Spolne zlorabe

[Piko]

Marsa, najlepša hvala. Veš, ta hip nimam še pojma, kaj bi napisal Pogumni. Njen primer je drugačen. Po eni strani imam vedno v rokavu as, ki se mu reče - vzroki so ponavadi pri starših. Pa to ne pomaga vedno, včasih se partija konča tako, da ga sploh ne morem uporabiti. Ne govorim o krivdi. Enkrat smo hodili z mojo drago in njeno hčerkico v naravi, punčka je hodila po betosnki ograji... z nogo je zapela v vejo, ki je rasla čez, padla na drugo stran, kjer so bili kamniti kvadri, vse naokoli drugov pa trava. Ideja je bila moja, da lahko tam hodi, da se ji ne bo nič zgodilo, da pazim nanjo itd. Sprejel sem krivdo, hudo mi je bilo, a o vzrokih pa nisem razmišljal. Ne moreš kar reči staršem - oni so krivi. Kar tako. Za vse. Po drugi strani pa - če niso pazljivi, morajo prevzeti odgovornost. To naj bo izhodišče mojega razmišljanja. Tudi sam se pri nekaterih dejanjih včasih sprašujem, če sem ravnal dovolj odgovorno.

[Piko]

Pogumna, ugibam zakaj si si nadela tak nick name. Morda potrebuješ pogum, spoprijeti se s to situacijo. Morda si se v življenju vedno počutila pogumno, pa ti ta pogum v tem trenutku nič ne koristi.

 

Družinska razmerja so lahko prepletena. Poleg razmerja brat-sestra in mama-hči obstajajo še mož-žena, mož-sin in mama-sin. Ena razmerja lahko vplivajo na druga zelo nenavadno. Napisal bom eno zanimivo prigodo. ko sem bil majhen, sem s starega cegla sem tolkel malto, po malti sem tolkel s kladivom, pa mi ni šlo dobro od rok. Stričko je to videl in mi pokazal - udariš po nasprotni strani cegla, tam kjer ni malte in če se malta ne drži dobro, odpade stran... ne spomnim se, če je malta zares odpadla, ampak najmočnejši vzvodi so ponavadi prav na nasprotni strani.

 

Tudi tebi ne svetujem, da si prevzemaš krivdo. Sočasno se boš moral ukvarjati še z drugimi družinskimi razmerji, se vanje počasi a res počasi poglabljati, sestavljati zbirati koščke mozaika, za katerega še ne veš, kakšno sliko bo dal. Kot pri sestavljanju puzzla z ogromno kosi, ko začnemo tako, da sprva dajati vkup tisto, kar mislimo, da se bo enkrat sestavilo a brez tega, da bi kose že tudi hoteli stikati skupaj. Pri puzzlu ponavadi imamo sliko, pri tebi pa še ni znana.

 

Predlagam ti, da si najdeš čas zase, da se posvetiš vsakemu posebej, poskušaš najti, kar ti bo v pomoč. Kako bosta pa ta hip s hčerko, pa ti znam še najmanj svetovati. Poslušaj srce, kako ji dati ljubezen na drugačen način, ne obupati, če jo bo zavračala, ne vpletaj drugih v to. Vajino razmerje mama-hči bo moralo najti nove temelje. Premisli o tem, kakšen material boš izbrala zanj.

 

Upam, da ti je bila vsaj kaka beseda v pomoč. Mislim, da tudi tebi ne bo odveč nekaj ljubečih misli. Mislim, da tudi ti potrebuješ ljubezen.

 

Pogumna, ljubeče mame imam zelo rad.

[Marsa]

Zelo neusmiljeno in nerazumevajoce je reci sam - starsi so krivi...

Kot v primeru samomora...

vcasih so zelo ljubeci in vse, otrok pa se preprosto ne odpre tolk... sam 'resuje'...

 

In tud pravzaprav ni kul reci, 'drzte se, punce', ker je avtomaticno moski 'na drugi strani'.

 

Tudi ne vem, ce je na bratu vsa 'krivda'...

