STRAHOVI

[elizabeta]

Povejte mi; "kaj je strah?" Znotraj je votel, okrog pa ga nič ni!

Že nič kolikokrat sem to slišala. To mi pove zelo malo , oziroma nič.

Strah; le kako se oblači, kakšno pokrivalo ima, da ga ne vidim in kakšne čevlje nosi, da ga ne slišim?

 

 

 

 

E.

[božo]

STRAH BETKA…..strah je po moje otrok bolečine in nelagodnosti, strah je v nas in je del nas, nima oblike ali podobe, je misel na nek dogodek, osebo, čustvo, neprijetno situacijo v kateri smo se znašli ali bi se lahko,strah pred izgubo nečesa kar nam je zelo dragoceno, velikokrat tudi vgrajen miselni vzorec v otroštvu,……. PECI ….PECI…..)))sory mal mi je ušlo. Sam poskušam priti stvari do dna pa ponavadi ugotovim kot si napisala, da je ogrogu zunaj ga pa nč ni.

 

božo

[Marsa]

Na prošnjo nekega urednika sem pred časom tudi spisala Članek na to temo in povzetek objavila tudi na LN NOvicah -

Astrološko, psihološko in drugo ozadje strahov in skrbi. Ali: O strahovih malo drugače.

Glede na to, da se tudi sama ukvarjaš z astrologijo (sicer pa sem se dotaknila tudi drugih aspektov), te bo morda zanimalo prebrati, kaj menim o strahu oz. strahovih...

Morda sem vse skupaj podala iz malo drugačnega zornega kota oz. na drugačen način, kot smo vajeni sicer.

[elizabeta]

Ko se ustrašim, začutim neke vrste krč ali bolečino v trebušni votlini. V želodcu zaznam val energije in po vsem telesu se mi razleze visoka vročina, ki mi šviga proti glavi. Počutim se kot v oklepnem oblačilu, ter na koži začutim mrzel pot. Srce se mi stisne, kot da bi ga stiskala v pest, nato pa mi začne močno in obsedeno razbijati. Usta imam v hipu suha, jezik se mi pa lepi na nebo, v grlu imam velik cmoook, počutim se kot da me nekdo davi. Nisem sposobna niti zakričati. Mišice imam napete, sem popolnoma omotična, diham hitro in ne morem več zbrano misliti. Zmanjkuje mi zraka, dlani in pazduhe so mokre od potu, ki pa je popolnoma drugačnega vonja, kot tisti, ki je posledica fizičnega napora; zelo neprijeten je.

 

Moje telo je pripravljeno za odziv ali za boj.....

 

Še dolgo potem ostajam v nekakšnem šoku....

 

Zame je to strah.

 

Proti njemu se bojujem, tako da sem čim manj negativna, ter tako da ga ne privlačim in da živim v treznejšem, pametnejšem in zmernejšem življenju. Tako se bolje sprostim, sem bolj vsakdanja, povprečna in poizkušam živeti preprosto v skladu z naravo in ljudmi. Trudim se, da bi pravilno čutila in da bi v mojem duhu bilo ravnotežje.

 

 

 

E.

[daisy]

Strah je pretirano čustvo, ko se počutimo nemočni, izgubljeni..

Strah se da čudovito premagovati z vero. Če verjameš, da se vedno vse uredi tako, da je zate najbolje in da je vsaka stvar za nekaj dobra, strah izginja ali celo čisto izgine. Zaupaj! Neverjetno je, kaj se dogaja, ko enkrat v to verjameš! Res pa je tudi, da dokler se to čudo ne začne dogajati tebi samemu, se ti zdi to le brezvezno nakladanje in ne verjameš da je možno. Poizkusi. Resnično zaupaj, da se bo dobro izteklo (kot si sama napisala- pozitiva) in se bo res!

