Konec - smrt

[tantra]

All Comments (1103 total)

http://tinyurl.com/7hne2h

" ... Rest in Peace Mr Chapman =), ... "

[mayita]

smrt ni nasprotje življenja ampak del življenja,vsakodnevnega življenja

[soncek123]

Najprej vsi lepo pozdravljeni. Sem frišno registrirana in upam, da pišem pod pravo temo

Imam problem, ki me vedno bolj mori, zato se obračam na vas.

Po naravi sem kar pozitivna oseba, ki v svet gleda z optimizmom. No, pred letom pa mi je umrla stara mama. Mislala sem, da bo bolečina počasi izginila, pa noče. Ker sma bile zelo navezane, saj sem večino otroštva preživela z njo. Lahko sem ji vse zaupala...in obratno. Zadnje čase sma bile kot najboljše prijateljice. Res jo pogrešam. V glavnem, problem pa je...da se je kar kmalu po njeni smrti v meni pojavil neznosen strah pred izgubo mojih bližnjih. In se mi zdi, da se kar veča. Zavestno poskušam preusmeriti te črne misli, ko se pojavijo. Ampak js bi se jih rada znebila za vedno. Kadarkoli kdo gre kam, se pojavijo. Pa študiram, kaj vse bi lahko bilo narobe. Ker se ob tem ne počutim v redu in ker verjamem v moč misli, se takšnih želim znebiti. Nočem več misliti na to, kaj vse bi lahko šlo narobe.

Ne vem, če sem napisala to zaradi upanja na vaše odgovore...morda sem mogla le nekomu povedat. Pa vseeno, če je mogoče imel kdo podobno izkušnjo, bi mi mogoče kaj pomagalo. Res ne maram tega pesimizma in se ga hočem znebiti.

[xyz]

Saj ni pesimizem. Oblike so minljive in s tem tudi vsa človeška bitja...

očitno ti je to ob smrti babice samo postalo bolj jasno.

Sedaj pa pusti temu spoznanju, da prepoji tvojo vsakdanjost. To zna trajati.

[FixMinze]

Najprej vsi lepo pozdravljeni. Sem frišno registrirana in upam, da pišem pod pravo temo

Imam problem, ki me vedno bolj mori, zato se obračam na vas.

Po naravi sem kar pozitivna oseba, ki v svet gleda z optimizmom. No, pred letom pa mi je umrla stara mama. Mislala sem, da bo bolečina počasi izginila, pa noče. Ker sma bile zelo navezane, saj sem večino otroštva preživela z njo. Lahko sem ji vse zaupala...in obratno. Zadnje čase sma bile kot najboljše prijateljice. Res jo pogrešam. V glavnem, problem pa je...da se je kar kmalu po njeni smrti v meni pojavil neznosen strah pred izgubo mojih bližnjih. In se mi zdi, da se kar veča. Zavestno poskušam preusmeriti te črne misli, ko se pojavijo. Ampak js bi se jih rada znebila za vedno. Kadarkoli kdo gre kam, se pojavijo. Pa študiram, kaj vse bi lahko bilo narobe. Ker se ob tem ne počutim v redu in ker verjamem v moč misli, se takšnih želim znebiti. Nočem več misliti na to, kaj vse bi lahko šlo narobe.

Ne vem, če sem napisala to zaradi upanja na vaše odgovore...morda sem mogla le nekomu povedat. Pa vseeno, če je mogoče imel kdo podobno izkušnjo, bi mi mogoče kaj pomagalo. Res ne maram tega pesimizma in se ga hočem znebiti.

 

 

Mogoče te je strah biti sama in pa se ne počutiš sposobno biti v tem svetu brez tvojih bližnjih. Življenje je gibanje med samozadostnostjo in pomočjo drugih. Vedno moraš znat biti sam in vedno moraš znat biti z drugimi.

Zakaj moraš ? Iz podobnega razloga kot moraš iti skozi vrata.