Odvisno, za kaj je slo, kaj (in kolikokrat, koliko casa) se je dogajalo.

 

Eno raziskovanje spo0lnosti pac se ni spolna zloraba, ce sta oba otroka - cetudi je en starejsi...

delikatne so te zadeve...

tezko kakroli zakljucujemo brez dejstev, slednjih pa ne moremo zahtevati - sploh pa ne tkole javno.

To je stvar osebnega pogovora - s strokovnjakom.

[Osamljena]

Zdi se mi, če starši hočejo videti težave jih vidijo. Če si zatiskajo oči je pa to njihova krivda. Zato potem nimajo pravice obsojati dejanj, ki se zgodijo!!

Pogumna ne vem kako se počitite, vem pa kako se počuti vaša hčerka. Nikar ne silite vanjo, ker jo boste s tem samo odrinjali od sebe. Ko bo hotela spregovoriti bo sama prišla do vas.

[Todika]

<{POST_SNAPBACK}>Zelo neusmiljeno in nerazumevajoce je reci sam - starsi so krivi...

Kot v primeru samomora...

vcasih so zelo ljubeci in vse, otrok pa se preprosto ne odpre tolk... sam 'resuje'...

 

In tud pravzaprav ni kul reci, 'drzte se, punce', ker je avtomaticno moski 'na drugi strani'.

 

Tudi ne vem, ce je na bratu vsa 'krivda'...

Odvisno, za kaj je slo, kaj (in kolikokrat, koliko casa) se je dogajalo.

 

Eno raziskovanje spo0lnosti pac se ni spolna zloraba, ce sta oba otroka - cetudi je en starejsi...

delikatne so te zadeve...

tezko kakroli zakljucujemo brez dejstev, slednjih pa ne moremo zahtevati - sploh pa ne tkole javno.

To je stvar osebnega pogovora - s strokovnjakom.

se strinjam s tem, zato tule sam berem pa nč ne komentiram.....ker bi kak moj komentar lahko biv napačno razumljen, tako osamljena in pogumna bi lahko stvar vzeli preveč osebno......lahko bi to povzročilo dodatno bolečino, kar pa v taki situaciji ni glih fajn........kdo je kriv pa gdo ni kriv.......nima smisla, stvari se zgodijo, dobre in slabe, je pa res da ko se kaj dobrega zgodi, si radi pripisujemo zasluge, za slabo je vedno krivo nekaj drugega.....višja sila, bog al pa usoda pa niti slučajno nočem rečt da si je osamljena sama kriva, al pa da je pogumna kriva.........tu sploh nima smisla iskat krivca, važnoje kako it preko tega in živet normalno naprej.

[Onix]

Osamljena, gledati še ne pomeni videti. Okolica opazi marsikaj, samo razlaga si vsak po svoje Tabuji so pa ponavadi na ignor pri takih razlagah.

Pa lepo da si se oglasla

 

Pogumna, ostani pogumna, o gledanju in videnju pa ...

 

Če bi znal misli brat . . . . . . . . . . . . . .

[Marsa]

delikatno je...

V bistvu res - ali lahko kar verjamemo nekomu, ki za 10 let nazaj pravi - ta me je spolno zlorabljal...

Saj se lohk manipulira s tem, saj se to lahko izkorisca za kake borbe za cash celo v druzinah... in podobno...

Tko da je res specificno; po eni strani nikol ne smes ignorirat take obtozbe, po drugi strani pa je ne smes takoj kupit brez preverjanja.

 

So ze bili primeri, ko so otroci (mal vecji, torej ze mal pregnani) obtozili svoje tastare kaksnih zlorab, da so se jim za to ali ono zadevo nekoliko mascevali.

 

6letni otrok ne bo lagal o tem, risal bo risbe taksne in vse...

Pac pa 13, 14, 15letni mlad clovek ima pa ze svasta v glavi in ni nujno, da je tko zlo nedolzen.

 

Splolnost pa VSAKDO raziskuje... in nekdo je kdaj mal starejsi, nekdo je pa mal mlajsi, pa vcasih gre za prijatelje, sosede, vcasih pa za bratrance in sestricne in celo sestre in brate.

