Spolne zlorabe

[Marsa]

:palec:

 

 

********** x!x

(* 10 zvezdic )

 

se men ful pomen! kaj ne bo teb!

[Osamljena]

Izraz

Bi napisala še kaj več pa nimam moči...spet imam tiste dneve, ko sm popolnoma na tleh.

[Todika]

ej punca sej bo tud taki dnevi minejo

[Marsa]

osamljena vish zato mas pa nas.

 

(*kako je z nickom pol?)

[Pika Pikica]

Izraz!

 

Osamljena....bomo tud to čez dal.

[Osamljena]

Pred kakim tednom sem ti napisala OS, da bi bla Minerva( sem preverla nick) Nočem bit več osamljena.

Hvala vsem za spodbudo in podporo!

[Pika Pikica]

Pred kakim tednom sem ti napisala OS, da bi bla Minerva( sem preverla nick) Nočem bit več osamljena.

Hvala vsem za spodbudo in podporo!

Itak nisi osamljena! Dober nick.

[Marsa]

Pred kakim tednom sem ti napisala OS, da bi bla Minerva( sem preverla nick) Nočem bit več osamljena.

Hvala vsem za spodbudo in podporo!

OK, ne spomnim se da bi dobila tole, grem prec spedenat, tud minuto vec ne smes bit osamljena.

[Osamljena]

Hvala ti Marsa

[coccinelle]

fajn nick si izbrala, Minerva... deviška bojevnica, boginja modrosti, zaščitnica umetnikov in rokodelcev

 

dobro ga nosi

[Marsa]

Jp,

 

Malenkost, stara!

[santos]

fajn nick si izbrala, Minerva... deviška bojevnica, boginja modrosti, zaščitnica umetnikov in rokodelcev

[Marsa]

Zdajle sem razmisljala, da kolk dobro, da imamo tole temo.

NUJNO jo moramo met! x!x

sploh ne vem, kaj bi brez nje LNF!

po mojem je pogovor, to da das ven iz sebe, kljucnega pomena, tu pa je najlazje, prvic ker pises, drugic ker bere nekdo,, tretjic ker te se spodbudi, potolazi itd., cetrtic, ker se se kdo najde in opogumi, petic, ker v napisanem vidis svojo rast pa tud, ko spet mal obupujes, ti da moc, ko vidis, da si ze bil ven iz tega al pa vsaj za hip.

 

tko da,

 

(*ker sem razmisljala, da je res ze dolga tema in tko... sam glih zarad tega naj bo taka kot je, zarad zgoraj omenjenega...)

[Izraz]

Izraz

Bi napisala še kaj več pa nimam moči...spet imam tiste dneve, ko sm popolnoma na tleh.

 

Kaj je miška narobe, povej???

 

[Osamljena]

Ko že mislim, da sem se vsaj deloma izkopala iz tega dreka se izkaže, da sem na istem, kot sem bila prej. Najbolj me jezi, da ne najdem opore pri tistih ljudi od katerih bi bilo to za pričakovat. Vedno, ko se hočem pogovoriti z mamo o mojih občutkih mi reče, da je to že za nami in naj se več ne obremenjujem s tem. Zame se ni zadeva končala s tem, ko so doma izvedeli, da me brat zlorablja. Še vedno nisem prebolela tega kar se mi je dogajalo, še vedno se počutim umazano, ponižano... Pa tega ne morem povedat niti lastni mami, ker me enostavno noče poslušat.

[Marsa]

hm, sem te hotla ze pobarat, kako ste doma zdaj, pa sem si mislila, da bos ze sama kaj rekla in nisem hotla vate silt, se mi je pa kar zdel da je kaj tacga...

 

Ja to se mi mal cudno zdi... da ni pripravljena na pogovor, kako ne razume, da zate ni tko kot bi si roke umil.

 

sam po 2. strani pa tud njo stekam, zanjo je to blo prav tko nekaj bolecega in hoce cimprej pozabit....

 

sam boste moral nekaj... s tem....

kaj pa oce?

[evelin]

hm, sem te hotla ze pobarat, kako ste doma zdaj, pa sem si mislila, da bos ze sama kaj rekla in nisem hotla vate silt, se mi je pa kar zdel da je kaj tacga...

 

Ja to se mi mal cudno zdi... da ni pripravljena na pogovor, kako ne razume, da zate ni tko kot bi si roke umil.

 

sam po 2. strani pa tud njo stekam, zanjo je to blo prav tko nekaj bolecega in hoce cimprej pozabit....