 

Bila sem na predavanju "objami tigra in se vrni na goro" Richarda Farmerja. Čudovito predavanje, šola za življenje, ravno o strahu. Tiger je prispodoba za vse, kar je negativno- strah, jeza, bolečina, razočaranje... V Tai-chiju pravijo, da se je treba s temi čustvi soočiti (jih ne zanikati), si jih priznati (s tem jim že vzamemo moč) in se "vrniti na goro" kar pomeni najti svoj mir..

Konkretno gre to po štirih stopnjah (ko te udari strah ali kaj podobnega):

- stop! ustavi se (v dobesednem in prenesenem smislu- tok misli, deanj, gibanja...)

- sprosti se !! (če si zakrčen, zapreš pretok energije)

- prisluhni notranjem jazu (intuicija -le v miru in sproščenosti jo lahko slišiš)

- odreagiraj naravno- po intuiciji

In dalje: ljudje ponavadi reagiramo na dva načina:

- telo se pripravi na odziv ali boj, je togo trdo, smo grobi

- smo ponižni, popuščamo pred grožnjo in nas povozijo

Ponavadi ne znamo reagirati po pravi, srednji poti:

- biti sproščeni, fleksibilni....

Trdo drevo bo hud sunek vetra zlomil, premehko izpulil, prožno drevo pa bo imelo korenine čvrsto v tleh, krošnjo pa bo upognilo z vetrom in preživelo..

[elizabeta]

Točno to!

 

E.

[lunca]

Pri prehodu saturna preko moje 12 hiše in ASC v opoziji s plutonom v 6.hiši se mi je porajal strah, ki ga prej nisem poznala in tudi sedaj je hvala bogu mimo.Simptomi so bili zelo podobni Elizabetinemu.Cmok v grlu je bil tako velik, da v družbi nisem mogla popiti tudi kozarca vode. Na cesti ali v veliki trgovini me je mučil strah pred strahom, ko se me je polotil,me je mučil toliko časa,da sem se nekje skrila.Med vožnjo z avtomobilom me je strah hromil,da sem lovila sapo.Strah me je bilo trenutka, ko bi me spet lahko popodel tak strah,po daljšem času je to minilo, bilo pa je zelo,zelo hudo.Pomoč je prišla ob pravem času, sama sem se mu uprla, vendar je bil dolgo časa saturn veliko močnejši.

[Marsa]

Strah sem nekoč doživela zelo konkretno in dobesedno in za take reakcije, kot ste opisovale, pravzaprav ni bilo niti časa (cmok v grlu etc).:

Pri 17-ih sva s prijateljico vso noč trepetali za življenje.

To je bila taka izkušnja strahu in taka doza naenkrat - moje doživljanje pa tedaj tudi zelo intenzivno, saj so mi šklepetali zobje in se mi je treslo vse telo, spraševali pa so naju celo, če naju je kaj strah in če se spomniva, kakšni zgledata najini mami... - da me od takrat naprej ni bilo nikoli več na tak način strah - zase.

(*Obe s prijateljico sva rojeni 13.-ega, najini Sonci sta v trigonu, moj ASC pa v konjunkciji z njenim Soncem - Veneri pa imava v opoziciji).

Bilo pa me je še enkrat v življenju strah - tu pa je šlo za tak strah, ki se ti vleze pod kožo in te ohromi (taka stanja, kot opisujete) - šlo je za strah za otroka (rodil se je mesec prezgodaj, ker imam redko krvno skupino oz. faktor), ker so mu pripisali neko čudno, nenavadno bolezen, nekakšen sindrom celo - tedaj sem doživela "iz prve roke", kaj pomeni imeti bolnega otroka - pa čeprav le za nekaj tednov - bolezni namreč ni imel oz. kasneje so tudi simptomi, ki so dali pomisliti na bolezen, izginili.

Tega doživljanja - tesnobe in strahu - pa sem se (le s težavo oz. trajalo je dlje) otresla skoraj izključno s pomočjo pozitivnih afirmacij.