 

Jaz ne bi prehitro obsodila, po drugi strani pa bi rada razumela, bolje stekala tole...

 

Mi ne klapa vedno vse...

[Piko]

<{POST_SNAPBACK}>Zelo neusmiljeno in nerazumevajoce je reci sam - starsi so krivi...

Kot v primeru samomora...

... To je stvar osebnega pogovora - s strokovnjakom.

Hvala. Lahko je bilo to namenjeno samo etru, kar tako, a ker sem ti ravnokar omenjal "Po eni strani imam vedno v rokavu as, ki se mu reče - vzroki so ponavadi pri starših. Pa to ne pomaga vedno, včasih se partija konča tako, da ga sploh ne morem uporabiti. Ne govorim o krivdi." bom napisal še kaj.

 

Možnosti sta dve. Ali sem površno napisal jaz ali površno prebrala ti. Ker tole je izstrgano iz konteksta in ne odraža moje misli.

 

Starš si in razumeš, kaj vse se lahko zgodi staršem; verjamem. Kje pa sem zapisal, da so starši krivi? Daj no! Napisal sem samo to, da mi, njihovi otroci včasih uporabimo (primerno ali pa zelo neprimerno) ta izgovor. V bistvu nikoli ne pomaga in nič ne reši. A nisem hotel govoriti o tem. Zato sem posebej napisal vse na novo, takoj za tem. Vsak lahko napisano razume, kot hoče, le meni je težje napisati tako, da bodo vsi razumeli, kot sem mislil. A tokrat nisem bil nejasen.

 

Pa bilo je samo uvodno razmišljanje. Sploh sem večkrat napisal, da ne gre za to, kdo je kriv. Gre za prevzem odgovornosti.

 

Torej kdo naj po tvojem prevzame polno odgovornost? Pa ja menda ne otroci?

Strokovnjaki. Kakšno strokovno pomoč pa svetuješ staršem v tem primeru?

 

In še to. Tudi pri samomorih se nikakor ne strinjam, da starši nimajo nič s tem. Tu je malo težje, ker ne morem govoriti niti o krivdi, niti o odgovornosti, pa vendar so udeleženi v celotnem procesu, ki na koncu pripelje do samomora njihovega otroka. A ni tako?

[Marsa]

<{POST_SNAPBACK}>... Ali sem površno napisal jaz ali površno prebrala ti. Ker tole je izstrgano iz konteksta in ne odraža moje misli.

Moznosti je vec.

Seveda ne odraza tvoje misli, ker odraza MOJO.

In tako ni trgana iz tvojega kontexta, ker je itak iz mojega.

Nisem komentirala tebe, ni imel moj post nikakrsne zveze s tvojim.

[Piko]

<{POST_SNAPBACK}>delikatno je...

V bistvu res - ali lahko kar verjamemo nekomu, ki za 10 let nazaj pravi - ta me je spolno zlorabljal...

Saj se lohk manipulira s tem, saj se to lahko izkorisca za kake borbe za cash celo v druzinah... in podobno...

Tko da je res specificno; po eni strani nikol ne smes ignorirat take obtozbe, po drugi strani pa je ne smes takoj kupit brez preverjanja.

 

So ze bili primeri, ko so otroci (mal vecji, torej ze mal pregnani) obtozili svoje tastare kaksnih zlorab, da so se jim za to ali ono zadevo nekoliko mascevali.

 

6letni otrok ne bo lagal o tem, risal bo risbe taksne in vse...

Pac pa 13, 14, 15letni mlad clovek ima pa ze svasta v glavi in ni nujno, da je tko zlo nedolzen.

 

Splolnost pa VSAKDO raziskuje... in nekdo je kdaj mal starejsi, nekdo je pa mal mlajsi, pa vcasih gre za prijatelje, sosede, vcasih pa za bratrance in sestricne in celo sestre in brate.

 

Jaz ne bi prehitro obsodila, po drugi strani pa bi rada razumela, bolje stekala tole...

 

Mi ne klapa vedno vse...

