Konec - smrt

[emanuel]

Rojstvo v ta svet je rojstvo v smrt, smrt pa je resnično rojstvo. Oziroma kakor za koga. Razum nam govori, da smo umrljivi, naš notranji življenski občutek pa, da smo večni. Oba pa imata prav. Vsak zase. Človek je bitje iz duše, telesa in duha. Telo ni naše, ampak nam je zgolj dano v začasno uporabo. Tisto pa, kar ne moremo obdržati za večno, ne moremo razumeti kot naše. Tudi duh ni naš, je Božja iskra v nas. Samo duša, ki je v bistvu naša svobodna volja in naša zavest, je resnično naša. Tako se sami odločamo, ali se bomo vezali na duha ali pa na telo(materijo). Tisti pa, ki se veže na materijo, se veže na smrt. Tako svojo telesno smrt tudi doživlja kot lastno smrt v vsej svoji grozi, ne pa kot prehod. Takšno dušo zemlja skupaj z materijo potegne vase, in lahko mine dolgo časa, preden ima spet novo priložnost roditi se kot človek.

 

Večina ljudi nima tako kot ti, Sončna vila, tako jasne zavesti o lastni večnosti. Zato se jim zdi razmišljanje o smrti morbidno. O tem sploh ne želijo razmišljati. Smrt se jim zdi najbolj grozna stvar na svetu. Še 1000x hujše pa velja v duhovnem svetu za grozno roditi se v materialni svet. Mene pri smrti skrbi edino to, da bi se moral, če umrem prekmalu, ponovno roditi. Upam, da ne. Sicer pa tistega, ki svojo ljubezen veže na duhovno in ne na materialno, nima kaj skrbeti.

 

Prišel bo čas, ko bodo ljudje spoznali, da je samo ena čreda in samo en pastir

[aakhut]

 

ENA KOZA IN ELEKTRICHNI PASTIR....

 

666 zlomkou...tralala

[Andreja Anda Jagodič]

Mrtvi ne morejo ničesar narediti niti čutiti. Ne moremo jim pomagati, oni pa nam ne morejo škodovati. (Psalm 146:4; Propovednik 9:5, 10) Duša umre; po smrti ne živi več. (Ezekiel 18:4) Toda včasih se hudobni angeli, ki se imenujejo demoni, pretvarjajo, da so duhovi umrlih. Kateri koli običaji, ki imajo opraviti s strahom pred mrtvimi ali s čaščenjem le-teh, so napačni. (Izaija 8:19)

[Sončna Vila]

Kak lep odziv na tole temo! Hvala vam.

 

<{POST_SNAPBACK}>Pa naša lastna smrt? Lahko kaj naredimo s tem v zvezi?

 

Lahko živimo zdravo in z naše strani naredimo vse, da bo "slovo" prišlo čim kasneje. Zdravo življenje, polno telesnih dejavnosti, bo praviloma poskrbelo tudi za to, da bomo čim manj v breme drugih. Lahko poskrbimo tudi za to, da imamo v odnosih do drugih stvari "pošlihtane" in da nas smrt, kadarkoli bo že prišla, ne bo presenetila z nedokončanimi posli. Pa najbrž je še kaj, kar lahko postorimo.

 

Kdaj bo prišla smrt, koliko časa bo trajalo umiranje, ali bo mučno ali ne, teh stvari pa sami ne moremo urejati in nanje nimamo nobenega vpliva. Zato je tudi vsako "sekiranje" s tem v zvezi povsem nekoristno. Namesto misli na smrt raje mislimo na to, da bo naše življenje, kolikor nam ga je namenila narava, vredno življenja in da bomo v tem življenju tudi drugim omogočili to, kar privoščimo sebi. Podpišem se pod misel Dalajlame: "Smisel življenja je biti srečen in osrečevati druge"!

Bigm, ja, tu nekje blizu se tudi sama gibljem s svojimi mislimi (dejanji čisto vsemi še sicer ne, ampak bo že "počasi" ). Hvala ti za te lepe misli, so se me še posebej dotaknile.

