Kako ga preboleti in začeti Živeti?

[tinka]

 

daj si duška...!

[Kaur]

ja... ko te enkrat tvoja explozivnost udari tam kjer najbolj boli, takrat se zacnes zavedati in kontrolirati!!! Kar pa je konec koncev najbolj vazno!!! Ha mi je rekla babica vsaka sola nekaj stane....

 

Tako da punce/ fantje jezik za zobe, 5x globoko vzdihnt pa bo vse veliko lazje/ lepse.....

 

Lalala

[Vseeno]

da malo osvežimo temo s svežo krvjo...

 

tut jaz sem mela tipa, pa se je zgodilo nekaj, kar mi je dalo malo mislit, tako da sem spoznala, da je življenje kratko.

vsekakor sva šla z bivšim že tako skozi neko precej časa trajajočo krizo, ki se je v končni fazi končala tako, da sem ga prevarala. zgodba se sicer ni dolgo vlekla, ker sem videla, da se je z moje stvari do njega nabralo že veliko navlake in spoznala, da je bolje narediti rez... da bi bilo vse drugo le še podaljševanje agonije...da bi drug drugega lahko le še bolj prizadela.

kmalu za tem mi je umrl nekdo, ki mi je bil zelo blizu. in na pogrebu sem pomislila, da on ne bi hotel, da se kisam in smilim sama sebi.

 

tega se bolj ali manj skušam držati, čeprav včasih pridejo trenutki, ko bi se najraje zabubila v posteljo in nikdar več vstala. kako jih prebrodim?

preprosto. zjutraj vstanem in grem v službo. in se skušam nasmejati kadarkoli le dobim priložnost za to. skušam se zavedati, da je naš čas omejen in zato dragocen. in da vse mine... tudi bolečina... ne skušam se ji postavljati po robu, ker vem, da sem proti njej nemočna... in če se ji upiraš, ne boš dosegel nič drugega, kot odložil usodni trenutek, ko te bo končno ujela. zato ji pustim da me preplavi in se zjokam kot dež...in počakam dokler ne mine... ključna beseda je ponižnost... ki je za moj ego kar hud zalogaj...ampak se navaja(predvsem zato ker nima izbire)

torej-vsak dan sproti...tako kot vsi...

 

Neruda je imel prav: tu in tam in v presledkih, bi bilo treba iti v kopel smrti...

nikomur nočem solit pameti... ampak C'est la vie

[Antoninus]

Večina ljudi spominja na gosenice - partnerja ne izpustijo prej, preden ne zatipajo novega, tako kot gosenica list.

[Liu]

kako ga preboleti in zaceti ziveti??? Zelo tezko.... dokler casa se ne vzames v roke in si ne reces, da je tega dovolj!!! Ni lahko, ampak gre....

 

Vsakic, ko pomislis nanj, ne misli na to kako sta se imela lepo in kako ga imaš še vedno rada. Ampak pomisli na to, zakaj se je veza končala.... Če bi bilo v vezi vse vredu, bi bila še vedno skupaj, mar ne?

 

In večkrat, ko si prikličeš to v spomin, lažje bo.... Čim manj se ozirati na preteklost, ampak gledati v prihodnost....

 

Jojj sam kako sem jest lahko tko pametna, sama se pa mucm z istimi stvarmi..... poskušam, nekako ratuje, vendar tudi ne vsak trenutek se pravi bodimo močni

[Cookie]

da malo osvežimo temo s svežo krvjo...

 

tut jaz sem mela tipa, pa se je zgodilo nekaj, kar mi je dalo malo mislit, tako da sem spoznala, da je življenje kratko.

vsekakor sva šla z bivšim že tako skozi neko precej časa trajajočo krizo, ki se je v končni fazi končala tako, da sem ga prevarala. zgodba se sicer ni dolgo vlekla, ker sem videla, da se je z moje stvari do njega nabralo že veliko navlake in spoznala, da je bolje narediti rez... da bi bilo vse drugo le še podaljševanje agonije...da bi drug drugega lahko le še bolj prizadela.

kmalu za tem mi je umrl nekdo, ki mi je bil zelo blizu. in na pogrebu sem pomislila, da on ne bi hotel, da se kisam in smilim sama sebi.

 

tega se bolj ali manj skušam držati, čeprav včasih pridejo trenutki, ko bi se najraje zabubila v posteljo in nikdar več vstala. kako jih prebrodim?

preprosto. zjutraj vstanem in grem v službo. in se skušam nasmejati kadarkoli le dobim priložnost za to. skušam se zavedati, da je naš čas omejen in zato dragocen. in da vse mine... tudi bolečina... ne skušam se ji postavljati po robu, ker vem, da sem proti njej nemočna... in če se ji upiraš, ne boš dosegel nič drugega, kot odložil usodni trenutek, ko te bo končno ujela. zato ji pustim da me preplavi in se zjokam kot dež...in počakam dokler ne mine... ključna beseda je ponižnost... ki je za moj ego kar hud zalogaj...ampak se navaja(predvsem zato ker nima izbire)

torej-vsak dan sproti...tako kot vsi...

 

Neruda je imel prav: tu in tam in v presledkih, bi bilo treba iti v kopel smrti...

nikomur nočem solit pameti... ampak C'est la vie

zelo lep post je blizu mojemu razmišljanju

 

Aha, za one iz pistole

LOL, Mantis, ti ga pa pihneš

[Cookie]

Varanje je blizu tvojemu razmišljanju. Cookie tle si me pa mal razočarala, kje je tista Cookie ki je imela rada sadne sladolede, piškote,trdne zveze

Aha, KJE TOČNO si videl, da je varanje blizu mojemu razmišljanju Citirala sem cel post, ker se mi zdi lep. Mojemu razmišljanju pa je blizu 3. odstavek "...tega se bolj ali manj..."

 

In NE, ne maram sladoleda, še posebej pa ne sadnih :xx!:

Za piškote bo pa kar držalo, no pa tisto o trdoti v zvezi tudi

 

Porny, površen si postal