Tole si pa zares dobro dopolnila! Tudi take primere poznam. V bistvu potem takim zgodbam o spolni zlorabi nisem mogel verjeti, izključiti pa tudi ne. Šlo je za manipulacijo, ki ne more biti dobra in tudi če bi bilo res, se iz tega ne da iztržiti nič drugega kot keš od staršev ali kaj drugega. Grozno pa je to, ker vedno pa obstaja verjetnost, da je bilo vse skupaj res.

[Marsa]

Ja, Piko, res... (grozno, da vedno obstaja verjetnost da je bilo pac res) - vedno moramo pac prisluhnit, bit pozorni, ne smemo kar zignorirat in se manj znegirat...

Sam pa tud kupit ne kar na sam besedo.

 

nekateri ne verjamejo, da bi lohk otrok manipuliral, sam zal verjemite, da je res, da se zna tud to zgodit. :||

 

Nocem znegirat zalostnih dogodkov, ki so se nekomu zgodili, vendar imamo tu vec prizadetih.....

 

(*recimo tu v teh dveh 'nasih' zadnjih primerih -in vseh podobnih- bi me na vsak nacin zanimalo, kaj ima za povedat brat tudi, kako je on to dojel, kaj je sploh bilo)....

[Piko]

Oj, SKWO,

 

še enkrat sem prebral tvoje komentarje, vmesne, naše, pa spuščal.

Nam je namreč lahko vrteti misli tako ali drugače, tvoja razmišljanja so pa zelo odprta, ozaveščena, neposredna, pristna.

 

Zame si velik človek! Prava in zares velika skvo!

[Piko]

O Vrba! ... draga ... (pa prav takih vrb žalujk se spomnim iz otroštva)

 

Dve ločeni mnenji sem napisal malo nerodno. Premalo sem ju ločil, nova vrsta je bila veliko premajhno ločilo. Na srečo...

 

Tvoje mnenja, misli in razlage so mi vedno dobrodošle, v katerikolih temah. Vedno imajo nek vpliv, da se mi mišljenje, recimo temu kar življenjski nazor, spremeni, dopolni, izboljša.

[rika]

Starši imajo otroke zato, da jih vzgojijo v »zdrave« odrasle osebe, jih naučijo osnovnih življenjskih vrednot, bedijo nad njimi, spremljajo, nadzirajo (tudi tako, da otrok tega ne čuti), predvsem pa tako, da otrok čuti in ve, prav tako mora čutiti da jim je on najpomembnejši v življenju.

Vloga staršev je v življenju otroka največja in ne zatiskajmo si oči in ne iščimo drugje vzrokov.

Do 6. leta mu kot starš moraš dati največjo količino ljubezni in topline, potem pa vseskozi in vsak dan in ga postopno navajati na samostojno pot v svet.

[rika]

Rika, vem, da si mislila s tem, da "jih navajajo na samostojno pot v svet"  tudi na to, da jih informirajo  ... kar pa manjka tule: katero vlogo prevzamejo pa otroci?

 

Otroci pa prevzamejo "pravilno" vlogo šele takrat, ko smo jih mi tako naučili, ko smo jim dali vse to in še več, kar sem napisala. Saj zato jih vendarle imamo. In zelo pomembno se mi tudi zdi, da otroku nikdar ničesar ne zameriš, ker se moraš najprej sam vprašati, Kaj sem napak storil?

[Pogumna]

<{POST_SNAPBACK}>Joj kr hudo mi je k vas berem. Sploh si ne znam predstavljati, kaj se to dogaja. 

 

Upam, da se reši, kar se še rešiti da. 

 

Pogumna, kakšen je tvoj odnos do sina, sedaj ko veš, kaj se je dogajalo? 

