Spolne zlorabe

[Žarek]

No moram še nekaj povedati

kot zlorabljenav preteklosti sem tudi jaz zlorabljala kasneje druge, čeprav ne spolno ampak drugače.Šele ko sem začela odpuščati sem videla da sem tudi jaz zlorabljala in bila v istem položaju, vendar drugačnem ozadju.Hm moj storilec je tudi imel hudo zgodbo zlorab in drugače niti ni znal.Ga sploh ne opravičujem!Za prekinit verigo pa je potrebno ogromno ljubezni do sebe.

Sanjalica: VSAKA IZKUŠNJA IMA DARILO ZATEBE, ČE SE NEKAJ NAUČIŠ OD NJE.Angeli pravijo da hujša kot je izkušnja, boljše zate, več energije lahko dobiš če greš preko tega.To je zdaj nam malo nejasno, ampak v duši je to tako.

cmoka

[aiwa]

Žarek ti si pravi žarek!

Res lepo razmišljaš. Mi je zelo všeč brat tvoje poste me z tako nežnostjo navdihnejo...

[coccinelle]

Ja, se strinjam z Aiwo, da je Žarek zelo nežna.

Razumevajoča tudi do tistih, do katerih jaz pač nimam razumevanja. In do katerih nikoli ne bom čutila...oprostiti.

Verjetno bi našla Žarek opravičilo tudi za moža, ki bi jo nabutal. Jaz ne.

Da se še malo sem vtaknem... kolikor jaz razumem, Žarek ne išče opravičilaza tiste, ki zlorabljajo, ampak odpuščanje... kar se meni zdi kar velika razlika.

Za storilca zlorabe ni opravičila, žrtev pa lahko predvsem sebi olajša življenje s tem, da mu odpusti dejanje.

Se pa strinjam, da laže odpustiš, če si sam žrtev kot pa če se kaj takega zgodi tvojim otrokom (pa sama nisem mama - po lastni izbiri).

[aiwa]

tako tako

 

xrosex xrosex

[Žarek]

hmm Sanjalica še nikdar se mi ni zgodilo kaj takega in nikoli se niti ne bo, da bi me kdo hotel prebutat, če pa bi hotel kdo, verjami da bi postala zelo huda v tistem trenutku in bi potegnila nanj vse možne negativnosti ki bi jih premogla v tistem trenutku.

Občutek imam da si zelo jezna, kadar se govori o odpuščanju.

žarek

[zazzy]

Zlorab ne odpuščamo, jih pa veliko prepuščamo ljudem, ki so zlorabljeni. Kje je prijaznejši policijski sistem,ki ne bi žrtev delal za zločince ?

[Zarja]

Žarek , zanima me kako si rešila problem (če si ga imela) z zaupanjem v moške , z zaupanjem v moški princip.?

Ali si se naučila postavljat meje? In kje je ravnovesje med zaupanje m in postavljanjem meja?

Ravnokar se ubadam s tem vprašanjem, ker si mi je spet pojavilo v mojem življenju.

[enja]

Sanjalica- 100% se strinjam s teboj.So stvari (ali dogodki), ki jih enostavno ne moremo odpustiti...in zakaj naj bi žrtev to sploh storila?Pedofilija, krvoskrunstvo, ne tu res ni prostora za odpuščanje.

O teh stvareh na srečo nimam izkušenj...ampak vseeno tole:vsako razmišljanje, jeza, travme, bes, neprespane noči..do ljudi, ki so nam storili kaj hudega, nam vzame del našega zdravja- fizičnega in psihičnega...in ali so ti ljudje vredni tega? NISO! Mogoče samo pomilovanja, ker je raven njihove čustvene inteligence(ki ni enaka IQ-ju) tako nizka...

Torej, osebi ne bi takega dejanja nikoli oprostila ali odpustila...

