Spolne zlorabe

[cvickar]

Če pozna tipa, naj ga še enkrat zvebi v avto, pol ga naj pa prijav

[Osamljena]

Prvič ga je videla. Zapomnila si je samo reg. številko.

[Marsa]

tako kot midve.

 

naj se vprasa kaj ji je pomembnejse - mir, ki ga bo cutila, ce ga bo, ko bo pravici zadosceno, ali mir, ki ga bo morda uspela vzpostavit brez ponizevanj in nenehnega podozivljanja dogodka brez moznosti.... olajsanja...

 

ker razlagat za zapisnik vse podrobnosti ne prinesejo tega, kar prinese pogovor s socutno osebo, ki ji ni pomembna natancnost opisanega dejanja - torej TAK nacin, da das to ven.

 

Jaz to zelo dobro vem.

[Pika Pikica]

Jaz in moja domišljija bi naredili naslednje:

- našla policaja, ki bi bil pripravljen preko registrske poizvedet, kdo je ta tip,

- našla prijatelje, ki se jim vedenje takih tipov upira,

- poslala te prijatelje nad ''prijaznega lastnika'' registracijske številke,

- pa mal bi pofotkal....

 

...pol bi mela vsaj mal zadoščenja. Pa plunla bi ga v faco...

 

Al pa druga verzija...najela bi nekoga, da bi njega posilu ''po nesreči''.

 

Ja sori, k mam take, sam to me razpizdi, kar se dogaja...če bi se to men kdaj dogajal, ne vem, če me ne bi vmes kap od jeze, če bi pa preživela, bi ga pa vsak dan bl sovražla in že našla kak način, da mu vrnem....magar bi šla trenirat kake borilne veščine in bi ga po parih letih nabila ko vola!

 

To je bilo moje ''skromno'' mnenje...butasto ali ne, MOJE je!

[Osamljena]

Včeraj sva se ure in ure pogovarjali o tem. Niti malo mi je ni bilo lahko gledat, trgalo se mi je srce. Ona se mi je vsaj zaupala, jaz se ji pa še tisto nisem mogla.

[Bern]

Pred leti, ko sem še dosti štopal po Sloveniji, se je okoli Sežane zgodilo neko dekle, ki je v nekaj mesecih prijavilo zaradi posilstva kar nekaj šoferjev. Jasno je, da so vsi rekli, da so nedolžni. Kot vedno. Potem so tekli mučni postopki.

 

Zalomilo se je, ker je eden od obtoženih, še preden je zadeva prišla na obravnavo, uspel dokazati, da je v kratkem času, ki je bil na voljo, če naj bi jo res posilil (pri čemer je on trdil, da sta šla na kavo v lokal, ona pa, da jo je odpeljal na samotno pot), poklical iz lokala v službo, ker je nekaj pozabil urediti. Ker so njegovi podrejeni zaradi tega klica potem poslali nek faks ali dva, je bilo evidentno, KDAJ je klical in kaj vse je naročil, tako da je vse skupaj postalo zanimivo.

 

Vsekakor zadosti, da so ženski podtaknili policaja. Ki ga je seveda tudi prijavila, potem je bil pa hec.

 

To je bilo v časopisih tudi, zgodbo poznam od nekega njenega znanca, še preden je prišla v časopise. Ne bi vedel, kako se je to rešilo potem.

 

Te stvari so vedno mutne. Lahko je kriv eden (jasno kriv!), pa je mutno, ali pa je kriva druga stran, pa tudi ni nujno, da bo vse jasno.

 

Eno pa velja - za tistega/tisto, ki je žrtev, je zadeva mučna še bolj kot takrat, ki tip na njej visi. Na koncu izpade, da je bil tisto samo začetek ...

 

Ker če ne bi tip med kavo štimal poslov, bi lahko na koncu zaradi nedokazanih sumov propadel kak zakon ali več zakonov, pa otroci pa sosedi pa služba pa stigma pa tako naprej. Da ne govorimo o ponižanjih posiljene ženske ob zasliševanjih, na obravnavah in v okolju ...

[Osamljena]

<{POST_SNAPBACK}>Jaz in moja domišljija bi naredili naslednje:

- našla policaja, ki bi bil pripravljen preko registrske poizvedet, kdo je ta tip,

- našla prijatelje, ki se jim vedenje takih tipov upira,

- poslala te prijatelje nad ''prijaznega lastnika'' registracijske številke,

- pa mal bi pofotkal....