 

 

Moj odnos do sina je popolnoma različen kot pri hčerki. Sin se pogovarja z mano, lažje se je pogovarjati z njim kot z hčerko. Pravi, da mu je resnično žal in da se zaveda kaj je storil svoji sestri. Ko se ji je hotel opravičiti ga je vrgla iz svoje sobe z odgovorom, da ji opravičilo nič ne pomaga, da ji je uničil življenje. Predlagala sem ji, da skupaj poiščeva strokovno pomoč a me je zavrnila. Dejala je, da jo bo že sama poiskala in da, če se do zdaj nisem brigala zanjo jo naj še zdaj pustim pri miru. Mož pravi, da je do njega popolnoma drugačna. Dejala mu je, da me sovraži in da imam jaz rajši svojega zlatega sina kot pa njo. Ne vem od kod ji ta občutek. Vedno sem bila enako ljubeča do obeh.

Možu sem rekla, da jo naj on prepriča, da bo sprejela pomoč, ker mene enostavno ne posluša.

Zdi se mi, da jo počasi izgubljam

[Ksenia]

Pogumna

[Osamljena]

<{POST_SNAPBACK}>

(*recimo tu v teh dveh 'nasih' zadnjih primerih -in vseh podobnih- bi me na vsak nacin zanimalo, kaj ima za povedat brat tudi, kako je on to dojel, kaj je sploh bilo)....

 

Mene tudi zanima od kod bratu ta zamisel, da je to počel z mano. Morda ga bom to vprašala, čez 10 let, ko se bo jeza do njega ohladila. Vsak normalen človek ve, da se tega ne počne s svojimi sorodniki!! Zelo sem jezna na starše tistih otrok, ki se jim je isto zgodilo kot meni. Morda bom čez par let na to gledela povsem drugače kot zdaj. Starše imamo zato, da nas vodijo po pravi poti življenja, da nam dajejo občutek varnosti, da nam privzgojijo vrednote, ki so potrebne za življenje. Predvsem pa zato, da nam dajo občutek, da smo ljubljeni, da nam izkažejo veliko mero ljubezni. Priznam, da bi mi bolj ugajalo, da bi si moja starša namesto, da sta spočela mene, kupila psa. Bi imela več od tega. Verjetno nisem bila spočeta v ljubezni oz. si me nista želela, zato je pa zdaj tako kot pač je. Samo zahvalim se lahko bratu, da mi je uničil lajf. Vendar vse se mu bo še enkrat vrnilo!

[Osamljena]

Pogumna morda bo to kar bom napisala zvenelo nesramno, ampak vzemite kakor hočete. Jaz vas ne bom tolažila, ker vem kaj preživlja vaša hčerka. Verjetno imava iste občutke, ki naju skelijo na dnu srca. Tega se ne da preboleti čez noč. Razumem jo, da vas sovraži, popolnoma se strinjam s njo!!!!! Tudi jaz sovražim svoje starše, sovražim brata, sovražim sebe!!!!!! Vsak pač ni dober starš!! Ne trdim, da so vsi popolni, vsak ima napake. Ampak kar se je zgodilo meni in vaši hčerki je pa nedopustno. Za takšno stvar so absolutno krivi starši, pa naj vam bo potem še tako žal. Prej bi bili bolj pozorni in ljubeči pa se to ne bi zgodilo!!!

Marsikdo se ne bo strinjal z mano, ampak takšno je moje mnenje.

Popravljeno 15. junij 2005 -> osamljena

[maticml]

Nemogoče, da so za vse stvari krivi stariši, ker ima vsak človek tudi lastno osebnost in mora kaj tudi sam razumeti ali se naučiti.

 

Če pa že krivimo starše, pa krivimo stare starše, ker niso lepo vzgojili staršov!! Ali pa starše od starih staršev.