Ko se mi je enkrat izgubil na Noči na Ljubljanici (bil je star 5 let, bila je noč, na Ljubljanici, bilo je ogromno ljudi, vsi so gledali v vodo), so me še prijateljice spraševale, kako to, da me ni nič strah in da sem tako mirna.

Preprosto - ker nisem panik (kar se morda zdi neverjetno, ker morda zgledam tako).

Tudi ko se je izgubil na Gospodarskem razstavišču na novoletnem sejmu in tudi v BTC-ju ob 7h zvečer, ko so že zaprli trgovine in bi ga torej lahko v eno od njih zaprli.

Jaz v takih primerih samo "delujem" - ni časa - ne prostora - za strah.

 

Edino stanje, ki ga doživljam kot stanje strahu, pa je trema - katere simptomi so podobni - trema pa si zasluži obravnavo in jo podam v eni od tem.

Nekoč smo o njej razpravljali v Chatu. Pogovor se je izkazal za terapevtskega (utemeljitev zato, da ne bi izpadla negativka, ker sploh podajam take moteče teme).

 

Fino, Daisy, ko si podala tisti nasvet, kako ravnati v primerih takšnih doživljanj.

 

Lunca, kul se mi zdi, ko si znaš razlagati dogodke v svojem življenju s pomočjo astrologije - vendar vse se da rešiti, če vemo, kaj zdravimo.

[free]

za Daisy

ja, se strinjam

pri sebi pa sem ugotovil, da je zadeva

tudi reagiranje iz centra- ali smo scentirani

ali ne, morda. kar se odraza v tem ali smo

dejavni iz nagiba ali pa smo v delovanju;

in kot dejavni iz nagiba pomeni ne delati si karme,

in v delovanju delati si karmo, morda?.

zaba ko skoci se ne sprasuje kam bo padla, le skoci

in ima v zraku cas za razmilsek- torej po nagibu-

so mi povedali. kaj mislis?

...namrec nisem biv centru, zgodile so se okoliscine,

ki so me v trenutku prizemljile, scentrirale in

ni bilo casa razmisljati... vse sem vedev kaj in kako;

sledila je le akcija! kot, da je osebnost podlegla

neki sili toku energije, ki je le sponal skozi mene,

v tocno doloceni pravili smeri osebnost paje le

podvrzeno sledila.

vcasih pa je prvo custvo prislo kot jeza! dvig energije

iz apatije v aktivnost. in bilo je dosti hitreje.

kot braniti mladica.

uf, mam se sdej vglavi tist forum o vbijanju kravic :/

[astroteam]

Strah ?

Mogoče je tudi mene danes malo strah , ker se pač prvič oglašam .

 

Naj Vam povem , da sem proti strahu prebral čudovito knjigo , avtor je OG MANDINO - NAJVEČJI ČUDEŽ NA SVETU . V tej knjigi je odlomek " Božja Okrožnica " . Ta odlomek sem si dobesedno prepisal in ga zmerom nosim pri sebi med drugimi dokumenti . Kadar doživim kakšen neuspeh in me potem zaskrbi , kako bo šlo dalje , ali pa če se pojavi kakšna nepredvidena težava ( naj bo to finančna,družinska ali kako drugače ),

se takoj ustavim na kakšnem parkirišču , potegnem ven ta odlomek in ga začnem prebirati . Moram Vam povedat , da ko pridem do polovice sem že tako nabit z energijo , o strahu pa ni več nobenega sledu , da komaj čakam , da to preberem do konca .

 

Mogoče se mi je ta odlomek zdel pri prvem čitanju nekako brezvezen , vendar sem kasneje ugotovil , da je vse skupaj tako resnično in da tudi resnično zelo , zelo pomaga .

 

Če ga še kdo ni prebral pa ga hoče , naj mi sporoči svoj elektronski naslov na astro.net@email.si in mu ga bom rade volje poslal z priponko.

 

Tako , za prvič bo dovolj .

