Spolne zlorabe

[aiwa]

zato pa bi bilo morda dobro da poiščeš kako strokovno pomoč, če misliš da nimaš nobenega. ven iz sebe morš dat. Pa morš razumet da drugim ni jasno kaj se je in se s tabo dogaja. Ne znajo brati misli, tako kot jih ti drugim ne znaš in ne veš kaj vse se je z njimi dogajalo in kako kdo kaj prikriva in prenaša.

Najbolše bi bilo če bi si našla nekoga ki bi mu to lahko zaupala. Morš povedat... dat ven... že samo to bo fajn terapija

[skwo]

<{POST_SNAPBACK}>

 

Skwo, seveda imas prav, nimas pa prav v tako zavzeti reakciji oz. odnosu do tegale... ('joj ne, samo tega ne svetovati') - ne sme biti to edina tvoja izkusnja, na kateri bos gradil ves svoj lajf.

Ne smemo se tako oklepati tega, ceprav ne smemo na silo rezat iz sebe.

 

Mnogi so tako samo ena njihova izkusnja. ne dajo nobenim drugim trenutkom in situacijam moznosti.

zato vsekakor pustiti oditi...

 

Pozabiti?

Prav pozabiti najbrz res ne, nenazadnje zato, ker si tolk svojga casa se okol tega vrtel v zivljenju, je se vecja tezha gor kot sicer zaradi samega dogodka...

 

A menim da je oklepanje tega podzavestno bezanje nazaj k obcutku zrtve, v katerem smo se tako udomacili ze.

Slisi se kontradiktorno, a menim, da je tako... moje osebno mnenje...

hja,marsha spoštujem tvoje mnenje.jaz se vedno zgrozim ,ko nekdo reče naj se to pozabi.mogoče je samo beseda neprimerna.pozabi,vreči v pozabo.sajk ne mislim da bi se te izkušnje oklepala,sploh ne.in vloga žrtve je odbijajoča,zdaj.res pa je ,da s svojimi izkušnjami vem,da se vedno znova in znova vračajo.vrača se ostanek iz preteklosti.to je del tebe in amnezija je samo mogoča,da te vrže v pozabo.pravim samo,da lahko se naučiš živeti s tem in stopiti iz kroga,reči let it go,spustiti,samo dejstvo je ,da naj še tako se trudim pozabiti,ne morem ,ne gre.veš,samo beseda je ta meni ne najboljši izraz,pozabi,ker to je tisti gumbek,ki v meni nekaj sproži.mogoče zato,ker sem skušala pozabiti 20 let pa ni šlo.ha,saj zdaj vem več variant,da je to v bistvu dobra izkušnja,lekcija,ki jo jemljem ko dobro in konec koncev,mogoče če mi ne bi bilo dano slišati,da je zloraba grda,niti ne bi trpela za to.sam takrat ko se je to dogajalo sem bila otrok in nihče mi ni povedal,da je to grdo,preprosto čutila sem ,da je nekaj narobe.takrat je bil odklop,čustven in zombi je živel več kot 20 let v pozabi,skušal pozabiti...ni šlo.saj zdaj sem na splošno kar ok,samo ostane nekaj kar sicer zdaj prepoznam od kod prihaja in je lažje prebaviti.je pa res ,da meni pomaga soočanje s strahovi,dilemami.marsikaj sem se naučila in dobro mi gre.ena zadnjih odkritij v meni pa je ta nori začetek.naj se še tako trudim narediti karkoli,vedno se znajdem v začaranem krogu,ki se konča pri kaznovanju svojega telesa.pa tako hinavsko,da kar verjeti ne moreš. no pol pa nekaj v meni začuti,da vse skup ne štima,ker še vedno nočem sprejeti male deklice v sebi.ja.ampak sem jo že prijela za roko in vsaj ubiti je več nočem.dala sem ji šanso ,da zaživi.haj sem se pa še bi se,razpisala....pa moram zdaj končat.

bom pa ti vedno hvaležna marsha za podporo in pomoč in sploh za ta forum,ker ne moreš verjeti,koliko mi je bilo s tem podarjeno.