[mushi]

Danes so me prevzemali takšni mešani občutki.. smo se pogovarjali o težavah z otroci, glede nasilja.. pa kako ni več nč dopustnega v šoli, v bistvu učitelji so niko i ništa.. ne vem, se mi ne zdi da je to prav, folk čedalje bolj objesten postaja in vse lahko počne, ni več rešpekta nobenega, sicer če nima mulo vzgoje ta prave mu tud neko soljenje pameti nč ne pomaga... v šoli..

skratka mirni in pridni lahk nadrljajo, vsi se bodo spravljal nanje, da maš takega otroka ni fajn, bi nrdil vse, da bi mu blo bolje,

da maš tako huljo, ko pretepa druge in izsiljuje, ustrahuje, ma bi mu klobaso iz riti nrdila..

se spomnim sebe, ko sem vse pr mir pustila, pa so se name spravljal, sem šla pr 5-tih v vrtec in tisto drhal okol sebe, res tak ko da bi me v živalski vrt dal, če se z odraslimi skoz družiš, ne štekaš pol, ko se plazjo po kolenih okol ko opice.. pa roke si v usta tlačjo..pa te ščipajo, grizejo, špukajo..

Neki je definitivno na vzgoji tudi.. pa dekleta ponavad bolj strogo vzgajajo al ne? Fante pa bolj je tak "nagajiv" pod narekovaji bolj se jim fakinski zdi.. pa dekleta se zaprejo vase če je kej narobe, pa če je že prej umirjen karakter se noben ne poglablja..

Ampak misli brat se tud ne da? Al pa če starši niso idealni, kar niso skor nikoli, kako bi se mu takrat kr zaupal z nečim takim.. obenem pa oni ne opazijo tega, ma 1001 stvar v glavi, pa ti vidiš da je kej narobe ko kdo tuli v bližin, drgač pa tkole ko poslušam folk ko ma otroke, pa kolk enih obdobij muhavosti je to... pa trmarjenja.. jst ne vem kak bi to opazli..

Vse bolj se mi zdi kak je vloga starša težavna in stresna pa ODGOVORNA!

Otroštvo in mladostništvo pa tako odvisno od dogodkov, ki te usodno zaznamujejo ves nadaljni pogled na življenje, ljubezen, vsa področja življenja..

Se je pa treba sam sebe imeti rad in ravnat v skladu s tem pa pogumen bit, z besedo na dan kolkr hitro se zmore, čim prej tem bolje, pa tud kasneje soočit starše s tem...

So mame krive al ne.. seveda se ti zdi da bi MOGLA opazit to, pa da ima brata raje, mogoče res, so mame bolj na sinove? Samo.. hudirja, tega pa mu tud ne bi tolerirala...

Jst ne vem, po moje bom zmaj če bom otroke mela... če bo karkol nakazovalo na kako odstopanje karakterno, se bojo hlače kadile.. sej vsak starš otrokom privzgaja kaj je prav, od kje jim pol take nore ideje??? Kje se najdejo taki umotvorni zametki? Kje to poberejo?

Očitno se je treba full že z malimi o tem pogovarjat, in kako naj boš obenem strog in pravičen in dober in prijazen, torej da jim daš pravo vzgojo in vseeno tud občutek da si njihov prijatelj, kako je to skupaj združljivo..

Kako naj dobiš/nrdiš/vzgojiš takega otroka, ki bo normalen karakter, ki se ne bo pustil drugim otrokom trpinčit in ne bo trpinčil drugih.. in se boš lahko iskreno z njim pogovarjal.. greš malo v to ali ono smer.. preveč dovoliš/ premalo prepoveduješ in že rata izmeček iz njega al kako?

[rika]

<{POST_SNAPBACK}>Nemogoče, da so za vse stvari krivi stariši, ker ima vsak človek tudi lastno osebnost in mora kaj tudi sam razumeti ali se naučiti.

.

 

Smo na relacijio starš - otrok.

Otroku osebnost pomagajo graditi starši. Otrok se v okviru družine obnaša drugače, kot zunaj nje, je vedno in bo otrok. Vedno bo iskal pozornost staršev in vedno bo iskal njihovo potrditev in razumevanje...

 

Zato pa je tako, ker se pramalo razume kaj pomeni biti starš in vzgojiti otroka v zdravo odraslo osebo.

[Marsa]

<{POST_SNAPBACK}>... Morda bom čez par let na to gledela povsem drugače kot zdaj.

Skoraj ziher. Upam.

 

Starše imamo zato, da nas vodijo po pravi poti življenja, da nam dajejo občutek varnosti, da nam privzgojijo vrednote, ki so potrebne za življenje. Predvsem pa zato, da nam dajo občutek, da smo ljubljeni, da nam izkažejo veliko mero ljubezni.

