Igra

otožna · 2. december 2003

Je Otožna spet malce romantično razpoložena x:Xx

Vse se je pričelo kot nekakšna igra, igra, ki je nisem pričakovala. Bila sem tako osamljena in nekaj v tvojem pogledu in nasmehu mi je govorilo, da si lahko ti tisti, ki bi pregnal ta občutek osamljenosti.

To je bilo obdobje, ko sem si želela le nekaj prijaznih in lepih besed, ki bi mi dajali občutek, da sem tudi jaz nekdo, da sem tudi jaz lahko ženska, ki prebudi noro željo, željo po vročih poljubih in trenutkih nežnosti.

Našla sem tebe, ali pa si ti mogoče našel mene?

Bil si pripravljen pogovarjati se z menoj. Sprejela sva igro, igro skritih, norih misli in prijaznih besed. Bilo mi je všeč. Nič nevarnega, vendar tako novega. Nikoli nisi vedel, da je zazvonil telefon ravno takrat, ko sem te najbolj potrebovala. Bil si mi čudovit prijatelj.

Mogoče si občutil, da te potrebujem, ali pa je bilo tukaj nekaj višjega, neznanega. Vendar, v tistem trenutku si mi dal največ, kar sem bila sposobna od nekoga prejeti. Neizmerno sem ti bila hvaležna. Nisem se več obremenjevala ali je vse to igra ali je le nekaj več.

Želela sem biti človek, človek, ki ima svoje sanje.

Nadaljevala se je igra in oba sva vedela, da postaja vse bolj vroče in vse bolj nevarno. Ta igra je vključevala tudi idejo o romantični večerji ob svečah z nežno glasbo. Še vedno sem se le igrala.

Prišel je trenutek, ko sem sedela v tvojem avtu in se odpeljala v neznano. Skušala sem zbrati misli, prvič v življenju sem storila nekaj iz nagiba, nekaj nepremišljenega.

Počutila sem se noro, vendar svobodno in predvsem srečno. Počutila sem se varno in prav nič me ni motilo, da sem naslednje trenutke svojega življenja prepustila tebi. Tisti večer sem odkrila nekaj, kar sem vse te mesece tlačila vase, v svoje srce.

Ko sem zrla v tvoje oči, sem želela potopiti se vanje, tvoje besede so božale mojo dušo in noro sem si zaželela tvoje bližine.

V zraku je bila nekakšna napetost, norost, ki sva jo želela izkusiti oba. Naslednjega dne ni bil več, ni bil več pomemben.

Pomemben si bil ti in pomembna sem bila jaz. Po dolgem času zanikanja in skritega hrepenenja mi je telo preplavila toplota in želja po moškem vonju, dotiku in telesu. Bila sem omamljena, napetost je naraščala in oba sva čakala.

Kako sem si želela tvojega dotika, tvojega poljuba, v nogah sem čutila vso težo pričakovanja, slišala nori utrip mojega srca, a sem le tiho obsedela. Predvsem pa nisem več igrala.

Pričelo se je zaključno dejanje najine igre. Še vedno imam pred seboj trenutek, ko si se nežno sklonil k meni in sem vedela, da je to edino, kar si še želim. Končno sem začutila tvoj dotik dlani na svojem vročičnem telesu in verjetno mi je sreča obsijala obraz.

Kar naenkrat to ni bila več igra, kar naenkrat je to postala resničnost – in prekleto všeč mi je bilo, prekleto všeč.

Ko so se najine ustnice združile v tako težko pričakovanem poljubu, sem pozabila na čas, svojo osamljenost, ljudi, ki so bili povezani z menoj v preteklosti, prihodnosti in sedanjosti, na prostor. Bila sem ujeta v neskončnost tvojega objema in želela sem ustaviti čas. Postala sva eno v vesolju, vse je bilo tako spontano, naravno. Sporazumevala sva se brez vseh besed, željna le en drugega. Napetost pa je še vedno naraščala. Pogledala sem te v oči in videla toplino in nežnost. Sama sem jih zaprla ter si želela globoko v sebi ohraniti ta neponovljiv izraz. Bil je tako popoln, tako iskren, v njem sem videla le bolečino in ljubezen. Razumela sem te.

S prsti sem nežno segla v tvoje lase in si želela zapolniti vsako malenkost te najine igre.

Verjela sem v svoje občutke in se ti brezglavo predala. V očeh sem ti prebrala željo, strah, obup in upanje.

Imela sem svojo sekundo nepopisne sreče s teboj in tiho misel, da se bo nekoč najina igra nadaljevala.

Pripravil si me do tega, da sem se pričela ceniti, imeti rada sama sebe. Hvala, srečna sem........