In memoriam

[Mick]

...fin post za razmislek Amis. Men se zdi, da zadnje čase velikokrat "počnem to kar nisem jaz, premal pa se posvečam temu kar sem". Upam, da bom to konkretno spoznal, ne samo sem pisal in pa da bom imel priložnost uresničiti vse ali pa večino tega kar še nisem in ob tem bil in ostal JAZ. Še smo tu, vse šanse še imamo..... Razen do tistih, ki jih več ni.

[Milf]

hvala vsem

[Amis]

...zato pa je pomembno, da stvari uresničimo in izvedemo, da bo vednjo manj tistega, česar ne moremo več...

[lia]

....umrl sodelavec....v petek odšel....rad popil, kaj dobrega pojedel in rad ženske lepe kdaj poljubil.....

 

 

....slabo se je počutil, so ga zdravniki pregledal...so rekli pljuča so okay, jetra so okay....odnesel ga je na drugo stran kostni rak....tak na hitro .....še v sredo je klical, naj mu prinesemo malo terana....

 

Nismo mu prinesli terana, je prej odšel....

 

Pa kaj je zdaj to....vsi odhajajo...kar tako brez slovesa...

 

 

Pa zakaj pri vragu mu nismo odnesli malo terana?....

[Mick]

Ja. Neki čudni časi, v bistvu se pa to ves čas dogaja, sam se bl zavzamemo in čutimo, ko se nekomu, ki je nam bliže :o|o: . Eh, brez veze.

[aakhut]

 

moj prijatelj (umrl zhe pred leti) znan novinar (chrna kronika) ima na grobu napis:

VSE ZHIVLJENJE SEM BIL ZDRAV...........SEDAJ PA TOLE

 

666 zlomkou....tralala

[Marsa]

Amis,

sama tudi podobno razmisljam...

 

Lia -

tudi meni je zal, da si revez se ni mogel privosciti kozarcka terana.

 

Pred casom smo na dolenjskem pospravljali vinograd, ko so klicali iz bolnice tega nasega prijatelja, ki smo mu pomagali v vinogradu, ces da naj pridejo po oceta v bolnico... so bili prav slabe volje, ces kdo bo pa zanj skrbel, ker je bil v bistvu priklenjen na vozicek oz. posteljo, skoz potrebna nega, ti pa so tudi sami bili vsi nekaj bolni, tud zato smo mi prisli pomagat, skratka in je bilo ful slabe volje.

potem so ga zadrzali v bolnici, rekli pa so, da si blazno zeli temnega piva, da je rekel, se en krigl temnega pira hocem spit pred smrtjo, pa mu niso smeli pretihotapit..

No skratka, zelo kmalu potem je umrl.

Ko smo se videli in sem izrekla sozalje, sem trapasto vprasala in jih z vprasanjem prizadela - ali je dobil svoj temni pir?

Ni ga dobil... so rekli s solzami v oceh...

Jaz sem izpadla nepremisljena, zijalasta, vendar najprej sem pomislila na to, ali je cloveku bila izpolnjena pravzaprav zadnja zelja...

 

Aakhut, ja, saj.

[Buddha]

Pa zakaj pri vragu mu nismo odnesli malo terana?....

HEJ, še vedno lahko poliješ tisti obljubjeni Liter vina na-v grob, kajti to popije zemlja in potem na njega, to ponovi nekak vsak let,dokler spomin ne bu več tak aktiven

[Buddha]

VSE ZHIVLJENJE SEM BIL ZDRAV..... ..SEDAJ PA TOLE

[Marsa]

saj res, cez tocno en teden bo obletnica ocetove smrti, 4. se mi zdi ze.... je na takem lepem placu pokopan, ful je imel rad slovenijo (pa kje vse ni zivel!), no zdaj pa tu pociva v idilicni vasicki, res je lepo tam.

Bom sla na izlet tudi letos najbrz, ne maram 1. novembra lazit (tedaj bom sla pa najbrz na dolenjsko, peljat mamo na grob njenih starsev in torej mojih starih starsev in nekaterih drugih sorodnikov), samo to grem zaradi mame, pa pac peljem jo, zato v glavnem)...