[Mick]

Prevečkrat sem bila priča /in tudi soudeležena/ pri teh stvareh, tudi pri reakcijah policije in uradnih organov, da bi bila do tega tako milosrčno razumevajoča.

Sori, sam s tem se bi pa mal težko strinjal. Saj veš, če tako ravnajo nekateri uslužbenci še ne pomeni, da vsi. Samo tolk, ker......ah pustiva.

[Mick]

Ja. Sam na tej civilizacijski stopnji smo se ljudje pač odločili, da se bo sodilo le na sodišču in pod določenimi pogoji, pravili igre. Ni druge. Se pa strinjam, da zna biti zlo travmatično za žrtve, včasih še posebej, ko se jih lotijo tudi obdolženčevi odvetniki.

[Guest sanjalica]

Res je nek praznik v zraku

:eek: Neverjetno, z Mickom se nocoj spoloh nisva "pičila"

 

Lahko grem mirnega

[Mick]

Sva se zgleda navadila, da se ne rabiva v vsem čist strinjat pa sva vseen lohk frenda . Ma, saj jutr bo nov dan.

[Guest sanjalica]

... ok, ok...jutri bom preživela pač dan potem v krajih, kjer ni PC-ja... in boš zaradi mene lahko jaz ne bom

[Žarek]

Zarja

ta problem ni tako lahko rešljiv.Z leti postane navada.Težko se je odklopiti od vloge žrtve, če ti jo je nekdo dobesedno vsilil.Ampak preteklost je tam kjer je, zdaj je sedanjost in trenutek je povsem drugačen, lahko izbiram.Zarja s tem bom verjetno živela do konca življenja, sprejmem to, ampak rešujem se še vedno te vloge žrtve, to je pa tisto najtežje.Vedno znova me meče nazaj, vendar je potrebno res ogromno volje za it ven iz tega.Moškim se trudim zaupat zacestno, kar pa je v podzavesti lahko samo odkrivam sproti in vezno znova ozaveščam skrite zadeve, ki jih je mnogo.Počasi toda vztrajno se gre naprej.Kje je ravnovesje?Kje so meje?V sami sebi to najdeš, če si le želiš.Življenje je popolno, mislim da ima vsak dogodek svoj namen, svojo izkušnjo, svoje darilo zate!!!! .Postavljati si meje je isto kot postavljati si blokade, zapreti se. Našla sem način da svojemu otroku ki je v meni vlivam energijo zaupanja in varnosti.Z njo se pogovarjam kot da je moj otrok (saj je).

Stik z notranjim otrokom je pomemben.

Toliko o moji izkušnji na kratko

žarek (bodoče sonce)

[Žarek]

Sanjalica

popolnoma te razumem!Pravico imaš čutiti kar čutiš.Želim ti veliko svetlobe tam kjer te najbolj boli.Predvsem pa da osvobodiš in si vzameš nazaj tvojo energijo!

Držim s tabo

žarek

[skwo]

naj delim svoja občutja z vami.ta izbira se mi je nekako usedla v misli.koliko lahko jaz izbiram?kdo mi narekuje izbiro?ali mi jo?je res samo v meni?veliko knjig je napisanih ,prebranih.le da je vse to teorija.teorija izbire.ko delim svoje izkušnje z nekom,ko pripovedujem o svojem preživetju,se ne občutim,kot da ne govorim o sebi.včasih se mi zdi ,da je nemogoče preživeti,da pretiravam.ko pogledam rezultate,spoznam,da je bilo res,brez pretiravanja.v meni se oglasi:glej kako močna si,kaj vse lahko preneseš.vendar imam črva,ki mi hitro pove ,da sem navadno niče,saj nisem imela toliko moči da bi se soočila s tem še predno sem si zožala možnost izbire,še prej predno sem se ujela v mišolovko.

prebirala sem poste,pa ni mi dalo da kaj komentiram,saj se je v meni vedno močneje oglašala žrtev.vse to pa mi je odprlo spoznanje,da sem še vedno mala deklica,otrok,ki še ni odrasel.