 

sam boste moral nekaj... s tem....

kaj pa oce?

 

Marsikaj razumem, toda tega, da se mati ne pogovarja s svojo hčerko, ki je preživela toliko hudega in da ji še po vrhu reče, da naj na vse pozabi............tega pač ne morem razumet. Verjamem, da je tudi njej hudo, kljub temu oz. prav zaradi tega ne bi smela odrivati hčere stran od sebe, temveč se z njo pogovarjati predvsem o njenih občutkih, ki so trenutno sigurno zelo zmedeni.

 

Minervi pa bi rada povedala, da mi resnično žal, da je morala kaj takšnega preživet. Je pa zelo dobro, da ima željo z nekom o tem govorit in če te pozornosti ne dobi doma, jo naj poskuša poiskati drugje.Tudi strokovna pomoč ne bi bila slaba, ali kakšen dober prijatelj ali pa enostavno mi na forumu.........Potrebno je, da o tem čimveč govori, saj tako se bo bolečina počasi zmanjševala in nekoč postala znosna.

Punca, ne se dat....veliko si že naredila, ko si o tem spregovorila, le tako naprej, boš videla, da fraza (čeprav že zelo obrabljena) za dežjem vedno posije sonce, tudi pri tebi velja.

[Izraz]

Ko že mislim, da sem se vsaj deloma izkopala iz tega dreka se izkaže, da sem na istem, kot sem bila prej. Najbolj me jezi, da ne najdem opore pri tistih ljudi od katerih bi bilo to za pričakovat. Vedno, ko se hočem pogovoriti z mamo o mojih občutkih mi reče, da je to že za nami in naj se več ne obremenjujem s tem. Zame se ni zadeva končala s tem, ko so doma izvedeli, da me brat zlorablja. Še vedno nisem prebolela tega kar se mi je dogajalo, še vedno se počutim umazano, ponižano... Pa tega ne morem povedat niti lastni mami, ker me enostavno noče poslušat.

 

Koliko časa te je pa brat zlorabljal, kako, kdaj lahko govoriš o tem? Kako se je potem vedel, ko se je razvedelo? Kako je mama odreagirala takrat, ko si povedala, kaj je bilo?? Kaj si ti takrat čutila?

 

Z mamo pa kar še probaj kdaj kontaktirati, na ta način boš videla, da se pravzaprav o tem ne more pogovarjati. Ti imaš sedaj občutek, da hočejo tebe utišati, da bi pozabila na to, da preprosto tebe, tvojih občutkov ni, tako nekako in to te jezi. In je normalno da te. Samo ti še kako si, tvoja čustva so živa in resnična. Niso izmišljotina. To si ti občutila na lastni koži. In spoštuj svoja čustva, ne jih zatirati. To si si naložila v tem življenju in to boš predelala. Zakaj? Ker ti to zmoreš, nisi en cuci muci, si duša, ki ima v sebi še marsikaj skritega in silno moč odpuščanja. Vem grdo se sliši, jezi te ker moraš to sama predelati, imaš družino, pa se nanjo ne moreš zanesti. Prav tam si dobila največje udarce, od bližnjih. In to boli ko pes. Vendar boš videla, da si prav tam, kjer te sedaj najbolj boli, najmočnejša. Ampak res.

 

Vendar v resnici, mama še kako ve, da to ni stvar ki jo boš dala čez kar tako, kot če bi padla s kolesom. Se zaveda, da ti je to pustilo posledice. Moja me je samo nemo opazovala, kaj počnem, kako živim skoti leta, rekla ni nič. Samo pomagat ti pa ona res ne more nič kot samo s tem, da ti pove da te ima rada. Meni je mami prvič rekla da me ima rada pri 27 letih in da ji je hudo, za to kar je bilo, pri 29 letih. Vidiš koliko časa je bilo potrebno. Ljudje smo res čudna bitja. Samo včasih enostavno ne moremo prav nič narediti.

 

 

Pa da ti še razložim, zakaj ko že misliš, da si rešila, se pokaže spet nekaj novega ali pa enakega na tvojih čustvih. Mi smo eterična bitja. Imamo fizično telo, eterično telo, čustveno telo,... vsa ta osnovna, za njimi pa še nešteto duhovnih nivojev. In prav tja se nalagajo dogodki, kot eni zapisi. In dlje nazaj ko se ti je nekaj zgodilo, na bolj oddaljenem nivoju je to shranjeno, zapisano. In potem dobiš vsakič malo, pa to predelaš, daš ven, se zjokaš,...in to si počistila za vedno in potem pride na vrsto spet drug nivo,....itd. To je pri vseh tako. Verjemi, ni ti naloženo preveč. Ti ko si se odločila roditi v tem telesu, si vedela da bo to zate mala malica oz. da boš zmogla. In tudi pomagače imaš, samo želi si jih spoznati in jih tudi boš. To je tvoja pot. Beri kdo so moji pomagači bili, malo nazaj. In bodi ponosna nase že kar zdaj, ker si pogumna duša, da si se za to pot odločila.