[skwo]

<{POST_SNAPBACK}>BASS, Ellen in DAVIS, Laura (1998): Pogum za okrevanje: Priročnik za ženske, ki so preživele spolno zlorabo v otroštvu. Liberalna akademija in VŠSD, Ljubljana.

 

prevod Darja Zaviršek

točno to,.hvala za pomoč

[skwo]

<{POST_SNAPBACK}>Se pozabit se ne da. Zdajle je še sploh preveč vroče. Sam tega je toliko. To da ti nekdo reče, to ni nič takega, pa še druge stvari. Saj moji bližnji mi tega niso rekli, ker ne vedo. Boli to, da nimam nikogar, ki bi mu to lahko povedala. A ni to čist jasno, kako sem navezovala stike?

 

resnica je kot vulkan.spi,ja ,lahko spi leta in leta.nekaj ga prebudi,prihaja do malih pretresov a ko se zbudi silovito zbruha na plan tegobe ...ne moreš ga ustaviti,pa zakaj bi ga .naj gre ven kar ni za not.pa najbolj pomemben se meni zdi začetek in to je spoznanje da nisi sam,da imaš še koga,ki mu ni treba reči razumem te,kako ti je ampak ti samo z navzočnostjo da ta občutek razumevanja,nesamosti,videnja,da je življenje znosno,da je trava zelena,kako posušena lepo diši,da sonce greje ali peče,da...., na tej poti spoznaš,da tisto kar je bilo grdo,neprijetno...,da v bistvu začneš v te kite grenkih spoznanj,vpletati kito spoznanje,kaj vse dobro je povezano s tem in ta kita je vedno debelejša,močnejša in pridaneš še eno in tako si spleten iz kit dobrega ,močnega,lepega in to te pripelje,če temu lah rečem tud v pozabo....

[bast]

skwo, malenkost, hvala tebi, da si odprla to temo in s svojim iskrenim pričevanjem spodbudila kar nekaj (bivših ) žrtev, da so tudi same spregovorile. ker najbolj pomembno je, da se o tem govori.

 

ne le zato, ker s tem žrtvam odvzemamo stigmo, in jim dajemo moč da prevzamejo odgovornost za svoje življenje po zlorabi... pomembno je za vse nas (in naše potomce), da se zave(da)mo, da se spolne zlorabe dogajo, in to ne samo v indiji koromandiji, ampak verjetno tudi v našem mestu. in nadlegovalci niso neki črni možje, ki jim na nosu piše kaj počnejo, najpogosteje niti niso tujci, ampak so običajno ljudje, ki jih žrtev pozna in jim zaupa...

 

tko da, punce, s svojim pričevanjem ste se me dotaknile. vsaka posamezna na glas povedana izkušnja ustvarja večjo senzibilnost pri morebitnem prepoznavanju in razumevanju posledic teh dejanj.

 

zato kar pogumno, ko bo več osveščenih posameznikov, bo zlorab manj!

 

na, zdej sm pa mal naložila, hotla sam povedat, da se mi tema zdi nadkrasna, ena bogatejših na forumu, in hvala vsem, ki ste jo ustvarili!

[Ksenia]

jaz si pa želim, da bi lahko pozabila občutek nemoči in gnusa... pa ga ne morem in ne morem pozabiti dejstva, da sem samo stala in čakala, kot bi dajala njegovemu početju blagoslov... šok... pa je bilo samo enkrat in samo dotikanje, tako da si ne znam predstavljat, da bi še mlajša doživela kaj podobnega kot ve... zato, zame ste junakinje in občudujem vas ...

imam pa nek čuden občutek, da sem nekaj v življenju zatlačila tudi sama...

[mdemsarm]

Veš Selena, ti si vedela zakaj gre in se zato gnusiš sama sebi. Zame, otroka, pa je bil to samo šok. In mogoče imajo zlorabe v zgodnjem otroštvu lažjo pot do odpustitve samemu sebi. Te pa zaznamujejo. Jaz pogosto videvam v moških očeh tisti sluzasti pogled. Ob tem kar otrpnem in mi gre na bruhanje, zagrabi me panika. Pa vse do danes nisem vedela zakaj. Saj ti sama veš, da si tega nisi želela. Napiši na listek njegovo ime ali vsaj nekaj v zvezi z njim, pa ta list poteptaj, popljuvaj. Zamisli si, da je to zares on, pa naj čuti kako je, če ti poteptajo dostojanstvo.

