Konec - smrt

[Buddha]

jst sem svojo mamo še kako potreboval, poleg tega ni vse uspela postoriti, kar je nameravala..pa je umrla..

jo lahko ti nadomestiš vsaj nekaj za v naprej

[Sončna Vila]

Hm... Smrt. V zadnjem času veliko razmišljam o tem.

 

V bistvu je to cikel, pravzaprav ne umremo... spremljala sem babico ob umiranju in jo vsak dan gledala, kako je postajala bolj prosojna, svetlejša, lažja... Zadnji dan mislim, da se je njena duša že odpravila na potep, preden je dokončno zapustila njeno telo. Lepo mi je bilo gledat ta proces. Bila je mirna, spokojna, lepa, svetla... Mislim, da sem imela čast biti ob tem procesu, da bi videla, da to pravzaprav ni nek bavbav... In sem videla, da ni. Že prej me ni bilo strah smrti, sedaj pa sploh ne. In ko mi je nek prijatelj v zvezi z babico rekel, da ga je ful strah, kako bo, ko bo umiral... sem mu rekla; "Jaz pa ne.... V bistvu se tega veselim, ful me zanima, kaj bo takrat..." Seveda me je totalno pobuljil in mu ni bilo nič jasno... TOliko o naravni in mirni smrti.

 

Povsem drugače je, če človek umira v mukah... No, nekako to novodobna medicina že lahko omili... In edino, kar si lahko glede tega rečem, je to, da bom pač preizkusila pred smrtjo še morfijev high ... kam bi pa prišli brez šale

Druga godba je tudi, če smrt nastopi iznenada... Predvsem je to pretres za bližnje, pa tudi duša se verjetno ne znajde takoj, in tudi zaradi bližnjih še ostaja v njihovi bližini...

 

Ko je babica odšla, je nisem čutila poleg sebe do pogreba. Vedela sem, tistega dne ko je umrla, da je ta dan ne bom več videla, da bo odšla... In tako je tudi bilo. Potem pa, ko smo imeli pogreb, zelo zelo lep pogreb v družinskem krogu, je pa bila cela dolina napolnjena z njeno prisotnostjo Meglice, ki so se dvigovale iz okoliških gozdov, rahel dežek, ki nas je božal po obrazih, lahen vetrič, ki je vsake toliko časa podrgnil naša lica... "Še sem tu, ob vas... Rada vas imam..." To je bilo to... Lepo doživetje.

 

Hmmm... sama pa svoje minevanje doživljam točno tako kot Tamara - ko bom opravila vse, bom umrla. In nič prej, nič kasneje (Hehehe še dolgo se me ne boste losali )

 

 

Smrt sama po sebi je le milisekunda življenja

 

 

Sončna Vila

[Guest sstane]

Jaz pa mislim, da Sončne Vile ne umirajo

[Sončna Vila]

Oh to pa itak da ne pa vi vsi drugi tut ne...

 

...smrt je le iluzija....

 

 

Sončna Vila

[Buddha]

v bistvu se smrt prav nič ne boji preprosto,ko se ji zadzi, pride...človek potem to spesni po svoje

[sokrates]

Hm... Smrt. V zadnjem času veliko razmišljam o tem.

 

V bistvu  je to cikel, pravzaprav ne umremo... spremljala sem babico ob umiranju in jo vsak dan gledala, kako je postajala bolj prosojna, svetlejša, lažja... Zadnji dan mislim, da se je njena duša že odpravila na potep, preden je dokončno zapustila njeno telo. Lepo mi je bilo gledat ta proces. Bila je mirna, spokojna, lepa, svetla... Mislim, da sem imela čast biti ob tem procesu, da bi videla, da to pravzaprav ni nek bavbav... In sem videla, da ni. Že prej me ni bilo strah smrti, sedaj pa sploh ne. In ko mi je nek prijatelj v zvezi z babico rekel, da ga je ful strah, kako bo, ko bo umiral... sem mu rekla; "Jaz pa ne.... V bistvu se tega veselim, ful me zanima, kaj bo takrat..." Seveda me je totalno pobuljil in mu ni bilo nič jasno...  TOliko o naravni in mirni smrti.

