se pogovarjajo, kaj vse je kdo izgubil z smrtjo nekoga. Samo enkrat sem slišala, da je nekdo dejal za svojega bližnjega, "Hvala bogu, da je umrl - saj se je tako ali tako samo še matral in trpel.

 

Sama sem zelo mlada izgubila moža in žal mi je bilo le tega, da otroka ne bosta poznala svojega očeta. Bolečina ob izgubi drage osebe je zelo huda - toda prav je da pokojnika pustimo, da odide. Smrti se nikoli nisem bala, vedno pa sem univerzum prosila, da ostanem živa, dokler otroci ne odrastejo.

 

In tudi sem. Danes mi je popolnoma vseeno, tudi če me jutri ni več.

[Iknee]

Življenje in smrt - to so velike teme, zlepa ne prideš do konca njihovih globin, zato si ne upam preveč "pametovati" o tem. Se mi je že zdelo, da sem že precej dobro doumela, kaj pravzaprav pomeni smrt in bi jo lahko sprejela. Potem pa je bil ogrožen (oziroma sem jaz mislila, da je, pa k sreči ni bilo tako hudo) eden od mojih otrok in se mi je svet zamajal v nekaj groznih trenutkih. In to po vseh dogodkih, ko sem bila priča smrti in ko sem tudi sama v gorah gledala svojo smrt zelo od blizu in sem si domišljala, da sem nekako presegla strah pred smrtjo in bi jo znala sprejeti. Nedavno pa sem bolečino ob izgubi ljubljenega bitja doživljala skupaj s hčerko, ko je našla na poti v šolo ob cesti povoženega svojega najljubšega mucka. Vse moje besede o nekem večnem življenju duše, o začasnosti našega telesnega obstoja so ob njeni bolečini zvenele prazno in nemočno. Zato sem raje utihnila in jo objela in sedela ob njej, ko je jokala, da se je zdelo, da ji bo razneslo srček. Egoizem? Ne vem. Ne upam si teh stvari soditi. Prevelike so.

[dayo]

Življenje in smrt - to so velike teme, zlepa ne prideš do konca njihovih globin, zato si ne upam preveč "pametovati" o tem. Se mi je že zdelo, da sem že precej dobro doumela, kaj pravzaprav pomeni smrt in bi jo lahko sprejela. Potem pa je bil ogrožen (oziroma sem jaz mislila, da je, pa k sreči ni bilo tako hudo) eden od mojih otrok in se mi je svet zamajal v nekaj groznih trenutkih. In to po vseh dogodkih, ko sem bila priča smrti in ko sem tudi sama v gorah gledala svojo smrt zelo od blizu in sem si domišljala, da sem nekako presegla strah pred smrtjo in bi jo znala sprejeti. Nedavno pa sem bolečino ob izgubi ljubljenega bitja doživljala skupaj s hčerko, ko je našla na poti v šolo ob cesti povoženega svojega najljubšega mucka. Vse moje besede o nekem večnem življenju duše, o začasnosti našega telesnega obstoja so ob njeni bolečini zvenele prazno in nemočno. Zato sem raje utihnila in jo objela in sedela ob njej, ko je jokala, da se je zdelo, da ji bo razneslo srček. Egoizem? Ne vem. Ne upam si teh stvari soditi. Prevelike so.

Razlika je med ne bati se naše smrti in soočanje s smrtjo drage nam osebe. V bistvu v tem drugem primeru ni tolk vprašanje v razumevanju smrti, ampak naše navezanosti na to osebo (ali žival itd.). Ne bi pa kej preveč pametoval o tem, vsak sam skozi življenje in duhovno rast (če se z njo ukvarja) počasi zori v svojem občutenju, povezovanju z drugimi, notranji stabilnosti... Imho.