Spolne zlorabe

[Sončna Vila]

Soncna Vila - zelo dobro se opazujes in vsec mi je, da si sposobna takole reci nekaj takega o sebi... Obramba in to, 3/4 jih 'ne prizna'.    

Vem, tudi sama nisem ponavadi...

Zdaj pa 'vse priznam'.      

 

Ko te te stvari začnejo fajn motit v življenju... se nekak trudiš, da bi jih skenslal... najprej sem jih poskušala zato, ker je to motilo nekoga drugega, that was certainly a nice start :o|o:

 

 

Sončna Vila

[pokowc]

najprej sem jih poskušala zato, ker je to motilo nekoga drugega, ... .. .

Sedaj delaš zase, ne

[skwo]

tako naj bi bilo prav.samo pri žrtvah zlorabe se zgodi,da se same sebe zanikajo,si niso pomembne same sebi,ker se ne marajo in predvsem iz razloga,ker si ne zaslužijo(vsaj mislijo tako)

[bigm]

Sončna vila, kako pa je s tvojo samopodobo? Tvoja stalna obrambna (napadalna) drža bi kazala na to, da nisi kaj prida smozavestna? Zato to skrivaš v agresivnih reakcijah?

 

Dopovej si vendar, da si OK punca in da te vsaka kritika pa res ne sme vreči iz tira. Kaj kdo misli (o tebi) je njegov problem, ne tvoj.

[Mick]

Nič si ne dopoveduj S..Vila........spoznaj to ....mi smo že

 

Sicer že kar nekaj časa nazaj sem tudi sam imel takšna občutja kot jih opisuješ v enem zgornjih postov, Vila Sončkova ........in ker si že sama nekaj omenila menim, da so ti tvoji občutki, takšno dojemanje tudi dobronamerne kritike ali pa nečesa kar sploh kritika ni....posledica pretiranega kritizerstva, zlasti pa premalo pohval, vzpodbud v času otroštva, pubertete......zlasti od staršev. Otroci gradijo samozavest na pohvalah, ki pomenijo potrditev njegovega dela, ravnanja.......konec koncev pa tudi odrasli.

[Sončna Vila]

Joj Hvala vam za vse te komentarje in podporo

 

Kar je skwo napisala o pomembnosti drugih pred samim sabo, zame ful drži... Zato, ker se ne počutim sama sebi dovolj pomembna, ne cenim se dovolj...

 

Mick... vedno sem bila nekak presrana, odkar pomnim, sem se počutila siva miška in da me noben noče imet poleg sebe.... ne vem, zakaj...? tudi starši so me res bolj malo hvalili, vse je bilo usmerjeno na dobre dosežke... ob branju neke teme sem se tudi spomnila naslenje; plesala sem osem let, pa so bili starši enkrat na nastopu... eh, ne vem... mogoče je kriv razkorak med tistim, kar so resnično čutili in med tistim, kar so mi govorili, da čutijo... ker so bile informacije kontradiktorne, sem se zmedla... ko se nisem mogla več zanašati na tisto, kar sem res čutila pri njih, ker po njihovih besedah to pač ni držalo (npr. čutim, da je mama žalostna, jo vprašam, zakaj, pa si ona nalima nasmešek čez obraz in reče "Saj sploh nisem, od kje ti ta ideja?"), sem začela verjet samo še ratiu... občutke pri sebi zapirala, ker niso bili funkcionalni za krmiljenje v svetu... in se čisto zaprla dol, kar se občutkov tiče, skozi čas... seveda negotovost ostaja - ratio lahko vara, saj je zmotljiv, ne more biti nikoli ziher, saj operira s podatki na abstraktni ravni, medtem ko so pri občutkih ne potrebujemo besed in simbolov, da vemo, kakšni so (npr. če si zaljubljen... spravi to v besede in simbole in razloži nekomu, ki še nikoli ni bil zaljubljen, kako to izgleda...?)