To je res. Upam da bos vse to stekala, ko bos sama stars.

Stars ne dobi v roke ucbenika, kako je treba ravnati - in eni otroci so lazje vodljivi in vzgojljivi, drugi pa tezje.

zagotovo je velika mera odgovornosti na starsih, vendar vsakdo od nas je poleg genov in drugih teh stosev ki vplivajo - tudi ON SAM. Sicer ne bi imelo nobenega smisla nic, nic se ne bi mogli nauciti, ne bi mogli iz vzorcev.

 

Priznam, da bi mi bolj ugajalo, da bi si moja starša namesto, da sta spočela mene, kupila psa. Bi imela več od tega. Verjetno nisem bila spočeta v ljubezni oz. si me nista želela, zato je pa zdaj tako kot pač je.

No to je pa kar grdo. Saj nista vedela. Nihce ne zna brati misli. Starsi so dolzni bit za otroka na broju, vendar slednji pa naj gre najprej k starsem, ce ima ceznje kaj za pripomnit - pa ne glede na izhode... saj kako pa je zdaj?

 

Samo zahvalim se lahko bratu, da mi je uničil lajf. Vendar vse se mu bo še enkrat vrnilo!

Ga je tudi sebi. S krivdo zivet je tezko, ko se je zavemo. je pa tudi on bil otrok. Ja, se mu bo (vrnilo). Tudi njemu ni in ne bo lahko.

 

<{POST_SNAPBACK}>... Razumem jo, da vas sovraži, popolnoma se strinjam s njo!!!!! Tudi jaz sovražim svoje starše, sovražim brata, sovražim sebe!!!!!! Vsak pač ni dober starš!! Ne trdim, da so vsi popolni, vsak ima napake. Ampak kar se je zgodilo meni in vaši hčerki je pa nedopustno. Za takšno stvar so absolutno krivi starši, pa naj vam bo potem še tako žal. Prej bi bili bolj pozorni in ljubeči pa se to ne bi zgodilo!!!

'Prej bi'... hm.... kaj bi vse bilo, ce bi ze prej... a ne?

zakaj nisi prej rekla?

Ce se -ocitno- zavedas, da so starsi tu zato, da nas imajo radi in da smo z njimi na varnem, ce skratka poznas to svojo pravico in dolznost starsev, zakaj nisi govorila z mamo?

 

Ljubezen je tista, ki resuje. in odpuscanje.

In ne sovrastvo, mascevanje.

Slednje je vcasih kar nujno, hipno, da lohk damo iz sebe... kontinuirano negovanje teh custev pa je za negovalca slabo...

se poglobis, gres do dna, zasovrazis, vse... a potem pa SE je treba zacet mal sestavljat.

It dalje.

 

recimo da smo ze nasli krivca in da je tudi ze obsojen. Dobil je 150 let zapora. recimo.

A je zdaj kul?

No, pa pojdimo od TU dalje.

V vsakem primeru bos MORAL it dalje - ker gre za TVOJ lajf.

 

Onih dni ti ne bo nihce povrnil, a od teh dalje pa si jih sam krojis.

Od DANES se ne bos mogel vec zgovarjati na tastare. In na nikogar.

Si prevzel v svoje roke svoj lajf. HVALABOGU!!!!!!!!!!!!!!

[stankaa]

<{POST_SNAPBACK}>delikatno je...

V bistvu res - ali lahko kar verjamemo nekomu, ki za 10 let nazaj pravi - ta me je spolno zlorabljal...

Saj se lohk manipulira s tem, saj se to lahko izkorisca za kake borbe za cash celo v druzinah... in podobno...

Tko da je res specificno; po eni strani nikol ne smes ignorirat take obtozbe, po drugi strani pa je ne smes takoj kupit brez preverjanja.

 

So ze bili primeri, ko so otroci (mal vecji, torej ze mal pregnani) obtozili svoje tastare kaksnih zlorab, da so se jim za to ali ono zadevo nekoliko mascevali.