 

<{POST_SNAPBACK}>Smrti se bojimo, ker je vecini neznana. Neznanega pa nas je strah.

Smrt sploh ni noben bav-bav, je lazja od rojstva in neizmerno mehka ter osvobajajoca. "Umiramo" namrec v zivljenje.

Powerslave, kako pa veš to? Samo zanima me... Namreč, tudi sama sem imela pred nekaj časa še takšen pogled na vse skupaj... ko sem brala knjigo od Kuebler-Rossove, pa si lepo predstavljala, kako bom umrla tako, da bom sama s svojo voljo zapustila svoje telo, ko mi bo do tega (druga opcija mi nekako sploh ni prišla v glavo, smešno res sem smotana )... in sem se dobesedno veselila tega... te izkušnje... Potem pa kar naenkrat... mali glasek mojih misli, morda moje duše, ki me skuša še malce upogniti, pregnesti...? "Sončna, kaj pa, če ne bo tako, kot si sama predstavljaš? Kaj pa, če te bojo rezali ven iz avta tri ure, preden boš od bolečine res obnemogla in zapustila svoje telo? Kaj pa, če boš umirala počasi, mesece?" Ko se mi je to vprašanje prvič pojavilo, sem se skrila sama pri sebi. Potem se niti več nisem skrivala pred vprašanjem, samo pustila sem ga, da je izzveneval tam nekje zadaj, in viseče čakal, da ga spet primem v roke in pogledam.

Kaj pa vem. Res je, da je smrt sama... psihično doživljanje smrti... na nek način lepo, če ne že v polnosti, v to verjamem tudi sama. Vendar pa... smo vseeno tudi telesna bitja, če bi to zanikali, bi zanikali tudi samo bistvo, ki je ravno toliko pomembno kot naš instrument, telo, ki nam omogoča življenje in nabiranje izkušenj, če temu tako lahko rečem.

Ja, kar se psihičnega vidika umiranja tiče, se tudi sama tega ne bojim. Kaj pa fizis? Ne bojim se ga zapustiti tule na zemlji, ne bo mi žal, ko bom odšla, strah me je edino bolečine... pa nisem ravno človek, ki bi jamral za brezveze. Je to strahopetno? Se bati bolečine? Ne vem. In ful mi je lepo, da lahko z vami tule debatiram o tem.

 

<{POST_SNAPBACK}>Mene pri smrti skrbi edino to, da bi se moral, če umrem prekmalu, ponovno roditi. Upam, da ne. Sicer pa tistega, ki svojo ljubezen veže na duhovno in ne na materialno, nima kaj skrbeti.

Zakaj, Emanuel? Sicer razmišljam tudi dosti podobno kot ti, ti dam prav, ampak tule se mi je pa postavil en luštkan vprašaj. Če se zavedaš, da si večen, potem ti je tudi življenje večno... in tudi v življenju lahko dosegaš takšne občutke kot potem, ko nisi več v tej realnosti, ampak višji... Ne vem, no, vsaj meni se tako zdi. Ko se enkrat zavedaš vsega tega, ti tudi živeti na tej naši Gaji ni več tako težko, kaj praviš?

 

<{POST_SNAPBACK}>

 

ENA KOZA IN ELEKTRICHNI PASTIR....

 

666 zlomkou...tralala

 

...ti pa tut ne iz svoje kože, ane

 

Hvala vam še enkrat, pa še posebej hvala Florijanu Cvetku, že sam ve, zakaj

 

 

Sončna

[powerslave]

Soncna: ko podozivis na lastni kozi (dusi pravzaprav) izventelesno dozivetje, ves kako to gre. Saj se popolnoma locis od telesa...

