Poti . . . k sreči . . . ?

[Terezija]

POTI … K SREČI ? …

 

Ves bukov gozd, po katerem sem se sprehajala, je dišal po pomladi. V daljavi sem slišala zamolkel hrup avtomobilskih motorjev, a na srečo niso mogli preglasiti veselega petja ptic, ki so pele ljubezenske pesmi. To je bil njihov čas, čas ženitve. Zaprla sem oči in prisluhnila glasovom narave, ki so v meni budili občutke sreče, miru in ljubezni.

 

A nisem bila dolgo sama. Po gozdni poti so prihajali ljudje. Ko sem bolj natančno pogledala, sem opazila, da sta to dve družini.

Prvi so do mene prišli mati, oče in njun mladoletni sin. Pogovarjali so se zelo glasno, tako da sem hote ali nehote poslušala njihov pogovor. Pravzaprav je bil ta razgovor bolj prepir kot pogovarjanje in vsak je hotel drugega prepričati, da ima prav. Narave, ptic in dreves, niti opazili niso. Ko so šli mimo, sem še vedno slišala njihove zbadljivke in vpitje. Videti je bilo, da so se na tem mestu znašli bolj po naključju in da niso zadovoljni, da so skupaj.

Kmalu za njimi so po isti poti prihajali oče, mati in trije otroci. Mirno so se pogovarjali, opazovali naravo in najstarejša deklica je večkrat zavila s poti, da bi pogledala cvet ali drobno žival na tleh. K sebi je poklicala tudi mlajšega bratca, da sta skupaj opazovala. Najmlajši otrok je z nasmeškom na ustih spal na očetovih ramenih. Videti so bili srečni in zadovoljni.

 

Ob tem dogodku sem se zamislila in se začela spraševati, zakaj taka razlika. Prvi so bili videti nesrečni, drugi srečni. Kaj je sreča in kaj nesreča ?

 

Mislim, da si vsak človek v svojem bistvu želi biti srečen in ljubljen in da si nenehno prizadeva, da to doseže, čeprav na zelo različne načine, kajti pojmovanje sreče je za vsakega posameznika drugačno.

 

Kar je za enega srečaj je za drugega nesreča in kar je za drugega sreča, je za prvega nesreča.

 

Rada bi vam povedala zgodbo o človeku, ki je iskal srečo in jo želel kupiti.

 

Zgodila se je v času, ko se je nad mesto spustil mrak in se je narava odpravljala k nočnemu počitku. Takrat je mesto oživelo, kot da smo sredi belega dne.

 

Veliko mladih, pa tudi starejših ljudi, je bilo na ulici in vsi so nekam hiteli. V njihovih očeh si videl iskre pričakovanja in nestrpnosti.

Moj pogled so slepili bleščeči reklamni napisi, ki so obetali veliko, veliko sreče. Na njih je pisalo : Zadenite in bodite srečni, Pridite v objem ljubezni, Kolo sreče, Srečni dobitnik dobi visoko nagrado, Loterija Slovenije, Srečolov,…..

 

Ustavim se pred zelo razkošno stavbo. Pred njo stoji vodomet in pred vhodom, ki je razsvetljen s tisoč luči, stojijo vratarji z metuljčkom in večerno obleko ter v pološčenih čevljih.

 

»Le kam sem prišla ?«

 

Odločim se, da vstopim in pogledam, kam gre toliko in toliko ljudi ?

Vidim, da se velika množica ustavi v ogromni dvorani, kjer vlečejo še zadnji par srečnih številk, za največjo denarno nagrado leta.

 

Opazujem ljudi.

 

V velikem pričakovanju se jim svetijo oči in pot jim teče po licih, ki si ga brišejo z velikimi robci. V dvorani je zatohlo in nikjer ni videti oken, samo ventilatorji hladijo razgreta in prepotena telesa.

 

Napetost narašča.

 

»Številka…..,« je srečna številka.

