Spolne zlorabe

[Marsa]

hudo, super da si uletela s temle!

(sory ker se sploh oglasam s temile medklici, sam je res dbest, ne rabis nic se ozirat na tele moje komentarje, sam preprost moram vsaj nekaj muxnit na tole, ker je v nulo dobr )

[aleia]

KDAJ JE TEGA KONEC?

 

 

živeti brez občutka krivde...

to je čisto drugi svet. lahkoten.

 

čutiti neprizadetost...

do vsega, povezanega s tem. zate je vse skupaj le še brezbrižen spomin.

 

imeti zaupanje v ljudi...

brez posploševanja - ne pripisuješ slabe lastnosti ene osebe celotni skupini.

 

sprejeti svoje telo...

VSAK delček svojega telesa. tvoje telo je lepo, čisto in brezmadežno.

 

lepa si...

ko ti nekdo nameni te besede in jih znaš sprejeti. jih začutiti. ter si po tihem rečeš: pa še res je. brez kakršnih koli pomislekov.

 

ljubiti...

vzljubiti sebe... je pravzaprav še težje kot odpuščanje. ljubiti sebe, da lahko ljubiš druge. ljubiti druge, da lahko ljubiš sebe. neprekinjen krog.

 

 

bojevnik luči

 

bojevnik luči veruje.

ker veruje v čudeže, se čudeži začnejo dogajati.

ker je prepričan, da mu lahko lastno razmišljanje spremeni življenje,

se mu življenje res začne spreminjati.

ker je neomajen, da bo našel ljubezen, ljubezen res pride.

 

paolo coelho

[aleia]

še nekaj vrstic za sqwo...

 

 

želela bi te slišati naprej ali si dojela nesmisel odpuščanja? (quote sqwo 13-7-2005)

 

tole o nesmislu odpuščanja...

 

če še vedno dvomiš o tem: odpuščanje IMA smisel. ni pa konec poti. dolga pot je že za teboj, zato nikar ne obupaj.

 

če hočeš videti mavrico, se moraš sprijazniti z dežjem.

 

a ni vse skupaj kot ena čarovnija? nekaj časa je pač treba vaditi, preden povsem osvojiš trike. in ko enkrat to obvladaš, ti zleze pod kožo. krivda? puf. je ni več. nemoč? puf. izginila v neznano. ponižanje? puf. sram? puf. samoočitki? puf. obžalovanje? puf. jeza? puf. zamera? puf. strah? nočne more? puf. bes? puf. sovraštvo? puf. osamljenost? puf. bolečina? puf. puf. ko vsega tega ni več, imaš v sebi neskončno prostora za... LJUBEZEN. ki ti je starši niso znali dati. in si jo vseskozi iskala na napačnih koncih. najdeš jo lahko v edini osebi, ki je vedno in v vsem s teboj – V SEBI.

 

moški v tvojem življenju... če je prava oseba in mu res ni vseeno zate, bo do tebe vedno odkrit, pozoren, te bo spodbujal, se pogovarjal s teboj, te ljubil... s takšno podporo bi ti pomagal, da bi se hitreje vzljubila. predvsem pa je to tvoja še neprehojena pot, ki si jo moraš utreti SAMA. nekaj v razmislek: imaš dva otroka. zagotovo ju imaš najraje na tem svetu. vse bi naredila za njiju. prav tako te imata tudi onadva rada, saj si njuna mama in te potrebujeta. in kljub vsej ljubezni, ki jo čutiš do njiju in ti jo onadva vračata – se ti še ni uspelo vzljubiti. SI CENILEC LASTNE VREDNOSTI. verejmi, da po vsej tej bolečini in trpljenju si zaslužiš biti srečna. še malce spodbude: največ, kar lahko svojima otrokoma nudiš (poleg ljubezni), je mama, ki sicer ni popolna (kdo pa je?), vendar ne zanemarja svojih sanj in želja, sprejema dobre kot tudi slabe dneve, ima v sebi neuklonjivo moč, a si zmore priznati tudi lastno šibkost. premalo se zavedamo, da le-tako dobije hčerke najboljši zgled, kako lepo je biti ženska z lastnimi ideali; sinovi pa se naučijo sprejeti in ljubiti žensko kot močno in samostojno osebnost.

 

 

ko ob pogovarjanju o posilstvu vedno znova in močneje začutim jezo, srd, zaničevanje do posiljevalca... mislim povedati to, da me zmede, ko začutim toliko jeze, grmade sovraštva nad temi ljudmi. zakaj je jaz ne začutim pri svojemu očetu? ali je kaj narobe z mano? ali se mi to dogaja, ker sem razčistila s tem? ali sem res? (quote sqwo 18-8-2005)

 

povsem razumljivo je, da ko slišiš za druge podobne primere, občutiš vso jezo in bes do storilca. prav je tako. poznaš ves gnus in bolečino, veš da to pusti posledice na psihi. kaj takega se ne bi smelo nikomur zgoditi.

 

glede očeta... če želiš pretrgati te vezi s preteklostjo, potem je najbrž najbolje, da do njega ne občutiš ničesar. nikakor pa ne jeze in zamere, saj te to le razjeda. pomilovanje... to je smiselno občutiti tedaj, ko se trudiš razbremeniti občutka krivde – si na primer spremeniš predstavo o groznem nasilnem očetu in ga vidiš kot majhnega dečka, prav tako nemočnega, prestrašenega in željnega ljubezni. preko te prispodobe mu lažje odpustiš (vendar to ni opravičilo za to, kar je storil!). saj to že veš.

 

bistvu greš pri vseh teh fazah odpuščanja skozi celo paleto čustev, tako da na koncu ne občutiš ničesar več. nič. niti pomilovanja ne. ostane ena sama praznina, izpraznjenost - kot da je tvoje telo le neka lupina, votla posoda. zatišje po viharju. to je za tabo in ni se vredno več ozirati nazaj. mislim, da je to občutje čisto nekaj drugega kot čustvena otopelost (otopelost kot neko brezčustveno stanje - gre bolj za nemoč, izčrpanost zraradi silovitosti določenih negativnih občutij). hm, tega ne znam najbolje opisati.

 

 

kdaj lahko daš vsemu temu pečat, ko lahko spise o tožbi pospravimo v predal arhiva pod rešene primere? (quote sqwo 13-7-2005)

 

povsem zapečateno verjetno ne bo nikoli. vedno bo nekje pod tvojim površjem. sicer pa je 'zadeva' zaključena takrat, ko ti tega vprašanja ne bo potrebno zastaviti. ker ljubiš samo sebe. in veš, da je to nauk te krute lekcije.