 

No tako, upam da si dobila nov vpogled na zadevo, stara si že dovolj, pametna pa še bolj.

[lilita]

To so zelo težke zadeve,ki se potem v prihodnosti odražajo v odnosu ženske do moškega s katerim deli življenje...V podzavesti ima zlorabljena ženska podrejeni odnos do moškega in potem se to vidi v nezavednem nezadovoljstvu v vsemu,najbolj se to vidi v spolnosti.

Po vsej verjetnosti je imela tudi mama v mladosti ali v otroštvu podobne težave ,ker ni zastonj,da je rekla ob pogovoru,da naj pozabi na vse??

Ja,seveda,kaj pa oče..

Čeprav verjamem,da je veliko razumevajočih in zaupanja vrednih moških,pa ko doživiš take terorje s strani moških,imaš podzavestno enako mnenje za ves moški rod..

Kaj pa,če bi Minerva poskusila vspostaviti stik z bratom in poskusila najti njegovo šibko točko...se zavestno postaviti zase in končno UVIDETI kako zelo majhen in prestrašen je v resnici brat ter potreben ON strokovne pomoči...Nikoli pa se ti ne sme tak človek smiliti,vsaj tako,da on to začuti ne!!"

Draga moja Minerva,jaz ti od vsega srca želim,da najdeš svoj mir

[aleia]

no ja, že dalj časa sestavljam tole v nekakšno celoto in opažam, da je bilo medtem že marsikaj novega zapisanega (in sem morda tudi s kakšnim od teh postov 'malce za časom'). ker je pač nekakšna sestavljanka, je dolžina res na videz neskončna... a se lahko vsaj zanesem na to, da bodo brali le tisti, ki jih resnično zanima...

 

 

rada bi vas, ki ste preživele zlorabo vzpodbudila, da bi več pisale o svojih občutjih, da bi lahko žrtve za nami imele vpogled v stvari, ki so za njih še nedosegljive. želim si, da bi na tem forumu bilo več opisovanja svojih čustev, svojega videnja, reševanja iz peklenskega brezna bolečin. želim si, da bi zgodbe zaživele in bile povedane na glas. želim si da bi na tak način uspele popustiti spone odvisnosti od storilcev in se pretrgale niti, ki so nas vezale na njih. vseskozi, ko pišem se zavedam, da ne morem nikogar rešiti. lahko sem le tu, da povem kaj se dogaja v moji duši in kaj se je dogajalo. (quote sqwo 13-7-2005)

 

 

sledeče pisanje ni tako zelo osebno, a vseeno bolj, kot bi si kdo mislil.

 

kdor se prepozna v tem, to zagotovo občuti.

 

iskalcem poti: so vzponi in padci – mnogi, premnogi – in je svet brez krivde in obsojanja, ko se zaveš trenutka tukaj, sedaj, zase.

[aleia]

TISTIM, KI ŽELITE RAZUMETI: ZAKAJ?

 

 

brez vprašanj...

 

le-ta so odlična za zbujanje krivde.

 

kako lahko kdo dopusti, da se mu kaj takega zgodi? to je res povsem nerazumljivo! tu je marsikaj, kar razum težko sprejme. kaj mislite, da je za vsakega najbolj pomembno? kaj si vsakdo, ampak zares vsakdo, želi? BITI LJUBLJEN! otrok, lačen ljubezni, je idealna žrtev. ker ga premami že tisti kanček pozornosti ali nežnosti, ki mu jo nekdo nakloni. in še sanja se mu ne, kaj lahko sledi.

 

 

krivda...

 

otrok je neverjetni mojster pri prevzemanju odgovornosti nase za vse, kar se mu je zgodilo. čuti se krivega, da se mu je sploh to zgodilo. kriv za to, da je tej osebi zaupal. da tega ni preprečil – lahko bi rekel ne, če pa je že rekel, ni bil dovolj vztrajen, lahko bi kričal, grizel, zbežal, karkoli... s tem prevzemanjem krivde gre celo tako daleč, da najde celo opravičilo za storilca - je že nekaj takega storil, ali pa se je to zgodilo, ker ni česa naredil... ta občutek krivde se sčasoma v notranjosti samo še množi. in otrok ima vzorec 'sam si kriv' že tako globoko vgrajenega v svoji podzavesti, da počuti krivega za marsikatero slabo stvar, ki se (mu) zgodi, čeprav racionalno gledano nima nič pri tem.