 

Solze oblijejo dobitnika in kričanje navdušenja preide že v histerijo.

Sanje so se mu izpolnile. Toliko let je čakal na ta »srečni« dogodek in kar verjeti ne more, da je to res.

 

Obrazi ostalih ljudi so zabuhli in pogledi mrki. Kaj vse se dogaja v takem trenutku v njihovih srcih ? Zavist jih gloda, da ne morejo niti dihati. Čemerni gledajo predse, nekateri premorejo le kisel nasmeh. Pa toliko denarja so vložili v to igro, sedaj pa je vse izgubljeno. A nekaterim je ostalo nekaj denarja in zopet polni upanja hitijo proti igralnim avtomatom, kjer si želijo priigrati vsaj še nekaj denarja. Tudi tam izgubijo. Trudni in razočarani se odpravijo ven.

 

Zapustim stavbo, v kateri vladata BLIŠČ in BEDA in samo upam, da bo kateri od teh nesrečnih ljudi sprevidel, da lovijo srečo, ki je ne bodo nikoli ujeli, kajti sreča ni na prodaj, ne moreš je kupiti, še manj z njo barantati, ali jo celo zadeti na loteriji.

 

Ljudje, ki iščejo srečo na takih in podobnih krajih, so v bistvu zelo nesrečni. Le vprašajte jih. Nisi zadovoljni ne s sabo, ne s svojim življenjem, vedno kritizirajo,

ogovarjajo in slabo mislijo o sebi, o svojem bližnjem. Lahko pa so tudi taki, ki imajo o sebi zelo visoko mnenje in mislijo, da imajo vedno in povsod prav. Užitke iščejo v zunanjem svetu in si mislijo:« Uživaj življenje, dokler ga lahko.«

Moram povedati, da opažam veliko, veliko takih ljudi.

 

In vendar obstaja prava sreča, sreča, ki se je ne da izmeriti in ki se je ne da kupiti, sreča, ki prebiva samo v človeškem srcu, ki jo čutiš ali pa ne.

 

Je sreča, ki bolj daje, kot sprejema in jo posebno močno začutimo takrat, ko smo v objemu tistega, ki nas ima najraje. Kjer je sreča, tam je ljubezen in kjer je ljubezen, tam sta sreča in mir. Ljubezen in sreča hodita z roko v roki. Ljubezen, mir in sreča pa sta pri Bogu. Če si spoznal ljubezen svojega pravega Očeta, ki prebiva v srcih vseh ljudi, si srečen in nihče ti te sreče ne more vzeti, pa naj te zadene še tako velika zemeljska nesreča. Če dosežemo stanje notranje sreče, tega ne bomo nikoli pozabili in srečni tisti, ki jo iščejo in najdejo.

Ta sreča je vedno s teboj in nikoli nisi sam, ne osamljen. To je občutek, ko ti nič ne manjka, vseeno ti je, kaj se s tabo dogaja in iz tebe žari samo neko stanje, stanje popolne sreče, ki jo opazijo tudi drugi. Zadovoljen si z vsem, kar ti nudi življenje, ne godrnjaš, ne kritiziraš, se ne jeziš in predvsem si zelo prizanesljiv in toleranten do ljudi okrog sebe in jih imaš kljub vsem njihovim napakam in pomanjkljivostim rad. Popolnoma vseeno ti je, kaj si o tebi mislijo drugi,… To je popolno zlitje človekove duše z božjim stvarstvom, popolno zlitje tvoje ljubezni z Božjo ljubeznijo.

Kadar si notranje srečen, si pomirjen s samim seboj, se ne obtožuješ, ne opravičuješ, sebe sprejmeš takega kot si, z vsemi svojimi napakami in dobrimi lastnostmi in tudi na sočloveka gledaš tako.