 

 

hvala ti, ker si odprla to temo in deliš vse te (ne)male bitke z drugimi.

 

 

ostani lepa.

 

 

nauk moje zgodbe je: JAZ, edino jaz si dam lahko toliko ljubezni kot je potrebujem, JAZ edino jaz si lahko povrnem občutek svoje lastne vrednosti (nisem več odvisna od potrditve tega v drugih, če jo dobim pa bogu hvala:) ) in to s postavljanjem svojih Ciljev in dosego le teh. (quote izraz 18-11-2005)

 

točno tako! lepo povedano.

[lia]

še nekaj vrstic za sqwo...

želela bi te slišati naprej ali si dojela nesmisel odpuščanja? (quote sqwo 13-7-2005)

 

tole o nesmislu odpuščanja...

 

če še vedno dvomiš o tem: odpuščanje IMA smisel. ni pa konec poti. dolga pot je že za teboj, zato nikar ne obupaj.

 

če hočeš videti mavrico, se moraš sprijazniti z dežjem.

 

a ni vse skupaj kot ena čarovnija? nekaj časa je pač treba vaditi, preden povsem osvojiš trike. in ko enkrat to obvladaš, ti zleze pod kožo. krivda? puf. je ni več. nemoč? puf. izginila v neznano. ponižanje? puf. sram? puf. samoočitki? puf. obžalovanje? puf. jeza? puf. zamera? puf. strah? nočne more? puf. bes? puf. sovraštvo? puf. osamljenost? puf. bolečina? puf. puf. ko vsega tega ni več, imaš v sebi neskončno prostora za... LJUBEZEN. ki ti je starši niso znali dati. in si jo vseskozi iskala na napačnih koncih. najdeš jo lahko v edini osebi, ki je vedno in v vsem s teboj – V SEBI.

 

moški v tvojem življenju... če je prava oseba in mu res ni vseeno zate, bo do tebe vedno odkrit, pozoren, te bo spodbujal, se pogovarjal s teboj, te ljubil... s takšno podporo bi ti pomagal, da bi se hitreje vzljubila. predvsem pa je to tvoja še neprehojena pot, ki si jo moraš utreti SAMA. nekaj v razmislek: imaš dva otroka. zagotovo ju imaš najraje na tem svetu. vse bi naredila za njiju. prav tako te imata tudi onadva rada, saj si njuna mama in te potrebujeta. in kljub vsej ljubezni, ki jo čutiš do njiju in ti jo onadva vračata – se ti še ni uspelo vzljubiti. SI CENILEC LASTNE VREDNOSTI. verejmi, da po vsej tej bolečini in trpljenju si zaslužiš biti srečna. še malce spodbude: največ, kar lahko svojima otrokoma nudiš (poleg ljubezni), je mama, ki sicer ni popolna (kdo pa je?), vendar ne zanemarja svojih sanj in želja, sprejema dobre kot tudi slabe dneve, ima v sebi neuklonjivo moč, a si zmore priznati tudi lastno šibkost. premalo se zavedamo, da le-tako dobije hčerke najboljši zgled, kako lepo je biti ženska z lastnimi ideali; sinovi pa se naučijo sprejeti in ljubiti žensko kot močno in samostojno osebnost.

ko ob pogovarjanju o posilstvu vedno znova in močneje začutim jezo, srd, zaničevanje do posiljevalca... mislim povedati to, da me zmede, ko začutim toliko jeze, grmade sovraštva nad temi ljudmi. zakaj je jaz ne začutim pri svojemu očetu? ali je kaj narobe z mano? ali se mi to dogaja, ker sem razčistila s tem? ali sem res? (quote sqwo 18-8-2005)

 

povsem razumljivo je, da ko slišiš za druge podobne primere, občutiš vso jezo in bes do storilca. prav je tako. poznaš ves gnus in bolečino, veš da to pusti posledice na psihi. kaj takega se ne bi smelo nikomur zgoditi.

 

glede očeta... če želiš pretrgati te vezi s preteklostjo, potem je najbrž najbolje, da do njega ne občutiš ničesar. nikakor pa ne jeze in zamere, saj te to le razjeda. pomilovanje... to je smiselno občutiti tedaj, ko se trudiš razbremeniti občutka krivde – si na primer spremeniš predstavo o groznem nasilnem očetu in ga vidiš kot majhnega dečka, prav tako nemočnega, prestrašenega in željnega ljubezni. preko te prispodobe mu lažje odpustiš (vendar to ni opravičilo za to, kar je storil!). saj to že veš.

 

bistvu greš pri vseh teh fazah odpuščanja skozi celo paleto čustev, tako da na koncu ne občutiš ničesar več. nič. niti pomilovanja ne. ostane ena sama praznina, izpraznjenost - kot da je tvoje telo le neka lupina, votla posoda. zatišje po viharju. to je za tabo in ni se vredno več ozirati nazaj. mislim, da je to občutje čisto nekaj drugega kot čustvena otopelost (otopelost kot neko brezčustveno stanje - gre bolj za nemoč, izčrpanost zraradi silovitosti določenih negativnih občutij). hm, tega ne znam najbolje opisati.

kdaj lahko daš vsemu temu pečat, ko lahko spise o tožbi pospravimo v predal arhiva pod rešene primere? (quote sqwo 13-7-2005)

 

povsem zapečateno verjetno ne bo nikoli. vedno bo nekje pod tvojim površjem. sicer pa je 'zadeva' zaključena takrat, ko ti tega vprašanja ne bo potrebno zastaviti. ker ljubiš samo sebe. in veš, da je to nauk te krute lekcije.

hvala ti, ker si odprla to temo in deliš vse te (ne)male bitke z drugimi.

ostani lepa.

nauk moje zgodbe je: JAZ, edino jaz si dam lahko toliko ljubezni kot je potrebujem, JAZ edino jaz si lahko povrnem občutek svoje lastne vrednosti (nisem več odvisna od potrditve tega v drugih, če jo dobim pa bogu hvala:) ) in to s postavljanjem svojih Ciljev in dosego le teh. (quote izraz 18-11-2005)

 

točno tako! lepo povedano.