 

...pol bi mela vsaj mal zadoščenja. Pa plunla bi ga v faco...

 

Al pa druga verzija...najela bi nekoga, da bi njega posilu ''po nesreči''.

 

Ja sori, k mam take, sam to me razpizdi, kar se dogaja...če bi se to men kdaj dogajal, ne vem, če me ne bi vmes kap od jeze, če bi pa preživela, bi ga pa vsak dan bl sovražla in že našla kak način, da mu vrnem....magar bi šla trenirat kake borilne veščine in bi ga po parih letih nabila ko vola!     

 

To je bilo moje ''skromno'' mnenje...butasto ali ne, MOJE je! 

 

 

Tudi mene prime kdaj, da bi naredila kaj takega kot si ti napisala, ker sem bolj agresivni tip človeka. Vendar se potem stalno vprašam ali se splača. Priznam, da bi mi bilo COOL, ko bi ga nalomla, da mu jasno ne bi blo, ampak kam bi prišli, če bi vse reševali z nasiljem.

Spoštujem pa vsako mnenje!!

[cvickar]

<{POST_SNAPBACK}>Jaz in moja domišljija bi naredili naslednje:

- našla policaja, ki bi bil pripravljen preko registrske poizvedet, kdo je ta tip,

- našla prijatelje, ki se jim vedenje takih tipov upira,

- poslala te prijatelje nad ''prijaznega lastnika'' registracijske številke,

- pa mal bi pofotkal....

 

...pol bi mela vsaj mal zadoščenja. Pa plunla bi ga v faco...

 

Al pa druga verzija...najela bi nekoga, da bi njega posilu ''po nesreči''.

 

Ja sori, k mam take, sam to me razpizdi, kar se dogaja...če bi se to men kdaj dogajal, ne vem, če me ne bi vmes kap od jeze, če bi pa preživela, bi ga pa vsak dan bl sovražla in že našla kak način, da mu vrnem....magar bi šla trenirat kake borilne veščine in bi ga po parih letih nabila ko vola!     

 

To je bilo moje ''skromno'' mnenje...butasto ali ne, MOJE je! 

 

Jst sem prec za, jst sem za prvo verzijo. U tisto usrano rt neb hotu svojga zarint. Ga pa lahko fino prebutamo.

 

Maš pa še eno verzijo. Popslikaj mu avto in pa registrsko, pa daj vse skupaj na internet pa na vse forume. Ziher mu nav lahko. Razen če ni to moj avto

[Osamljena]

Popslikaj mu avto in pa registrsko, pa daj vse skupaj na internet pa na vse forume. Ziher mu nav lahko.       Razen če ni to moj avto    

 

Faca si!

[Marsa]

nama se je prijavil ful frendov, besnih, ko sva POZNALI reg. st.

da bomo 'zrihtal crnogorce', da grejo ju mal 'potipat'.

sam nisva hotli.

Morda avto ni bil njun (in bi torej se nekdo tretji imel po nepotrebnem shtale).

pa tko...

[Pika Pikica]

Cvičkar, tud tvoja ideja ni slaba...se lohk kdaj zmenmo, pa gremo v akcijo....lohk mu pa tud na avto s sprejem napišemo....posiljevalec...to tud neb blo švoh...pa še tm, k živi. Pol pa nej živi lepo naprej ''v miru''.

[Marsa]

mogoce pa bi ti avto posodila frendu (kajti nihce ne misli o svojem frendu da je posiljevalec, pa vendar imajo tud posiljevalci frende).

pa bi se na netu znasla tvoja registrska tablica.

al bi pa na tvojem avtu s sprejem pisalo posiljevalec.

a ne bi bil hec!

[cosma]

<{POST_SNAPBACK}>ja jst sem reagirala ko je on men težil.. že 10-tič, pa sem ga nabutala, prej me je pa vedno al brcnil al špuknil, al prjel za prsa al siknil prasica, kurba.. tko.. pa sem ga enkrat idiota dobila in ga namlatla brezmejno.. in vedno sem mu rekla naj neha ker jih bo dobil...

 

tko da govoriva o različnih stvareh..

 

Men bi v tej situaciji bli jasni kaki vojaški cilji al pa voditelji teh držav, ki se rinejo v ta Irak še zmeri.. Ok.. oni majo pač ta način, sam pravim da je to full podlo. Tole kar se tiče Al Kaide.