 

Sreča prebiva le v srcih ljudi, ki niso dopustili, da jih zapelje slava denarja in prazne obljube ter niso podlegli manipulacijam dobičkarskih podjetij in posameznikov. Pod pretvezo, da delijo srečo, vnašajo med ljudi in soljudi nemir in nesrečo. Družine razpadajo , nekateri zastavijo v hazard vse svoje premoženje , celo otroke in ženo, mnogi si vzamejo tudi svoje življenje.

 

Kaj boste rekli otroku, katerega oče si je zaradi hazarda vzel življenje ?

 

Ne pripovedujem pravljic. Poglejte okrog sebe in videli boste. Prisluhnite zgodbam, ki jih piše življenje in slišali boste.

VSAK JE SVOJE SREČE KOVAČ.

 

KAJ SI MISLITE O IGRAH NA SREČO IN O HIŠAH LJUBEZNI ?

 

Pišite na: terezija@pinkponk.com

[pokowc]

jaz ŽIVIM od nagrad!

juhejta

 

pokowc

[teja]

Terezija, sigurno si spremljala dogodile zadnjega meseca okoli velike nagrade za dobitek lota. Vrste za vplačilo so bile dolge, ljudje so se pogovarjali o tem kam bi z denarjem...Ko je dobitek padel, so poslovalnice lota spet "prazne". Ampak je res, da je tak čas, ko si ljudje znajo pomagati le še z več denarja. Tudi jaz sem imela idejo, kam bi z denarjem. Ponavadi bi človek uresničil želje, sanje, za katere misli, da jih brez denarja ne more, a si jih samo ne upa.

[Susi13]

Lažje je verjeti, da nam bo resnično srečo prinesel denar, kot biti srečen le zato, ker si. Tu. Sedaj.

Živeti Življenje! icon_smile_wink.gif

 

Suzana

 

*...trenutek, ko sem...*

[Volk K.L.]

Mislim da so najbolj nesrečni tisti ljudje ki imajo preveč denarja, nimajo pravih prijateljev vsa čustva so ponarejena. Veliko bolj so srečni tisti ljudje,ki živijo bolj skromno. Srečen sem ko mi nekdo reče da me ima rad, ali pa da se ob meni počuti super v redu. Da bi bil srečen zaradi denarja, oh pa ja. Ne bi se ga branil,vendar pa nobenemu ne bi povedal za zadetek v loteriji. Evo po anketah, ki je bil opravljen po celem svetu, so najbolj srečni ljudje v Kubi, najmanj pa na Švedskem. Ta anketa veliko pove, Kuba glih ni vzor visoko razvite države, za Švedsko pa vsak ve da so pojem za visok življenski standard. V glavnem pot k sreči so utemljeni na pristnih in pozitivnih medčloveških odnosih z bližnjimi in okolico. Ne denar, ne materialne dobrine niso še zagotovilo za srečo. Nekoga moraš imeti ljubiti in biti ljubljen, da lahko te stvari deliš z njim. Šele takrat si srečen.

 

KL

[Volk K.L.]

Jooj moja sloveščina icon_smile_big.gif. Popravljam stavek...Nekoga moraš imeti ljubiti in biti ljubljen... v ... Nekoga moraš ljubiti in biti ljubljen... . Se opravičujem za govorno napačo.

[teja]

Volk ne sekiraj se ti za napake, saj si spet eno naredil v popravilu (napačo) ampak, saj te razumamo, napake se hitro prikradjo skozi tipkovnico. Itak pišemo vsak v svojem žargonu. Pravilne Slovenščine je bolj malo. Čisto pravilne, knjižne, mislim.

 

Mislim, da je denar samo pripomoček v življenju, brez katerega pa za enkrat ne gre.

[misti]

Teja

by the way beseda "napača" je bla kar namerno tko napisana. Knede volkec?

 

misti

[Volk K.L.]

Tako nekako bi rekel, kolegica Misti icon_smile_approve.gif.

[free]

quote:

sreca... da te berem

---