 

 

 

aleia.... krasno napisano vse kar si napisala

[Marsa]

a ne, kaksen doprinos v tako malem stevilu postov!!!!!!!

nad super, nujno si morala uletet, Aleia!

[aleia]

mdemsarm...

 

ej, ne vem kaj naj! spet sem v popolni temi. pa včasih že mislim, da sem splavala, pa sem spet na tleh. ej skwo, zavidam ti, ker se znaš borit. jaz ne morem več. od ene odvisnosti šibam do druge. pa si govorim, da je vredno živet, pa ni! vse je samo neuspeh za neuspehom. še vedno je življenje jama brez dna. zakaj bi se lovil za kapnike, če je čisto vseeno, če kar takoj padeš z glavo na tla. čeprav si doktor znanosti, ti tega štemplja ne zbriše nihče več. (quote mdemsarm 7-12-2006)

 

a ne, zakaj nihče ne pove, da lahko dejansko padeš še globje!?! si povsem na dnu, se tega še kako dobro zavedaš in si mišliš, da huje že ne more biti. pa to sploh ni res! tla se tako zatresejo, da se pod tvojimi nogami razpre razpoka in padec je zaradi nepričakovanosti še toliko bolj boleč.

 

in ta bolečina! najprej jo čutiš, ne vem, morda v srcu, zatem te že stiska v prsnem košu, te zvija v trebuhu, čutiš ukleščujoč obroč okoli lobanje. potem se počutiš slabo, tvoje telo je ena sama bolečina, in tako je iz dneva v dan, da sploh nočeš iti nikamor, hočeš biti sama, daleč stran od drugih, vsaj dokler vse to ne mine, a ne moreš drugače; in ko si med ljudmi, morda res ne zgledaš ravno fantastično, ampak kljub temu uspeš ohraniti lepo fasado, da se nikomur dejansko ne sanja, kakšen rušilen vihar se podi v tvoji notranjosti, da zunanji zidovi še komaj stojijo ter se pri vsem tem sprašuješ, kako je možno, da ima lahko preteklost vedno znova še tako močen vpliv nate, pa saj je bilo dovolj, da si morala to pretrpeti takrat, a vsemu navkljub se moraš s tem nenehno soočati ob povsem nepričakovanih dnevih...

 

vezi s preteklostjo moraš pretrgati, pa čeprav s trganjem nitke za nitko. in ko si v tem najglobjem brezupu, se osredotoči na čustva, ki te prežemajo. izrazi jih, poskusi povezati, zakaj se vračajo, kako se lahko potolažiš, predvsem pa se moraš sprejeti tako kot si in se imeti rada.

 

ko boš naslednjič v popolni temi, se moraš znova posvetiti sebi. miselno razčiščevati čustva, ko so v tebi najintenzivnejša...

 

tako bolečina polagoma pojenja, dokler nekega dne ne izgubi svoje ostrine. ostane le še spomin, brez čustvene komponente.

 

verjemi, nekega dne je temu res konec.

[aleia]

minerva (osamljena)...

 

ko že mislim, da sem se vsaj deloma izkopala iz tega dreka se izkaže, da sem na istem, kot sem bila prej. najbolj me jezi, da ne najdem opore pri tistih ljudi od katerih bi bilo to za pričakovat. vedno, ko se hočem pogovoriti z mamo o mojih občutkih mi reče, da je to že za nami in naj se več ne obremenjujem s tem. zame se ni zadeva končala s tem, ko so doma izvedeli, da me brat zlorablja. še vedno nisem prebolela tega kar se mi je dogajalo, še vedno se počutim umazano, ponižano... pa tega ne morem povedat niti lastni mami, ker me enostavno noče poslušat. (quote minerva 19-1-2006)

 

saj, pisanje takole na splošno (še posebno, ker ne poznam ne tebe niti tvoje mame) je morda nesmiselno, a če je v vsem tem vsaj kakšna spodbuda zate, je namen dosežen...

 

prav je, da razčiščuješ vse po vrsti. moraš pa tudi razumeti, da se drugi (posredno ali neposredno) vpleteni prav tako soočajo s tem, na svoj način. da le ni tako črnogledo, te lahko potolaži že dejstvo, da tvoja starša nista ovrgla tvoje izpovedi kot nekaj izmišljenega. se pravi, da ti verjameta. s tem verjetno pri sebi sprejemata neko 'odgovornost'. brez dvoma se sprašujeta, kaj in kje sta pri svoji vzgoji naredila narobe, da je do česa takega sploh prišlo. v človeški naravi je, da se išče vzrok in z vzrokom v roki se prehaja tudi krivda. vsekakor se pri sebi sprašujeta, kako to, da tega nista opazila – še zlasti mama. ne – to, da tega nista opazila, še ne pomeni, da te nimata rada. je pa res, da današnji hiter tempo življenja ne dopušča veliko časa za poglobitev medsebojnih odnosov. in dostikrat se res zazdi, da je zagotovitev osnovnih življenjskih razmer že pravi uspeh.

 

v vaši družini zagotovo nisi edina, ki se trenutno počuti osamljeno. zelo verjetno se tako tudi počuti mama, mogoče tudi v tvojem očetu ne vidi opore. osamljenega se najbrž počuti tudi oče. spolna zloraba otroka je zelo ranljiva tema, on sam kot moški si težje prizna, da se počuti nemočnega in nekoristnega. tudi taki dogodki so za družino zelo razdiralni – na dan pridejo vsa potlačena čustva, vsi očitki, vse zamere... kako pa se počuti tvoj brat – kdo bi vedel?

 

tvoja mama je mogoče v trenutni situaciji zelo izgubljena. ne ve, kaj naj stori. najbrž misli, da ste zadevo že primerno razrešili in da je vsak nadaljni razgovor o tem le nepotrebno odpiranje rane. možno je tudi, da se boji pogovora o tem, ker sama ni pripravljena na poglobljeno soočanje z odnosi v vaši družini. za to je potrebno imeti nepredstavljivo veliko energije in volje – kar prestavljaj si brezno brez dna. lažje je torej stvari odriniti, zmotno misleč, da bo vse skupaj sam od sebe razrešil čas.

