Konec - smrt

[Uma]

...iz navade živimo...

[Uma]

Jaz nosim slutnjo smrti v sebi že kar nekaj časa. Mislim, da se je začelo takrat, ko so se pojavile določene odgovornosti. Do ljudi. Kaj se bo zgodilo z njimi, ko me ne bo več? Če umrem danes? Če se jutri zjutraj ne zbudim? Kako se bodo znašli...brez mene (to je važno! brez mene!)?

Svet se bo vrtel naprej...

 

Veliko popisanih strani je bilo namenjenih samoanalizi. In egocentrizmu. In bolečini ob spoznanju lastne minljivosti. In podobnim dejstvom.

 

Nemogoče je zajeti ves čudež, kar Življenje je.

Samo prepustiti se.

Tudi če včasih malo zbode.

[pika1000]

Ojej, kakšna tema! Včasih jo je res fino pospraviti nekam - kot da ne bom nikoli umrla.

 

Kar se mene tiče, bi najraje umrla tako, da ne bi že vnparej vedela , da bom. Ne želim si kakšnega umiranja v bolečinah. Raje bi kar lepo zaspala - enkrat ko bom že dovolj stara.

 

Koliko stvari odlagamo na prihodnost - ko bom .... bom pa počel to in to.

A ni škoda spuščati prijetne trenutke? Mogoče nas pa jutri ne bo več.

 

Izkoristite večer s kakšno prijetno stvarjo!

[Kreativa]

Nemogoče je zajeti ves čudež, kar Življenje je.

Samo prepustiti se.

Tudi če včasih malo zbode.

zelo dobro si tole povzela, Uma.

[Mick]

Who the fuck wants live forever .....so.....live now

 

..................

[ananta]

Umresh. Po Castaneda-i umresh. Eni grejo v drugo in tretjo dimenzijo, pa so vadili.

 

Che vajenje ne bi bilo potrebno, ne bi bilo yoge, celibata, ...

[kapica]

Rojstvo? Smrt? eno in isto videnje... samo, da enkrat si na eni strani vrat, drugic pa na drugi... (dokler se kljuc od kljucavnice ne izgubi... hehe... kj pa potem?)

[Tamburin]

Hmm... Naslov te teme me prej sploh ni pritegnil, danes pa sem vseeno malo pokukala sem. In zdaj razmišljam o tem... o smrti...

 

Ma meni se skoz zdi, da bom umrla takrat, ko bom postorila vse, kar moram postoriti v življenju. Ne prej, ne kasneje. Zato nikamor ne hitim, ampak puščam, da stvari spontano tečejo. Gledam, da živim kar se da polno, doživeto in kreativno, da bom na smrtni postelji z zadovoljstvom in ponosom gledala na svojo preteklost.

Velikokrat pomislim na pregovor:

"Jočeš, ko prideš na svet,

medtem ko se drugi okoli tebe smejijo.

Poskusi tako živeti, da boš z nasmeškom umrl,

medtem ko se bojo drugi okoli tebe jokali." (avtor neznan)

 

Naky, saj tudi mene kdaj prešine, kaj bi bilo z mojima otrokoma, če bi jaz umrla, dokler me še potrebujeta. Ampak nekako se mi zdi, da ne morem umreti, dokler me potrebujeta. Če pa bom danes ali jutri umrla, bom zato, ker me onadva ne bosta več potrebovala in ker me nihče drug ne bo več potreboval - preprosto, ker bom umrla, ko bom postorila vse, kar moram. Saj nikjer točno ne piše, do kdaj me bosta potrebovala... Preprosto me bosta potrebovala, dokler sem tukaj z njima. Potem pa bo že kako - najbrž bosta potrebovala kake druge izkušnje.

Zavedati se moraš, da naši otroci niso naša lastnina in niti mi njihova. Tudi oni imajo svoje življenje, potrebujejo svoje izkušnje... kakršnekoli... (brat in sestra skupaj ali brat in sestra narazen...)

Za otroke smo odgovorni, dokler smo živi. Po naši smrti pa ne več.