 

Povsem drugače je, če človek umira v mukah... No, nekako to novodobna medicina že lahko omili... In edino, kar si lahko glede tega rečem, je to, da bom pač preizkusila pred smrtjo še morfijev high    ... kam bi pa prišli brez šale   

Druga godba je tudi, če smrt nastopi iznenada... Predvsem je to pretres za bližnje, pa tudi duša se verjetno ne znajde takoj, in tudi zaradi bližnjih še ostaja v njihovi bližini...

 

Ko je babica odšla, je nisem čutila poleg sebe do pogreba. Vedela sem, tistega dne ko je umrla, da je ta dan ne bom več videla, da bo odšla... In tako je tudi bilo. Potem pa, ko smo imeli pogreb, zelo zelo lep pogreb v družinskem krogu, je pa bila cela dolina napolnjena z njeno prisotnostjo    Meglice, ki so se dvigovale iz okoliških gozdov, rahel dežek, ki nas je božal po obrazih, lahen vetrič, ki je vsake toliko časa podrgnil naša lica... "Še sem tu, ob vas... Rada vas imam..." To je bilo to... Lepo doživetje.

 

Hmmm... sama pa svoje minevanje doživljam točno tako kot Tamara - ko bom opravila vse, bom umrla. In nič prej, nič kasneje  (Hehehe še dolgo se me ne boste losali      )

 

 

Smrt sama po sebi je le milisekunda življenja 

 

 

Sončna Vila

Zanimivo, vidiš jaz mam popolnoma drugo izkušnjo in zato smrti ne maram........ bojim se ne, temveč jo ne maram, ker ljudem prinaša žalost, jst pa ne maram biti žalost................... ne maram končnosti

 

 

Moja mama ni odšla tako kot tvoja babica, zanimivo je to, da so bile njene zadnje besede namenjene meni in sicer jo je skrbelo zame............ rekla je, naj ti Tanja danes skuha kosilo................ in glava ji je omahnila na volan. Približno dve uri sem sedel v avtu poleg nje, enostavno zato, ker sem vedel, da če koga pokličem, mi bodo te zadnji trenutki vzeti. Tistega dne se dobro spominjam, vsega - vonja, ure, obleke, celo glasbe, ki se je vrtela... še bolj pa pogreba. In najbolj kar sem zameril takrat je to, da se je teta za pogreb nadišavila....... to mi je bilo tako grozno. Namreč to sem dojemal tako, češ skrbi jo , da bo lepa za na pogreb.. bljak. Od takrat dalje se z njo ne pogovarjam...............

Smrti ne maram, življenje se mi je obrnilo na glavo.......... bil sem jezen in sem še.. ampaka tako pač je.........

 

sokrates

[nimbus]

Oj sokrates!

Čisto te razumem. Tudi jaz imam podobno izkušnjo, ki jo ne bom nikoli pozabil... in podobno razmišljam. Všeč mi je tvoja misel, ko si napisal, da nisi hotel nikogar poklicati, ker bi ti bili zadnji trenutki vzeti . In pogreb... hmm, jaz sem izgubil frenda in sem seveda dobro poznal vse njegove družbene vezi z ljudmi. Vedel sem kaj si on misli o njih in kako se medsebojno (ne)razumejo. Na pogrebu pa potem doživel največjo hinavščino. Bil sem sauer - ampak enostavno nisem mogel nič zato, čeprav bi si v tistem trenutku želel biti sam z njim.

Zato ne maram pogrebov, ne maram sedmin... a ne glede na ta dejstva, bom enega še zagotovo doživel

[Pujsita]

Sončna,

 

že v dnevniku sem brala tvoje misli na to temo, krasno. Jaz sem tudi kot otrok imela takšen pogled na smrt kot Sokrates in Nimbus, odpor, strah, žalost, jeza. Zdaj pa, ko sem začela prebirati literaturo in sprejela majčkeno drugačen pogled na te zadeve, sem bližje tvojim mislim.