Dokler se ne pogledam v ogledalo je še v redu.ko se vidim pa spomini oživijo brez čustev ali z mešanimi občutji.

Veliko mi pomeni ŽAREK,da si napisala,da se tudi ti počutiš še kdaj kot žrtev.zakaj?ker je meni to večji del svojega okrevanja spodkopavalo moč,značaj,dajalo vedeti da prav nič nisem naredila na sebi,da bo tako kolikor časa bom hodila po zemlji tej….no dala si mi vedeti da ta stvar ni dokončna.

[bigm]

Žarek in Skwo, čestitam vama za uspeh na prehojeni poti. Sanjalica, ti pa morda ne razumeš pravega smisla odpuščanja.

 

Spolna zloraba otroka, deklice ali dečka, je nekaj tako nepojmljivo hudega, saj pusti trajne brazgotine na duši žrtve, nekaj tako grdega in neodpustljivega, da je edina rešitev za žrtev, da storilcu odpusti. Sliši se kot paradoks, vendar ni. Odpustitev s strani žrtve nikakor ne pomeni, naj državni organi storilca ne preganjajao. Nikakor ne. Država mora storiti vse, da storilec dobi zasluženo kazen in da poskrbi, da nikoli več ne bo kaj takega storil.

Gre samo za odnos žrtev - storilec.

 

Kot sem že omenil, dejanje je tako hudo, da pusti trajne posledice. Ne vem s čim sem si prislužil zaupanje, vendar mi je kar nekaj žensk zaupalo svoje tragične izkušnje in vem, da žrtev čuti do storilca neizmerno sovraštvo, kar je povsem človeško in razumljivo. Zelo žalostno pa je, da je sovraštvo izmed negativnih čustev najhujše in na človeka najbolj razdiralno deluje. Sovraštvo priklepa človeka v preteklost in mu ne dovoli, da bi živel tukaj in zdaj. Minevajo leta, žrtev pa je še vedno pripeta na dogodke v času, ki ga ni več. Iz dneva v dan podoživlja dogodke, sovraži in trpi. Sovraštvo pa načenja duševno in telesno zdravje in se odraža tudi na družinskih članih žrtve.

 

Ne zaradi storilca, zaradi žrtve same je potrebno, da storilcu odpusti. Šele ko bo odpustila, bo lahko zapustila preteklost in živela v sedanjosti. Odpuščanje šele bo prineslo olajšanje in omogočilo zdravo življenje vnaprej.

 

Ena od mojih znank je več let trpela spolno nasilje in to z vednostjo, oz tihim pristankom matere, ki je od storilca imela materialne koristi. Precej let je že od dogodkov, tudi storilec je že dolgo mrtev, vendar ga moja znanka sovraži z nezmanjšano močjo. Je magistra znanosti in tik pred doktoratom znanosti ter se popolnoma zaveda, da je edina rešitev odpuščanje, vendar tega ne zmore. To silno sovraštvo ji je povzročilo tudi bolezen, otepa se namreč z levkemijo, ima tri nepreskrbljene otroke, neskončno se trudi, da ne bi umrla in zapustila otrok. Zaveda se, da je to silno sovraštvo razlog za njeno bolezen in vendar se ga ne more znebiti.

 

Žarek in Skwo, vedve sta veliko naredili na sebi na poti odpuščanja. Žrtev spolnega nasilja pa je veliko več, kakor je to javno znano in tudi na LF se jih je že nekaj oglasilo. Vsakdo mora sicer najti svojo pot dozorevanja za odpuščanje, vendar pa bodo vajine izkušnje drugim le olajšale delo in jim vsaj pomenile vzpodbudo in dokaz, kaj vse se da doseči. Danes sem bral zgodbo o ameriških indijancih. Indijanci verujejo, da pride duša po smrti do vrat v večna lovišča, pred vrati pa stoji lovec in prišleka vpraša, ali je postal svet zaradi njegovega rojstva kaj boljši. Šele če duša odgovori pozitivno, gre lahko naprej. Žarek in Skwo, naj vajine izkušnje pomagajo lajšati težave drugim žrtvam in svet je z vajinim rojstvom postal boljši.