 

 

odpuščanje...

 

s krivdo se občutek manjvrednosti samo povečuje. otrok si se nenehno zastavlja vprašanja. zakaj se mu dogajajo grde stvari? ali je res tako slab?

 

zakaj torej odpuščanje? ker je to breme krivde, vsa ta odgovornost preveč za otroka (kot tudi kasneje za odraslega). počuti se nepomembnega, nevrednega ljubezni. le kdo bi ga ljubil, takšnega kot je?

 

s tem, ko odpustiš, pa če tudi grešnik tega ne ve, se rešiš verig, v katere te je on vklenil, ko si mu zameril. z odpuščanjem sebi in njemu puščaš prosto pot, pozabiš preteklost in lahko zadihaš s polnimi pljuči. z odpuščanjem pomagaš sebi, ne njemu. (quote cashy 21-11-2005)

 

 

in kje je tukaj jeza?

 

ne gre za to, da tukaj jeza ne bi bila prisotna. pravzaprav je celo zelo izrazita, le da je preusmerjena. medtem, ko drugi ljudje zlahka občutijo jezo in bes do storilca, je pri žrtvi drugače – skozi vse te dolgoletne samoočitke se počuti, da je sama kriva za vse, kar se ji je zgodilo. in tako je njena jeza (lahko) izražena v raznih samouničevalnih oblikah, zasvojenostih, neodgovornem načinu življenja, vztrajanju v napačnih partnerstvih ali drugačnih primerih izkoriščanja...

 

 

še tole...

 

... ˝vem za nekoga, ki se mu/ji je to zgodilo˝

 

in podobne zgodbe, ki si ji ljudje pripovedujejo... to marsikatero žrtev le ovira, da bi se komu zaupala. že tako se boji, da ji 'piše na čelu', da bi jo kdo 'prepoznal' pri pogledu v oči... nihče si ne želi, da bi kdorkoli izvedel kaj takega o njem. da bi drugi ob vsakem pogledu nanj videli tistega grdega zlorabljenega otroka? z zlorabo je zaznamovan za vedno - prikrajšan je za brezskrbno otroštvo, vseskozi ga spremlja nizka samopodoba in nezaupanje do ljudi.

 

... povedati

 

kakor je po eni strani za žrtev skoraj nemogoče govoriti o tem, po drugi strani vedno znova zapade v obdobja popolnega dna, ko se zdi, da vsemu temu ni konca, in je duša tako zelo ranjena, prestrašena, nemočna, da kar kriči: dovolj! ne zmorem več! s takim občutkom ranljivosti ni lahko oditi med ljudi, si poiskati pravo osebo za zaupanje... navkljub vsemu, da si želi to spraviti iz sebe, je ta korak izredno težko narediti, še posebno zato, ker družba ne zna nuditi prave podpore.

 

... zavetje starševske ljubezni

 

ne, tudi starš, ki svojemu otroku zagotavlja ljubeče okolje in se posveča pogovoru z njim, ne more vedeti, kaj se dogaja z otrokom. morda že opazi, da je nekaj narobe in da ima otrok težave, a še ni rečeno, da bi otrok razkril zlorabo. dostikrat otrok niti ne ve, kako povedati ali pa tega sploh ne zmore. razlogi so lahko zelo različni: pretresenost, morda so v ozadju grožnje ali pa gre za nekoga, kateremu otrokovi starši zaupajo oziroma ima okolica dobro mnenje o njem. včasih je otrok prepričan, da kateri od njegovih staršev ne bi prenesel resnice in raje obdrži skrivnost zase, da ne bi česa 'poslabšal'.

 

kasneje se utegne zgoditi, da postane otrok jezen na starše – čeprav poskuša to zlorabo prikriti ali celo zanikati, je prepričan, da se mu vidi navzven. v mislih pride do preprostega zaključka: če bi me res imeli radi, bi to že videli. tako lahko občuti srditejši bes do staršev kot do storilca.