 

xrosex xrosex

[nimbus]

Sončna,

 

že v dnevniku sem brala tvoje misli na to temo, krasno. Jaz sem tudi kot otrok imela takšen pogled na smrt kot Sokrates in Nimbus, odpor, strah, žalost, jeza. Zdaj pa, ko sem začela prebirati literaturo in sprejela majčkeno drugačen pogled na te zadeve, sem bližje tvojim mislim.

 

xrosex    xrosex

Oj JanjaK!

Pravim, da me jezi svetohlinstvo ljudi na pogrebih. Veliko ljudi gre na pobreb samo zato, da drugi ne bojo govorili "lej ta pa ni šel a bi moral". Kao solidarnost... ali... usmiljenje... ali... strah, da njihov pogreb ne bo prazen... veliko je tega... nič ni samoumevno. Smrt mi pa sploh ne vzbuja negativnih misli... čudno se bo šlišalo a tisti, ki gleda naj vidi... mene smrt fascinira, se je ne bojim... se je veselim. Vidiš - veselim. Pa to ne pomeni, da bi rad čimprej umrl... sploh ne. Ampak, tisti zadnji dih, zadnja slika, zadnja beseda, zadnja misel... kje je črta... radovednost, kaj, kako, kam. V tem smislu. In tudi bolečin... pravijo, da je bolečina pri porodu veliko večja kot ob smrti... vse to bomo še ugotovili :-))).

Ko sem bil mali otrok sem dosti razmišljal o življenju. In sem si nekako predstavljal, da če sem na svet privekal z A-jem... bi bila smiselna zadnja črka Ž . Potem sem iskal besedo, ki se konča na Ž .

Call me lunatic, but thats just the way it was

[Pujsita]

Oho Nimbus,

 

cool. Pogrebi pa to, kaj pa vem. Mogoče je nekje običaj, da se hodi nanje, družabno srečanje, hinavščina, verjetno nešteto razlogov za to. Kaj pa vem, jaz če grem, grem za to, da si vzameš nekaj časa in ga posvetiš osebi, ki je umrla, da se v nekem trenutku spomniš vseh lepih trenutkov z njo. Bolj ta stil.

 

Jaz osebno pa za svoj pogreb ne bi kakega jokanja, solza in žalosti. Najbolj bi bila vesela, če bi se naredilo en žur, pa bi se reklo, pismu tale Janja je bila pa na nek način Svinjsko dobra, nasmejana, polna energije, prav fajn je bilo takrat in takrat...

 

[nimbus]

Svinjsko dobra, nasmejana, polna energije, prav fajn je bilo takrat in takrat...

[aakhut]

 

hmmmmm.......

 

KO SI ZHE 1000 LET MRTEU, SI SHELE NA ZACHETKU VECHNOSTI :o|o:

 

666 zlomkou....tralala

[Guest sstane]

Jaz osebno pa za svoj pogreb ne bi kakega jokanja, solza in žalosti. Najbolj bi bila vesela, če bi se naredilo en žur, pa bi se reklo, pismu tale Janja je bila pa na nek način Svinjsko dobra, nasmejana, polna energije, prav fajn je bilo takrat in takrat...

 

       

Prekmurci so menda imeli tako fajn navado, se je pilo, jedlo, špilalo in plesalo, ob rojtvu in smrti

[Buddha]

to delajo tut cegani

[Mick]

In najbolj kar sem zameril takrat je to, da se je teta za pogreb nadišavila....... to mi je bilo tako grozno.

Zanimivi posti vas vseh. Sokrates, to da se je nadišavila se mi ne zdi tolk kritično kot si ti vzel.......pa saj dejanski razlog za antipatijo do nje je verjetno čisto drugje.