 

tu je za tvoja starša še drugi otrok: tvoj brat. kako obsoditi to, kar je storil, a ga vseeno ne obsoditi za celo življenje? a je na tem svetu primerna kazen, da odslužiš to dejanje? veš, da ni. tudi ni smiselna. preveč dragocenih življenj je vpletenih v to, da bi bila prihodnost obremenjena s preteklostjo. treba je najti pot, da boš ti zaživela brez občutka krivde in umazanosti, da se tvoj brat zave svojih napak in uspe preostali del življenja preživeti po svoji vesti, da se tvoja starša vsemu navkljub uspeta izkazati kot 'prava starša' – vzgojna in ljubeča. a vsak od vas bo moral marsikaj storiti, da to tudi doseže. če boste zaradi tega kasneje bolj povezani kot kdarkoli prej – potem boste tu res presegli same sebe!

 

ne misli, da zagovarjam tvojega brata, starše ali današnjo družbo, ker je namen teh vrstic povsem drugačen: želim ti povedati, da pri odpuščanju zelo pomaga, če znaš pogledati vse vidike, vse plati. verjemi - razumevanje vseh stališč, brez obsojanja, je prava umetnost. in ko znaš to razumevanje tudi začutiti v sebi... šele tedaj si svobodna.

 

naj malce te teorije prenesem v kakšen uporaben predlog:

 

ugotovila si že, da se boš trenutno bolj težko pogovarjala s svojo mamo o tej temi. tudi, če bi bila končno pripravljena na nadaljni pogovor o tem, ti zelo verjetno ne bi znala mirno prisluhniti. ne iz razloga, da te ne bi hotela poslušati, pač pa zato, ker res ne ve, kaj storiti. verjetno bi se ji pojavljala vsa možna vprašanja, marsikatero od teh bi ti celo utegnila zastaviti, za prenekatera pa bi se verjetno bala izvedeti odgovore. najbrž tudi sama veš, da karkoli bi ji že rada povedala, ne moreš kar tako izreči kot da bi oddeklamirala neko pesem. potrebuješ čas in pozornost, tvoja mama pa bi želela v dobri veri 'pomagati' z vprašanji ali pa bi usmerjala pogovor, lahko bi celo postala nemirna ali nepotrpežljiva...

 

raje zapiši, kar ji želiš povedati. tako bo lažje za obe. pri pisanju se boš lahko povsem posvetila temu, kar želiš ji sporočiti; hkrati pa bi ji s pismom dala čas, da v miru prebere in si uredi misli, preden bi se začeli pogovarjati o tem. zapiši vse, kar se ti zdi primerno. ali se spomniš, ko si pisala na forum, da dvomiš, da bi ti mama verjela - a ti je. tudi za tudi take 'malenkosti' ji povej. verjemi, tudi njej bi prav prišlo malce spodbude, da je na dobri poti. povej, da tega zate še ni konec, da se še vedno soočaš z določenimi posledicami. izrazi, kaj čutiš in predvsem, kaj potrebuješ: njo kot mamo - njeno prisotnost, oporo, razumevanje in občutek, da te ima rada. da je to, da si njena hči, zanjo neprecenljivo.

 

nikar ne piši tistega, kar na primer prebereš na tem forumu oziroma kar misliš, da bi morala čutiti. zapiši tisto, kar dejansko občutiš. če zameriš svoji mami, iz katerega koli razloga – ker je bilo vse to neopazno njenim očem, ker je vselej imela raje tvojega brata (ali pa ti ni znala pokazati, da ima vaju oba enako rada), ker misli, da je sedaj vse razrešeno, ti pa še vedno potrebuješ pomoč... torej, če ji kaj zameriš, tako pač je. v tem trenutku. pravico imaš, da občutiš, karkoli že čutiš. nesmiselno je ta čustva potlačiti in zanikati, ker naj bi bila nesprejemljiva. šele ko jih začutiš, izraziš, jih spraviš iz sebe – šele tedaj se jih lahko rešiš. na tak način si jih lahko si kasneje analitično obrazložiš, zakaj imaš takšna čustva v sebi, se potolažiš, in izgubijo svojo moč.

 

kdo ve, morda te utegne mama tudi tokrat presenetiti... če pa ne bo šlo drugače – potem pa piši zase. opiši vsa čustva, svoje misli. ne nosi tega v sebi, ker si prečudovito bitje in je škoda, da se ne bi zdaj rešila iz tega, ko si že na tako dobri poti – in ne pozabi: morda se boš večkrat znašla v (navidezno) brezizhodnem položaju, vendar se edino takole zaveš svoje resnične moči. si prava bojevnica in dragocenost takšne zmage poznaš samo ti!

[Izraz]

Aleia, kako si ti to vse lepo povedala in lepo napisala, tako pregledno, tiste zgornje alinee, Skoraj čisto tako je moje mišljenje. In vse to po mojih izkušnjah drži. Itak, pa vem da ti ni do pohvale.

[skwo]

ALEIA,šele danes sem zasledila tole pisanje.hvala ti za vse.ker nimam časa naj zapišem le moje kratko malo veliko spoznanje in sicer,da se zloraba nadaljuje vse dokler si sam dovoliš.jaz sem to spoznala,ko me je pred kratkim Verona vprašala"zakaj se tako sovražiš?"to vprašanje me je na tej stopnji okrevanja tako pribilo,da mi ni dalo prestopit.kar nekaj dogodkov je bilo ki je vplivalo na to in spoznanje se je rodilo.v bolečini kot doslej še vsako.PRETVARJANJE,MANIPULIRANJE.to je bilo moje orožje preživetja ampak zavila sem se v te pasti tako močno,da sem na nek način izgubila osebnost.zdaj vem.ko sem spoznala moškega,ki ga ljubim iz vsega srca pa je vse to pospešilo do tega konca.NOČEM SE PRETVARJATI,NOČEM BITI VEČ ŽRTEV.LE JAZ SEM TISTA KI LAHKO REČE NE!!!KONEC JE,JAZ LE JAZ.kar je moje je pač moje.RESNICA OSVOBAJA.POČUTIM SE KOT OREL

HVALEŽNA SEM VSEM,KI STE NA MOJI POTI.HVALA VAM.HVALEŽNA SEM VESOLJU,DA MI JE NA POT PRIPELJAL LJUBEZEN IN OSEBO,KI TO CENI.HVALA KER STE,VSAKEMU POSEBEJ V SRCE

[cashy]

skwo, kakšna osebnostna moč

lahko rečem samo, CARICA si, res

[Marsa]

 

ceprav - tle so vse carice.

 

ves kaj pomen govort javno o tem?