 

dejstvo je, da v otroštvu razkrita zloraba pusti na otroku manjše posledice in lahko kasneje še vedno uspešno zaživi normalno življenje. vendar je za to potrebno storiti marsikaj, kar terja ogromno truda: potrditev njegovega poguma, razbremenitev krivde, spodbuda, (na novo vzpostavljeno) zaupanje, občutek varnosti, sprejetosti in ljubljenosti...

 

... maščevanje ni zadoščenje

 

nima veze, kakšna zaporna kazen je predpisana za zločin. četudi bi lahko žrtev 'zbrcala storilca do onemoglosti'... kljub vsemu mora izbojevati svojo bitko v sebi.

 

razbito ogledalo: http://www.rkc.si/vzgoja/Stevilke/Slike/20/5-7.pdf

[Marsa]

:palec:

 

Zivjo in dobrodosla!

[aleia]

ojla, marsa

 

hvala za pozdrav. imam pa še veliko besedila za zalogi... urejanje pač vzame še nekaj časa...

 

PRVI KORAKI

 

 

nekaj besed o...

 

... spolni nedotakljivosti. kaj je pravzaprav spolna zloraba? (spolna zloraba ni samo posilstvo!) o tem se v naši družbi še vedno premalo govori. to se lahko zgodi tako deklicam kot dečkom, kot tudi odraslim. storilci niso le moški, lahko so tudi ženske in celo otroci (kjerkoli je žrtev nemočna in nezmožna upora). (http://www.spolnonasilje.over.net/zgibanke/spolnost.htm)

 

 

si priznati...

 

morda si tudi ti v otroštvu doživel/a kaj čudnega, groznega, nerazumljivega. že kot otrok si vedel/a, da to, kar se je zgodilo, ni bilo prav. a je vseeno to ostalo v tebi.

 

morda kasneje iščeš osebne izpovedi drugih, v kateri se lahko prepoznaš in si lahko rečeš: ja, meni se je tudi nekaj podobnega zgodilo. najbrž ne naletiš ravno na podobno zgodbo – pač pa na nekaj drugega: poistovetiš se z bolečino drugih. kajti najpomembnejši korak je ta, da si zmoreš priznati, da si bil/a spolno zlorabljen/a. marsikdo nosi to skrito globoko v svoji podzavesti, kdo drug zavrača, da je to le domišljija...

 

pomembno je, da tega dela preteklosti ne zanikaš, da ga ne narediš za majhnega in nepomembnega. ker to ni malenkost, je resnični problem. in kar narediš v zvezi s svojim problemom, je pomembnejše kot to, kaj problem stori tebi.

 

it's not the load that breaks you down, it's the way you carry it.

 

 

primerjava bolečine...

 

strinjam se, da se tole sliši res bedasto. a včasih je smiselno primerjati. nekdo se šele v pripovedih drugih prepozna kot žrtev. eden je doživel zlorabo samo enkrat, kdo drug pa večkrat, skozi daljše obdobje... nekomu se je zgodilo v takšni, drugemu v drugačni obliki. nekoga je izkoristil tujec, drugega kdo od domačih. v ranem otroštvu je to hujši pretres. vsakdo stvari doživlja po svoje, tudi posledice puščajo različne sledi na posameznikih. marsikoga opogumi zgodba druge osebe – si na primer reče, glej, kaj vse je ta oseba doživela, mnogo hujšega kot jaz in če je tej osebi uspelo, bo pa tudi meni!

 

brez dvoma je vsakemu njegova lastna bolečina najhujša, ker jo pozna, jo čuti, jo nosi v sebi in se mora z njo spopadati. vendar je v pomoč, če se zavedaš, da nisi edini/a na svetu, ki gre skozi tak pekel bolečine in marsikomu se je uspelo iz tega rešiti.

 

 

povedati...

 

... vselej v tvoji zavesti?

 

saj ne, da si ne zeliš povedati, sprva je ta želja celo zelo izrazita. a je toliko ovir: ne veš, komu povedati, niti kako, pa še ta občutek sramu vsega tega prav nič ne olajša. potem se ti oglaša še krivda. veš tudi, katera vprašanja utegneš slišati. in še kako dobro jih poznaš, saj so ravno ta tista, katera čedalje bolj prelagajo odgovornost nate, preko vseh teh samoočitkov. tako je bilo tedaj, pa tudi kasneje se najbrž ni kaj dosti spremenilo.

 

tu je tudi dostikrat prisotna past: v podzavesti se oblikuje 'zaščita za preživetje' - prične z zanikavanjem resničnosti dogodkovali pa celo tvojo zavest prepričuje, da vse skupaj pravzaprav niti ni tako hudo. tudi sčasoma res verjameš v to in zanemariš še tiste najbolj grozne podrobnosti.

