STRAHOVI

[principesa]

Strah nam lahko zablokira psihično in vegetativno dimenzijo, vendar imamo duhovno svobodo se zoperstaviti se temu strahu. Človek navzlic temu strahu ostane svoboden. Ne moreš bežati od straha ali se zaradi njega odločat za dobro. Niti vzgoja ni odločilna, kajti vsakdo se v duhovni dimenziji lahko navzlic željam staršev odloča samostojno. Svoboda na duhovni ravni našega bivanja ne more biti nikoli vezana, ne-svobodna. Bit duha je vedno svoboda, pravi Hegel in Berdajev. Notranja svoboda človeka biva globlje od psihičnih in čustvenih doživljanj ter podzavesti. Na naši psihični ravni ta svoboda ne obstaja kot taka, vendar pa je duhovno možna in resnično v vsakem človeku obstaja. Ne smemo reducirati duhovno na psihično, ne mešati duha s psiho,kakor to dela determinizem( nauk, da je vse vnaprej določeno, torej ni proste volje), ki s tem briše svobodo.

Resnično živimo takrat, ko se odločimo za tisto kar spoznavamo kot dobro, ko gremo po poti tega da to tudi počnemo.

Naše spoznanje nam kaže smer za katero bi se bilo potrebno odločiti, vendar pa se običajno naša volja na odloča za to smer. Nastane notranji boj, konflikt,strah..... Tako v nas nastane tesnoba, muka, občutek krivde, nesmisla in eksistenčnega nazadovljstva. Ustvarjeni smo po zakonih Stvarnika, ki nam jih je vstavil v našo dušo. Upiranje tem zakonom Duha v nas ljudeh to povzroča nemoč, nesposobnost ,strah in nemir. Tako je izvorna kal bolezni«položena« v naše življenje.

Svoboda in zdravje je v sprejemanju Božanske volje. Nesprejemanje Božanske volje, torej večni strah pa nas pelje v omejenost lastne volje in v bolezen.Tisti, ki izbere pot s strahom, potuje z bojaznijo, in četudi doseže moč, denar in ugled, ga ta pot slabi, ker sta strah in skrb naša največja sovražnika.Vedno in brez izjeme prinašata slabo in nezaželjeno, ker oba izhajata iz naše miselne predstave,da oba obstajata in zato nas lahko napadeta...

[Kabalist]

Strah je velik sovražnik človekovega duševnega in telesnega zdravja. Strah je eden večjih generatorjev stresnih agensov.

[Izraz]

Vsi strahovi imajo korenine oz. so strah pred smrtjo, torej pred življenjem.

 

Jaz sem pred kratkim prišla do korenine strahu vseh strahov, nisem vedela da je to v meni bilo, grozno, grozno.

 

Najprej se je pokazalo kot strah pred smrtjo, kasneje pa kot strah pred življenjem. Logično.

 

Ker te je strah da boš umrl, te je strah sploh živeti. Pretresljivo spoznanje, ki ga pred to izkušnjo nisem sprejemala. Trdila sem, da me ni strah umreti, da me je samo strah živeti.

 

Potem sem zapadla v fazo (ki je bila skoz v meni skrita) in sem občutila totalno zaničevanje življenja, zemlje, ljudi. S tem sploh nisem vedela kaj naj. Nič. Samo sovražila sem vse. To je bilo včeraj. Totalen odpor do vsega kar je, tu. Logično tudi do sebe, tu.

 

Imam občutek, da sem se vse življenje slepila pred tudi temno stranjo vsega, ki neizpodbitno tu na zemlji je. Jaz sem občutila v svojem življenju veliko tega. Prav zaradi tega, mi ne gre vse to skupaj.

 

Izgleda da bo res nekaj na tem, več svetlobe odkriješ, poleg tega dobiš prav toliko teme.

 

Zanimivo je to, ker sem pričakovala, da bolj ko bom na sebi delala, bolj bom občutila samo svetlobo, veselje,...pa to ni res.

 

In sedaj imam novo izkušnjo. Trdila sem da je življenje lepo, sedaj to popravljam. Življenje je oboje.

 

Mogoče bom spremenila pogled čez čas. Vem, da to temo ki občutim, ne morem odstraniti, kot nek vzorec. Edino kar mi preostane je da jo probam sprejeti z neko odpuščajočo ljubeznijo. Verjetno. Sem še v procesu.