[Mick]

Se strinjam. Je pa blem sistema, tud sodnega, da veliko veliko prevelik žensk spolne zlorabe zadrži zase, jih zamolči. Jih lahko razumem, kot pravijo, so na sodišču še 1x posiljene, zlorabljene, sam mi je pa zlo žal, da je temu tako..... Pa da jo prasci pocen odnesejo.... :xx!:

[prav]

lp skwo hmmm moram mal umirit custva preden odgovorim v zivljenju se trudim da ga gledam z svetle strani ljudi sprejemam kaki so pac,ene stvari me pa razpizdijo totalno ljudje smo huje kot zivali.

Prevec res prevec takih stvari se dogaja okrog nas najvec krivde je pa v nas vidimo pa ne ukrepamo smo takorec tudi krivci osebno bi te bolane osebke izrode cloveske druzbe pospravil ,pa se ne hecam mislim resno kar se pa tebe tice ne mislit na to izbrisi iz glave blokada clovek je zmozen tega

[Bern]

Če padeš na tire pa ti vlak odpili roko, je nikoli več ne boš imel.

 

Zaradi tega se lahko zapiješ, lahko pa tudi ne.

 

[skwo]

Kot mala deklica sem legla v posteljo v pričakovanju videnja dobrih vil kot sem že pisala o tem v izpovedi male deklice.te dni,ko se mi odpirajo spoznanja,čutim da zapišem na forum še en dodatek.priznanje sami sebi.le sebi.ampak želim ga podeliti v veri,da komu pomaga.sicer ne vem na kak način.

Kot mala deklica…zanimivo ,ko želim pisati pa se mi ustavlja.težko je začeti,kar ni besed…kot mala deklica sem legla v posteljo in v pričakovanju vil,sem vedela,da pride oče,ki me boža na prav poseben način.težko ločim ali govorim o telesu ali duši.je pa res,da bi je to njegovo božanje ugajalo.čutila sem ugodje in želela sem si še.bistvo je to,da sem si jaz želela,da se me oče dotika na tak način,ker mi je ugajalo.in to je tisto težko spoznanje,priznanje,ki pa me je osvobodilo. težko razumem zakaj sem se odklopila,kako sem zmogla čutiti ugodje,če sem se odklopila.takrat nisem vedela,da je to zloraba.vedela sem samo tisto kar je čutilo moje telo.in moje telo je uživalo v nežnosti,ki so mi podajale očetove dlani.je to ključ od vrat v svobodo?ne vem.ampak pri meni je bil,ker ko sem si to priznala,sem spoznala,da sem si do sedaj zatirala čustva.kar je dobro in slabo sem zanikala.spoznala sem,da je meni tudi dano,da se jezim,sovražim,ljubim,razumem,sem spoštljiva,zamerljiva…skratka sem lahko otrok,ki ni še naučen kako čutiti.to je pri meni odprlo,odklenilo ječo. vedela sem,da ata in mama pač nekaj počneta v postelji in da iz tega pride otrok.tako sem povezala,da bom tudi jaz noseča.čutila sem kako mi raste trebuh.seveda so bili histerični napadi joka in držanja za trebuh in vpitja,da mi ga bo razneslo.vendar iz tega ni nihče razbral.da se ta deklica boji,da je noseča.bila je čustveno motena,ker je bil oče alkoholik.dali so ji antidepresive , etiketo in poslali domov. Zadeva zaključena.prav tako v deklici.z izklopljenimi čustvi se je učila preživeti.spremljala je druge,poslušala kako so živeli sicer pa živela zmedeno življenje.v duši se je čutila nenormalno.bila je čudna.pogovarjala se je s predmeti,z živalmi.pri ljudeh pa je več ali manj obmolknila.najstništvo je minilo in osebnosti v dekliču so se množile.vedno si je želela umreti a zdaj razumem,da je hotela le ubežati tej množini v njej,zbežati od pretvarjanja,igranja,manipuliranja,občutkov krivde,tudi pred stvarmi,ki so bile v njej za katere še imena ni imela.tako zbeži k moškemu in si ustvari iluzijo o dobrem,razumevajočem možu,lepih otrocih in vse ima srečni konec.uvidi zelo kmalu,da jo ta moški ravno ne razume,da otroci so vse kaj več kot le veselje(tu mislim,da se ni zavedala odgovornosti do njih,ker sem se kasneje podala v tablete,omamo)zmeda narašča in lekcij je več in več.pride do velikega poka in resnica po 20-ih letih butne ven.ja zlorabljena sem bila.spet trenutki zmede,pretvarjanja,dojemanja kaj je res in kaj ne.vsekakor so me poti pripeljale daleč in sicer do spoznanja,da je le resnica tista ,ki osvobaja.imela sem težave z sprejemanjem jeze.nisem mogla sovražiti,se jeziti.novi učitelji na moji poti in spoznanje,da jezna za nazaj nisem več samo če bi poskušal nekdo v tem trenutku me zlorabiti na kakršenkoli način bi mu mirno ali pa blazno grozeče rekla FUCF OFF!spoznanje,da si sam podaljšuješ zlorabo,da si si lahko sam rešitelj iz tega prekletega brezna.recept pa čist enostaven.kar ti notranji glas pravi,da ti diši po zlorabi,kar ti ni všeč,bodi samo oni mali trmast otrok,ki se vrže v trgovini na tla«JAZ HOĆEM,TO NOČEM!!«te dni mi hodijo pred oči taki otroci.ko ga kaj zaboli,useka nazaj,ugrizne,karkoli.povedati ne zna.pokazati pa.jaz kot odrasla ženska sem pa obdarjena z jezikom,besednim zakladom in zakaj bi ne to uporabila?!usekaj.kdor pride na mojih pol metra-grizem.in nimam slabe vesti.dojela sem da so ljudje dobri in slabi.tudi jaz sem človek.božanstvo bom na oni strani.zdaj sem med zemljani in lahko sem huda,jezna,nesramna,jezikava.začneš spoznavati svoje vrednote in opaziš,da si čist normalna oseba,ki je prehodila težko pot in je včasih utrujena sam tudi to je zemeljsko.nehala sem stremeti popolnosti,ker tudi to je del kontrole,da te ne zlorabijo.imeti vse vajeti v svojih rokah in rodi se manipulacija.