 

Ej, ljudje! A ste vidl, pobiram se!

[cosma]

<{POST_SNAPBACK}>

Ej, ljudje! A ste vidl, pobiram se!

 

[Marsa]

Se dobr, da si uletela, a ne, MM?

 

xupx

 

Bast,

[Marsa]

<{POST_SNAPBACK}>hja,marsha spoštujem tvoje mnenje.jaz se vedno zgrozim ,ko nekdo reče naj se to pozabi.mogoče je samo beseda neprimerna. ...

Skwo, beseda je neprimerna zato, ker je neosebna - ker te oddalji od onega, ker se ti s tem, ko to rece, zazdi oz. postekas, da te ne more razumeti in da te ne bo nikoli razumel - in te to spet tlaci v osamo - s svojo zoprno izkusnjo oz. skrivnostjo...

 

In mislim,da govoriva o isti stvari, le da ti mislis, da jaz predlagam, naj se pozabi.

Vidis, samo to ni res - vse, ob kar sem se v tvojem postu 'spotaknila', je bil tvoj nacin... "sam ne tega rect..." - nekaj takega...

Ampak Skwo - jasno je, da to rece, saj ne more razumeti, saj to je tvoja izkusnja...

 

Vem, da nima vsakdo te moci, a vseeno - menim, da je iz VSAKE izkusnje treba narediti nekaj, potegniti nekaj - in na koncu biti ti sam zmagovalec - in ne porazenec - ne glede na to, kako grozna je situacija oz. izkusnja bila.

 

ne gre za isto zadevo, a vseeno - preberite si knjigice Dave-a Peltzerja (se mi zdi)...

Kako ga je mati zlorabljala (ne spolno, mucila ga je in se nad njim izzivljala)...

In KAJ je tip iz tega naredil????

 

TOTALEN ZMAGOVALEC, zgled mnogim lahko. :palec:

 

Pa NI pozabil - nasprotno - PISE o tem knjige - pomaga v teh programih oz. jih morda celo oblikuje ali pomaga oblikovati...

 

ne neguje tega v sebi, pac pa je iz tega naredil sebe Zmagovalca.

 

In vsec mi je stil pisanja - zelo iskreno, ne pretirano z ocmi zrtve, ne z obsojanjem.

Svaka cast.

 

zalostne knjigce, kar zamislis se, tud moj sin (12) jih je prebral, mislim da so 3.

Otrok brez imena, Moz po imenu dave, ena pa se vmes, pa se zdajle ne spomnim naslova.

 

Zivi pesek te lohk pozre, sam enim pa rata se zbezat ven - fajn je imet palico, da si z njo pomagas, sam bognedaj da jo zlomis, ko se prevec opiras nanjo...

[skwo]

zgodbo dave-a sem prebrala obe knjige in moram reci,da se mi je ob tej zgodbi zdela moja malenkostna in kar nekaj casa sem razmišljala zakaj me karkoli obremenjuje ob tej moji izkusnji,ko pa je to dete preživelo zverinsko mučenje.moja sodelavka je rekla,da niti brati ne more kaj takega.jaz sem se ob tem zgrozila,ker sem začutila beg v neznanje,nevednost,zatiskanje oči...ja res je korenjak ta dave.kapo dol.

saj tudi jaz verjetno se nisem prav izrazila ,ko sem se razpisala na "pozabiti".mislim,da je to pač gumbek v meni,ki ne more ,da ne bi sprozil v meni kak komentar in vem,lahko rečem,da sem začutila,da nisi tako mislila kot sem jaz skoraj prevedla.marsa

 

 

SELENE-nemoč,gnus v tebi.tole je kar težko in hudo,da se ne moreš znebiti tega.do koga čutiš ta gnus?ali si se ga skušala kdaj znebiti,prevesti,razumeti,ga sprejeti?ne pozabiti.ga razumeti.in ne vem zakaj bi si mislila,da če je bilo samo enkrat in samo dotikanje,da to ni nič.opredeli se na občutke ,ki te trgajo in mučijo in na teh občutkih delaj.pa kaj če si bila odrasla.saj jaz sem bila tudi odrasla in žena nekomu,ki se me je vzel pa čeprav so solze tekle in še ne mu nisem mogla reči.takrat ohromiš.naj bi se zato obtoževal,ker ti je pošla moč?naj bi si to prevedel,da si to hotel,da se ti zgodi?jaz mislim,čutim,da ne.