 

Strah pred izgubo bližnjih je normalen, ker te pripravlja na trenutek, ko se bo to zgodilo. Ni pa normalno, da te začne obdajati v vsakdanjiku. Mogoče bi ti pomagalo si predstavljati in domišljati kakšno bi tvoje življenje lahko bilo v prihodnje, pri tem ne poizkusiti spreminjati in vplivati na stvari na katere vplivati ne moreš. Vsi se rodimo in vsi umremo.

[vranja]

Najprej vsi lepo pozdravljeni. Sem frišno registrirana in upam, da pišem pod pravo temo

Imam problem, ki me vedno bolj mori, zato se obračam na vas.

Po naravi sem kar pozitivna oseba, ki v svet gleda z optimizmom. No, pred letom pa mi je umrla stara mama. Mislala sem, da bo bolečina počasi izginila, pa noče. Ker sma bile zelo navezane, saj sem večino otroštva preživela z njo. Lahko sem ji vse zaupala...in obratno. Zadnje čase sma bile kot najboljše prijateljice. Res jo pogrešam. V glavnem, problem pa je...da se je kar kmalu po njeni smrti v meni pojavil neznosen strah pred izgubo mojih bližnjih. In se mi zdi, da se kar veča. Zavestno poskušam preusmeriti te črne misli, ko se pojavijo. Ampak js bi se jih rada znebila za vedno. Kadarkoli kdo gre kam, se pojavijo. Pa študiram, kaj vse bi lahko bilo narobe. Ker se ob tem ne počutim v redu in ker verjamem v moč misli, se takšnih želim znebiti. Nočem več misliti na to, kaj vse bi lahko šlo narobe.

Ne vem, če sem napisala to zaradi upanja na vaše odgovore...morda sem mogla le nekomu povedat. Pa vseeno, če je mogoče imel kdo podobno izkušnjo, bi mi mogoče kaj pomagalo. Res ne maram tega pesimizma in se ga hočem znebiti.

čisto te razumem, imam podobno izkušnjo, na nesrečo še iz zgodnjega otroštva, tako, da se je pri meni ta strah razvil že v vzorec. Poskušam ga zavestno (razumsko) krotiti, (saj mi kar gre, no ) na kakšen način (razmišljanje, racionalizacija, joga, opuščanje, prepuščanje), ti bodo na teh straneh gotovo svetovali drugi forumovci, ki znajo iz rokava stresati neverjetne modrosti, včasih tudi uporabne .

Poleg katerekoli tehnike, s katero se boš lotila težave ( in veliko naredi že sama odločitev), ti priporočam ogled tele strani in nakup tehle kapljic. Men so super.

Druga možnost je, da ustanoviva društvo ...se hecam. Poskusi kapljice, srečno!

[mayita]

ko gosenica umre se ne zaveda da se bo spremenila v metulja, to vam mora biti jasno. smrt čaka vsakega, zakaj bi se je bali, bojte se življenja, če ga ne živite v sedanjosti. tvoja babica je bila zadnja leta tvoja najboljša prijateljica a ni že čas da jo spustiš v drugi svet.

ko žalujemo in žalujemo , ne spustimo duše v onstranstvo. smo sebični kajti mislimo samo nase, kako je bilo luštno, ko je bila oseba še na svetu. Kaj vse mi je podarila,svetovala,koliko meni manjka....preteklosti se ne da uresničiti samo sedanjost. Bolj živiš v preteklosti in bolj se sprašuješ kaj vse bi lahko naredil s to osebo,izgubljate dragoceni čas v sedanjosti. Ampak morate se zavedati, da vi ste naredili vse kar je bilo v vaših močeh v danem trenutku. S tem mislim, da tudi če niste obiskali osebe pač tolikokrat kot bi si želeli, je skoraj otročje premišljevati o tem, kajti v tistem trenutku, vam je nekaj vzelo energijo, da je niste šli obiskat.(bolezen, ali pa ste bili enostavno utrujeni).po večini primerov ko ljudje tako dolgo žalujejo za osebo imajo občutek krivde in vbistvu žalujejo za samim sabo, za svojim življenjem(VAM manjka tista oseba ,vi se morate zavedati da vi njej ne manjkate, enostavno je ne pustite da gre svojo pot) in ko to delate tudi v sedanjosti ne živite.