 

Bigm, tvoje vprašanje o samopodobi je tudi zadetek žebljice na glavico Neverjetno, glede na svoje sposobnosti, lastnosti in pojavo imam noro prenizko samopodobo... Nekako pred letom nazaj se mi je začela tista hišica iz kart, ki sem jo gradila do takrat, sesuvat... znašla sem se v popolnoma drugem svetu, svetu, kjer je pomembno samo to, kar ti sam čutiš in čisto nič drugega... in sem se čisto izgubila, ker sem ugotovila, da ... prvič, se zelo malo čutim... drugič, ne znam ločevati občutkov v meni... tretjič, ne znam se postavit zanje... itd itd... počutila sem se kot da sem pristala v jaslicah, z umom odraslega ujeta v občutke dojenčka... kot da bi se na novo učila hodit...

 

Saj... racionalno vem, da sem ljubeča, sposobna, pametna, razgledana punca, ampak... kako naj to dopovem tistemu prestrašenemu otroku v meni, ki non-stop prestrašeno bega s pogledom okrog sebe, stisnjen v kot, od kje bo kdo vrgel vanj kakšno negativno...? racionalna pot tu ne deluje, to moram začutit sama pri sebi....

 

saj gre... milimeter za milimetrom ... kljub temu pa sem še vedno na začetku - rada bi se bolje razumela, odkrila vzroke... pa res drži tisto, da vse pride ob pravem času in ne že v prvi seundi huh, kdo bi si mislil, da je "odraščanje" tako naporna stvar, ane

 

 

LP

 

Sončna Vila

[Helena]

Saj... racionalno vem, da sem ljubeča, sposobna, pametna, razgledana punca, ampak... kako naj to dopovem tistemu prestrašenemu otroku v meni, ki non-stop prestrašeno bega s pogledom okrog sebe, stisnjen v kot, od kje bo kdo vrgel vanj kakšno negativno...? racionalna pot tu ne deluje, to moram začutit sama pri sebi....

 

saj gre... milimeter za milimetrom ... kljub temu pa sem še vedno na začetku - rada bi se bolje razumela, odkrila vzroke... pa res drži tisto, da vse pride ob pravem času in ne že v prvi seundi huh, kdo bi si mislil, da je "odraščanje" tako naporna stvar, ane   

 

 

LP 

 

Sončna Vila

Vila sonca!

 

Imej se rada in bodi potpežljiva s seboj,

opažaš napredek,

veseli se najmanjšega uspeha

in videla boš, da ti bo tvoje notranje sonce hvaležno,

zasijala boš v polnem sijaju.

Korak za korakom, vse ob pravem času ....

[Helena]

Dopovej si vendar, da si OK punca in da te vsaka kritika pa res ne sme vreči iz tira. Kaj kdo misli (o tebi) je njegov problem, ne tvoj.

[Žarek]

Sončna vila:

hm dinamika ponotranjenja zunanjih dogodkov.Zaradi travme, ki jo imam v sebi, sem opazila da imam kot neko energetsko luknjo v trebuhu(no zdaj ne več toliko).Kadar sem se kje počutila slabo, sem to takoj začutila v trebuhu, tudi za dogodke ki sploh niso bili moji, ali pa vezani z mano.Mislila sem da sem za vse (VSE!!) kriva jaz in to je nekako delovalo podzavestno v meni zelo dolgo, dokler niso privrela vsa čustva ven.Ker sem spolno zlorabo videla kot nepravično in sem se postavila v vlogo žrtve, sem s to dinamiko nadaljevala naprej.Torej vse kar je bilo "neprav", recimo konflitki, smrti,..skratka vse kar se je dogajalo okoli mene in je bilo skladno s tem da sem jaz žrtev, sem to ponotranjila in nekako vzela za svoje, kot da se je to meni zgodilo.Odločila sem se biti žrtev in živeti žrtev naprej, čeprav ni bilo več razlogov, sem jih pač jemala od "drugih", in pa reševala tuje zadeve, tudi sveto zaščitnico sme zelo dobro igrala To je najdražje plačilo, kajti naložiš si veliko breme.Danes razumem da je pač to moja karma in sem to sprejela, ker nič ni slučajno.Dinamiko ponotranjenja(moj izraz) pa še zdaj rešujem, ker je pač vzorec nekako star in nimam ga ozaveščenega do kraja.Hm glede podzavesti, hm, to je ta štos ki ga ni moč videti,vedno ima nova presenečenja.Ampak vsaka izkušnja je dobra, če jo dobro prebrodiš!