 

 

 

mdemsarm-zate to ni bil "samo šok",bilo je veliko več.mislim,da je vsaka pot do odpustitve samemu sebi težka.pa čeprav je nesmisel,ker ko prehodiš to pot,ko si takorekoč odpustiš,se zazreš temu duhu v oči in spoznaš,da si se pehal za nesmislom,ker TI NISI NIČ KRIV pa ni važno koliko si bil star,do kje daleč je šlo...hja,to šele potem spoznaš.in pride čas,ko zacneš ceniti to kar se ti je zgodilo.veliko dobrega luščiš iz tega in vedno več je teh luščin in potem se naseli zadovoljstvo v tebi in lahko si rečeš"zgodilo se je in to je bilo in ne bo več".in pride čas,ko si ponosen sam nase in si postaneš pravo nasprotje.postaneš zadovoljno bitje.seveda se pobiraš in vedno močnejša boš.verjemi mi.včasih zna biti pasje,samo tiste momente se zavedaj,da nisi sama in ne boš zapuščena,prepuščena sama sebi.tukaj smo ,da si pomagamo na tej poti okrevanja,da dobimo končno nekaj lepega in kar si zaslužimo,ker nismo nič narobe naredili.

 

 

spominjanje neke deklice:

osamljen deklič leži v klobčič zvit,pod odejo v katero jo je zavila stara mati in v veri na lepe sanje jo poljubila na čelo.naj dobro spi,ji reče in smeje,dobrohotno ji zabiča,naj ne pozabi na lepe sanje in dobre vile naj lepo ,spoštljivo pozdravi in jim pove,da njena stara mama verjame vanje,ker to so čudovita bitja,ki te ponesejo po planjavah lepega,dobrega in zjutraj se zbudiš poln moči in krepak pa še pozdravijo te mimogrede,če si kaj bolan.tako lepo,toplo govori babica tej deklici,da jo res ponaša v dremež. deklič začuti, s priprtimi očmi zazna,da babica zapre vrata in odšla je dobra vila.močno zažimi in se sprašuje zakaj ,ko babica odide,odidejo tudi dobre vile?pada v dremež in vprašanja jo nesejo v spanec.po telesu tega drobnega dekliča se sprehaja ugodje.topla roka jo boža tam,kjer naj bi nekoč njeni otroci pili nektar življenja.ščemenje ji preplavlja telo in prebudi se a ne odpre oči.še bolj krčevito jih stisne in niti pod razno jih ne sme odpreti,ker že ve kaj bo videla in to je tako čudno,da se boji to videti,da čuti ob tem strah,ujetost,gnus,grozo a ob enem se boji,da bi to ugodje ponehalo.želi si teh toplih dotikov a v njej nekaj rjove in kriči,da je umazanka,packa in da se to ne sme…ampak tako prija…tako nežni so ti dotiki,ki božajo koščeno telo in ta roka,ki mi je že večkrat narisala maroge po telesu,ta roka je tako žgoče prijetna,nežna ampak…ko drsi po trebuhu do prostora,kjer ta deklič lula ,ko se tam začno prsti igrati….takrat jo odnese proč.krčevito zaprte veke in poslušanje znanega zvoka in tresenja ob sebi ,ji naznanja ,da bo te norije kmalu konec.v deliču nemo kriči:«kje ste dobre vile!!odnesite me v tisto obljubljeno deželo!kdo sem?!!ali živim!!??kaj se dogaja??!!«vedno ista vprašanja in tišina,ki jo barva le zvok gibanja nečesa,kar si pa ta deklič ne upa videti.mogoče pa če pogleda,odpre te v krč stisnjene veke,mogoče pa tega ne bo več.ali si to želi?mogoče se pa to sploh ne dogaja.kaj se sploh dogaja?kje sem?kdo sem?ali živim?so sanje?mogoče…,če odpre oči…ampak strah jo je pogledati.česa se bojiš deklič?saj ti ugaja.dobro se počutiš pa tako zmešano.po stegnih začuti deklič nekaj toplega ,ko jo oblije kot bi topel curek jo pobožal.ona zdaj ve,da je to konec pravljice,edine pravljice,ki jo zna oče povedati ,pokazati na nežen način.rada ga ima ,boji se ga,hrepeni po njem,zbežala bi od njega.in srh jo spreleti,ko začuti ob ušesu njegove ustnice,počuti se izdano,odkrito in premik teh ustnic oblikuje besede v šepet ovite:«saj vem,da ne spiš.ni se ti treba delati,da spiš.saj čutim,da ti paše.a ne da ti paše?«ohromelo telo dekliču ne da ,da bi mu odgovorila,čeprav bi mu rada povedala,da ji paše in da se boji in vprašala bi ga ali je to prav ali narobe in zakaj se ji zdi tako nestvarno,če je to res.zakaj ne čuti pa uživa,zakaj je tam pa je ni.čuti ta delič kako se plazi pogled po njenem razgaljenem teleščku,čuti ga kot je čutila dotik prstov a oči ne odpre,še ustnice se stisnejo močneje in ugriz malih zobkov se zažre v notranjost njih in jih stiska,da je ne bi izdale.ponavadi začuti sladkobo krvi,ki se ob tem prijemu poraja .ne spregovoriin ne odpre oči.kako močen je ta deklič.lahko počnejo z njim kar hočejo ampak če hoče ostati v svoji ohromelosti ,je ne prebudi nihče.