 

Lep dan vsem in prihodnjič .

[1. Angelček]

VEČINA ČESAR SE BOJIMO TEMELJI NA NEPREDVIDLJIVEM IZIDU IN NAŠI MOŽGANI SO ZELO KREATIVNI PRI USTVARJANJU NAJBOLJ NEGATIVNIH MOŽNOSTI. DOMIŠLJIJA JE TAKO MOČNA, DA JE LAHKO ZELO DESTRUKTIVNA, KADAR JE UPORABLJENA NEGATIVNO. LAHKO DEJANSKO PARALIZIRA LJUDI S STRAHOM IN JIH NAREDI SMRTNO BOLNE. STRAH JE ILUZIJA. OBLJUBTE SI, DA BOSTE VEDNO POSEDOVALI VEČ MOČI IN ZAUPANJA KOT KATERIKOLI OD VAŠIH STRAHOV IN JIH POŠLJITE NAZAJ V BREZSTVARJE OD KODER SO PRIŠLI. STRAH PA NAS UČI TUDI, DA SMO PREVIDNI. ZATO NE MOREMO REČI, DA SE NEKDO SPLOH NE BI SMEL BATI. SAMO RAZČISTITE Z NJIM, UGOTOVITE ZAKAJ JE TAM IN GA SPREJMITE. NAJBOLJŠI NAČIN, DA SE REŠITE STRAHU PA JE TA, DA NAREDITE TO, ČESAR SE BOJITE. EDINO ČESAR SE MORATE V RESNICI BATI JE STRAH SAM. VPRAŠAJTE SVOJO VIŠJO MODROST ALI NI RES, DA BI BREZ ZASKRBLJENOSTI IN STRAHU PRISPELI NATANKO SEM IN BOLJ PRIJETNO. STRAH IN SKRBI SO SAMO DODATNA PRTLJAGA.

[daisy]

za Free-

ne vem, če ni nagib bolj "nagon", instinkt.. Instinkt in intuicija pa sta dve različni stvari:

 

Instinkt je "human part-človeška/živalska" plat, gre re za ohranitev življenja, ni občutkov, ni razmišljanja. Instinkt ne posluša narave občutka. Instinktivna reakcija se preprosto zgodi...

Včasih je nujno potrebna za preživetje. Vendar pride pri ljudeh v našem vsakdanu redko do problema preživetja na ta način, da bi morali reagirati v sekundi in da ne bi bilo časa poslušati notranjega glasu.

 

Intuicija pa je "being part" - plat občutkov, občutek za "celost".

Intuicijo dobiš, pridobiš, ko poslušaš sebe, svoj notranji glas (glas svojih vodnikov, notranjega jaza..). Intuicija pride na dan le, če ji damo možnost- če reagiramo kot sem zgoraj napisala. Ko najdemo lastno vrednosti in stojimo za stvar. Se ustavimo, ne zbežimo. Se sprostimo. Rečemo: "DA" z vsem srcem- to pomeni, da angažiramo srce, intuicijo. Srce nikoli ne reče NE in s tako ne izključi nobene možnosti, ki nam jo sicer možgani že takoj po preteklih vzorcih ali po kaj vem kakšni logiki izključijo. Izbiramo med celo paleto reakcij- po intuiciji. Tako se oddaljiš od reaktivnosti, si svoboden od tiranije reakcij in se lahko končno vprašaš- kaj pa res želim narediti zdajle!?

 

 

 

daisy

[Marsa]

Zelo so mi všeč vaša razmišljanja o strahu, Daisy, Astroteam in Angelček. Res spodbudno razmišljanje - vidi se, da imate osebne izkušnje in ste torej tudi dokaz, da ga je možno preseči. Hvala vam tudi za vaše koristne nasvete, ki ste jih tule podali. Ne dvomim namreč, da si bo tole temo z zanimanjem še veliko ljudi prebiralo, kajti vsak pozna ali vsaj kdaj spozna strah..