[skwo]

hvala bigm.od moškega spola taka podpora se mi zdi neresnična.enostavno mi je tuja.to za indijance sem pa slišala.zanimivo a,ne.ne daleč nazaj sem imela srečanje z očetom.pokliče me da se zadržuje v mojem mestu in bi si želel,da se snideva,da se pogovoriva o stvareh za katere ve ,da ni prav delal in si želi,da bi se spravila...šla sem na srečanje,pogovarjala sva se in ko je beseda nanesla na zlorabo,sem mu samo rekla,da jaz mu ne morem dati odveze,dušnega miru.kot sem mu že lani povedala sem mu pač omenila tudi zdaj,da jaz sem mu odpustila ,živim naprej ,gradim na ruševinah,občasno objokujem (meni se zdi)izgubljena leta,zablodelo mladost,zgrešen zakon...vendar koo pomislim na svoja indijanca se mi enostavno zazdi ,da je vse skupaj imelo pač en smisel in da nisem prehodila,preživela toliko zim,da bi si uničevala dušo s sovraštvom.in da moja mala indijanca ne bosta več gladala živčno razvalino in da nisem gnusna spaka,ker sta ta dva otroka prelepa ,da bi jih ustvaril spak.to je moje poslanstvo in to,da nisem sama na tej poti in tudi to ,da on teh stvari ne zanika,mi je lažje saj vem da mu je žal,saj vem,da je zanj trenutno dve leti pekel na zemlji,saj ni hujšega občutka ,da živiš v spoznanju,da roki pravice lahko ubežiš ,sam sebi pa ne.

za očeta je bil največji šok ,ko je zvedel da moja mama ve,da mu je v bistvu ona povedala,da je to slišal njegov prijatelj za katerega ve,da hitro širi novice.to je bilo zanj tak udarec,da je bil živ pokopan.vse to se je odvilo,ko sem v sebi že začutila olajšanje ali odpuščanje,zato me njegovo trpljenje niti ne boli.kupiš,plačaš.zaenkrat dovolj

[skwo]

p.s. Sicer pa ne vem, če si mama. Če si mama...sem PREPRIČANA, da ne boš nobenemo ODPUSTILA da je zlorabil tvojega otroka. To, da je zlorabil tebe, to še; da pa zlorabi tvojega otroka...to pa - a-a, me ne prepriča nihče. 

zakaj ne ?razumem,da to izvira iz nemoči,strahu.sicer pa ta hujše pokasira otrok.verjamem,da je težko,saj se zapletaš v spoznanja,da si ti izbral tega človeka za varuha svojega otroka,ti se počutiš odgovoten zanj.pra tako ko otrok položi roko nase,se starši sprašujejo ka je narobe storil,občuti krivdo,prav tako ,ko otrok zboli ali zaide v slabo družbo....to je ta odgovornost,ki ti da mogoče občutek,da si sokrivec.s tem mora ta starš opraviti potem,ko se otroka zvleče na varno,ko otrok okreva.otroku ni v pomoč,če čuti sovraštvo do svojega rablja.če še sam ne odpusti mu starševo sovraštvo to stopnjuje,težje mu je.če starš še sovraži,ko otrok že odpusti,to otroka bega ali je on pri pravi ,je na pravi poti,drugače razmišljam kot nekdo,ki mi ni nič hudega storil,težje je.

 

ja,če pogledaš ,je mogoče nelogično,da je odpuščanje edina pot.samo tako je,le edina obramba je nespoštovanje molka.naj se govori o tem,naj pride na plan.to je meč,ki seka.to je orožje,ki ga ima žrtev.

prebrala sem knjigo od slavenke drakulič:kot da me ni.tu je to sporočilo kaj pomeni molk,kaj jemlje oz.daje moč rabljem naših duš.