[bigm]

V knjigi Shirley MacLaine :"Potovanje vase" sem zasledil pasus, ki po mojem mnenju lepo sodi v to temo. Takole nekako ja zapisala: Med globoko meditacijo je vse v dvorani zaprosila, naj imajo v mislih tistega, ki jih je v življenju najbolj ranil. Naj se spustijo na globoko raven iskrene komunikacije in vprašajo tega človeka, zakaj je bila rana potrebna".

 

Mac Lainova nadalje pravi, da so skoraj vsi dobili odgovor. Soočili so se z lastno jezo, lastnimi občutki zapuščenosti in osamljenosti. Veliko se jih je zjokalo in odpustilo svojim mučiteljem.

 

Prepričan sem, da je to dobra metoda. Vsi odgovori na vsa vprašanja so v nas samih in jih zaman iščemo zunaj sebe. O tem zelo prepričljivo govori Erhard F. Freitag v knjigi: "Podzavest - centrala moči".

 

Vsem, ki teh dveh knjig še niste prebrali in bi se radi znebili bremena sovraštva, ju toplo priporočam.

[Sončna Vila]

Helena, Žarek, Bigm

 

Žarek... tole, kar si mi napisala, moram še malce obrnit in pogledat s svoje perspektive, ampak ... ja , se nekako najdem v tvojih besedah

 

Se mi malo mudi (grem se ven kepat ), pa tudi rada bi malce prežvečila vse te zadeve, tako da se vam oglasim kasneje v tednu... Hvala vam za tole, Bigm tebi tudi za naslove knjig

 

 

Lepo se mejte

 

 

Sončna Vila

[Bern]

Bigm, tvoje vprašanje o samopodobi je tudi zadetek žebljice na glavico  Neverjetno, glede na svoje sposobnosti, lastnosti in pojavo imam noro prenizko samopodobo... Nekako pred letom nazaj se mi je začela tista hišica iz kart, ki sem jo gradila do takrat, sesuvat... znašla sem se v popolnoma drugem svetu, svetu, kjer je pomembno samo to, kar ti sam čutiš in čisto nič drugega... in sem se čisto izgubila, ker sem ugotovila, da ... prvič, se zelo malo čutim... drugič, ne znam ločevati občutkov v meni... tretjič, ne znam se postavit zanje... itd itd... počutila sem se kot da sem pristala v jaslicah, z umom odraslega ujeta v občutke dojenčka... kot da bi se na novo učila hodit...

 

Saj... racionalno vem, da sem ljubeča, sposobna, pametna, razgledana punca, ampak... kako naj to dopovem tistemu prestrašenemu otroku v meni, ki non-stop prestrašeno bega s pogledom okrog sebe, stisnjen v kot, od kje bo kdo vrgel vanj kakšno negativno...? racionalna pot tu ne deluje, to moram začutit sama pri sebi....

 

saj gre... milimeter za milimetrom ... kljub temu pa sem še vedno na začetku - rada bi se bolje razumela, odkrila vzroke... pa res drži tisto, da vse pride ob pravem času in ne že v prvi seundi huh, kdo bi si mislil, da je "odraščanje" tako naporna stvar, ane   

 

En majčken pomislek imam tule.

 

Čar morda niti ni v tem, da je kaj narobe, ampak v tem, da ti VEŠ, da je narobe. In to "vedenje" je šele pravi problem.

 

Princip "milimeter za milimetrom" je dober in uporaben samo takole - deklarativno. V resnici pa ne. Zakaj ne?

 

Ker se vse prevečkrat zgodi, da smo v nekaj prepričani, a se vsaj po malem slepimo. (Nisem rekel "sprenevedamo", kajti tisto je še bolj razdiralno.) A če se slepimo, pride enkrat do tega, da ugotovimo, da se je naš notranji razkorak - NE DA BI VEDELI, ozavestili ali pa si priznali! - medtem grozno povečal in da je vprašanje, ali smo ga sploh še sposobni premostiti. In potem? Sesutje? Živčni zlom? Samomor? Rak?

 

Princip "milimeter za milimetrom" je torej formalno neoporečen, a pri tem govorimo samo o zbliževanju. Ali ni istočasno povečevanje razkoraka v resnici večje? Nas bo to presenetilo? Tebe, recimo?

 

Zapisala si < racionalna pot tu ne deluje, to moram začutit sama pri sebi.... >. Ne bodi tako prepričana v to. Ali rečeno blaže: pusti se presenetiti.