...ti posljem na OS

 

 

Andreja Anda: Duša umre; po smrti ne živi več. (Ezekiel 18:4) Ves s to trditvijo se ne morem strinjat in mislim da si v zmoti. Dusa je nematerialna in se je ne more uniciti. Dusa enostavno JE. Po smrti odvrzemo samo materijo. Zavest ostane in gre po poti evolucije naprej...dokler se preneha inkarnirat na tem ali kaksnem drugem gostem, tezkem fizicnem planetu...in se dlje do popolnosti. Hitro se sama lahko prepricas v zmoto izjave, ce le gres na kaksno regresijsko tehniko (v Slo jih je veliko) in se prepricas v obstoj lastnih prejsnjih zivljenj.

 

LP

[Sati]

Spomnim se dialoga iz nekega starega vojnega jugoslovanskega filma, ki je šel nekako tako:

 

Vnuček: "dedek, ali smrt boli"

Dedek: "Ne, smrt ne boli, boli čakanje na smrt."

 

Mene same smrti ni strah. Verjamem v to, da je smrt osvoboditev. Imam pa trenutke, ko si predstavljam (morbidno je to - vem) lastno smrt in ko doživljam (ali podoživljam) odhod. In me je strah. Strah nedokončanih stvari, strah, da bi pustila male otroke, strah neznanega.

Teoretično mi je čisto vse jasno in mi je danes, ko vem, da trenutek ni primeren za smrt, smrt čisto domača, logična. Vendar menim, da je to samo zaradi tega, ker sem prepričana, da je vse to stvar jutrišnjega dne....

[emanuel]

Sončna, če te res zanima, je knjiga, ki gre pri onostranskih izkušnjah veliko dlje kot knjige, ki si jih brala, in se pravzaprav šele začne, kjer se druge knjige nehajo, knjiga Jakoba Lorberja Škof Martin. Podnaslov je razvoj duše v onostranstvu. Govori o škofu, ki pričakuje nebeške fanfare, pa ga zaradi njegovega napuha pričaka tema. Tu pa se njegova pot v duhovnem svetu šele začne in pot do svetlobe ni tako preprosta.

 

Kar pa se tiče tistega zakaj, tako pač je. Res nimam želje, da bi se v ta svet takšen kakršen je ponovno rodil. Sicer bo pa ta naša Zemlja v kratkem (to je relativen pojem) povsem spremenjena. Sicer verjamem, da ima moja prisotnost na tem svetu pomen, ampak ponavljanje je pa brez veze. Bližja mi je ideja o preseganju, kot pa o reinkarnacijah. Enkrat je pa treba zakjučit ta krog.

 

Tudi na drugih svetovih je živlenje. Večina ljudi na zemlji tudi izvira iz te zemlje. Ne pa vsi. Obstajajo svetovi, kjer zastor med tem in onim svetom ni tako trd, kjer so prhodi mehkejši in kjer ljudje s svojimi "pokojnimi" lahko komunicirajo. Ampak ti svetovi nimajo takšnega pomena kot naša zemlja, ki ima posebno vlogo v stvarstvu.

 

Kar pa se tvojega prepričanja v lahko smrt tiče, me pa prav zanima, od kje izhaja.

 

Ti pa seveda želim, da bo nekoč tjoja smrt lahka in prijetna izkušnja.

[emanuel]

Sončna, če te res zanima, je knjiga, ki gre pri onostranskih izkušnjah veliko dlje kot knjige, ki si jih brala, in se pravzaprav šele začne, kjer se druge knjige nehajo, knjiga Jakoba Lorberja Škof Martin. Podnaslov je razvoj duše v onostranstvu. Govori o škofu, ki pričakuje nebeške fanfare, pa ga zaradi njegovega napuha pričaka tema. Tu pa se njegova pot v duhovnem svetu šele začne in pot do svetlobe ni tako preprosta.