Lani sem imela čast skusiti kako zgleda če te posilijo.nikomur nisem povedala.govorila sem si bodi tiho,ne govori,nihče ti itak ne bo verjel,silili te bodo da ga prijavi,nakopala si boš spet pekel…in kako prekleto sem spet padala nazaj v malo deklico.zakaj me zlorabljajo ljudje ki jih poznam in jim zaupam.v sebi sem bila težke boje.sploh pa ker sem tu izjavila,da samomora ne bi delala več.spet je bil v meni.edina rešitev.a potem ne bi skusila te slasti,ko jo skušam zdaj.do posiljevalca sem bila kot do očeta.če sva se srečala,sem ga pozdravila,spregovorila par besed,mirna,mrtva.nedolgo nazaj,ko sem nekomu zaupala to ,je v meni naredil pok.pri naslednjem srečanju sem mu s čisto zlobo,sovraštvom,jezo,zaničevanjem pokazala moj lepi sredinec in siknila fuckoff.ljudje okoli mene me ne sprejemajo tako ampak spoznanje,da sem do sedaj preživela sama in da bom lahko tudi naprej,ker okoli mene so ljudje,ki me sprejemajo tako kot sem in me ne prepričujejo,da narobe čutim.

ODMAKNJENA IN SPOKOJNA KOT PUŠČICA LETIM MIMO ORLA V SVOBODO.ta misel je osvobajajoča in ta puščica sem jaz.

Je bilo to čez noč?ne.veliko neprespanih noči,nočnih mor,groze,sovraštva do sebe,veliko neizjokanih solz,veliko telesnih ran,ki si jih prizadeneš sam,da ublažiš duševno bolečino,veliko skrajnih momentov na robu brezna v smrt.ampak da se zdržati,da se in sploh če koga spoznaš,ki i ponudi ramo,ki te posluša,bodri,ki te samo razume,sprejema.veliko je takih ljudi,ki pa jih nisem opazila.zaslepljena sem bila z upiranjem same sebi.

Ja Bern je pa zanimivo,da se mi je te dni odvijala ta prispodoba,ki jo bom omenila,ker si ti zapisal te besede-o izbiri.no hodiš po pločniku,prinori norec z avtom,te zbije in pohabi za celo življenje.sicer živiš vendar se moraš prilagajati.ampak saj se vsak na svoj način prilagaja,a ne?torej v tem ni nič slabega.lahko bentiš nad tem norcem in se umakneš pred izzivi.lahko pa bentiš in sovražiš tega norca,ki te je pahnil v tako življenje,ga sovražiš dokler ne spoznaš,da nima smisla saj te ne povozi znova in znova.le opomin je.ne pomeni,da ga moraš vzljubiti,da boš ti lažje okreval.samo sebe in svoje omejitve lahko sprejmeš in lažje ti bo,ker to ti bo dalo moči,da delaš korak za korakom.

Hvala vam vsem,ki ste

[cvickar]

tlele pa ne bom nč komentiral.

saj sem pokvarjen in to fejst, ampak pedofilom, bi pa jajca rezal

[skwo]

še nekaj vrstic za sqwo...

želela bi te slišati naprej ali si dojela nesmisel odpuščanja? (quote sqwo 13-7-2005)

 

tole o nesmislu odpuščanja...

 

če še vedno dvomiš o tem: odpuščanje IMA smisel. ni pa konec poti. dolga pot je že za teboj, zato nikar ne obupaj.

 

če hočeš videti mavrico, se moraš sprijazniti z dežjem.

 

a ni vse skupaj kot ena čarovnija? nekaj časa je pač treba vaditi, preden povsem osvojiš trike. in ko enkrat to obvladaš, ti zleze pod kožo. krivda? puf. je ni več. nemoč? puf. izginila v neznano. ponižanje? puf. sram? puf. samoočitki? puf. obžalovanje? puf. jeza? puf. zamera? puf. strah? nočne more? puf. bes? puf. sovraštvo? puf. osamljenost? puf. bolečina? puf. puf. ko vsega tega ni več, imaš v sebi neskončno prostora za... LJUBEZEN. ki ti je starši niso znali dati. in si jo vseskozi iskala na napačnih koncih. najdeš jo lahko v edini osebi, ki je vedno in v vsem s teboj – V SEBI.

 

moški v tvojem življenju... če je prava oseba in mu res ni vseeno zate, bo do tebe vedno odkrit, pozoren, te bo spodbujal, se pogovarjal s teboj, te ljubil... s takšno podporo bi ti pomagal, da bi se hitreje vzljubila. predvsem pa je to tvoja še neprehojena pot, ki si jo moraš utreti SAMA. nekaj v razmislek: imaš dva otroka. zagotovo ju imaš najraje na tem svetu. vse bi naredila za njiju. prav tako te imata tudi onadva rada, saj si njuna mama in te potrebujeta. in kljub vsej ljubezni, ki jo čutiš do njiju in ti jo onadva vračata – se ti še ni uspelo vzljubiti. SI CENILEC LASTNE VREDNOSTI. verejmi, da po vsej tej bolečini in trpljenju si zaslužiš biti srečna. še malce spodbude: največ, kar lahko svojima otrokoma nudiš (poleg ljubezni), je mama, ki sicer ni popolna (kdo pa je?), vendar ne zanemarja svojih sanj in želja, sprejema dobre kot tudi slabe dneve, ima v sebi neuklonjivo moč, a si zmore priznati tudi lastno šibkost. premalo se zavedamo, da le-tako dobije hčerke najboljši zgled, kako lepo je biti ženska z lastnimi ideali; sinovi pa se naučijo sprejeti in ljubiti žensko kot močno in samostojno osebnost.

ko ob pogovarjanju o posilstvu vedno znova in močneje začutim jezo, srd, zaničevanje do posiljevalca... mislim povedati to, da me zmede, ko začutim toliko jeze, grmade sovraštva nad temi ljudmi. zakaj je jaz ne začutim pri svojemu očetu? ali je kaj narobe z mano? ali se mi to dogaja, ker sem razčistila s tem? ali sem res? (quote sqwo 18-8-2005)

 

povsem razumljivo je, da ko slišiš za druge podobne primere, občutiš vso jezo in bes do storilca. prav je tako. poznaš ves gnus in bolečino, veš da to pusti posledice na psihi. kaj takega se ne bi smelo nikomur zgoditi.