Sicer pa najbrž tudi vsi poznamo pravljico o onem, ki se ni bal strahu (Jurko?) - skratka, pošiljali so ga od tega do onega, od pokopališča do zakletega gradu, a on ni občutil strahu... A dobil je sina, prelepega otročka, otroček je bil v nevarnosti - in naenkrat, glej ga - strah! Tudi za Jurka.

 

O - pa sem se sedaj nečesa spomnila... Tamle tako samozavestno razlagam, kako me ni strah... In vendar me je strah nečesa - gre pa za zelo nesmiselen strah - namreč - strahotno se bojim vešč - nekako tako kot netopirjev (*zanimivost - v 7. nadstropje v stolpnici v sredi centra LJ je v mojo sobo zašel netopir. Ob moji bledici, ko me je odneslo v kuhinjo, me je Mitja vprašal: Ali je bila vešča? !!! Bil je netopir, ki je cvilil in se v krožnih gibih zaletaval ob steno, potem pa padel za mojo posteljo!!! Mesece sem imela strah, da je še vedno tam). BRRRRRRRRRR. No, pa ga imam! Hops! Strah. (nekje v kakšni temačni Angliji so me morali kdaj v življenjih stlačiti v kakšne prostore skupaj s kakšno tako strahoto... Brr.

Se pravi - bojim se neartikulirano letečih in zaletavajočih se (živih) objektov. :>)))

Vendar sem se še nečesa spomnila - če pa je nekoga še bolj strah kot mene, nekako prevzamem iniciativo in postanem jang in včasih celo pokroviteljska in me je naenkrat manj strah - še nesmiseln se mi zdi morda strah onega potem.

 

 

Marsa

[daisy]

Seveda se da preseči strah, a ne poznam nikogar, ki bi to obvladal v prvem momentu oz. ki ga nikoli ne bi bilo strah.

Zadeva preseganja poteka v smislu tistega možiclja, ki se gunca in ima v obteženo rit (enkrat sem že pisala o njem)- zagunca se in potem guga sem in tja, dokler se ne umiri. Bolj ko obvladuješ strah, hitreje se tvoj možic neha guncat in se umiri. Včasih je trajalo ure in dneve, danes morda le par minut- toliko da pomisliš na strah in njegov smisel.

Mislim, da je najmočnejše orožje ravno to, kar je napisal 1.Angelček- strah si je treba priznati in se z njim soočiti, pa že takoj izgubi ogromno moči, ker smo ga "razkrinkali". Čim ga razkrinkaš, pa že razmišljaš o njem- ali je sploh smiselen, upravičen itd... pa ga je vedno manj.

Zelo važno pa je tudi to, da dejansko ko nas je strah, sevamo negativno energijo in zadevo lahko nehote prikličemo. Zato- zaupajmo in mislimo pozitivno.

Glede vešč, Marsa: si jih kdaj opazovala kakšne so? To so metulji s čudovitimi vzorci (resda malo manj čudovito frfotajo sem in tja in nikoli ne veš, kam bodo šle). Poizkusi jih občudovati kot živali, kadar mirujejo in ti bo lažje. Ker taborim, se z njimi večkrat srečujem- kadar igramo karte recimo zvečer, posedajo po mizi ali letajo okrog luči- saj so tečne, ampak nekatere zelo lepe, spet druge s strašljivim vzorcem. Ko grem pod tuš, jih rešujem iz kabine, kajti tam stalno gori luč, ljudje se tuširajo in če pride vešča pod vodo, je konec z njo... Samo od preblizu je ni treba gledat.. Vprašaj se, kaj ti lahko naredi? Nič! Kaj pa ti njej?...