 

Jaz tud ne maram pogrebov, še bolj pa ne maram sedmin. :xx!: Total brez veze......eni čisto sesuti se držijo tega običaja, medtem ko se drugi pridejo nažret in zabavat. Mislim. Ne vem, no. Sam običajno ne grem na sedmine. Se mi je že zgodilo na enem pogrebu na katerega sem moral zaradi staršev v izogib "klevetenja", ker me ne bi bilo, pa sem se tud že mal spozabil.......ker sem človeka, ki je umrl komaj kaj poznal. Čeprav po drugi strani menim, da pa res ni nujno, da bi morali vsi umirati od žalosti na sedmini.......tud smeh ni odveč.....je bil tud sestavni del pokojnikovega življenja, verjetno. Če je umrl v "zgledni" starosti je pač prišel njegov čas.....kot bo nekoč naš. Velik huje je, ko umrejo mladi ljudje. Na enem takem pogrebu v moji familiji "na srečo" nisem bil.......ko je umrl otrok. Bilo pa je grozno baje. Ob pogledu na strte starše nikomuR ni bilo lahko, nikomur.

 

Na mojem pogrebu, ko bo 1x čas, bi pa skoraj raje videl kakšno čago ..........naj se poslovim tako kot se trudim živet........veselo, na zabaven način......ko se le da. Pa da bi se šalili in pogovarjali o veselih, smešnih stvareh, ki smo jih doživeli skupaj. To mi bi bilo prijetno. Ker upam, da bom s svojimi bližnjim pred smrtjo "dorekel" vse kar je treba dorečt. Mene več ne bo in tu se ne bo dalo nič spremenit.........spomin name pa naj ostane z nasmeškom na licih. Je pač prišel tudi čas za odhod.........vsega je 1x konec. Verjetno je tako tudi prav.

[nimbus]

Oj Mick... se strinjam, zakaj bi na sedmini bili vsi žalostni!?! Zakaj le? Ampak, po drugi strani... zakaj sploh sedmina!?! Po mojem se mora itak vsak posameznik ugotoviti, da te osebe ni več... Enostavno živeti dalje. Tiste čvekarije, kako je to naredil, kako je dober bil so čisto brez veze... Vsak ima pokojnika v svojem spominu takšnega, kakršen je do njega pač bil.

Če pogledam svoj pogrem, bi najraje videl, da se s tem sploh ne bi ukvarjali. Kot kakšna indijanksa plemena... pasč zakoplješ in to je to .

Zabava... to itak... ampak zaradi tega, ker je nekdo umrl!?! Hmmm... Mislim, da je bil tisti grški veljak Onassis tisti, ki je sinu rekel, da ga ob smrti pelje na goro, da ga raztrgajo volkovi... To je meni bližje kot sedmina

[Marsa]

...Všeč mi je tvoja misel, ko si napisal, da nisi hotel nikogar poklicati, ker bi ti bili zadnji trenutki vzeti ...

Meni tudi.

jaz tudi tako ravnam (v pomembnih zadevah, hocem bit pac sama s sabo).

[Mick]

Haj nimbus Sem se spomnil konca filma Philadelphia se mi zdi.........tak kot filmu je tud čist ok . Zase pa želim, da me skurijo, upepelijo.......in pepel stresejo.....hm....še ne vem kam. In me že več ni. Pol pa, če jim bo.......žur.......show must go on. Zakaj žur....kaj pa vem......mogoče, ker je to zadnji na katerem bom prisoten.......na nek način .......slovo torej.

[majica]

Zase pa želim, da me skurijo, upepelijo.......in pepel stresejo.....hm....še ne vem kam.

Na Žalah je za to en hribček...sam boh ne dej, da piha...k si pol vsepovsod...

[Marsa]

Jaz ne maram ne smrti ne pogrebov ne sedmin.

Na pogrebe skorajda ne hodim, se na par pogrebov od zelo dobrih frendov nisem sla, ker se mi ni dalo srecati vseh fac, poslusati opravljanja, gledati morebitnih scen....

Se na ocetov pogreb skorajda nisem sla oz. sem razmisljala, ali cem sploh hodit.

Potem sem sla, iz nekaksnega spostovanja ali kaj, pa iz fore 'spremljanja na zadnji poti'...

Kaj pa vem, do tega imam cuden odnos.