[Alan_New]

Jaz sem pred kratkim prišla do korenine strahu vseh strahov, nisem vedela da je to v meni bilo, grozno, grozno.

 

Najprej se je pokazalo kot strah pred smrtjo, kasneje pa kot strah pred življenjem. Logično.

 

Ker te je strah da boš umrl, te je strah sploh živeti. Pretresljivo spoznanje, ki ga pred to izkušnjo nisem sprejemala. Trdila sem, da me ni strah umreti, da me je samo strah živeti.

 

Potem sem zapadla v fazo (ki je bila skoz v meni skrita) in sem občutila totalno zaničevanje življenja, zemlje, ljudi. S tem sploh nisem vedela kaj naj. Nič. Samo sovražila sem vse. To je bilo včeraj. Totalen odpor do vsega kar je, tu. Logično tudi do sebe, tu.

 

Imam občutek, da sem se vse življenje slepila pred tudi temno stranjo vsega, ki neizpodbitno tu na zemlji je. Jaz sem občutila v svojem življenju veliko tega. Prav zaradi tega, mi ne gre vse to skupaj.

 

Izgleda da bo res nekaj na tem, več svetlobe odkriješ, poleg tega dobiš prav toliko teme.

 

Zanimivo je to, ker sem pričakovala, da bolj ko bom na sebi delala, bolj bom občutila samo svetlobo, veselje,...pa to ni res.

 

In sedaj imam novo izkušnjo. Trdila sem da je življenje lepo, sedaj to popravljam. Življenje je oboje.

 

Mogoče bom spremenila pogled čez čas. Vem, da to temo ki občutim, ne morem odstraniti, kot nek vzorec. Edino kar mi preostane je da jo probam sprejeti z neko odpuščajočo ljubeznijo. Verjetno. Sem še v procesu.

Zelo lepo in stvarno si to opisala. Življenje je oboje, seveda. Tu mimogrede tiči tudi past tistega t. i. "pozitivnega mišljenja", ker ti zamegli um in ne moreš več videti dejstev -- stvari takih, kot so.

 

Globlje ko smo v svetlobi, večji je lahko napad teme. Je preizkušnja koliko smo dejansko napredovali ali pa smo si vse skupaj izmislili.

[Kabalist]

...Življenje je oboje...

Se strinjam. najbrž si ugotovila (pa ne samo ti), da te strah ohromi. Strah je del nezavednega in kot takšen je kot utež na nogi. Nekje sem že napisal, da se je potrebno s strahom soočiti s pomočjo pozornosti. Na duhvnih vajah, katere sem pred leti vodil, sem videl, kakšne oblike strahu ljudje nosijo s sabo. Večina strahov ima skupen temelj - nepopolno razumevanje namena egozavesti. Tvoj opis je lepa ilustracija tega.

Zdravilo?

Treniranje pozornosti. kakor hitro vzpostaviš zavestno komunikacijo s sebstvom, pridobiš subtilne instrumente za obvladovanje pozornosti, ki pripelje do prepoznavanja. S prepoznavanjem pridobiš modrost, ki energijo strahu preoblikuje v koristno zavestno energijo.

[Guest sheboom]

Kje so meje med sfero javnega in sfero zasebnega?

Ni več vidno tega preskoka, vse kar je, je samo zavedanje, da je včasih bilo drugače kakor danes. Satisfakcijo si vsakdo razlaga drugače, čeprav jo lahko dobiš le z vero v nekaj, kar to zadoščanje ustvari. In vero skorajda moraš imeti, da ne doživljaš vse obstojajoče fobije...in s tem se moj razum zamegli (?). Skok iz ene pozicije v drugo ustvarja verjetnost v uspeh, a strah pred njim. Strah pred korakom v verjetnost, da se bo zgodila v nekem smislu zasrana oziroma neuspela. In tukaj se pojavi ozračje, ki neuspeh porine v javno, čeprav želja v posamezniku želi v zasebno. Javnost te zatira, kar te vleče v ateizem in uživaštvo, ki ti lahko samo škodi.

Popravljeno 25. oktober 2006 -> sheboom

[anarhist]

Ateizem in uživaštvo škodi?

[Guest sheboom]

Pretirano, ja.