 

Kar pa se tiče tistega zakaj, tako pač je. Res nimam želje, da bi se v ta svet takšen kakršen je ponovno rodil. Sicer bo pa ta naša Zemlja v kratkem (to je relativen pojem) povsem spremenjena. Sicer verjamem, da ima moja prisotnost na tem svetu pomen, ampak ponavljanje je pa brez veze. Bližja mi je ideja o preseganju, kot pa o reinkarnacijah. Enkrat je pa treba zakjučit ta krog.

 

Tudi na drugih svetovih je živlenje. Večina ljudi na zemlji tudi izvira iz te zemlje. Ne pa vsi. Obstajajo svetovi, kjer zastor med tem in onim svetom ni tako trd, kjer so prhodi mehkejši in kjer ljudje s svojimi "pokojnimi" lahko komunicirajo. Ampak ti svetovi nimajo takšnega pomena kot naša zemlja, ki ima posebno vlogo v stvarstvu.

 

Kar pa se tvojega prepričanja v lahko smrt tiče, me pa prav zanima, od kje izhaja.

 

Ti pa seveda želim, da bo nekoč tjoja smrt lahka in prijetna izkušnja.

[Ksenia]

smrt - kako gledam na njo? zadnje čase imam možnost opazovati svoja občutja ob odhodu znancev, prijateljev. Ne šokira me, bolj mi je hudo za bližnje, ki se ne znajo spoprijeti z bolečino ob izgubi. Čeprav sem danes nekajkrat ponovila stavek -bog ve, kako bi jaz odreagirala, lahko je govoriti, dokler nisi v podobni situaciji. Ob 9 pride k meni Aurora, govoriva o marsičem, nato pa pogovor nanese na prijatelja, katerega je obiskala včeraj, bolečine nevzdržne, govoriva o tem, da bi bilo dobro, da se z njim pogovori o smrti, to je pričela že včeraj in skozi pogovor sva pričeli uporabljati besede, kot da je že odšel. Pred pol ure kliče žena, zaspal v spanju...Šokirani se spogledava in spoznava, da sva ga na nek način pospremili...

Dragi prijatelj, naj ti bo prehod lahek, pusti bolečino na tej strani. Na drugi strani tančice te čaka ljubezen... Upam, da te tvoja ljubezen do družine in njihova do te ne bo zadrževala... Nekoč se še srečava

[sokrates]

Lahko rečem, da občudujem ljudi, ki se "tolažijo" s tem, da duša živi dalje, da se reinkarnira itd....................

zame je to navaden mumbo jumbo...................kako tolažiti mamo, ki ji umre osemletni sin??? Ji reči, da se bo sinova duša rodila znova v obliki kaktusa, ali v obliki sosedove krave?? , meni je to totalno mimo.

Smrti ne maram, preziram jo in to zato, ker je nepravična in polna bolečine. Zame to ni nobena odrešitev. Jst ne rabim živet tam, nekje drugje, jst si želim živetu tu in zdaj, v mojem telesu. Ostalo mi ne pomeni nič.

pri smrti me jezi to, da ne najdem odgovora zakaj...............ostanem brez moči. Še bolj grozno je pa to, da spomin na umrle počasi, počasi , počasi bledi in življenje teče dalje. :xx!:

[devica]

Zahodna civilizacija ma probleme s percepcijo smrti, ker afirmira mlado, novo... Starost ni zaželjena, smrt je grozna....

 

Toda je del življenja in ne njegovo nasprotje. Je ena od lastnosti, ki poleg ostalih lastnosti ( rojstvo, presnova, razmnoževanje, rast, gibanje...) definirajo živo bitje.

 

Kamni ne umirajo- kdor se boji umreti,oz. noče umreti, oz. hoče prelisičiti smrt, si želi biti "kamen", neživ.

[sokrates]

<{POST_SNAPBACK}>Zahodna civilizacija ma probleme s percepcijo smrti, ker afirmira mlado, novo... Starost ni zaželjena, smrt je groza....

 

Smrt je del življenja in ne njegovo nasprotje. Smrt je ena od lastnosti, ki poleg ostalih lastnosti ( rojstvo, presnova, razmnoževanje, gibanje...) definirajo živo bitje.