 

... se spominjaš šele sedaj, po mnogih letih?

 

če je bilo zanikanje tega uspešno, je vse skupaj ostalo potlačeno globoko v podzavesti. ironično je, da ta, tedaj sicer izredno učinkovita zaščita, marsikaj v kasnejšem življenju zelo zaplete. osnovnemu problemu se ne izogneš – saj se pojavlja v drugačnih oblikah in marsikaterih razpoloženj sploh ne moreš povezati s to pokopano preteklostjo. dokler se nekega dne ne pričnejo pojavljati nepojasnjeni delčki in ko te delčke postopoma sestavljaš v okrnjeno celoto, doživiš pravi plaz spominov, občutkov, misli,...

 

... zlorabljeno zaupanje?

 

morda ti je uspelo povedati, a ti ni nihče verjel. kar upravičeno povsem omaja zaupanje v ljudi. zaradi tega lahko toliko močneje čutiš bes. bes! ko bi se ljudje zavedali, da je v resnici zelo malo takšnih primerov, da bi si otrok kaj takega izmislil...

 

... povedati, torej?

 

še kako se zavedaš, da tisti, kateremu se želiš zaupati, ne bo vedel, kako ti pomagati. tudi to, da je nekdo izbran za zaupnika, to osebo samo po sebi razumljivo obvezuje k molčečnosti, že zaradi občutljivosti razkritja tvojega najosebnejšega delčka. in nihče drug ne ve bolje kot ti, da je varovanje skrivnosti hudo breme. nenavsezadnje, nikoli ne veš, kakšna bo reakcija na tvojo izpoved.

 

sčasoma, po toliko tesnobnih dvomih, te mine kakršna koli želja po izpovedi. zdi se, kot da ne bi več imela nobenega smisla. še zlasti v obdobju, ko tvoj obrambni mehanizem uspešno izvaja svoje procese. in če ti je vseskozi uspelo shajati s tem brez pomoči drugih, dobiš občutek, da tudi v prihodnje zmoreš sam/a.

 

a pridejo obdobja, ko se vse potlačeno znova pojavi na površju, neobvladljivo in ukleščujoče. ja, treba je spraviti vse to iz sebe. vseeno, na kakšen način. prenesi v besede – na papir, na katerikoli forum, pokliči katero od anonimnih številk, obišči katerega od centrov. karkoli. povej, kolikor lahko, glede na občutek varnosti in zaupnosti. ti določaš mejo, do kje se lahko izpoveš, ti se odločaš, kaj lahko razkriješ. morda uspeš (z zelo zelo veliko truda) vse to razrešiti v sebi, je pa bistveno lažje in hitreje z ustrezno pomočjo.

 

... se počutiš kaj bolje, ko poveš?

 

sprva že verjetno čutiš olajšanje. vendar se lahko zgodi, da kasneje doživiš povratni refleks: bolečina je še vedno v tebi in znajdeš se v pravem kaosu čustev. zaveš se, da še nisi na koncu poti.

[Marsa]

... imam pa še veliko besedila za zalogi... urejanje pač vzame še nekaj časa....

sem ze prej vidla, pa postekala nekaj tacga.

 

fino ja, lepo od tebe, pa tko fino stvarno si napisala, pregledno in jasno.

 

[aleia]

REŠEVANJE IZ BREZNA

 

 

sprejeti bitko...

 

na bojnem polju znotraj tvojega telesa, v tvojih mislih se bojuje mali otrok – in ne, to ni boj s storilcem, ampak z mnogo hujšim nasprotnikom: s samim seboj, z lastno podzavestjo, spomini, čustvi.

 

vsaka stvar ima svoj vzrok in posledico. zakaj se je karkoli zgodilo, je nesmiselno razglabljati. lahko pa izkoristiš vse svoje moči in (danes) iz tega potegneš nekaj dobrega. s tem delom preteklosti ne moreš opraviti drugače kot s spoznavanjem samega sebe; le tako se uspeš spremeniti in si ne dopustiš več, da te sedaj, v tem trenutku obvladuje nek delček preteklosti, temveč si ti tisti/a, ki obvladuje lastno življenje.

 

odgovornost, povezano s krivdo, enostavno zamenjaš z drugačno odgovornostjo: zase, za ta trenutek.

 

 

odpustiti...

 

...tistemu, ki ti je to storil...

 

...ljudem, katerim se ti ni uspelo zaupati ali pa ti preprosto niso verjeli...