 

Mogoče tako razmišljam, ker je moja mama bila sirota in je še kot odrasla in kot mati svojih otrok (mene, brata in sestre) vedno "obsojala" svojo mamo, ker je umrla (po porodu je zbolela za pljučnico in umrla). Vedno je govorila, da bi bilo vse drugače, če bi njena mama bila živa... V resnici pa moja mama ni hotela prevzeti odgovornosti za svoje življenje nase, ampak je iskala krivca za vse slabo* v njeni pokojni mami, ki je ni nikoli poznala...

(*Slabo pa itak vidi v vsaki stvari.)

[sfinga]

v živjenju nam je dano da doživjamo popolnoma vse od radosti do nesreče vsa čustva poleg vsega drugega...poglejte je še kaj mogočnejšega in lepšega ..ta celota katere del smo nas neskončno ljubi ker nam je dala tudi svobodno voljo doživjanja..meni se to zdi veličastna izkušnja,čeprav jo včasih doživjam na osebnem nivoju tudi kot trdo učenje..a vem da sem živa ..

[nataly]

Tipičen primer, kaj prikličemo z mislimi nadse!!! Ta moja tema, zanimivo odprta 25.11. Težki dnevi zame...in neizogibnost vsega.

 

Ponovno moram zatrditi, kako zelo me nekdo čuva tam. Samo vprašanje časa je kako dolgo???

 

Mogoče bi morala nadaljevati s temo Angeli V takšni ali drugačni obliki.

 

Le kaj imajo vozli tu zraven? Južni vozel recimo na Plutonu?? . Ziher mi je ta duša nekoč bila nekaj dolžna , zdaj pa odplačala svoj dolg

[bigm]

Dr.Wayne W. Dyer je v knjigi "Dragulj je v tebi" objavil sestavek neznanega avtorja, ki se glasi:

 

"Stojim na morskem bregu. Ladja v moji bližinirazpenja svoja bela jadra v jutranji sapi in zapluje na modri ocean.Čudovita je in mogočna, jaz pa stojim tam in jo opazujem, dokler ne postane droban bel oblak na mestu, kjer se stikata nebo in obzorje.

 

Tedaj nekdo zraven mene reče: - Glej! Ni je več!-A le jaz ne vidim več, to je vse. Ladja pa ima enako velik jambor, trup in jadrnik kot takrat, ko je odplula od mene, ter z enako lahkoto nosi svoj tovor potnikov proti pristanišču, kamor je namenjena.

 

NJena pomanjšana oblika je v meni, ne v njej. In v istem trenutku, ko nekdo zraven mene reče: Glej! Ni je več! - neke druge oči opazijo njen prihod, drugi glasovi pa bodo pravkar radostno vzkliknili: - Poglejte, že prihaja! -

 

In to je umiranje".

[pokowc]

Ampak nekako se mi zdi, da ne morem umreti, dokler me potrebujeta. Če pa bom danes ali jutri umrla, bom zato, ker me onadva ne bosta več potrebovala in ker me nihče drug ne bo več potreboval - preprosto, ker bom umrla, ko bom postorila vse, kar moram. Saj nikjer točno ne piše, do kdaj me bosta potrebovala... Preprosto me bosta potrebovala, dokler sem tukaj z njima. Potem pa bo že kako - najbrž bosta potrebovala kake druge izkušnje.

[afna]

In rada bi živela, tukaj in sedaj...ne tam...takrat...tozemeljsko življenje hočem Živeti!

Močna želja po življenju dela čudeže. V bistvu naj bi bila večina bolezni psihosomatskih (ali pa vse?).

Tvoja želja in prepričanje, da hočeš živeti tozemeljsko življenje, je ti daje moč, da vlečeš vrv v svojo smer in ne prepustiš rdeče zastavice potegniti na drugo polovico. Sploh se ne bojim zate, zaupam tvoji močni volji! Samo lepe misli vpleti v svojo glavo in te ne bo imelo kaj žreti v sebi.

 

Poglej današnjo afirmacijo (luna v kozorogu)!

[Guest sstane]

V bistvu naj bi bila večina bolezni psihosomatskih (ali pa vse?).

Psihosomatski so le strupi, ne pa bolezni, ki te le opozarjajo, da še ni prišel čas smrti. Telo hoče živeti in ne upiraj se temu nagonu življenja.

Poslušaj telo in živi, živi, živi, zase in za tiste, ki jih ljubiš.

[sfinga]

bravo sstanči...