[Žarek]

Bigm hvala za prečudovito energijo!Dal si mi vspodbudo!

Te dni mi je prišlo ven marsikaj iz podzavesti, predvsem energija ki jo porabim da ščitim svoje otroke (2 punčki) pred zunanjim svetom.V moji podzavesti se še skriva občutek da lahko nekdo stori škodo meni in mojima puncama.Te dni sem prav prazna z energijo v trebuhu.Trudim se odvezat od nje in je ne ščitit na taki način, saj dobesedno ne morem do zraka.Želim se osvoboditi dokončno.Lepo mi je prebirat vašo pošto.Haha zdaj sem jaz tista, ki potrebujem podporo:)))))Hvala vam

skwo tvojo pošto zelo rada berem

žarek

[skwo]

žarek,hvala enako.ti pa iz svojih izkušenj samo povem,ne svetujem,da popolnosti ni,dokončnosti ni .nekaj časa sem bila prav nesrečna zaradi teženja po polnosti,dokončnosti.tudi to je tak težki kamen ki te začne prav hinavsko vleči proti dnu.zdaj si raje rečem,da bom pripeljala stvar do takega momenta,da se bom dobro počutila v njem in skušala ta moment vzdrževati čim dlje

žarek,prosim ne jemlji to kot nasvet.le moja izkušnja je.

[skwo]

Te dni mi je prišlo ven marsikaj iz podzavesti, predvsem energija ki jo porabim da ščitim svoje otroke (2 punčki) pred zunanjim svetom.V moji podzavesti se še skriva občutek da lahko nekdo stori škodo meni in mojima puncama.

še tole sem ti mislila napisati.ne moreš ju zaščititi.ne moreš prevzeti take hude odgovornosti za nekaj na kar včasih ne moreš imeti vpliva.samo popotnico jima lahko daš,varen pristan v katerega se lahko zatečeta,ko se jima kaj hudega nameni.tudi to je moja izkušnja.moja mati se je pri mojih 5-ih letih ločila od alkoholika v veri ,da me bo zaščitila.klub temu je prišlo dio zlorabe.nikoli ji ne morem nič očitati.po bitki so vsi lahko heroji,le podam lahko teorijo,da mi ni dala vedeti,da imam varen pristan,da ji lahko zaupam,da sem čudovita deklica ,svet zase v katerega si nihče ne more lastiti zemljišča.ni znala.zato sem o tem spregovorila šele po 20 letih,zato sem toliko let bila v deželi zombijev.zdaj skušam,res le to lahko naredim,da svojima indijančkoma dajem to kar opazim ,da jaz nisem imela,da sama sebi dopovem ,da ju ne morem obvarovati,kahko jima pa pomagam pri okrevanju,če bi se kdaj kaj takega zgodilo.(poleg tega ko ti to pišem mi prihiti misel-ko bi se to zgodilo,bi ubila prasca,ki bi se drznil kaj takega storiti-.ampak mislim,da ne bi imela te moči,ker mi je bilo v življenju prevečkrat pokazano,da obstaja višja sila in vsak kot kupi to plača.zato se vedno raje posvetim k okrevanju kot sovraštvu ali deljenju pravice iz svojih rok.

upam ,da nisem preveč zatežila...

[Trubica]

Sem prebirala vaše izkušnje. Res, shrhljivo, boleče, nepozabljivo... mravljinci so se mi podili po koži.. Čestitam, da sploh lahko govorite o tem.. verjetno mora res preteči ogromno časa... kot razumem tudi 10, 20 let ...

 

Vsak človek je zase zmes čustev.. nekdo gleda na neko situacijo tako, drgi drugače..

 

Tole je moje čisto osebno mnenje... vsak zlorabljenec ne bi smel imeti nobene krivde (le zakaj ??) ..