 

Jaz sem hotela samo poudariti, da imamo vsi svoje meje, do kje gremo. Tvoje primere sem uporabila, kot karikiranje v tem primeru, ker se v bistvu po dejanju ne da primerjati, se pa da potegniti vzporednico, da ko imaš enkrat zadosti, zatiranja, pač odreagiraš nasilno. To je vse kar sem želela poudariti.

Nihče se ne rodi hudoben, otrok, ki so ga mučili ali zlorabljali, bo ravno tako postal mučitelj. To je tak začaran krog.

Recimo Alice Miller pravi za Adolfa Hitlerja, da je njegov oče bil nezakonski sin Juda. Oče ga je poniževal....in ko iz malega zraste veliko, zraste tudi sovraštvo....in potem je mali Dolfe, sovražil vse Jude in Poljude....zgodba je znana....

Dobro si tole povedala...zakaj neki rinejo v Irak??? Pa saj ne sam tja....**nevidno** so vmešani vsepovsod.

[mushi]

Ja, sej je res to kar praviš. Ko je enkrat dovolj greš čez meje.

Ampak ok, pač jst njih ne štekam, vem sicer da je njim dost, pa to vmešavanje zarad interesov teh naftnih mogotcev da bi z nafto imel deal.. samo način je tak da si tisto razumevanje zarad tega kao spet ena taka država k so jo ZDA na piko vzele absolutno zapravijo. Kao TREBA jih je zjebat zdaj. Sam po moje se jih ne da, jih je preveč povsod in miru zdej tak dolgo ne bo. Sej ti musliči po celem svetu te scene počnejo.. al je to neka Indonezija al pa Evropa al ZDA al pa Palestinci pa Izrael, oni morjo to mučeništvo gnat naprej. Te države, ki se z njimi bodejo pa tud odnehale ne bojo. Mi ki bi rad kej sveta vidl, naj pa doma čičamo raj. Zarad teh bukslov. Fanatičnih. V bistvu na obeh straneh.

[Pika Pikica]

<{POST_SNAPBACK}>mogoce pa bi ti avto posodila frendu (kajti nihce ne misli o svojem frendu da je posiljevalec, pa vendar imajo tud posiljevalci frende).

pa bi se na netu znasla tvoja registrska tablica.

al bi pa na tvojem avtu s sprejem pisalo posiljevalec.

a ne bi bil hec!

 

Ma sej bi se prej prepričala, da je ta prav....bi šli najprej v izvidnco...sej bi itak iza vogla hotla gledat njegovo trpljenje!

 

Sej sm pametna zdej ornk, če bi se pa to res zgodil, pa bohve, kaj bi nardila...sam mislm pa, da res ne bi v seb držala....če se ne da pravice dobit na uradn način, bi jo prikrojila zase.

[skwo]

Ko sem prebirala MANTIS-a,sem začutila jezo,bes,ki pa je v tebi mantis.nekaj tule na forumu je v tebi sprožilo to energijo in zelo varno se je jeziti,besneti za druge.in je tudi lepo slišati nekoga ,ki rohni tako nad zločincem le da efekta ni ,žal.

 

lahko rečem za sebe ,da sem veliko stvari dodelala,prerasla,prehodila dolgo pot okrevanja,odprla nešteto sob upanja,dobila nešteto krutih klofut,zdrsnila z roba življenja in nekaj v meni je dalo moč rokam,da so poprijele za ponujene roke,da so jih poprijele in se je telo pustilo izvleči malo od roba prepada,brezna zloveščega obupa,samoobtoževanja,krivde.le za sebe lahko rečem to.

Čutila sem obup,kesanje,obžalovanje očeta,zapoznelo spoznanje,da je zamočil veliko stvar-biti odgovoren starš..samo čutila sem ga,ker v njegovih očeh je bilo trpljenje.čutila sem ga kako trpi v sebi, ko blodi po puščavi spoznanja,da je SAM,da me zdaj vidi kot odraslo sposobno žensko,mati in kljub temu kar mi je storil mi je uspelo zgraditi osebnost.te stvari se ne vidi ampak začuti.to si upam trditi jaz v mojem primeru. in sam se zaveda,da mi pri tem ni pomagal.ni ga bilo,da bi mi svetoval,dajal napotke za življenje...