[Sully]

Ne bojim se umreti, toda preden umrem, bi še rada marsikaj naredila v življenju... Ampak če mi ni usojeno, da to dokončam, bi samo rada prej vedela kdaj bo prišel ta dan... Ker bi nekomu še rada nekaj povedala...

 

Lp, Su||y

[Sully]

Pride, takrat ko more.... do takrat pa... ŽIVIMO!

[Pujsita]

Hmm... Naslov te teme me prej sploh ni pritegnil, danes pa sem vseeno malo pokukala sem. In zdaj razmišljam o tem... o smrti...

 

Ma meni se skoz zdi, da bom umrla takrat, ko bom postorila vse, kar moram postoriti v življenju. Ne prej, ne kasneje. Zato nikamor ne hitim, ampak puščam, da stvari spontano tečejo. Gledam, da živim kar se da polno, doživeto in kreativno

 

Zavedati se moraš, da naši otroci niso naša lastnina in niti mi njihova. Tudi oni imajo svoje življenje, potrebujejo svoje izkušnje... kakršnekoli... (brat in sestra skupaj ali brat in sestra narazen...)

Za otroke smo odgovorni, dokler smo živi. Po naši smrti pa ne več.

Tako nekako tudi jaz vidim smrt. Tule smo z določenim poslanstvom, temu primerno dobivamo lekcije in priložnosti, od naše izbire je odvisen nadaljni potek. Možnosti je neskončno.

 

Življenje nam vedno nudi tisto, kar v določenem trenutku potrebuje. Torej tudi otrokom. Dokler nas potrebujejo, smo zanje tu, ko potrebujejo novo izkušnjo, jo dobijo, torej jih pred življenjem ne moremo obvarovati, kajti tudi oni imajo pravico do svojega življenja in svojih izkušenj in tudi oni dobivajo v vsakem trenutku točno to, kar potrebujejo.

 

Naj vam bo vsak dan, najlepši dan, bi rekel BigM in to je pravo življenjsko vodilo. ne odlašam več z zadevami, naredim, ko začutim, kajti moja odgovornost je življenje živeti polno, kar mi je v veliko veselje. Ko zaključim tule, se samo preoblečem in uletim v novo situacijo xrosex , pride nov oder, nova vloga in se je bom prav tako veselila kot tele .

[sokrates]

jst sem svojo mamo še kako potreboval, poleg tega ni vse uspela postoriti, kar je nameravala....pa je umrla........

 

 

 

sokrates

[Pujsita]

Si se pa verjetno kaj drugega, zate nujnega naučil potem, ko je umrla. Ne razumi me narobe, nikomur ne želim, da je sirota, ampak življenje poskrbi, da se naučiš tistega kar prav ti potrebuješ.

 

Brez te verjetno težke izkušnje bi bil čisto drugačen Sokrates, kot si danes, mogoče bi bil manj samozavesten, mogoče bolj ceniš ljubezen, mogoče....

 

Kot vse izkušnje te je tudi ta oblikovala v to kar si.

[sokrates]

ja me je res ta izkušnja izučila...... da enostavno nič ne jemljem AS GRANTED..... življenje se ti v parih sekundah spremeni, sploh pa če so te vzgajali tako, da je življenje lepo, da se nič groznega ne more zgoditi... poleg tega mi je v spominu ostal njen pogreb poln hinavščine. pa naj še kdo reče, da na pogreb ne hodijo samo firbce past..... vsi te samo buljo in nakladajo kako jim je hudo. bullshit... samo jst sem vedel, kaj se mi mota po glavi.........

 

nisem bil majhen, ampak že velik fant.............

 

sokrates

[Mick]

Ni na vseh pogrebih tako.......oz. niso vsi na pogrebu takšni Z ostalim pa se kar strinjam

[contesa]

nisem bil majhen, ampak že velik fant.............

 

sokrates

Sicer pa je soočenje s smrtjo nekoga bližnjih vedno težko, pa ne glede na starost!

[sokrates]

ja res je, sploh pa, če si mamin sinko, tvoja največja oboževalka je umrla..........

 

vprašaš se namreč "Kdo mi bo pa zdj delu češplove knedlne?""

[El Nino]

Saj - zakaj moramo v bolečini umreti? Se v bolečini roditi in tako umreti???

 

Ja...luna konj. pluton

haha a ti maš tud luno konj pluton... natalno?