Mislim, da ti nobena stvar, kateri pošlješ pozitivna čustva, ne more in noče škodovati. Zelo občudujem veter in naj piha še tako močno, do danes se na vetru še nisem prehladila. Zaradi mene gre lahko čez cesto pred mano sto črnih mačk, ker bom očarana buljila v njih kako so čudovite in ker imam mačke rada, sploh ne verjamem, da se mi lahko kaj slabega zgodi... Netopir- kako mu je moglo biti, ko je prišel na svetlobo in se zgrudil na posteljo? Revež! Saj bi mene tudi kap, če bi nekaj priletelo noter in frfotalo! Ampak možicelj se mora hitro umiriti...

 

 

 

daisy

[Marsa]

Daisy - hvala za spodbudo. :>)

Ja - opazovala sem vešče - blazno so lepe - občudujem jih - vendar samo, če so pri miru. Če ne letajo. Ah, Daisy, da ne utrujam tule - ampak z veščami imam prav posebne zgodbe in dogodke. Uhh. Vse je preveč povezano, se bojim, da ne bi tule preveč zakomplicirala ali naložila. Vendar nekako, za oris: blazno se razumem z živalmi, neverjetno. Vedno imamo, ko se kam vselimo ali pridemo, osje ali kačje gnezdo nekje v bližini, na morju imamo vedno ravno to čast, da bivamo skupaj s škorpijoni in pajki in nenavadnimi kuščarji in večkrat sem videla bogomoljko - enkrat pa celo par in ju tudi pofotkala. Kuščarčka pa sem nekoč celo pobožala - kar je bilo povsem neverjetno - večkrat imam takšen stik z živalmi in se večkrat po 15 minut na svoj način "pogovarjamo". Celo zelo plašne živali se me ne ustrašijo. Ose pa vsako leto trumoma hodijo k nam pit - vsako leto na morju - sploh se jih ne bojim - poštekala sem, da so samo žejne.

Ne ustrašim se npr. kače (sem jo že srečala), škorpijonov, pajkov, miši, os... Ko pa se nekaj spreletava okrog mene in okrog moje glave, če ima to še petcentimetrsko telo in se vame celo zaletava ali je vsaj velika možnost za to, me spreleti srh, dobim mravljince in se povsem naježim. Zaradi njene popolne in totalne neartikuliranosti - to me v bistvu najbolj bega. In jasno - dobim nazobčano naelektreno auro - jasno, da jih vleče ravno name!!! :>))

Veš, pa čeprav je to pravzaprav fobija, pa me vseeno nekako zabava - še takrat sproti se zavedam, kako bedasto je, a vseeno je reakcija mojega telesa takšna.

Celo smilijo se mi, ker imam tak odpor... Vendar so zame tudi nekakšen "sel", kurir... Nekoč sva na morju videla prav posebno veščo (to je bilo ravno tistikrat, dan predtem, ko sem jaz pobožala martinčka na plaži pred več ljudmi, vendar se nikomur drugemu ni pustil pobožati, meni pa je celo obliznil jabolko, ki sem mu ga ponudila, ko sem pomislila, kaj pa, če je lačen, žejen...) - velika je bila kakšnih 8 - 10 cm (čeprav v postih -in tudi sicer- pretiravam, imam izreden občutek za mere ipd. vedno uganem, koliko centimetrov bi nekaj lahko bilo). Ko sem jo zagledala, me je minilo veselje do - biti na morju. Prav zares. Ne pretiravam. Nekako vse mi je padlo dol - ker je bila MOŽNOST, da bo od zdaj tisto tam kar naprej letalo. Še poklicati si nisem upala Mitje, ki je bil v baldahinu, jaz pa pred šotorom. Se mi je zdelo, če bom zavpila ali že samo poklicala, da bo vešča "pikirala" name. Bila je kot kolibri, nekako vrtela se je v krogu. Blazno lepa je bila - takšne še nikoli nisem videla. Črnordeča, s poudarjenimi simetričnimi vzorci, prelepa (vem, ker sem jo kasneje videla na WCju, ko je dala mir - seveda sem opravila po hitrem postopku, vsa naježena, in oddrvela nazaj v šotor, vznemirjena in na preži, kje da je zdaj)