ženske imajo večje težave pri prebolevanju, ampak ne zato ker bi imele tisto osebo rajši, ampak zato ker so posesivne, rade bi imele vse svoje ljubljene osebe okoli sebe, ampak tako pač ne gre. Če ljubiš, pusti iti vsakemu svojo pot, čeprav ta pot ni ob tebi- to je prava nesebična ljubezen.

Da imate strah da bodo ljudje okoli vas pomrli,je brezveze reči da je to strah, kajti to se bo slej al prej zgodilo, nihče ne živi večno.prej se boste sprijaznili z resnico prej boste lahko začeli zares živeti.tudi vi lahko umrete že jutri, ne zapravljajte časa s smrtjo kajti to je edina zasigurana stvar v tvojem življenju.

[Sensei.]

baje, da so ateisti bolj produktivni v lajfu, saj jih misel na smrt zelo straši in hočejo v tem kratkem času na zemlji čim več postoriti. sedaj pa resno vprašanje: če se popolnoma nič ne bojim smrti (iz vidika radovednosti bi lahko reku, da me celo veseli ), a to pomeni, da sem lenuh?

 

mogoče se zdi tole malo čudno, ampak, dejansko zavidam tistim, ki jih smrt motivira k doseganju ciljev v življenju.

 

madonca, res sem lenuh.

[Matjaž Bogdan]

" sensei" -zanimiv vzdevek si si podal.....

 

Lepo bodi

 

Matjaž

[light]

Soncek,

 

Spodaj so linki na obsmrtne izkušnje ljudi, ki so se znašli na drugi stran in prišli nazaj s prav posebnimi doživetji, upanje za vse, ki so izgubili svoje najbližje!!!!):

 

 

Tile linki pa niso tako lepi, tile opisujejo, da obstaja tudi pekel:

 

http://www.youtube.com/watch?v=u3BTtii4fIY

[FixMinze]

Ma ne no pekel ne obstaja, IMO. To so samo realizirajo nezavedni strahovi, ki se pojavijo ob smrti. Ta pritisk, človeka enostavno stre, ker ni pripravljen, ker se ni pripravljal in o tej možnosti ni razmišljal.

Pol je pa tko kot pred tablo v šoli - tema v glavi, švic, krči ... v trebuhu

 

Itak, če sploh je kej. Naše zaznave so lahko napačne. Lahko tudi zaznavamo visje duhovne entitete umrlih ljudi, te pa niso nujno vezane na Duh umrlega, saj itak obstajajo v Duhovnem Univerzumu in so tako večne, še posebej izrazne pa lahko, če služijo čemu pozitivnemu.Sploh pa se pomešajo različne teorije o reinkarnaciji, nebesih itd…Tako lahko obstaja možnost, da smo v kontaktu z duhovnim delom našega umrlega dedka medtem, ko ta rojen nekje v Indiji ali pa na drugem koncu vesolja na novo uživa svojo penzijo, ker je bil priden. Lahko pa tudi, da se je zgolj spremenil v zvezdni prah in tako dodal košček k večnemu mozaiku.

 

Lahko pa razmišljamo tudi o Vizijah umrlih ljudi. Pekel so lahko vizije različnih neprijetnih smrti posameznikov. Neprijeten skok v energijo teh dogodkov , mogoče kot opomin na pripravo na pravo smrt. Ali ni pekel, če doživiš grozno smrt; vsi ti strahovi, utesnjenost, razbijanje srca, kričanje, STRAH itd…?

[FixMinze]

Mja sej. Ampak na koncu je še vedno samo ena resnica.

[unis]

ahjej, ena resnica, in neskončno prepiranj, ker pripadniki ene sekte oz. druge religije oz. tretje vere tolmačijo, da ja njihov pogled na realnost taprav.

 

Zadnje cajte sm se fuknu v cajt egipčanov in se mi grozno fajn zdi, k pravijo, da je pogled na svet zaradi dualnosti, zaradi nepovezanih možganov, kar je nepovezanost hemisfer, h kateri stremijo po združevanju, kar je razumevanje moškega in ženskega aspekta, kar drugi temu rečejo jing/jang, kar je dualnost, kar je črno in belo, da je na koncu iz napačnega razumevanja realnosti iz različnih perspektiv iluzija, kar drugi poimenujejo maya, čisto mahanje s penisom po zraku, kar drugi temu rečejo jebiveter, se na koncu vsi strinjajo, da mora bit in je bit resnica ena sama.

In eni tej resnici pravijo kr bog sam, drugi pa da je samo en in edini bog, kar drugi pojmujejo z ljubeznijo in drugi dodajajo z odpuščanjem in tretji vse to združijo z meditacijo in četrti z rituali in peti z branjem knjig in šesti z močno koncentracijo, ki premaga um nad mišicami, da ne bi razbili blesavga šefa.

 

Vsem tem je pa skupni imenovalec hierarhija in brzdanje čustev, natančneje uporaba smrtonosne sile s kamnom, pištolo al pa flašo.

Potrebno je pokazati, da smo več kot živali in da bivamo v soskupnosti, ki združuje in ne oddaljue.

Potrebno pa je le premik ene strani v dnevnem časopisju, ki kaže na to, da smo daleč od tega, skok v knjižnico in prebrat kako stran zgodovine, ki kaže na to, da se to še ni zgodilo, in pogled na vrt, ki ti pokaže panoramo epske bitke med mojo mamo in sosedo zaradi parcele.

Sej na konc koncu so se pobotale samo zaradi tega, ker jih veže šoping in veselje do ritualnega kuhanja kafeta eni drugi in simbolično vsakodnevno hvalo frizure.

 

Pizda in pol, d bi blo še kaj po smrti, ma meni mi je vč ku dovolj žej tu kar je.

[light]

Mja sej. Ampak na koncu je še vedno samo ena resnica.

 

TOČNO TO.

 

Resnica je samo ena. Sej sem prebrala tvoj odstavek, sej bi se rada strinjala s tem, samo sem preveč preštudirala in prebrala in pregledala, pa ne samo to, moja senzibilnost se je izredno okrepila zadnje čase, zazavam ljudi, moje pokojne sorodnike.

Spomnim se primera (iz ene knjige), ko je mož izgubil celo družino, ženo, otroke, starše, vse. V prometni nesreči, ko so najeli avtobus, da bi mu pripravili presenečenje. Najbrž se jim še sanjalo ni kakšno. Človek je 2 leti blodil po svetu, se zanemrjal itd., potem je pa stopil pred tovornjak, ki ga je povozil, doživel je obsmrtno izkušnjo. Sestal se je s celo svojo družino. Videl je, da so vsi tam, srečni in boljši..... in se odločil, da bo prišel nazaj povedat to drugim. Opazili boste, da se večina ljudi vrne predvsem zato, da svoja izkustva širi, ponavadi jim je tudi pokazano število ljudi, ki bodo to videli. Neverjetno.

 

In tudi vse religjie danes poznane v to verjamejo, celo več, tudi pogani so!!! In še več, egipčani so tudi verjeli,....

 

Se pa strinjam z nečim FixMize, pekel je grd, izredno grd. Tudi jaz bi najraje ne verjela in zanikala,...

 

A kot praviš ti, resnica je na koncu vedno ena, lahko da se motim jaz, a lahko da se motiš ti! Zato pa je v vsakem primeru najbolje biti pripravljen in širiti ljubezen!

[xyz]

Spomnim se primera (iz ene knjige), ko je mož izgubil celo družino, ženo, otroke, starše, vse. V prometni nesreči, ko so najeli avtobus, da bi mu pripravili presenečenje. Najbrž se jim še sanjalo ni kakšno. Človek je 2 leti blodil po svetu, se zanemrjal itd., potem je pa stopil pred tovornjak, ki ga je povozil, doživel je obsmrtno izkušnjo. Sestal se je s celo svojo družino. Videl je, da so vsi tam, srečni in boljši..... in se odločil, da bo prišel nazaj povedat to drugim. Opazili boste, da se večina ljudi vrne predvsem zato, da svoja izkustva širi, ponavadi jim je tudi pokazano število ljudi, ki bodo to videli. Neverjetno.

 

In po čem sklepaš, da niso to, kar je nekdo videl, njegovi lastni spomini ?

 

In tudi vse religjie danes poznane v to verjamejo, celo več, tudi pogani so!!! In še več, egipčani so tudi verjeli,....

 

To niti ni nič tako presenetljivega, saj ima to verovanje en in isti vir: človeka.

[light]

In po čem sklepaš, da niso to, kar je nekdo videl, njegovi lastni spomini ?

 

Lahko da je, ne vem. Vem samo to, kar sem prebrala, namreč to, da so mu na drugi strani prišli nasproti, videti so bili izredno dobro, zadovljni, srečni, zdravi. Ko jih je videl v tako dobri formi se je želel vrnit, da bi drugim povedal.

 

A obstajajo tudi drugi zapisi,.... dejstvo pa je eno in to me je prepričalo da ni spomin. Če bi bil le spomin bi VIDELI VSE, tako pa vidimo SAMO PREMINULE. Ko so to doživljali majhni otroci so videli npr. najbolj prijaznega in dobrega moža v belem,... (ne očka in mamice). Nekateri Jezusa in Marijo itd. Odrasli pa ponavadi vidijo preminule pokojne a ni nujno, odvisno, a dejstvo je, da živečih ljudi tam NI.

[xyz]

....dejstvo pa je eno in to me je prepričalo da ni spomin. Če bi bil le spomin bi VIDELI VSE, tako pa vidimo SAMO PREMINULE. Ko so to doživljali majhni otroci so videli npr. najbolj prijaznega in dobrega moža v belem,... (ne očka in mamice). Nekateri Jezusa in Marijo itd. Odrasli pa ponavadi vidijo preminule pokojne a ni nujno, odvisno, a dejstvo je, da živečih ljudi tam NI.

 

V moji izkušnji sem videl takorekoč "vse" oz. se mi je odvrtel "film" življenja "pred očmi".

In kot sem to dojel, so bili to spomini. Kot bi bile vse celice telesa prežarčene s šokom in bi spustile iz sebe vsebovan spomin...

sicer sem pa že večkrat prebral, da se ljudem v takšnih situacijah zgodi nekaj podobnega...

torej dejansko vidijo vse.

Je pa res, da smo ljudje večinoma navezani na soljudi, predvsem te, ki so nam (tudi bili) blizu (tudi "osebe", kot Jezus ipd.),

tako, da me niti ne čudi, da so tovrstne vizije tako zelo prisotne.

To s svetlobo je npr. res zanimivo, a povsem možno, da gre tu za delovanje funkcije možganov, ki je zadolžena za videnje in pa tudi fantazijo (nasplošno).

 

Vsekakor dosti tega, kar nam je (vsaj še) neznano. Tendenca človeka je seveda med drugim tudi ta, da "luknje" neznanega krpa z verovanjem.

[light]

Jej jej a res pišem tolk nerazumljivo? Ja točno tako je, kot si ti povedal,.... samo ne v celi obsmrtni izkušnji.

 

Del procesa je, da se ti odvrti film tvojega življenja, točno tako kot si ti povedal. Tam vidiš VSAKO MISEL, BESEDO IN DEJANJE, ki si ga storil ljudem okoli sebe, tam se ti odvrti cela zgodba, to je res, tam VIDIŠ VSE.