 

 

se strinjam, samo da s tem, ko ti nekdo od bližnjih umre, ti to besedičenje nič ne pomaga............... osebe ni več. pika.

[devica]

Ja in pol najbolj pomaga, da greš za njo v smrt, da pozabiš na ljudi, ki še živijo in jim še desetletja težiš, kako pogrešeš osebo, ki je umrla

 

 

Itak si si pa že sam odgovoril: osebe ni več- pika. Itak, da jokaš, si žalosten, zarad praznine, ne poznam nikogar, ki bi ne bil žalosten v naši družbi ob smrti. Ampak če je ni več, je ni več in ti nič ne pomaga, tud če še sam crkneš od žalosti ne.

[devica]

V našem kraju je ženska, mama stara okrog 50 let. Bla je ful ok vzgojiteljica v vrtcu, pa sina ma. Pred kakimi 17 leti je rodila hčerko, ki se ji je pr kakih treh letih utopila. Pol je mela kr kmal za tem mela še drugo hčerko, ker je prvo tk pogrešala. Pa ni pomagal, zapila se je, sin je ratu narkič, hčerka pridna sicer se mora znajt kokr ve in zna, pa hod po mamo v gostilno... Pustila službo, cela zapita, odstotna hod okrog...

 

Se pravi: to je fer, da zarad enga otroka zastavi, zajebe življenje dveh otrok

[sokrates]

<{POST_SNAPBACK}>V našem kraju je ženska, mama stara okrog 50 let. Bla je ful ok vzgojiteljica v vrtcu, pa sina ma. Pred kakimi 17 leti je rodila hčerko, ki se ji je pr kakih treh letih utopila. Pol je mela kr kmal za tem mela še drugo hčerko, ker je prvo tk pogrešala. Pa ni pomagal, zapila se je, sin je ratu narkič, hčerka pridna sicer se mora znajt kokr ve in zna, pa hod po mamo v gostilno... Pustila službo, cela zapita, odstotna hod okrog...

 

Se pravi: to je fer, da zarad enga otroka zastavi, zajebe življenje dveh otrok

 

 

ne nisem mislil tega, sicer mam pa sebe preveč rad, pa še prevelik egoist sem, da bi umrl zaradi nekoga drugega, ali si zavozil življeje zaradi koga drugega. Govorim o tem, da mi besedičenje o nekem onostranskem življenju ni po okusu. Zame je to le slaba tolažba.................

[devica]

Aja, pol pa tvoj odgovor ni bil namenjen meni... Ker smrt kot del definicije življenja je znanstvena definicija živega bitja.

[krokodil]

Biti mrtev...kako je to ?

Priblizno enak obcutek, kot je bilo, preden si se rodil.

 

In ker clovek takorekoc ne dozivi ne svojega rojstva ne svoje smrti, je pravzaprav vecen.

 

Vecen, v zivljenju.Drugega pa tako ni....

[Ksenia]

Sokrate, dokler ne bomo okusili tega, ne bomo vedeli, kajne...

dokler pa mi nekdo ne dokaže, da potem res ni nič ali da nekaj je, pa dopuščam možnost, tako da je kot da ni, ampak vseeno se osebno nagibam k temu, da nekaj je...

[krokodil]

Pri "zivljenju po zivljenju" mi je najbolj (meni, jasno) motece to, da v bistvu vsakrsnje "po", razveljavi to, zdajsnje, to je motece.

 

In ce zamislimo nasprotje tega, da razen tega, zdaj, ni in ne bo nicesar podobnega...zdaj, to zivljenje naredi se bolj vredno, neponovljivo, enkratno

[Ksenia]

krokodil ne vem, mogoče ne dajem jaz osebno prevelikega poudarka kaj bo potem, pa kaj je smrt, temveč poizkušam uživati v življenju ki ga imam... nobeden trenutek se ne bo vrnil in preteklost je mrtva, pa imam spomine kajne, lepe spomine, manj lepe spomine... ampak živim pa samo v tem trenutku sedaj...

a sem vsaj malo razumljivo spisala?