Še Mitja je rekel: UHH! madonca! Rekla sem: to je bilo zagotovo znamenje. Pravi Mitja, ma ne bluzi, pač, velika vešča.. jaz razmišljam: nekaj se mi je hotelo sporočiti. Zakaj bi ta vešča, prelepa, iz svojih najintimnejših globin hodila strašit mene... Tudi vem, kako ona mene lahko vidi - histerično, belo, ogromno, bledo bitje.. To mi je celo duhovito, celo spoštujem jo - a se je vseeno bojim. In če je torej ta, sama kraljica med veščami, priletela k meni, zagotovo ni prišla kar tako. Samo za mene prestrašit se ne bi rabila ona matrati - nekako. :>)) To je zagotovo sign.

Bila je prazna luna.

Naslednjega dne sem pobožala martinčka, zapomnila pa sem si, da je švignil proti Zahodu, in to sem si takrat, ne vem iz katerega razloga, zapomnila, in se mi je zdelo zelo pomembno in zelo gud.

Ko smo prišli čez kakšen teden v Ljubljano, mi je mama malo tesnobno povedala, da je zalotila vlomilca, ki je sredi centra Ljubljane v petek opoldne vlamljal k njej v stanovanje. "Na srečo ga ni videla, ne ve zakaj, ampak še dobro, da ni bilo eye-contacta", na policiji pa so ji rekli, da še dobro, da je prišla domov takrat (nekaj ji je reklo ali je nekaj pozabila, domov je pravzaprav prišla slučajno), ker bi kasneje, ko bi on bil že notri, posegel po bogvekakšnem ukrepu oz. sredstvu. Oblečen je bil povsem v črno - takoj sem dobila asociaocijo - kot kakšna vešča. To se je zgodilo na prazno luno.

 

Tako da - vprašanje je, ali je moj strah vedno slab ali v tem smislu "neutemeljen"... Kajti lahko je recimo tudi obrambno sredstvo, meni npr. pa se je nekaj razodelo s tem - uporabljam te simbole, in če mi vešča pomeni to, potem tudi simboliko njenega pojavljanja jemljem tako.

Ker jo spoštujem, občudujem in pustim pri miru, se mi zdi okej.

Moji zavezniki so škorpijoni in kuščarji.

Aja - tistega leta sem prebrala vsega Castanedo, ravno na teh počitnicah, pa je morda kot zanimivost komu (ki je prebral in se spomni) še dodaten poprček: nekako se je "ujel", znašel, sam od sebe, po nekakšnem odštekanem naključju, sprešan med prva dva lista, komar!! Kdor je prebral Učenje pri don Juanu (vsaj prve 4 knjige), se morda spomni, da je bil ravno komar ključni moment v enem od stanj, ki jih opisuje Castaneda v tej drugi knjigi).

Preveč naključij za tisto eno samo naše 14-dnevno morje - povsod pa so bile zraven tele živalce...

 

Marsa

[onewa]

Castaneda piše tudi o vešah, čež da so posebna znamenja, če se ne motim..

Moj strah ali bolje strahovi pa so bolj stalni..strah me je vožnje z avtomobilom po neznanih poteh, vedno doma večkrat preverim ali je ugasnen plin oz. elektrika na štedilniku. Gledam in nekako ne vidim... in ponavadi zvečer spet iz postelje vstanem in grem preveriti, če so vrata zaklenjena. Razmišljala sem že, da bi se prepustila kakšnemu regresoterapevtu, vendar me je tudi tega strah...Do nedavnega najbrž tudi takole preko foruma ne bi upala 'razkriti' svojih strahov, morda pa sem se končno začela soočati s sabo... Prebrala sem že ogromno knjig na to temo, deset let bolj ali manj intenzivnega branja, doživljala vse sorte tragedije, vendar sem vse reševala preveč razumsko, nekako razumela sem, kaj mi je storiti, vendar v srcu nisem začutila spremembe in preveč sem premlevala v glavi, namesto da bi bila bolj aktivna...