Moč spoznanja,da te zloraba ni ubila ampak sprožila v tebi proces ,evolucijo,ki ti iz dneva v dan naplavlja bisere,ki pa so gonilo in nepopisen užitek,da jih lahko daš naprej.kot malo dete,ki tako radostno prinese najdeno pikapolonico staršu ali lep kamenček.v bistvu nekaj kar odraslim ne igra večje vloge,ker jim ni več tako pomembno,ker so izgubili občutek za radost do malih,vsakdanjih reči.

 

Seveda v tem obdobju spoznavam,da je v meni veliko potlačene jeze,besa in tudi sovraštva ,ki sem jih skrbno spravila v najglobje globine duše kot mala deklica.sedaj mi ob prilikah,ko nekdo pritisne na pravi gumb,kar švigajo strele iz oči tako se razpi…..seveda jo krotim in se učim kje najti kanal,da spucam to negativno energijo.

 

Sem pa našla v teh dneh svojo LJUBEZEN in sicer so to gore.res nisem osvojila vrha,sem pa v dveh dneh dodelala veliko stvari v sebi in začutila premike o katerih vam ob naslednji priliki napišem.

[skwo]

O pozabljanju bi nekaj napisala.(to pisanje je vzpodbudil post osamljene in sicer te besede:«

Ni problem v tem ali mu lahko odpustim ali ne, problem je v tem, da nikoli ne bom pozabla!!«rada bi da začutiš,draga osamljena kaj bi ti rada s tem povedala in vsi ostali,ki mislite ,da bi problem bil rešen,ko bi pozabili.zame ni več problem v pozabljenju,ker VEM,ČUTIM ,da ne smem pozabiti,ker mi to NE BI koristilo.

 

mislim,čutim,da je prav ,da se to ne pozabi.zakaj?o tem me je prepričala zadnja izkušnja.spoznala sem človeka s katerim sem lahko debatirala v nezavest,našla v njem tudi strasti,ki so mi bile neznanka vse do tega leta,pred sabo veliko odprtih poti…vse je tako lepo zgledalo,prelepo in vseskozi mi je intuitivni škrat dopovedoval,da tako lepo pa ne more biti.in prav je imel.

 

ta škrat je bil »nepozabi«.ta škrat je bil glas mojega notranjega otroka,male ranjene deklice.

 

začela sem čutiti,da bi se lahko zaljubila.seveda me je zaviral občutek,da je prelepo in da tule nekaj ni v redu.tako ,da nisem se prešla v fazo zaljubljenosti.sem bila pa čedalje bolj navezana na moškega v katerem sem našla očeta,prijatelja,ljubimca.človeka pred katerim se mi ni treba pretvarjati in mi daje občutek varnosti,sprejetosti,spoštovanja,upoštevanja…

 

Pred kratkim sva imela debato in v tej debati mi je vse to podrl en stavek…,par besed…,ko mi je dejal,da ne mislim s svojo glavo.po vsem tem času so me te besede streznile,obudile neke situacije,ko so me vztrajno prepričevali,da sem neumna,da se ni zgodilo,da jaz nič ne vem in ne samo na področju zlorabe ,tudi na področju zakonskega življenja,kjer se je v bistvu zloraba samo nadaljevala.to pa zato,ker nisem izstopila iz vzorca..obmoknila sem po tem in to je bilo to-NE POZABITI!!!

 

Nisem jezna na tega moškega samo spoznala sem,da sem se zapletla …,lahko bi se zapletla v isti vzorec iz katerega sem odšla.nisem razočarana…,hvaležna sem mu za vse urice modrosti samo dojela sem,da mojo malo deklico,mojega notranjega otroka ne bo nihče več drug učil,ga vzpodbujal,crkljal,bil pokroviteljski do njega….,nihče drug kot le jaz,SAMO JAZ!midve sva bile v zosu in seveda lepo je nekomu pomagati ni pa lepo,da potem pričakuješ,da bo tako razmišljal kot tisti,ki mu pomaga in vse to niti ne bi imelo tak pomen,ko ne bi tako izrazito vse to občutila,čutila in ta vzgib v notranjosti,ko ti prebudi zaščitniški nagon do svojega notranjega otroka.jaz ga čutim in začela sem ga negovati,sprejemati le da tak premik še nisem začutila,da bi se ustrašila zanj in da bi čutila ,da ga moram zaščititi.v bistu imam občutek,da sem ga šele zdaj sprejela,zares sprejela in s tem tudi sebe.tako povezano je vse to

 

Ob vsem tem pa mi podvoji zadovoljstvo,da se ne jezim na tega moškega.seveda je del celote tudi on in zato se mu zahvalim za vse kar je božjega v njem in greva vsak svojo pot.