[pomlad]

Ja, vse kar ni zdaj, ta trenutek, je samo v nasi glavi

[krokodil]

<{POST_SNAPBACK}>krokodil ne vem, mogoče ne dajem jaz osebno prevelikega poudarka kaj bo potem, pa kaj je smrt, temveč poizkušam uživati v življenju ki ga imam... nobeden trenutek se ne bo vrnil in preteklost je mrtva, pa imam spomine kajne, lepe spomine, manj lepe spomine... ampak živim pa samo v tem trenutku sedaj...

a sem vsaj malo razumljivo spisala?

 

Si pa nisi, to ti ves, kaj si mislila

 

Preteklost je mrtva ?

Je.

In ni.

Zaradi preteklosti si (ne mislim samo nate, na vse ) kar si.

[Ksenia]

tako je vendar je ni več... čeprav se včasih vprašam, ko se potopim v spomine, kje sem v tem trenutku v preteklosti ali tu... čeprav me včasih prevzame spomin ali vedenje o nečem kar nima podlage za to tu sedaj.. torej sem če obstaja prejšnje življenje to kar sem v tem trenutku tudi zaradi tistega kar sem doživela tedaj? Uf, vprašanja, ampak to pomeni da smo živi, da se učimo, ampak kaj se pa skriva v tistem delu možgan, ki jih ne uporabljamo, ali je v nas tako bujna domišljija ali se resnično spominjamo nekaj od "prej"... smo povezani med seboj od prej, ali je v nas dana iskra, ki z fizičnim telesom umre... od kje potem majhnim otrokom videnja in vedenja...

a potem je vse naše življenje samo plod domišljije, najključja, ali smo si izbrali to pot. Kam pa gremo... sicer pa delček nas ostane v naših potomcih... ah vprašanja...

[Aira]

<{POST_SNAPBACK}>

Zaradi preteklosti si kar si.

 

 

ja, ampak....to ne pomeni da si dokončno takšen kot si in pika. ampak te sedanjost spreminja, seveda če ne ponavljaš istih napak kot si jih v preteklosti, ker potem je res nevarnost da s pivskim trebuhom in čikom v ustih ponavljaš: nikoli ne bom kot moj oče. zadaj pa slika očeta s pivskim trebuhom in čikom v ustih

[pipika]

Ah, večna vprašanja, ki jih znajo odgovoriti le tisti, ki so že "večno zaspali", "odšli k angelčkom", "vzel jih je k sebi" in ne vem kake vse izraze imamo, če nekdo preprosto UMRE.

 

Sama se ne sprašujem kaj dosti, kaj bo ko..., kaj bi bilo,če...mi je pa res hudo videt ljudi, ko jim umrejo drage osebe, verjamem, da je to šok zanje- včeraj si bil, danes te naenkrat ni ljudje se pač navežemo na nekoga, kljub temu, da vemo, da obstaja možnost, da te osebe nekega dne ne bo več.

Največkrat se mi postavlja vprašanje: a je kaj po smrti in če je- zakaj? Sej ni nujno, da zato, ker sem pustila za samo neopravljene, nedokončane stvari in dobim še eno možnost...če ne pometeš pač ne pometeš, mogoče bo pa kdo drug ali pa je bolje, da ni pometeno

 

Najbolj se spomnim na razmišljanje otroka, ko mu mama razloži po smrti dedka, kam je šel, zakaj ga ni več: pove mu, da je zdaj zvezda in da pazi nanj, lahko ga vidi vsak večer, ko je jasno nebo. Otrok si je po tem pogovoru nadel čepico. Začudena mama pa je dobila odgovor: Če bom tudi jaz umrl, da boš vedela, katera zvezda gleda nate Včasih so najboljša otroška razmišljanja, ki ne filozofirajo preveč