 

Argument: ko nekaj slišiš in dovoliš informaciji, da se naseli na tvoj harddisk, torej jo ozavestiš, imaš vse možnosti, da boš sčasoma "začutila", katera pot je prava in kam ti je iti. Če boš ostala brez informacij in boš samo čakala, imaš nekaj možnosti manj. Torej rešitev ni samo v čutenju. Potrebno je oboje.

 

Prava informacija v pravem trenutku pa je tako in tako zlata vredna.

 

Pa ne da bi delal kako reklamo ali kaj takega, samo vprašanjce za pokušino: Koliko se v svoji osebi počutiš VARNO?

 

Lep pozdrav in vse dobro!

 

Bern

[Žarek]

Haha Bigm pravkar berem knjigo Potovanje vase od S. MC. Juhuuu je to življenje lepo

[Sončna Vila]

Huh... pravkar sem napisala en lep kos odgovora, pa je vse izginilo neznanokam... nov browser in nepoznavanje kombinacije tipk, ki v njem sprožijo neznane reakcije, pa smo tam... :o|o: je blo že za nekaj dobro, zgleda

 

Bern, vprašanja, ki jih postavljaš, mi pomagajo vse skupaj ponovno oceniti in ovrednotiti.

 

Pisal si o vedenju; ja, vem, da imam s tem problem. Moje vedenje se razlikuje od dejanske slike oz. situacije, imam izkrivljeno podobo o sebi.

Naj pojasnim, kaj sem mislila s tistim stavkom "milimeter za milimetrom"; začela sem se zavedati, da o sebi nimam ravno najbolj objektivne slike (posledično seveda tudi o drugih, vse se preslikava), se začela zavedati, na katerih področjih, začela iskati vzroke za to, situacije, v katerih se mi tile moji obrambni mehanizmi sprožijo, ugotavljati, na kakšen način se mi sprožijo... "Se mi sprožijo" pišem zaradi tega, ker je to vse avtomatizirano, avtopilot, nezavedno... In kot si napisal, sem začela to ozaveščat, vendar ... hmmm ... bom to napisala v prispodobi... Zdaj se nekak učim v mrežo lovit smeti, ki jih mečem naokoli, ker sem videla in si priznala in sprejela, da RES SMETIM... Sprva mreže nisi vajen držat, niti ne znaš ravno najbolje centrirat, da bi smetko ujel, tako da se ti veliko smetk še izmuzne... Ampak sčasoma postajaš v tem vse boljši... In ko smetke loviš, jih opazuješ... ugotoviš, kakšna je in se vprašaš, zakaj si jo vrgel... Gledaš. Potem, ko znaš ulovit že vse smetke, si nekatere že sposoben nehat metat, ker se prestrežeš še preden jo vržeš, ker sedaj že razumeš dinamiko, ki se skriva za tvojim dejanjem metanja smetk... Ampak to ne gre z danes na jutri, s črnega na belo, temveč kontinuirano, kot evolucija... Kot evolucija uma, če gledaš zgodovinsko. Vsaj tako dojemam te stvari sama pri sebi.

 

In to, kar si napisal o informiranju, imaš čisto prav... Najprej moraš imeti informacijo, da jo lahko vkomponiraš v svoje mižljenje, ji daš prostor in jo potem tudi sprejmeš morda kot del tvojega referenčnega okvirja... Saj informacijo o tem, da sem uredu, imam... ampak zaenkrat tega še nisem DOJELA, to samo RACIONALNO razumem sama pri sebi... Dojeti zadevo pomeni pa zame... pridobiti občutek o tem skozi zavedanje v delovanju... vsaj zdi se mi...?