 

6letni otrok ne bo lagal o tem, risal bo risbe taksne in vse...

Pac pa 13, 14, 15letni mlad clovek ima pa ze svasta v glavi in ni nujno, da je tko zlo nedolzen.

 

Splolnost pa VSAKDO raziskuje... in nekdo je kdaj mal starejsi, nekdo je pa mal mlajsi, pa vcasih gre za prijatelje, sosede, vcasih pa za bratrance in sestricne in celo sestre in brate.

 

Jaz ne bi prehitro obsodila, po drugi strani pa bi rada razumela, bolje stekala tole...

 

Mi ne klapa vedno vse...

 

Bi rada bolje štekala... Poznam nekoga, ki je rekel, da so to vse le igrice raziskovanja spolnosti. Otročarije. Se smejal. Niti približno se mu ne sanja kaj to pomeni. Malo bolje je razumel, ko sem ga peljala na predavanje Sanje Rozman o raznih odvisnostih in je povedala primere kaj vse spada pod spolno nasilje, tudi to, da te na silo kot otroka slečejo do nagega na plaži pred vsemi - češ otrok zate je jasno, da boš nag. Da ne nadaljujem raje. Gre za premoč. Gre za neenakopravni odnos. Gre za to, da npr. mlajši ne ve kaj se dogaja s tem-niti kaj ga čaka, kje je past... Pustimo to. Važno je kakšen odmev ostaja v naši duši. In če je trpeč...

 

Raje bi poudarila še nekaj. Lahko je to stlačeno kot en močan čustveni odtis v našo dušo, neg. dogodek. Karkoli ga lahko spravi na plan (recimo, da prideš v podoben prostor, vonj, zvok...kakor je bil takrat ob tem dogodku). Po 10 ali celo več letih.

 

Ne moreš si predstavljati kako močno in kako boli, dokler s procesom tega ne spremeniš.

Spremeniš svoj pogled na vse. Spremeniš svojo preteklost. Svoje občutke ob pogledu na to, kar se je dogajalo.

 

Ne, nima smisla krivit. Pomembneje je to, da se naučiš to razumeti, predelati in da ta prekleti peklenski pekoči spomin

pusti dihati, živeti, ponovno vdihniti življenje vase

iti naprej brez tega svinčenega bremena razmišljanja o tem.

 

Ponovno znati uživati življenje v vsej njegovi pisanosti.

[stankaa]

<{POST_SNAPBACK}>...Ljubezen je tista, ki resuje. in odpuscanje.

In ne sovrastvo, mascevanje.

Slednje je vcasih kar nujno, hipno, da lohk damo iz sebe... kontinuirano negovanje teh custev pa je za negovalca slabo...

se poglobis, gres do dna, zasovrazis, vse... a potem pa SE je treba zacet mal sestavljat.

It dalje. ...

 

Večkrat sem naivno poudarjala čez vse meje ljubezen.

 

Tudi v mojem podpisu je dokaz temu.

 

Pred kratkim, ko sem rekla, da se hočem z vsemi razumet in vse še naprej rada imet, ne se kregat ali maščevat... Sem dobila nazaj vprašanje: "A takrat, ko te bi kdo nenehno z desko tolkel po glavi, boš mu še zmeraj nazaj govorila, da imaš to osebo rada?"

 

Lekcijo sem dobila, da je treba zaropotat - če ima to kak učinek, ali pustiti in raje iti naprej. Da se bodo vsi med sabo vedno imeli radi... Da lahko z ljubeznijo premagaš negativno in ljudi spreobračaš... ne, v to ne verjamem več. Iluzija, pobožna želja, složna klima je redkost.

 

Kot ti praviš. It dalje. To je najpomembneje, ne se zakačit in se motat kot maček okrog svojega repa (čeprav sem za tako motanje bila večkrat specialist).

 

Zastavit si, da se hočeš tega rešit, it naprej novim ciljem naproti. Močno in neomajno. Čim si to zastaviš, pridejo odgovori, se pokažejo odprta vrata ali okna.