in ostane drobno telo samo ,pokrito ,v krč zvito in prosi dobre vile naj jo končno pridejo iskat naj jo poneso,tam kjer bo vedela kaj je prav in kaj ne.

[skwo]

<{POST_SNAPBACK}>Kako naj začnem ljubiti, če pa ne vem kako? Hvala za tolažbo. Mam saj malo občutka, da je komu mar. Dedec, ki je to naredil, je že davno mrtev. Tako da moram odpustiti samo še sebi. A kako naj to razložim možu, ki sem mu uničila življenje? Saj se borim, pa še se imam namen! Kje se da kupiti tisto knjigo?

 

 

 

kdo je komu uničil življenje?oprosti ,mimo tega pa ne morem,da ti ne bi skušala dopovedati,da ti pa pač nisi odgovorna za možev lajf in mu ga sigurno nisi uničila s tem,ker pač sama nisi znala živeti ne tako razmišljati ali čutiti tako,da bi on bil zadovoljen.lepo te prosim izbiti to takoj iz glave x!x ti nisi možu uničila življenje.če se čuti ,da si mu ga ti uničila si je sam,povsem sam kriv,ker si ni pomagal in odšel .ne prevzemnati krivde nase.čeprav je to tipično.jaz sem pred časom se počutila kriva še za lakoto v etiopiji in vojne po svetu.

saj mine.ti občutki krivde minejo in spoznaš na koncu,da krivde sploh ni.

[aiwa]

tako. se poplnoma strinjam da je mož dost star, da ve kaj dela in če se mu kaj ni prav lahko gre... to je njegova pravica. če pa tega ni naredil, nisi ti nič kriva, ampak si je sam.

 

p.s. važno, da se ti pobiraš! sem ful vesela.

[Sati]

Nič pozabit, nič tuhtat, nič potlačit...

Govorit je treba, enkrat, dvakrat, stokrat, dokler ni bolečina manjša. Vseeno je ali govorimo ali napišemo, samo ven iz sebe je treba dat.

Ubesedit je treba vse podrobnosti, ki se jih spomnimo in nič ni narobe, če začutimo sovražnost do tistega, ki je kakorkoli izkoriščal svojo premoč. Ta sovražnost sčasoma mine, obsojanje samega sebe izgine in ostane samo tisto, kar mora ostati: previdnost in lahkotnost, s katero zmoremo živeti...