 

Pa... koliko je povečevanje razkoraka večje od zmanjševanja razdalje...? Ne vem, na to si sedaj ne znam odgovorit... Mogoče bom to videla čez par let, tako kot si napisal...? Edina mera, ki jo imam za to, je občutek miru v meni, ko se mi nekaj dogaja.... do sedaj sem bila non-stop nemirna, ta nemir še danes zelo dobro poznam, saj se pojavi točno takrat, ko se ne upoštevam, poslušam... Pa čeprav je odločitev boleča za moj ego, v sebi občutim neverjeten mir, ko jo sprejmem... Pa tudi nekateri prijatelji, ki jih imam okrog sebe, mi vsake toliko čisto samoiniciativno servirajo s poročilom, koliko sem se spremenila, ker se jim to zdi noro lepo... in tudi njihove besede mi o tem razkoraku nekaj povedo

 

Aja... še to sem hotela napisat... Te moje obrambne reakcije se mi sedaj večinoma pojavljajo le še pri parih osebah in to so najprej moji starši, na drugem mestu pa moj bivši fant. To, da se mi te reakcije pojavljajo pri komunikaciji s starši, me ne čudi, saj je vzorce najtežje očistit tam, kjer izvirajo, in družina je vseeno tista matična celica, iz katere izhajamo... Glede bivšega fanta pa še nisem sigurna... Tako da ne bom rekla nobene niti za pro niti za contra

 

 

Pa še tvoje vprašanje, koliko se počutim sama pri sebi varna... Vedno bolj, vendar še ne stabilno. Je pa bolje kot pred kakšnega pol leta recimo...

 

Bom tako rekla... v preteklosti sem bila party-animal, fatalka za kar nekaj fantov, samozavestna, uspešna... sedaj sem neprimerljivo bolj mirna v sebi, bližje naravi in svoji duši, spremenila sem prioritete, prehrano, bolj sem nežna... Pa končno sem se začela spraševat in se upoštevat glede svojih želja... na vseh področjih...

 

Bern, hvala ti za te tvoje vprašaje

 

 

Sončna Vila

[Bern]

 

B.

[nataly]

Haha Bigm pravkar berem knjigo Potovanje vase od S. MC. Juhuuu je to življenje lepo  

Zdi se mi prav, da se Maclainova bere po redosledu:

Isaknja, Potovanje vase in Camino.

Ko bereš zveš zakaj.

Žal kaj več ni prevedeno.

[El Nino]

Dalec najboljsi pregled imam seveda jaz.

 

IN jaz vsekakor nimam blage veze o stvari, hm mrbit bi popravli uvod, žrtve k so doživele spolno naslije zlorabo, zato ker večina jih preživi, tiste ki pa ne preživijo, je pa itak vseeno in se ne bodo oglasile..... hm nevem nisem doživel, nemorem sodit, ampak men se zdi da je to samo še ena vrsta nasilja naravno ne ravno hujša od ostalega, nasilja, vsekakor ravno tako škodljiva mal mam pomisleke da je tolk hudo vse skupaj to sam zarad krščanskega pogleda na spolnost, kao neko sveto reč, in zdej spolno nasilje je kao zelo hudo, čist odkrito se mi zdi da če nekoga klofneš je to velik hujše kot če tajnici na delovnem mestu rečeš da ma izjemno bujno oprsje..., tko da je vsa tema zelo relativna, na sploh pa mi ni ravno všeč govorit o nasilju, kerekoli vrste, se mi zdi pa prav da povem da spolno nasilje nebi smelo bit tolk pretirano poudarjeno nasproti ostalim vrstam....

[Marsa]

El Nino - saj ce bi prebral, bi videl.

Poudarila je Skwo, da je namenoma napisala 'prezivele'.

Govorimo predvsem o spolnem nasilju nad otroci in menim, da je to skrajna oblika in ne moremo metati v kos z drugimi.

 

To kar ti govoris, bi npr. sodilo k 'spolnemu nasilju na delovnem mestu' - kjer pa se tudi jaz strinjam, da se vcasih najbrz pretirava in na vse mogoce nacine manipulira - tudi tako imenovane zrtve.

Zato pa je to tako delikatno - in ne samo, ker je sex tako dolgo bil in v bistvu se vedno je tabu tema.