[Marsa]

...Do nedavnega najbrž tudi takole preko foruma ne bi upala 'razkriti' svojih strahov, morda pa sem se končno začela soočati s sabo...

Mislim, da si na zelo dobri poti, Onewa... ;>)

 

... Prebrala sem že ogromno knjig na to temo, deset let bolj ali manj intenzivnega branja, doživljala vse sorte tragedije, vendar sem vse reševala preveč razumsko, nekako razumela sem, kaj mi je storiti, vendar v srcu nisem začutila spremembe in preveč sem premlevala v glavi, namesto da bi bila bolj aktivna...

 

Razumevanje sebe in tudi samokritičnost je zelo velik korak na poti osebne rasti, smisel za humor na svoj račun pa lastnost, ki ni dana vsem. Bodi vesela, da premoreš oboje!

 

Zelo dobro razmišljaš - zdaj pa tako še deluj - to je vse, kar ti je potrebno.

 

 

Marsa

[pokowc]

Ja kje je pa ta Kdo, kje stanuje? kje se ga da kupiti?

 

strašimo le sebe!

 

think blue~

 

sirove luknjice mehurčki od radenske:)

 

strah je le tvoj izgubljeni Jaz .

 

sprijazniti se je treba z Drugačnostjo!! to je vse .

 

 

pokowc

[freak]

Govorite samo o socialnem strahu, kaj pa o strahu pred neznanim? Naprimer nenavadne izkušnje, v katere te razni ljudje celo življenje prepričujejo, da niso možne, potem pa se zgodi? Znas o tem tud kaj povedat ? Socialni strah sploh ni strah, je stiska;D Pravi strah se pojavi v kriticnih situacijah, ko je ogroženo življenje (morda)

 

Be open-minded...

[Marsa]

Govorite samo o socialnem strahu, kaj pa o strahu pred neznanim? Naprimer nenavadne izkušnje, v katere te razni ljudje celo življenje prepričujejo, da niso možne, potem pa se zgodi? Znas o tem tud kaj povedat ? Socialni strah sploh ni strah, je stiska;D Pravi strah se pojavi v kriticnih situacijah, ko je ogroženo življenje (morda)

 

Govorila sem tudi (in na začetku predvsem) o strahu za življenje.

Neznanega pa me ni strah.

 

 

Marsa

[freak]

Nisem govoril o neznanem strahu... Ampak o strahu pred neznanim...

 

Be open-minded...

[freak]

Aja Marsa sorry, mal sem narobe prebral;) Ce te neznanega ni strah, sem ti rahlo nevoscljiv;) Potem se lahko mirno odpravis raziskovat neznano...

 

Be open-minded...

[Marsa]

No, zdaj si vmes ugotovil, da mi ne rabiš biti nevoščljiv. ;>))

Sem ti že v "Čudeži-h" odgovorila...

 

 

Marsa

[Anatha]

Jaz sem ze celo zivljenje polna raznih strahov. Razumsko jih nisem mogla nikoli odgnati ali premagati. Nekaj casa sem se obupno borila proti njim (predvsem tistemu fizicnemu izrazu strahu, kateremu ne vem prav vzroka - stiskanju zelodca), vendar so bili prej hujsi in vecji kot da bi jih odgnala. Potem sem se pa nehala boriti proti njim in sem jih dopustila, zacutila in nezno odpustila od sebe, prosec vesolje, naj jih pretvori v ljubeco ini zdravilno energijo. In uganite, kaj se je zgodilo...ni me vec tako pogosto strah in ko me je strah, je strah dosti manjsi.

 

Anatha

[pokowc]

menim, da Nam Strah mora ponagajati˝˝,da se Zavemo Kaj smo in Kaj nismo.

Ko ga spoznamo, smo ustvarjeni za Moderni strah ..

 

pokowc