 

Smrti se ne bojim, mislim zase, da bom jaz umrla, veckrat se poigravam z mislijo na smrt, veliko sem razmisljala o smrti.

Se pa bojim, da mi bo umrl kdo od bliznjih, tega pa se bojim...

Fulkrat molim, da bi moja mama se dolgo zivela, da bi dozivela moj 'uspeh' (ker 'nic pametnega ne delam' in jo je vedno skrbelo zame v lajfu).

Po porodu sem imela enoletno poporodno depresijo, ker sem se bala, da bo moj otrok kar umrl...

 

Vem, da je to tudi moj egoizem in vse tole... a vseeno mi ni kul razmisljat o tem in vcasih nekako ze vnaprej jokam - kar je bedasto in hinavsko.

Namesto da bi ZDAJ, ko so se tu, bila bolj kul.

 

Nekateri pogrebi, ko sem pa le sla, pa so bili zelo tragicni... Kao - itak....

A vendar...

Ko je sosolcu v OŠ umrla mama, je sel ves razred na pogreb... Ko so odpeljali krsto, se je babica od sosolca (mama od umrle) vrgla na krsto in jokala, kao - ni hotla pustit, da gre... To je bilo tako grozno in zalostno, da ne bom nikoli pozabila.

 

Ko pa je umrl nek lusten mlad fant, ko je delal neke poskuse, znanec in prijatelj, pa je bilo ogromno ljudi, nekdo pa je na trobento igral Tisino.

Jokala sem kot dez, ceprav je v bistvu bilo lepo, a tako grozno tragicno, tista 'Tisina', ki je odmevala tam po pokopaliscu.

 

V filmu Amadeus me je shokiral Mozartov pogreb (ce je res bil tak) - zalostno totalno. Totalen dez in 5 folka - na pokopaliscu za reveze.

[Mick]

Na Žalah je za to en hribček...sam boh ne dej, da piha...k si pol vsepovsod...

Se bo v MB tud kaj našlo verjetn ...ja....in pol si vsepovsod in nikjer

[Marsa]

...Zase pa želim, da me skurijo, upepelijo.......in pepel stresejo.....hm....še ne vem kam.

Jaz tudi.

Samo jaz vem, kam.

Pol tu, v Sloveniji (to se se nisem odlocila tocno, morda na Dolenjskem kje ali pa v dolini Soce), pol pa v Crni gori, nasproti Sv. Stefana (kjer sem videla .. *** ... naravni pojav (ki zmeraj zamesam, pa da ne pisem orkan ali kaj takega, da bo kdo mislil, da nakladam... - oni vrtinec skratka ko se oblak in morje zdruzita..) - tja me naj zanese - po morju, ki ga imam najraje in po dezeli odkoder (tudi) izviram.

[Pujsita]

Jest bi bla tut strešena nekje. Čeprav mislim,da je zaenkrat še kakršnakoli varianta izven žal full komplicirana, da se rabijo neka strašna dovoljenja. Verjetno jih že dobiš, sam procedura .

[Marsa]

Jest bi bla tut strešena nekje. Čeprav mislim,da je zaenkrat še kakršnakoli varianta izven žal full komplicirana, da se rabijo neka strašna dovoljenja. Verjetno jih že dobiš, sam procedura  .

Razlog vec, da bom ocitno morala sama pedenat tole vse skupaj, morda kot kaksni sloni...

A ne, tam me bo nekdo ganjal in bom morala izpolnjevati pildke in - SEVEDA - 'Peage'! :xx!:

[sokrates]

jst pa ne vem, kaj bi hotu.... vedno sem si želel upepelitve, najbolj higienično se mi je zdelo. Nakar sem si želel biti zraven, ko so mamo upepelili .... grozno.................na koncu te še vprašajo, ali si želiš zlato, ki je ostalo (nakit, ki se je stopil ali vsaj delno) ali ne?? grooooozaaaaaaaa, pa tisto mletje kosti... skratka od tebe nič ne ostane, samo tvoja dela .............

 

črvi me pa tud ne bodo žrli, kak pa bom pol / grd....bljaaaak :xx!: