Konec - smrt

[kapica]

Meni je pa zanimiva smrt nekega patricija, ki jo opiše Seneka v svojih pismih. Bil je dolgo bolan in se je odločil, da se bo izstradal do smrti. (Očitno je bolezen udarila tudi na apetit). Po nekaj dneh stradanja pa je ugotovil, da je ozdravel. Pa se je kljub temu odločil, da bo šel do konca, ker je občutil tak blažen mir, ko je počasi medlel. Družina ga je prigovarjala, naj si premisli, on se je pa samo poslavljal in je šel.

 

Posrečeno je šel na drugi svet tudi Diogen, ki ga sicer precej občudujem. Zadušil se je ob dokazovanju, da lahko lignje jemo tudi surove in je pečenje torej nepotrebno.

Će sem že pri antiki pa se spomnimo še najbolj realističnega slikarja ever - Zeuxisa, ki je bojda narisal grozdje tako realistično, da so ga poskušale jesti ptice. Model je pa umrl, ko je prav posrečeno narisal grdo žensko in se tako smejal, da mu je počila žila.

hehehe... vsakemu svoja... zamenjava obleke...

 

en pozrtvovalen italjan... je menda z porschejem obstal na tirnicah... in njima se je blizal vlak... pa ga je sel lastnik ustavljat, da bi resu avto! krilu z rokami, mahal in tekel po tirnicah proti vlaku, dokler ga vlak ni zbil, a ustavil se je pa tik pred porschejem... pa 0 zato, ceprav na racun svojega zivljenja mu je vseen ratal: resit avto...

[tantra]

Video: Pri 106 km/h mu je vlak zbil le čevelj

http://www.dnevnik.si/novice/neverjetno/1042244808

[Antoninus]

Če obstajajo ideje za katere je vredno živeti, mora biti vredno za njih tudi umreti.

[Gabriel]

Uh, Nataly. Res je. Oboje. Pomislila, kaj pa zdaj nataly nekaj tule... in tudi smo o tem ze govorili...

Mislim nekako podobno kot Laja - sicer se mi pa danes, kljub Plutonski Luni in Veneri, ne da razmisljati o smrti.

 

Vcasih sem bila lezernejsa do tega 'predmeta'.. - a zdaj... kaj pa vem, ce pride, OK, ampak ne bi se zdaj - se malo lajfa tegale bi, pliz..

Ce pa je treba danes ali jutri umreti, potem pa je bedasto, da zdaj tu razpravljam o tem - grem se kaj postorit, spedenat!

 

Uuu, Marsa tole si pa čist preprosto in iskreno napisala Mam sam prav takšno konkretno izkušnjo, ko sem imel eno prometno nesrečo in sem medtem ko je avto letel po zraku (čeprav le kako sekundo), sem dojel, da gre zares in imel v tistem kratkem trenutku ful časa vmes razmišljat kaj vse bi še rad izživel oziroma doživel. Ni še bil čas za it, pa podobno kot si ti rekla, sem tisti trenutek tud sam prosil, da še ne bi šel... Tko da ewo me v misiji izživljanja tistega po kar sem sploh prišel na ta svet Ko pride čas, si želim biti pripravljen pustiti vse za seboj in oditi z zadovoljnim izrazom na obrazu Imam samo eno željo, oditi si želim pri polni zavesti in pri "zdravi pameti" in da bilo v naravnih okoliščinah, ne kaka nesreča ali nasilna situacija... Upssss, to so že tri želje Je kaka dobra vila tuki?

[kapica]

Ko pride čas, si želim biti pripravljen pustiti vse za seboj in oditi z zadovoljnim izrazom na obrazu

ko "pride cas", si tk al tk pripravljen... kj drugega sploh ne preostane...

 

Je kaka dobra vila tuki?

pa ne sam ena...

[Gabriel]

ko "pride cas", si tk al tk pripravljen... kj drugega sploh ne preostane...

 

 

Hmmm, ne čist... bodi zraven ko bo kdo odhajal pa boš videla...

 

Lepo bi bilo, če bi bilo tako simpl

 

Tvoj stavek me spominja na en izrek Antonyja De Mella, ki pravi: "nič ne presega svetosti tistih, ki lahko sprejmejo to kar je".

Se lahko zdaj ta trenutek odrečeš vsemu in na primer brez oklevanja odideš skozi vrata (mobitel in bančno kartico seveda pustiš doma ) in se nikoli več ne vrneš?

 

Neka daljna sorodnica je zadnji teden samo še molila in imela pogoste "blodnje" oziroma pogovore z nevidnimi osebami (kot so sosedje ali znanci iz njenega življenja, ki jih ta trenutek v resnici ni bilo tam), in se jim je opravičevala za pretekla dejanja iz svojega življenja ter jim ponujala roko... Veliko je primerov, ko se ljudem "zmeša" ko začutijo svoj odhod. Sem pa bil zraven, ko je oseba odšla tudi brez kake hujše tesnobe.

[Gabriel]

pa ne sam ena...

 

Se priporočam za vsaj eno

[kapica]

Tvoj stavek me spominja na en izrek Antonyja De Mella, ki pravi: "nič ne presega svetosti tistih, ki lahko sprejmejo to kar je".

Se lahko zdaj ta trenutek odrečeš vsemu in na primer brez oklevanja odideš skozi vrata (mobitel in bančno kartico seveda pustiš doma ) in se nikoli več ne vrneš?

ti bom povedla..., ko bo prisel "moj cas"

 

Hmmm, ne čist... bodi zraven ko bo kdo odhajal pa boš videla... Lepo bi bilo, če bi bilo tako simpl

tud to sem (ze) bla zraven, poleg.... no, pr svoji se ne zto sm pa tist sploh napisala...

in ja... mozn, da ni cist tk... sam v "mojih" primerih je bil zgleda folk prevec posten v svojem lajfu do kogarkoli ze... in so zgledal "pripravljeni, spokojni"... in konckoncev jim itk ni preostalo drugega, kt da so se prepustil trenutku svojega casa... "ko resnicno pride ta cas"...

[Gabriel]

HeHe, preprost pa še zabaven odgovor No, sprva sem mislil, da govoriš kar tko na pamet, pa sem tako odgovoril... No, lepo, da si bla zraven pri takih ljudeh, in dobila to izkušnjo Sam sem mišljenja, da trpijo pač tisti, ki se ne prepustijo trenutku, kot si ti napisala. Za to imajo pa spet vsak svoje razloge...

Drugač pa itak pride mal tesnobe. človk se pač naveže na marsikaj. Naprimer že pri selitvi iz stanovanja v katerem sem daljše obdobje preživel se od nekod prikrade nekaj tesnobe, čeprav sem sam zavestno sprejel tako odločitev.

[kapica]

HeHe, preprost pa še zabaven odgovor No, sprva sem mislil, da govoriš kar tko na pamet, pa sem tako odgovoril... No, lepo, da si bla zraven pri takih ljudeh, in dobila to izkušnjo Sam sem mišljenja, da trpijo pač tisti, ki se ne prepustijo trenutku, kot si ti napisala. Za to imajo pa spet vsak svoje razloge...

Drugač pa itak pride mal tesnobe. človk se pač naveže na marsikaj. Naprimer že pri selitvi iz stanovanja v katerem sem daljše obdobje preživel se od nekod prikrade nekaj tesnobe, čeprav sem sam zavestno sprejel tako odločitev.

stima!

 

pa kkrkoli ze: vsi bomo (brez izjem in izgovorov in zavestnih odlocitev in) sigurn prezivel... do smrti...

[Gabriel]

stima!

 

pa kkrkoli ze: vsi bomo (brez izjem in izgovorov in zavestnih odlocitev in) sigurn prezivel... do smrti...

 

Drži

 

Eni preživel, drugi pa preživotaril

Govorimo o strahu pred smrtjo, kaj pa strah pred življenjem? Eni se še žvet ne upajo

[Antoninus]

Drži

 

Eni preživel, drugi pa preživotaril

Govorimo o strahu pred smrtjo, kaj pa strah pred življenjem? Eni se še žvet ne upajo

Pravo vprašanje je res: Ali je življenje pred smrtjo?

[FixMinze]

klik

 

 

btw: pevec te skupine je mrtu. umru za rakom. kar ponuja svoj pogled na in v smrt

[bbs]

kot sem že rekel

 

da se nezavedajoče se duše v telesih govorečih opic sploh ne zavedajo kako veličasten je Bog, večinoma niti po smrti telesa ne ....

 

živijo neko življenje v tri lepe ...

[xyz]

kot sem že rekel

 

da se nezavedajoče se duše v telesih govorečih opic sploh ne zavedajo kako veličasten je Bog, večinoma niti po smrti telesa ne ....

 

živijo neko življenje v tri lepe ...

 

In kako lahko ti kot "duša v telesu govoreče opice" veš, da se tega ne zavedaš ?

Se pravi, da se zavedaš.... "kako veličasten je bog", sicer tega ne bi omenjal.

Tvoja izjava torej nasprotuje sama sebi.

[unis]

zadnje dni berem različne knjig od možganov.

 

Najbolj zanimivo je to, kako nas možgani preslepijo in ves čas živimo v lastnih iluzijah in iluzijah drugih.

Iz poskusov in skeniranj glave sledi, da "svobodne volje" ni.

Možgani že sami izberejo odgovor, še predno se človek odloči, da bo nekaj storil.

[tantra]

Zdrave možgane se da z lastno voljo imet

v stanju mentalne zbranosti/prisebnosti, notranjem ravnovesju.

Da se zavestno krepit njihove spominske zmožnosti, ...

[FixMinze]

zadnje dni berem različne knjig od možganov.

 

Najbolj zanimivo je to, kako nas možgani preslepijo in ves čas živimo v lastnih iluzijah in iluzijah drugih.

Iz poskusov in skeniranj glave sledi, da "svobodne volje" ni.

Možgani že sami izberejo odgovor, še predno se človek odloči, da bo nekaj storil.

 

 

Itak

 

pol, ko se že 'odločimo' ( nezavedno ), šele pol k pride v našo zavestno okolje, šele pol se lahko odločamo, kalkuliramo, premišljamo - bi ali nebi .....

v večini smo itak predvidljivi in tako berljivi, sami sebi ali pa drugim.

tantra sicer piše neki zbranosti in prisebnosti. ja seveda. vseeno možgani že vnaprej vedo odgovor , pred teboj. pred teboj zavednim.

vedno sledimo impulzom, signalom, slikam, whatever iz ozadja

 

podobno kot v matrcic klik

 

ampak vseeno - " the problem is choice "

[xyz]

Možgani že sami izberejo odgovor, še predno se človek odloči, da bo nekaj storil.

 

1. Kaj so možgani drugega kot človek ?

2. Informacija je proces. Že res, da je možganska funkcija predestinirana, že zgolj na genetski ravni,

a je možganska funkcija tudi kognitivnost, torej: predelava podatkov in le-teh aplikacija.

 

V jeziku nevrologov bi bila to stara in nova pot.

[Matjaž Bogdan]

1. Kaj so možgani drugega kot človek ?

2. Informacija je proces. Že res, da je možganska funkcija predestinirana, že zgolj na genetski ravni,

a je možganska funkcija tudi kognitivnost, torej: predelava podatkov in le-teh aplikacija.

 

V jeziku nevrologov bi bila to stara in nova pot.

 

Če jemlješ človeka kot fiziko, so vsekakor možgani človek-sam bi jih opredelil kot krmilo, ki je pogojeno, ne primarno . Če pa vzameš da je tudi duša človek, potem so možgani le en delček, ki na momente deluje ali pa ne deluje. Smrt naj bi nastopila, ko v možganih ni nikakršne aktivnosti, pa ni ravno tako....Torej je človek -človek tudi brez možganov. Zanimive so takšne ugotovitve- ko ljudje, katerih možgani absolutno niso delovali, torej so bili klinično mrtvi, opisujejo z popolno natančnostjo, kaj se je z njihovim telesom dogajalo. Sam v to popolnoma verjamem /sicer pa s tem ne izumljam niti mlačne vode/ -torej je poleg možganov kognitivnosti sposobna še kakšna komponenta človeka- duša npr.

 

Mislim da razumem, kaj je Unis hotel reči...-da v mnogih primerih možgani ne delujejo kognitivno, ampak samo kot sprejemnik zapisa informacvij brez analitike - torej induktivno in le odpošljejo prejeto info dalje. Vedno pa seveda ni tako. Osebno sem mnenja, da so možgani v večini primerov le posrednik- če govorimo tudi o analitiki, je tudi ta večinoma že zapisana in predelana. Sam verjamem bolj v zmožnost kognitivnosti pri sprejemanju zunanjih dražljajev, ker kasneje je to že zapis, ki ga nosiš v sebi in težje spreminjaš. Pa tukaj ne gre le za genetiko, ta mislim, da je manjši delček kasnejših predispozicij delovanja. Zato pa imamo toliko dela sami s seboj, če se želimo znebiti določenih bremen, ker nam možgani- zavest -to omogočata le v manjši meri. Popravljaj tam, kjer je bilo pokvarjeno. Se pa tudi strinjam, da se da harmonizirat eno in drugo komponento, vsaj k temu večina teži, koliko pa to uspeva, je pa seveda odvisno od posameznika.

 

Lepo bodi

 

Matjaž

[xyz]

Če jemlješ človeka kot fiziko, so vsekakor možgani človek-sam bi jih opredelil kot krmilo, ki je pogojeno, ne primarno . Če pa vzameš da je tudi duša človek, potem so možgani le en delček, ki na momente deluje ali pa ne deluje. Smrt naj bi nastopila, ko v možganih ni nikakršne aktivnosti, pa ni ravno tako....

 

Pojem "duša" je v mojem slovarju skoraj popolnoma ekvivalenten pojmu "bog", le da se nanaša bolj specifično na gibanje, aktivnost.

Vsekakor ne vidim tega, kar je imenovano "duša", kot nekaj lokaliziranega. Vse prej kot zavest v smislu skupne zavesti.

V tem smislu je torej duša prej transcendenca človeka, ga pa seveda zajema oz. je človek v duši, je človek tudi duša.

 

Torej je človek -človek tudi brez možganov.

 

Da bi lahko to zares potrdili, bi morali najprej imeti primer človeka brez možganov,

ne zgolj nekoga, katerega možganskih aktivnosti ne moremo oz. nismo sposobni zaznati.

Tehnika ima pač svoje omejitve. Konec koncev je tehnika poenostavljena verzija možganov samih.

 

Mislim da razumem, kaj je Unis hotel reči...-da v mnogih primerih možgani ne delujejo kognitivno, ampak samo kot sprejemnik zapisa informacvij brez analitike - torej induktivno in le odpošljejo prejeto info dalje. Vedno pa seveda ni tako. Osebno sem mnenja, da so možgani v večini primerov le posrednik- če govorimo tudi o analitiki, je tudi ta večinoma že zapisana in predelana. Sam verjamem bolj v zmožnost kognitivnosti pri sprejemanju zunanjih dražljajev, ker kasneje je to že zapis, ki ga nosiš v sebi in težje spreminjaš. Pa tukaj ne gre le za genetiko, ta mislim, da je manjši delček kasnejših predispozicij delovanja. Zato pa imamo toliko dela sami s seboj, če se želimo znebiti določenih bremen, ker nam možgani- zavest -to omogočata le v manjši meri. Popravljaj tam, kjer je bilo pokvarjeno. Se pa tudi strinjam, da se da harmonizirat eno in drugo komponento, vsaj k temu večina teži, koliko pa to uspeva, je pa seveda odvisno od posameznika.

 

Se strinjam.

 

Lep pozdrav tudi tebi.

[Alan_New]

zadnje dni berem različne knjig od možganov.

Poskusi še to, če je nisi že: http://www.cobiss.si/scripts/cobiss?comman...mp;rid=48179456

[free]

Kolikor mi je znano, zavedanje kot oblika zavesti ne izgine!

Mislim, da to tudi ne bi imelo nobenega smisla, da bi zavest izginila, ker potem tudi nasa zivljenja ne bi imela smisel.

Ce se strinjamo, da zivimo zato da se ucimo, ozavescamo, itn... potem je iz tega lahko marsikaj bolj razumljivo; dobi drugacno percepcijo, zavedanje, smisel. Tudi marsikatero nejasnost, oporekanje ter nestrinjanje lahko s takim razmisljanjem izgine oziroma postane manj pomembno.

Namrec, ce verjamemo da je namen cloveka, da se uci, da ozavesca, si dviguje zavest, smo torej verjetno neizbezno sooceni sprejeti teorijo reinkarnacije in njenega smisla kot logicno posledico.

In obratno - ce verjamemo v reinkarnacijo, je morda logicno, da verjamemo tudi v to, da je smisel bivanja clovela ucenje, izobrazevanje, ozavescanje, oziroam neka rast ali kakorkoli to imenujemo.

 

Kolikor sem slisal, in kar je tudi meni logicno je, da po smrti v nekem globalu najprej razresujemo stvari iz zadnje inkarnacije; predvsem astralni pas, kjer ima vecina ljudi najvec problemov, tezav. To pa je potrebno ravno zaradi zavedanja, ozavescanja, saj si v casu zivljenja vecinoma ne vzamemo dovolj casa predelati zivljenjske okoliscine, kakor tudi smo osebnostno (torej z balastom) prevec vezani nanje s premalo distance.

 

Sele nato morda pride cas, ko se odmaknemo v neke vecje globine o katerih pa ne vem kaj dosti napisati. Predvidevam, da so povezane z ucenjem, razumevanjem, morda neke vrste sluzenjem, morda celo regeneracijo in vzpostavljanjem ravnovesja v taki meri, da duso v namenu pripravimo na ponovno inkarnacijo. Ugibam.

[kapica]

Pravo vprašanje je res: Ali je življenje pred smrtjo?

je pravo res pravo v pravem pomenu...? drugac pa jp... nekak... se odrekat zivljenju, da se lahk prezivi...

[butl]

Pravo vprašanje je res: Ali je življenje pred smrtjo?

 

Ja. Je.