 

Ne vem kaj bi jaz naredila, .. verjetno odvisno od situacije..

 

Kako se rešiti iz tega večletnega pekla. Verjetno je premalo , če rečem.. čas celi rane.. je pa sigurno v veliki meri res.. bolečina verjetno sčasoma otopi, pozabiš nikoli... Ali lahko odpustiš.. Jaz ne bi . Sem prepričana. Sem pač tak tip človeka. Ne odpuščam, samo ignoriram... so prehude zadeve, da bi človek krščansko odpuščal... No, ja .. vsak si išče svojo pot pozabe. V teh zadevah sem pa nepopustljiva. Kot drugo... nekje tukaj sem zasledila, da je imela (ima) žrtev še vedno stike s svojim storilcem..?? Zakaj se ne umakneš, zakaj iščeš stike .. zakaj, če imaš vse možnosti, da tega ne storiš ?? Poišči si kakšno močno prijateljico..

 

Ah ne vem...

 

Skwo... drži se, prehodila si dolgo pot... umakni se ljudem, ki so te prizadeli, ukvarjaj se s stvarmi, ki ti bodo zopolnile glavo .. pelji svoja indijančka v naravo, med šport... Kaj naj rečem... ? ne vem,... prizadelo me je ko sem dopoldne prebirala vaše traume.. in se oglasila ..

 

Osebno sem za drastične kazni za storilce..

 

Tako, pa sem napisala .

[skwo]

trubica,ne iščem stike s očetom,le ko me pokliče ga ne odklanjam.lahko se z njim pogovarjam.zakaj?ker nič ne občutim več do njega.vse vrste čustev je z odpuščanjem zbledelo.nič jeze,nič ljubezni,nič neki vmes...kar je najbolj meni pomembno:ne počutim se pri njemu več žrtev,ne bojim se ga,zavedam se njegove nemoči in če mu kdaj pa kdaj namenim malo pozornosti in to njemu nekaj pomeni.zakaj,ne.?nočem ga jaz kaznovati.in vedno bolj spoznavam ,da ga to še bolj boli.vsaj pravi tako.ne gleda me v oči,jaz mu lahko.iščem kaj lepega.ampak.....nič,vse je mrtvo.hvalabogu ostalo v deželi zombijev.enostavno-nimam se za sodnika.gledam naprej,saj za nazaj ne morem nič spremeniti.je pa res ,da meje pogovora in ostale meje postavljam jaz.nikoli ne grem tako daleč,da bi zabolelo.če bi čutila ,da mi srečanje škodi,ni dinozavra,da me odvleče tja.

[Žarek]

skwo vse to razumem, vem da ne morem zaščititi popolnoma otrok, lahko jima nudim varnost, občutek sprejetosti, ljubezen.To je v mojem umu vse popolnoma jasno, problem je ta podzavest iz katere skoči vsaketoliko žrtvica ven.Ta s katero imam opravka dolgo.No moja molitev izgleda približno takole:

moj razum, moje srce in moja čustva so popolnoma usklajeni za najboljše delovanje mene v skladu z božjo voljo, katere sem instrument.

Nevem zakaj ampak zelo se mi zdi pomembno da uskladim troje:um, srce in emocije.Slednje so mi delale kar največ težav.Včasih zadev niti popolnoma ne razumem ampak čutim kar moram delati in sem usklajena s samo sabo odkar povezujem te tri zadeva skupaj.

Skwo ja nekaj pa ti moram povedati.Pri takih travmah je zelo pomembna podpora osebe, ki je rasvetljena.Jaz sem imela srečo od malega in to podporo imam ves čas.Podpora je pomembna, zelo pomembna .

Zakaj rečem razsvetljena?Hm ravno zato ker sem prepričana da ti nihče drug ne more dati toliko kolikor zaslužiš v takem trenutku, torej najboljše !