 

Napačno pa sva se razumela s kom se pogovarjaš na drugi strani, oziroma kdo te pride še prej iskat in te odpelje do tja, če te, to se ne zgodi vsem. Če si bil na neko osebo močno navezan se zna zgoditi, da boš videl prav njo in se z njo pogovarjal kot z živimi. Poudarek je na tem, da ko greš na oni svet pridejo do tebe pokojni svojci in se z njimi pogovarjaš kot za časa življenje, a na ta način se nikoli ne boš pogovarjal na oni strani z živimi. Čeprav boš imel možnost, da jih vidiš in slišiš, to pa ja, ampak na zemlji, v realnosti.

[xyz]

Napačno pa sva se razumela s kom se pogovarjaš na drugi strani, oziroma kdo te pride še prej iskat in te odpelje do tja, če te, to se ne zgodi vsem. Če si bil na neko osebo močno navezan se zna zgoditi, da boš videl prav njo in se z njo pogovarjal kot z živimi. Poudarek je na tem, da ko greš na oni svet pridejo do tebe pokojni svojci in se z njimi pogovarjaš kot za časa življenje, a na ta način se nikoli ne boš pogovarjal na oni strani z živimi.

 

Kot sem jaz razumel, hočeš povedati, da v nekem drugem svetu obstajajo ljudje, ki so umrli in katere vsak sreča po smrti. Se motim ?

 

Jaz sem vsekakor bolj mnenja (in to poudarjam), da se tovrstne predstave (ki so, kot praviš, starodavne) pojavijo predvsem ob navezanosti na "ego" oz. navezanosti na samega sebe (=(+)predstavo o sebi), torej obenem ob strahu pred izgubo nas samih, kot se poznamo.

[light]

Kot sem jaz razumel, hočeš povedati, da v nekem drugem svetu obstajajo ljudje, ki so umrli in katere vsak sreča po smrti. Se motim ?

 

Ja na ta način, a ne nujno vsak.

[xyz]

Ja na ta način, a ne nujno vsak.

 

Ok. Edino, kar je tu res spotakljivo, je dejstvo, da so vsi ti ljudje skoraj umrli in ne čisto čisto zares umrli....

saj je smrt po definiciji definitiven konec življenja nekega posameznika.

Kakšni vse nemerljivi in nezaznavni procesi se ob takšnih dogodkih odvijajo, je opazovalcu neznano,

a glede na to, da smo sposobni sanjanja na vse mogoče načine,

niso opisana doživetja niti ne vem koliko presenetljiva.

[zerkalo]

Ok. Edino, kar je tu res spotakljivo, je dejstvo, da so vsi ti ljudje skoraj umrli in ne čisto čisto zares umrli....

saj je smrt po definiciji definitiven konec življenja nekega posameznika.

Kakšni vse nemerljivi in nezaznavni procesi se ob takšnih dogodkih odvijajo, je opazovalcu neznano,

a glede na to, da smo sposobni sanjanja na vse mogoče načine,

niso opisana doživetja niti ne vem koliko presenetljiva.

 

In to je spet odvisno od tega koliko je opazovalec sposoben opaziti....

[xyz]

In to je spet odvisno od tega koliko je opazovalec sposoben opaziti....

 

Ne vem, če si me prav razumel...

pravim, da to, kar morda nekomu izgleda kot prenehanje življenjskih funkcij, ni nujno tudi dejansko prenehanje ž.f..

[zerkalo]

Ne vem, če si me prav razumel...

pravim, da to, kar morda nekomu izgleda kot prenehanje življenjskih funkcij, ni nujno tudi dejansko prenehanje ž.f..

 

Ja in? Kakšno zvezo ima to s tistim stavkom? Ne vem kdo zdaj koga tukaj ne razume a eden od naju je to prav gotovo.

[xyz]

Ideja o sposobnosti opazovalca je v stavku, katerega si obarval z rdečo, integrirana.

Tako, da sem predvideval, da tega nisi opazil, saj si na citat odgovoril z "in to je spet odvisno od".

Ja, jasno; o tem sem namreč govoril