 

Toliko o pozabljanju.ne smemo pozabiti.veliko nas ima izkušnjo s vročo površino štedilnika.opeklo nas je in to smo si zapomnili za večne čase le da ko se spomnimo nas ne pečejo več roke ali prsti ali deli telesa ,ki so skusili moč pekoče bolečine.pomnimo še, le bolečine ne čutimo.

 

Toliko o smislu pozabljanja zlorabe.

[skwo]

PIKO je v postu napisal besedo »sočustvovanje«,ki pa je sprožilo mali plaz teh besed,ki so le moje razmišljanje:o)

Ko na tej stopnji svojega okrevanja,zaslišim besede »boli,kako boli…,hudo je,…ne morem več prenašati takih muk,bolečin…..« bi najraje zakričala:

 

«blagoslovite to bolečino,ker vas bo osvobodila!rešila muk,trpljenja.popeljala v oazo miru in radosti.sprejmite jo,ker le tako jo boste nekega dne zavrgli in ne skušajte jo odpraviti temveč le razumeti,dojeti,ker tako bo izgubila svojo moč,ker le tako boste dojeli pomen te bolečine.«

 

mogoče se tole moje pisanje sliši noro in zablojeno.če se to tako razume ,je to zato ,ker sem to jaz in če sem zaradi tega nora,zblojena pač sem.

meni so te stvari pomagale ,da sem dojela smisel trpljenja,vseh črnih,morečih,grozečih muk,ki so dušile mojo dušo in hromile moje telo,ki je vedno bolj bolehalo.šele ,ko sem razumela,dojela smisel duševnih muk,se je pojavilo olajšanje in s tem oddih na tratah miru.to ni le obljubljena dežela,ni indijakoromandija,ni utopija,ni nemogoče…TO JE STANJE DUHA v katerega zapadeš,ko začneš,si dovoliš sprejemati,razumeti in to ne pomeni,da potem v življenju nimaš težav in ti je le lepo.to pomeni le ,da znaš te težave na isti način sprejemati,razumeti in hkrati reševati ter zato izgubijo sile mračne moč,ker ne naletijo na upor,na silo ampak na pretok in vse steče bolj gladko,se reši

nekaj od tega sem v zelo kratkem času dojela pri borilnih vešćinah,ki sem jih začela obiskovati.tehnika prilagajanja,nadaljevanje iz krizne situacije in ne blokiranja,upiranja,silovitega udrihanja.

Spomnim se, ko sem spregovorila o resnici,kako me je kmalu po tistem ob jezi mame na očeta,ko je bruhala sovražni ogenj nanj(v pogovoru z menoj,ker do njega takrat ni mogla fizično),ko je vrelo iz nje strupeno sovraštvo,mešano z njeno krivdo,njeno nemočjo ,kako je mogla ravno ona izbrati takega deca,kako to da nisem že takrat povedala,kako bi ga šla kar ubit…..ves ta izbruh ogorčenja,sovraštva ,besa me je popolnoma zmedel.

moja misel je bila«uh,pišuka z mano je pa res nekaj narobe saj nisem čutila tega kot mama.nisem takrat čutila sovraštva, jeze,ker sem vse to tako potlačila ter bila še v tistem stanju,ko nisem več vedela ali je to res ali ne in ali se je sploh res zgodilo,saj se mi je življenje do 30-ega leta dogajalo kot v sanjah in sem potem razumsko začela dojemati,da se moram začet jeziti ,sovražiti in da sem prišla do večjega izraza kot moja jezna mama(ki je sploh ne obtožujem,ker je tako odreagirala in je nikoli ne bom,ker pač drugače ni znala)sem začela lesti v še večji poden,do počasnega sigurnega pogubljenja svojega gnilega telesa.

hotela sem umreti,ker le potem bodo mogoče za trenutek obmoknili in me videli,slišali.le za trenutek…kako zmotno sem razmišljala vidim šele sedaj.samo pač sem morala čez tako fazo pač.