[Marsa]

<{POST_SNAPBACK}>kdo je komu uničil življenje?oprosti ,mimo tega pa ne morem,da ti ne bi skušala dopovedati,da ti pa pač nisi odgovorna za možev lajf in mu ga sigurno nisi uničila s tem,ker pač sama nisi znala živeti ne tako razmišljati ali čutiti tako,da bi on bil zadovoljen.lepo te prosim izbiti to takoj iz glave   x!x ti nisi možu uničila življenje.če se čuti ,da si mu ga ti uničila si je sam,povsem sam kriv,ker si ni pomagal in odšel .ne prevzemnati krivde nase.čeprav je to tipično.jaz sem pred časom se počutila kriva še za lakoto v etiopiji in vojne po svetu.

saj mine.ti občutki krivde minejo in spoznaš na koncu,da krivde sploh ni.

[Marsa]

<{POST_SNAPBACK}>

spominjanje neke deklice:

.... "saj vem,da ne spiš...."

 

 

[MiTjA 22]

Kar se pa te teme tiče NO COMMENT! Jast res ne vem kje folku srce da lohk sploh pomisle na kaj takega kaj da šele to naredi! :!!: :!!: :!!:

[skwo]

za vse,ki se borijo s temi občutji jeze,sovraštva,gnusa,dileme,žalosti,obupanosti...,za vse tiste in vsem naj povem,da s to zgodbo,s tem spominjanjem sem sprejela samo sebe,tega dekliča v meni.nočem jo več ubiti,nočem jo več prizadeti.rada jo vzamem k sebi in sprejemam jo.upam da mi kaj ne kapne na betico,da jo ne bi spet zavrgla.

mislila sem ,da bom imela kake neprijetne občutke ,ko sem razgalila spomin.nič boleče ni bilo niti pisanje in tudi obremenjena nisem s tem kaj si kdo misli o tem.dobro se počutim.sploh pa ob prevevanju spoznanja,da je mimo in da lahko brez bolečine zrem na ta dogajanja in lahko neobremenjeno govorim o tem,brez presodkov,ne počutim se več umazana.....

najmočnejše orožje je govoriti o tem in mislim,da se strinjate z menoj.

[Marsa]

BRAVO SKWO!!

 

xyesx

 

se dobr, da si uletela...

[skwo]

marsa se dobr da si

[mdemsarm]

<{POST_SNAPBACK}>

 

Ja pa je res dobro, da sem uletela. Včasih se pač prepustiš naključju. Samo govoriti o tem pa ne morem. Napisala pa sem že kar nekaj strani.

 

[Marsa]

Punce -

 

[cosma]

<{POST_SNAPBACK}>Ja pa je res dobro, da sem uletela. Včasih se pač prepustiš naključju. Samo govoriti o tem pa ne morem. Napisala pa sem že kar nekaj strani.

 

 

Saj, veliko nas ne more govoriti o tem. Piši, piši, piši

[mdemsarm]

<{POST_SNAPBACK}>kdo je komu uničil življenje?oprosti ,mimo tega pa ne morem,da ti ne bi skušala dopovedati,da ti pa pač nisi odgovorna za možev lajf in mu ga sigurno nisi uničila s tem,ker pač sama nisi znala živeti ne tako razmišljati ali čutiti tako,da bi on bil zadovoljen.lepo te prosim izbiti to takoj iz glave   x!x ti nisi možu uničila življenje.če se čuti ,da si mu ga ti uničila si je sam,povsem sam kriv,ker si ni pomagal in odšel .ne prevzemnati krivde nase.čeprav je to tipično.jaz sem pred časom se počutila kriva še za lakoto v etiopiji in vojne po svetu.

saj mine.ti občutki krivde minejo in spoznaš na koncu,da krivde sploh ni.

Je samo nekaj zelo slabega, ki je pogojevalo nekaj zelo dobrega, ki je povzročilo trpljenje in srečo. Če bi odšel, bi mi prihranil marsikaj grenkega in marsikaj lepega. A ni fino, ko prideš do tam. Sem življenjski optimist, deloholik in še kaj. Trenutno pa potujem na psu in ni mi lepo.

[Carol]

Zadnjič sem brala v reviji cool kako so se 13-letni otroci igrali v koruzi((skrivali)) potem pa se ji je kar eden približal in posilil....posledic nevem...