 

...in predvsem... sebi.

 

vsak si mora sam zase poiskati način, kako odpustiti. brez tega ne gre. pomemben je le končni rezultat: slovo od vloge žrtve. prevzemi odgovornost za sedanje življenje v svoje roke. pusti otroku v sebi svobodno zadihati – sprejmi, da se je odzval kakor se je najbolje znal. drugače pač ne bore biti.

 

odpustiti preprosto pomeni znebiti vseh zamer, ki le vežejo negativno energijo nate. sicer še vedno privlačiš enake ljudi ali situacije (kar si marsikdo kasneje razlaga kot 'karmično') in se ti življenje zdi en sam začarani krog. resnica je taka, da ni spolna zloraba edino, s čimer se moraš soočiti, zelo verjetno moraš pri sebi razčistiti tudi z družinskimi odnosi v svojem otroštvu. če bi ti tvoji starši zagotavljali varno in ljubeče okolje, morda do takšne situacije nikoli ne bi prišlo oziroma bi se ti uspelo zaupati in bi vse težave reševali skupaj.

 

en način odpuščanja je ta, da se postaviš v vlogo opazovalca - vživiš se v določeno situacijo in si v mislih ustvariš podobo prostora, z vsemi podrobnostmi, ki se jih spominjaš. nato opazuj, kako se situacija odvija – opazuj sebe kot otroka. poglobi se v vsa občutja, ki jih doživlja otrok in usmeri pozornost na misli, ki se ti pri tem oblikujejo.

 

pri soočanju z zlorabo je potrebno poleg teh, na dogodek neposredno vezanih čustev, razrešiti še mnogo več – razna čustva in misli, katera žrtev občuti in izoblikuje kasneje, ko si poskuša razložiti, kaj se ji je pravzaprav zgodilo. ker otrok tega ne more dojeti, si vse skupaj obrazloži tako, da 'prepozna' krivca v sebi. in tako se na osnovni člen v verigi (nemoči, strahu, obupu, sramu, bolečini,...) kasneje, skozi skozi življenje, vežejo novi členi (krivda, očitki, zamera, sovraštvo do samega sebe, občutek nevrednosti, nezaupanje,...) in veriga se lahko nadaljuje v nedogled.

 

poglobiti se moraš torej v vsa ta čustva, pretrgati to verigo in jo povsem razstaviti – člen za členom. za začetek poglej tega malega otroka (sebe) – kaj bi lahko v takšni situaciji storil? nič. je majhen in vsak upor je zaman. potolaži ga, razloži mu, da ni ničesar kriv in ga objemi. to je tisto, česar ti starši v tistem trenutku niso nudili, ker niso vedeli ali pa niso znali. nato nadaljuješ pri starših – si otrok svojih staršev, njih si ne moreš izbrati, niti jih ne moreš spremeniti. danes najbrž že veš, da tudi tvoji starši verjetno niso bili ljubljeni kot otroci – kajti, če bi ljubezen poznali, bi jo znali izraziti tudi tebi. tako jim odpustiš, naredili so najboljše v svoji moči. veš tudi, da ljubezen, ki ti jo starši niso znali dati, nosiš v sebi. tako postopoma streš vsako nepotrebno čustvo, ki ga nosiš v sebi, vsako nesmiselno misel ('negativno mantro'), ki si jo je tvoja otroška glavica tako pridno ponavljala, da je še vedno nekje v tvoji podzavesti kot nizka samopodoba, nesamozavest, nezaupanje,... v tem je veliko dela, potreben je čas, da se prepoznavaš, preoblikuješ in zaživiš na novo, brez vlačenja teh členov za seboj.

 

 

podoživljanje...

 

kadar imaš malodušna obdobja v življenju – ko ti kaj ne gre, se s kom ne razumeš ali pa celo dosežeš kak uspeh, a se ga vseeno ne moreš veseliti in se ti zdi, da so vsi okoli tebe srečni, če pa že imajo težave, so te tako 'zunanje', neznatne in lahko rešljive. ali pa obratno: zdi se ti nesmiselno, ker imajo drugi resnične probleme, v resničnem in sedanjem svetu, tebe pa še vedno preganja preteklost. in znajdeš se v vrtincu, ko iz enega samega slabega trenutka zapadeš v to stanje bede, samopomilovanja ter tako nekako privrejo na površje ti dogodki, podoživeti do najmanjše podrobnosti.