 

glede očeta... če želiš pretrgati te vezi s preteklostjo, potem je najbrž najbolje, da do njega ne občutiš ničesar. nikakor pa ne jeze in zamere, saj te to le razjeda. pomilovanje... to je smiselno občutiti tedaj, ko se trudiš razbremeniti občutka krivde – si na primer spremeniš predstavo o groznem nasilnem očetu in ga vidiš kot majhnega dečka, prav tako nemočnega, prestrašenega in željnega ljubezni. preko te prispodobe mu lažje odpustiš (vendar to ni opravičilo za to, kar je storil!). saj to že veš.

 

bistvu greš pri vseh teh fazah odpuščanja skozi celo paleto čustev, tako da na koncu ne občutiš ničesar več. nič. niti pomilovanja ne. ostane ena sama praznina, izpraznjenost - kot da je tvoje telo le neka lupina, votla posoda. zatišje po viharju. to je za tabo in ni se vredno več ozirati nazaj. mislim, da je to občutje čisto nekaj drugega kot čustvena otopelost (otopelost kot neko brezčustveno stanje - gre bolj za nemoč, izčrpanost zraradi silovitosti določenih negativnih občutij). hm, tega ne znam najbolje opisati.

kdaj lahko daš vsemu temu pečat, ko lahko spise o tožbi pospravimo v predal arhiva pod rešene primere? (quote sqwo 13-7-2005)

 

povsem zapečateno verjetno ne bo nikoli. vedno bo nekje pod tvojim površjem. sicer pa je 'zadeva' zaključena takrat, ko ti tega vprašanja ne bo potrebno zastaviti. ker ljubiš samo sebe. in veš, da je to nauk te krute lekcije.

hvala ti, ker si odprla to temo in deliš vse te (ne)male bitke z drugimi.

ostani lepa.

nauk moje zgodbe je: JAZ, edino jaz si dam lahko toliko ljubezni kot je potrebujem, JAZ edino jaz si lahko povrnem občutek svoje lastne vrednosti (nisem več odvisna od potrditve tega v drugih, če jo dobim pa bogu hvala:) ) in to s postavljanjem svojih Ciljev in dosego le teh. (quote izraz 18-11-2005)

 

točno tako! lepo povedano.

 

aleia,hvala ti iz srca,ker si mi s tem pisanje odprla oči in dala potrditve,ki sem jih začutila.hvala ti,neizmerno sem ti hvaležna

o očetu je tako,da že nekaj časa ne čutim nič do njega le da sem jaz mislila,da to pomeni spet neka blokada čustev.dojela sem razliko.če bi se sedaj me dotaknil,bi ga poslala v p.m..

glede moškega-spoznala sem takega moškega,vendar nisem razumela kako sem sprejela njegov kompliment in ga tudi čutila kot da je res,bila sem zmedena.zdaj vem kaj je to.

da ni zapečateno -vem ampak spremenjen je način gledanja na to in v sebi začutiš,da tudi če pride karkoli se da rešit.recimo zidovi so manjši in kobacanje čez nje je lažje,ker imaš prakso in spoznanje,da je več načinov.da se ne obrneš pred njih in poletiš raje v brezno samopomilovanja,ki pa bi reklada to glih ni,ker kot žrtev se res počutiš tako nemočno,no.

hvala ker si

 

IZRAZ tudi tebi hvala ker si ker te pisane besede so tako prekleto resnične.pridružim se ti.jaz edino jaz imam ključ do svobode.

[skwo]

Hej Skwo!!

ves da mi tvoj loncek sluzi za najboljsi mozni namen!!!

not mam disavno kopalno sol, ki sem jo sama pripravila... tko da disi po sandalovini in roznem lesu.

Fajn ko se javis, pa se priskocis 'na pomoc'.

 

marsa me veseli,da ti lonček služi jaz lahko rečem hvala vsem vam,ki tukaj ste.

[Marsa]

 

(*nisem se prebrala tvojega posta, zato tud nisem nic napisala, sam me ful oci pecejo dons, komaj gledam, tako da lohk sam pisem .. ne sam res...

vidim da je nekaj... samoizpovednega, pa da sam ne rpeletim in ne napisem nekaj povrsnega >, bom se posvetila mal bolj rajs)...

 

skratka, fajn te je videt!

[Izraz]

Lani sem imela čast skusiti kako zgleda če te posilijo.nikomur nisem povedala.govorila sem si bodi tiho,ne govori,nihče ti itak ne bo verjel,silili te bodo da ga prijavi,nakopala si boš spet pekel…in kako prekleto sem spet padala nazaj v malo deklico.zakaj me zlorabljajo ljudje ki jih poznam in jim zaupam.v sebi sem bila težke boje.sploh pa ker sem tu izjavila,da samomora ne bi delala več.spet je bil v meni.edina rešitev.a potem ne bi skusila te slasti,ko jo skušam zdaj.do posiljevalca sem bila kot do očeta.če sva se srečala,sem ga pozdravila,spregovorila par besed,mirna,mrtva.nedolgo nazaj,ko sem nekomu zaupala to ,je v meni naredil pok.pri naslednjem srečanju sem mu s čisto zlobo,sovraštvom,jezo,zaničevanjem pokazala moj lepi sredinec in siknila fuckoff.

 

Sem šele sedaj prebrala kpl.

 

Kaj?? Še to si doživela?? Zakaj je pa to dobro?? Ne, ni mi jasno. Ja presneto sranje, no!!!

 

Ja kaj je pa bilo, kako se je zgodilo?? No ja, malo sem šokirana, sorry!!!

 

Pa da ne boš slučajno mislila, da si si zaslužila!!!!!

[Izraz]

Tudi jaz imam izkušnjo spolne zlorabe, ampak še zmeraj nimam dovolj poguma oz. ne vem česa, da bi se komu izpovedal.

Skwo imaš vso mojo moralno podporo.

 

 

Velikokrat ni to nujno pogojeno s pogumom, ampak z lastnim prepričanjem, da si "zanič", "nevreden", da si sam "kriv",vsega "sramu" vreden, čisto "poden" po domače.

 

Kar nima pa čisto nobene povezave z realnostjo in pravo resnico.

 

Ko boš začutil, da bi povedal, je pravi čas da to tudi narediš.

[Izraz]

Drugače, sem pa včeraj gledala en film o pedofiliji, kar se je tudi v resnici dogajalo v Belgiji, če se ne motim. Kako so ugrabljali otroke in jih prodajali izprijencem za velike denarje, da so z njimi delali kar so hoteli.

Joj, joj ubogi otroci. Veliko svetlobe vsem, ki sem jim to dogaja še sedaj. Še več svetlobe.