[El Nino]

to je pravi smesko zame, hahja, ajd mal sem \e naveli;an vsega tega, medijskega puča, pa to, k odprem časopis, pa mam za dve minuti brat pametne stvari torej naslove, horoskop in vice, včasih sem bral vse mogoče stvari zdej pa se mi je vse skp zagablo, sam take zadevšne grejo folku poglavi, žrtve take žrtve take, pa protestirajo zrad romov, pa džamije, pol pa ti nazaj,... pa taka goljufija drugačna goljufija, pol pa si mislim, huh, nice pridem mal na forum, pa že spet spolne zlorabe, tolk o tem kaj si mislim, v temi kaj si mislimo... bom bolj priden v prihodnosti in bom tiho če ne bom prebral, ajd danes da bom lahko držal mojega plemenitega namena

[El Nino]

V tej zvezi so baje v ZDA sprejeli radikalne zakone.......in so sedaj ženske mal obupane oz. nezadovoljne, ker niso deležne nobene pozornosti, naklonjenosti moških več.........ker jih je strah  

 

ja sej jaz sem ful tak da rad kaj rečem, ala u kako smo pa danes lepi, pa to, kar iz navade, sam zato da se ljudje mal nasmehnejo, sam mislim da kar obstaja razlika med komplimentom pa nasiljem,

[tiana]

Mislim, da nobeno nasilje ne povzroči tako hudih in dolgoročnih travm,kot spolni napad na otroka. In vseh vrst nasilja tudi ne gre metat v en koš.

[Kristalka]

Tudi jaz se strinjam. To je najbolj kruto........poznam dve, ki so ju zlorabljali.

[tinka]

vas vse berem...mi je vsec, koliko lepih misli in toplote se siri po tej temi, ne glede na neprijeten naslov...

 

kako ste pogumne, punce! pa se par finih fantov vam stoji ob strani tukaj, lepo!

[Bern]

SKWO!

 

A mi lahko pošlješ OS, da ti nanj lahko pošljem odgovor?

 

(Če kliknem zraven ikonce, mi ne da tvoje specifikacije, da bi ti poslal OS.)

 

Pozdrav!

[Guest skwo2]

ampak men se zdi da je to samo še ena vrsta nasilja naravno ne ravno hujša od ostalega, nasilja, vsekakor ravno tako škodljiva mal mam pomisleke da je tolk hudo vse skupaj to sam zarad krščanskega pogleda na spolnost, kao neko sveto reč, in zdej spolno nasilje je kao zelo hudo, čist odkrito se mi zdi da če nekoga klofneš je to velik hujše kot če tajnici na delovnem mestu rečeš da ma izjemno bujno oprsje..., tko da je vsa tema zelo relativna, na sploh pa mi ni ravno všeč govorit o nasilju, kerekoli vrste, se mi zdi pa prav da povem da spolno nasilje nebi smelo bit tolk pretirano poudarjeno nasproti ostalim vrstam....

El Nino,pozdravljen!Za mene pri katerokoli zlorabi ne obstaja lestvica hudo,hujše,najhujše,ker na nikogar ne pomislim,koliko sočutja,razumevanja...potrebuje.Nikoli ne ocenjujem ali primerjam,ker sem prepričana,da za vsakega posameznika je breme isto.Kot zgodba z bankovcem,ki je pomečkan,pohojen ali zlikan,svež-vrednost bankovca je ista.Kar se mi zdi smešno ,je to ,da eni primerjajo ne samo zlorabo ,tudi nadlegovanje,z odnosi,ki se jemljejo zato,ker so markirani kot tabu.Pri zlorabah gre za to ,da nekdo nekomu dela nekaj kar le temu ne paše,nima užitka...zato mislim,da gre tu za premoč,ne za presodek slednjih...Spolnost med otroci in starši (ali otroci in katerokoli drugo starejšo osebo)se mi ne zdi normalno ,sprejemljivo...Pri vseh zlorabah gre za pohabljenje duha.Ko nekdo reče zloraba,imajo ljudje pred očmi nekaj krvavega.Pa ni vedno tako....Čas trajanja fizične bolečine je krajši od trajanja duševnih bolečin.Če ti tajnici poveš,da ima bujno oprsje res ni hudo,če ji daš s tem kompliment.Če se boš ti posluževal njenega oprsja na drugačen način,pa ji pošiljal razne opazke ...pa je to za njo zelo boleče,ker se počuti (če se)ogrožena in težko breme vedno visi nad njo kot vreča cementa,saj ne ve kje bo ta meja,kaj se bo zgodilo,živi v pričakovanju slabega....in to je mučenje,sploh ,če je v podrejenem položaju.Če jo klofneš jo bo kmalu nehalo boleti in še poznalo se bo,pa je kaj pokazat in ta človek ima za kaj odgovarjati....