O mej duš sem se razpisala in vse to v upanju,da se kdo najde v tem in spozna,začuti,da se da priti ven iz takega brezna.da začuti mojo energijo,ki jo nosim v sebi in kar vre v meni in želim si jo dati nekomu,ki še nima tega.to je moj smisel mojega življenja.

 

Nedolgo nazaj sem pri starejšemu indijančku začutila,da si je vzel malo te moje energije.to so trenutki za katere ni besed s katerimi bi opisala srečo,vznesenost ,ki me je preplavljala in me napolnila z novim gonilom,da sem na pravi poti,ker se vzeta ,podarjena energija podvoji.

Lunatki,dragi moji naj vsakemu posebej seže zahvala moja iskrena v srca vaša,da ste .

[Piko]

Skwo, (prvič)

Skwo, (drugič)

Skwo, (in še tretjič)

 

Konec, prodano!

 

Mantis sem sicer želel odgovoriti, vendar nisem znal... ti pa si za moje pojme to opravila odlično.

 

Najbolje je, če se ostrino meča ne pobira z ostrim nožem. Lažje to gre z enim topim (zaobljenim) predmetom. In počasi, da meč še vedno ostane lep na pogled... Brusni kamen je lahko dober tako za brušenje kot za pobiranje ostrine, odvisno, kako ga uporabiš. Ali pa z njim obrusiš kakšne ostre štrline, kjer bi se lahko ranil še kdo drug.

Popravljeno 12. julij 2005 -> Piko

[Osamljena]

Skwo dobro si to napisala Ko bi le jaz bila nekoč tako močna kot si ti.

[coccinelle]

<{POST_SNAPBACK}>Skwo,  (prvič)

Skwo,  (drugič)

Skwo,  (in še tretjič)

 

osamljena, saj si že, samo mogoče se še ne zavedaš

[Osamljena]

Včasih se počutim tako nemočno. Zdi se mi, da se nikoli ne bom izvlekla it tega "dreka".

[skwo]

tudi jaz sem tako govorila,verjemi mi osamljena.zdaj pa je vse drugače.

ker me čas priganja in se tule svercam bom kratka zelo in samo posnamem kaj ste se menili pa vam spet kaj napišem ob proiliki.

če pridem kdaj izven konteksta pa mi ne zamerite ker zdaj izvajam pravo akrobatiko,da kaj objavim.je pa dobro zame ,ker opažam da sem kar iznadljiva punca

hvala vsem za to podporo in energijo pa za osamljeno mi poskrbite ko me ni drži se punca saj boš tudi ti nekoč nekomu tako rekla,verjemi mi

[Izraz]

<{POST_SNAPBACK}>O pozabljanju bi nekaj napisala.(to pisanje je vzpodbudil post osamljene in sicer te besede:«

Ni problem v tem ali mu lahko odpustim ali ne, problem je v tem, da nikoli ne bom pozabla!!«rada bi da začutiš,draga osamljena kaj bi ti rada s tem povedala in vsi ostali,ki mislite ,da bi  problem bil rešen,ko bi  pozabili.zame ni več problem v pozabljenju,ker VEM,ČUTIM ,da ne smem pozabiti,ker mi to NE BI  koristilo.

 

mislim,čutim,da je prav ,da se to ne pozabi.zakaj?o tem me je prepričala zadnja izkušnja.spoznala sem človeka s katerim sem lahko debatirala v nezavest,našla v njem tudi strasti,ki so mi bile neznanka vse do tega leta,pred sabo veliko odprtih poti…vse je tako lepo zgledalo,prelepo in vseskozi mi je intuitivni škrat dopovedoval,da tako lepo pa ne more biti.in prav je imel.

 

ta škrat je bil »nepozabi«.ta škrat je bil glas mojega notranjega otroka,male ranjene deklice.

 

začela sem čutiti,da bi se lahko zaljubila.seveda me je zaviral občutek,da je prelepo in da tule nekaj ni v redu.tako ,da nisem se prešla v fazo zaljubljenosti.sem bila pa čedalje bolj navezana na moškega v katerem sem našla očeta,prijatelja,ljubimca.človeka pred katerim se mi ni treba pretvarjati in mi daje občutek varnosti,sprejetosti,spoštovanja,upoštevanja…

 

Pred kratkim sva imela debato in v tej debati mi je vse to podrl en stavek…,par besed…,ko mi je dejal,da ne mislim s svojo glavo.po vsem tem času so me te besede streznile,obudile neke situacije,ko so me vztrajno prepričevali,da sem neumna,da se ni zgodilo,da jaz nič ne vem in ne samo na področju zlorabe ,tudi na področju zakonskega življenja,kjer se je v bistvu zloraba samo nadaljevala.to pa zato,ker nisem izstopila iz vzorca..obmoknila sem po tem in to je bilo to-NE POZABITI!!!