[aleia]

Tudi jaz imam izkušnjo spolne zlorabe, ampak še zmeraj nimam dovolj poguma oz. ne vem česa, da bi se komu izpovedal.

sam najbolje veš, kaj se ti je zgodilo in kakšne posledice je to pustilo na tebi.

 

saj poznaš tisto zgodbico, ko je bolni deček bil v dedkovi družbi, ta pa je čez nekaj dni umrl. kaj je bil vzrok? morda bolezen, morda starost, kdo ve? deček poveže dve dejstvi: dedek v grobu in bolezen, ki jo je dedek najbrž dobil preko njega. rezultat takega razmišljanja: krivda. če se v takratnem pretresu ni uspel o tem pogovoriti s svojimi starši, je ta 'odgovornost za dedkovo smrt' ostala nekje v njegovi zavesti ali podzavesti. vendar si lahko v času odraščanja (ali kasneje) utemelji, da je tak način razmišljanja nesmiseln.

 

pri zlorabah (čustvenih, fizičnih, spolnih) je pomembno, s kakšnimi mislimi si je otrok obrazložil dogodke in kako je vse skupaj doživljal (čustva v času dogodka kot tudi kasnejša čustva). marsikdo je vse življenje lutka, katere gibanje usmerjajo niti v rokah preteklosti.

 

v življenju je že tako, da privabljamo določene situacije in ljudi - spremeniti pa ne moremo sveta okoli nas, kvečjemu le sebe. možno je, da si lahko svojo izkušnjo spolne zlorabe že nekako razrešil sam pri sebi ali pa preko raznih partnerstvih. saj ni nujno, da s kom govoriš o tem. je pa res, da šele tedaj, ko imaš vezi s preteklostjo pretrgane, šele tedaj lahko govoriš o tem brez čustvene nadvlade. ne nosiš nobenega bremena krivde, ne trosiš nepotrebne energije za obsojanje krivca (moč odpuščanja) in reakcije v vsakodnevnem življenju nimajo svojega vzroka v otroštvu.

 

če pa potrebuješ pogovor - resda je tako osebo težko najti - dobro je, da veš, da je tale forum tudi eden od pravih naslovov.

[aleia]

lp skwo hmmm moram mal umirit custva preden odgovorim v zivljenju se trudim da ga gledam z svetle strani ljudi sprejemam kaki so pac,ene stvari me pa razpizdijo totalno ljudje smo huje kot zivali.

Prevec res prevec takih stvari se dogaja okrog nas najvec krivde je pa v nas vidimo pa ne ukrepamo smo takorec tudi krivci osebno bi te bolane osebke izrode cloveske druzbe pospravil ,pa se ne hecam mislim resno kar se pa tebe tice ne mislit na to izbrisi iz glave blokada clovek je zmozen tega

tole je namenjeno vsem, ki so mnenja, da je slabe stvari kar najbolje IZBRISATI IZ GLAVE, POZABITI.

 

bedarija. to sploh ni nasvet. kot prvo - s tem lahko človeka le še bolj prizadeneš, saj zavračaš njegove (najbolj moreče) težave kot nekaj malenkostnega. in kot drugo - izgubiš zaupanje. nihče ne bo v ranljivem stanju trošil svoje moči za prepričevanje in utemeljevanje svojih občutkov. v svoji prizadetosti ti bo kvečjemu zabrusil kaj nazaj, še raje pa se bo umaknil.

 

saj ni potrebno, da moraš doživeti zlorabo, da bi poznal vsa ta čustva, s katerimi žrtev opleta skozi otroštvo. vsak ve, kaj je krivda, občutek sramu, nemoč,...

 

en primer 'nasveta pozabi' v vsakodnevnem življenju: s partnerjem se spreta. prepir se samo poglablja in naenkrat ti partner reče: 'nič, pozabi!' evo, kako se počutiš v taki situaciji? si rečeš: 'prav ima, to ne pelje nikamor.' dvomim! 'pozabi' je ena sama beseda, ki še kako prilije olje na ogenj.

 

povsem razumljivo je, da se lotiš reševanja težav s pogovorom. pri partnerstvu morata OBA prepoznati pravi vzrok spora. in treba je spremeniti odnos, način pogovora in obnašanja do druge osebe. pri zlorabi velja pravzaprav isto, le da gre v tem primeru za ODNOS te osebe (žrtve) DO SEBE - ključ je torej v spremembi samopodobe. in za ta rezultat je potrebno ogromno vloženega truda, kar pa sloni na razkrivanju preteklosti in ne na pozabljanju!

[skwo]

Hmmm pri meni je problem ta, da nisem bil otrok ko se mi je to zgodilo ampak 18 letnik, in če bi komu to povedal, bi bil komentar, zakaj pa nisi naredil to in ono, pa sej si pravi dec al nisi in podobno. Vem, ker je bila reakcija ene od treh oseb, ki sem jim to zaupal ravno takšna, pa mi je oseba zelo blizu.

 

 

žalostno toda resnično.vedno se najde nekdo,ki zna tako pametovati.veš,tudi mene zdaj sprašujejo zakaj nisem povedala.naletela sem tudi na take komentarje,da pričakujejo ,da ima otrok moč to storiti ali celo da je sam kriv,da je izzival.vse sorte ljudi imaš.ti le ti veš kaj in kako se je zgodilo.samo ti veš zakaj nisi zmogel se ubraniti,zakaj so ti lahko vlomili v trdnjavo.le ti to veš.veš taki ljudje bi v tvoji koži,z tvojo osebnostjo v tistem trenutku isto pokasirali.sodijo pa ne vedo kaj.včasih me je to zjezilo.zdaj me ne več.zakaj?zato,ker sem začutila sebe in vem le jaz kaj,kako je bilo in se zavedam ,da oni to ne morejo vedeti.saj so tako nizki,da se še tega ne zavedajo,da ne morejo vedeti

kar se pa tiče tega stavka"pa sej si pravi dec al nisi "...pa je zanimivo kako ljudje razmišljajo.če si moški imaš pa moč :xx!: blabla.ti si v prvi vrsti bitje,človek in pripisovanje lasnosti glede na spol se mi zdi povsem neumestno.

 

 

aleia,čudovito si napisala bistvo.vsak naj se sam sebe vpraša kaj bi lahko on pozabil potem pa naj meče take trapaste nasvete