 

... prepoznavanje vzrokov lastnih reakcij v določenih situacijah

 

predvsem moraš usmeriti svojo pozornost na 'sprožilce spomina'. nekateri so zelo očitni: kraj sam, prostor, osvetljenost (zatemljenost), vonj, zvok, glasba, kakšen predmet, beseda, način govorjenja, vrsta dotika, dejanje, (po)smeh, kričanje,...

 

hujši sprožilci so tisti, ki jih zavestno sploh ne prepoznaš. vendar jih lahko sčasoma razkrinkaš in jim vzameš moč. pravzaprav delujejo zelo potuhnjeno. vplivajo na tvoje razpoloženje in samopodobo v vsakdanjem življenju, tako pretanjeno, da tega niti ne utegneš povezati z otroštvom. nekaj (očitnejših) primerov: si v trgovini, v vrsti na blagajni in nekdo stoji preblizu za tvojim hrbtom... družbi se spoznavaš z ljudmi in si z nekom, ki se v pogovoru večkrat spontano dotakne tvoje roke, a tebe to neizmerno moti... greš morda poslušati potopisno predavanje, se udobno namestiš v manjšem prostoru, a ko se ugasnejo luči, se naenkrat počutiš utesnjeno. morda potrebuješ precej svobode, zasebnosti in prostora 'za umik'...

 

išči torej vzroke za občutja nelagodja v posameznih situacijah in prekini povezavo s preteklostjo; pištola (preteklost) brez smodnika (sprožilec spomina) ne more nikogar raniti.

 

 

razčiščevanje...

 

verjetno je že res, da čas celi rane. vendar je treba rano najprej očistiti.

 

... brskanje po lastnem spominu

 

ljudje so prepričani, taka huda stvar se ti vtisne zelo živo v spomin. in hec, ko tole vseskozi nosiš v sebi, v svoji (pod)zavesti, se ti res zdi, da se vsega spominjaš kakor da bi se zgodilo pred kratkim. ampak čisto vsega se nikoli ne moreš spomniti, vsaj ne tako kot da bi bilo zapisano na filmskem traku. lahko si vedno znova vrtiš tiste zapomnjene delčke, kakršne pač jih poznaš in v njih iščeš še druge podrobnosti, ki bi utegnile imeti še kakšen pomen (kot sprožilci spomina), ali pa poskušaš zapolniti vrzel med posameznimi odlomki. vedno se kje najde kakšna praznina, ki vsemu trudu navkljub to tudi ostaja.

 

... zapisuj svojo zgodbo

 

ko se ti v neki situaciji znova prebudijo občutki, tedaj le-teh ne potlači znotraj sebe – vzemi si čas in se znova spusti na dno (pa če je to še tako naporno in boleče). podoživljaj, poglobi se v ta občutja, zapiši in beri svojo zgodbo (zapisano večkrat, na različne načine, z drugimi besedami)... beri tudi zgodbe drugih... zgodbe so različne, a bolečina je skupna. v čem je smisel branja drugih zgodb? kadar se soočaš s tem, odhajaš na bojno polje po že uhojeni poti – po poti, ki jo do potankosti poznaš in te na njej ne more nič presenetiti. torej – izberi si drugo pot, oglej si bojišče z drugega vidika. tako opaziš, kje so 'šibke točke' in razkrile se ti bodo nove taktike bojevanja.

 

 

drobni trenutki za dušo...

 

vzemi si čas zase, za razvajanje. ukvarjaj se s čim, v čemer uživaš. ni treba, da si v tem strokovnjak, povsem dovolj je, da te navdušuje, ti daje energijo.

 

poišči si kakšen šport oziroma rekreacijo, ki ti ustreza. z utrjeno fizično kondicijo in občutkom napetosti v mišicah si dvigneš samozavest. gibanje prežene tudi depresijo s tvojega praga.

 

še nekaj glede sprejemanje sebe... na sebi poišči nekaj lastnosti (tako fizične kot karakterne značilnosti), ki so ti všeč. zagotovo je nekaj, česar ne bi spremenila. vprašaj tudi druge, kaj jih na tebi pritegne. kadar greš mimo ogledala, se ustavi, za trenutek se zazri v svojo podobo, osredotoči se na tisto, kar ti je všeč in si poglej v oči – ta pogled je morda sprva nesrečen, otožen ali rahlo zbegan, ker se pač tako počutiš v tistem trenutku. opazuj se, občuduj svoje posebnosti – svoje poteze, svojo postavo, način oblačenja ali gibanja... dobro se poglej: lepa je tvoja duša in lepa si tudi ti. začuti to v sebi in zasijale bodo tudi tvoje oči.