 

Nisem jezna na tega moškega samo spoznala sem,da sem se zapletla …,lahko bi se zapletla v isti vzorec iz katerega sem odšla.nisem razočarana…,hvaležna sem mu za vse urice modrosti samo dojela sem,da mojo malo deklico,mojega notranjega otroka ne bo nihče več drug učil,ga vzpodbujal,crkljal,bil pokroviteljski do njega….,nihče drug kot le jaz,SAMO JAZ!midve sva bile v zosu in seveda lepo je nekomu pomagati ni pa lepo,da potem pričakuješ,da bo tako razmišljal kot tisti,ki mu pomaga in vse to niti ne bi imelo tak pomen,ko ne bi tako izrazito vse to občutila,čutila in ta vzgib v notranjosti,ko ti prebudi zaščitniški nagon do svojega notranjega otroka.jaz ga čutim in začela sem ga negovati,sprejemati le da tak premik še nisem začutila,da bi se ustrašila zanj in da bi čutila ,da ga  moram zaščititi.v bistu imam občutek,da sem ga šele zdaj sprejela,zares sprejela in s tem tudi sebe.tako povezano je vse to

 

Ob vsem tem pa mi podvoji zadovoljstvo,da se ne jezim na tega moškega.seveda je del celote tudi on in zato se mu zahvalim za vse kar je božjega v njem in greva vsak svojo pot.

 

Toliko o pozabljanju.ne smemo pozabiti.veliko nas ima izkušnjo s vročo površino štedilnika.opeklo nas je in to smo si zapomnili za večne čase le da ko se spomnimo nas ne pečejo več roke ali prsti ali deli telesa ,ki so skusili moč pekoče bolečine.pomnimo še, le bolečine ne čutimo.

 

Toliko o smislu pozabljanja zlorabe.

 

Skwo, enako, vse.

 

Tudi jaz sem potegnila nauk iz moje izkušnje, ni bilo brezveze, nisem trpela zaman (in še včasih), učim se biti samostojna, samostoječa, popolnoma zaupati sebi, ne iskati odgovorov pri drugih, ker jih itak nimajo in da imam v sebi čisto vse kar potrebujem, znanje kako se spopadati z težavami, ljubezni do sebe prav toliko kot je potrebujem in še več

 

Včasih se še zalotim, kao bi imela nekoga, ki bi mi bil partner, prijatelj in še oče obeenem in zaradi tega trpim, vem pa da to ni moja pot. Na nekoga se "obesiti" in mu pustiti, da tolaži mojega notranjega otroka, me crklja,...dokler seveda, ne bi prišlo kaj vmes in bi se zgodba ponovila, bi trpela in ostajal bi občutek žrtve, osamljenosti.

 

Pred kratkim, sem spet imela to izkušnjo, sem mislila, da mogoče bo pa šlo. Samo mi je usoda poslala takega fanta na pot, da ni bilo nobenih šans. Ob njem bi morala biti trdna, ko Mati Tereza:) Spet je malo bolelo, samo tako pač je.

 

To ni moja pot, to vem že dolgo. Moja pot je najti čisto vse, kar potrebujem v sebi. In ne, to ni nek duhovni kliše, neka abeceda duhovnosti, to je moja lastna izkušnja. In vem in verjamem, da do tega ne bi sploh mogla priti, če ne bi dajala v otroštvu to čez kar sem (in dva življenja pred tem).

 

Zatorej Skwo, we will manage

[Marsa]

Skwo

Izraz

Osamljena

 

*ves skwo tud ni od vsega zacetka tko govorila... tega casa ko je TU. kaj sele vsega casa odkar je to dozivljala, tako da ti bos definitivno enkrat tud tle, to me psloh ne skrbi.

saj si za vec stopnic preskocila.

 

___________________________________

 

Pika Pikica - dvomim da karkoli od tega, kar si tamle 'zagovarjala'.