Lani pa nisem sla na ocetov grob na datum smrti, pac pa na rojstni dan - 3. junija.

[Buddha]

.IN GA NI VEČ

http://24ur.com/naslovnica/popin/20041011_...7288.php?Rxn=10

http://24ur.com/media/images//large/Sep2002/2015165.jpg

[Piko]

V spomin na Nike

 

Spomladi so minile 4 sedemletke, odkar si se rodila.

 

1. sem naredil vse, kar sem mislil, da lahko storim zate. In malo tudi zase.

2. sem poskušal krmariti tako, kot sem mislil, da je tudi zate najboljše. In ne samo zame.

3. sem naredil tisto, kar sem mislil, da moram storiti zate.

4. sem mislil, da zate ne znam nič več narediti. Da padaš v brezno, v katerega bi lahko potegnila tudi druge. Si se tudi sama ustrašila tega in zato četrte sedemletke nisi v celoti preživela? Je bilo doživljanje tega sveta zate prevelik pekel?

 

1. Lep otroček, ki so ga hoteli vsi, in vlekli eden od drugega.

2. Punčka, ki so jo odrasli kar naprej podajali eden drugemu.

3. Prijetna a zahtevna pubertetnica, katere življensko pot so ji nenehoma določali odrasli.

4. Skrb zbujajoča mlada gospodična, ki je niso hoteli razumeti in ki je nisem povsem dobro mogel razumeti tudi sam. In nihče ji ni znal pomagati, tudi sam ne.

 

Na marsikaj sem jih opozarjal vsako od sedemletk, pa me nihče ni hotel poslušati. Poslušali so (tudi sam sem kdaj) le sebe in svoje cilje. Preveč neopazno je šlo mimo tebe, ko sem te kdaj vseeno razumel. Vedno sem ti bil pripravljen pomagati, a samo pri stvarih, ki sem jih znal. Žal sem zadnja leta pobudo prepuščal zgolj tebi.

 

Veliko jih ne razume, v kako težkem položaju si bila in zakaj. Če zaobjamem tvoje življenje celovito, se vsak od nas lahko veliko nauči iz tega, ne samo v razumevanju drugih, tudi razumevanja samega sebe. Poskušam se spomniti, katere stvari so te veselile in jih nisi mogla početi, pa so bile dobre, poskušam izživeti tiste situacije, ki bi jih rada, pa jih nisi smela, meni pa je to možno.

 

V tebi je bil večji umetniški talent kot pri tvojem učitelju, pa je bilo merodajno samo njegovo mnenje,

večje razumevanje življenja kot pri tvoji učiteljici, da je njeno mnenje prevladalo.

Predvsem si imela pa preveč učiteljev in učiteljic.

 

Hvala ti za vse lepe trenutke, hvala ti za lep odnos,

oprosti mi za vse, kar sem ti namenoma ali nenamenoma v življenju storil slabega,

hvala ker sem ti lahko kdaj kaj poklonil in hvala ti za najlepšo sliko, ki si jo narisala.

 

Pa saj veš, da pri meni na svoj način živiš dalje. Pa obišči me še kdaj!

[Sati]

[Marsa]

 

[Ksenia]

in žalost povezuje srca....

[Mick]

Nike , Piko

[Maestro]

PIKO-

[coccinelle]

Vsakič, ko pokukam v tole temo, zasledim nekaj novih izpovedi

Izgleda, da v je tem norem času vedno več ljudi deležnih izkušnje slovesa... izgube najbližnjih... najbolj boli, ko se poslovijo mladi... ko smrt iznenada zaseka globoke rane v srca preživelih...

 

Lia

Piko

 

 

Amis lepo napisano

[Mick]

Dragi moj prijatelj. Vedno več indicov kaže na to, da si naredil samomor, kar me je zelo razžalostilo. Spoštujem takšno tvojo odločitev, čeprav je ne odobravam, pa vseeno, a nisi mogu prej prit mal okol ? Mogoče, mogoče, pa bi ti lahko pomagal spremenit tvoj zadnja leta precej črn pogled na svet, nama je že kdaj prej uspelo. Ah.....

[Trinity]

Vsem ki ste izgubili tiste, ki so vam bili blizu srca vam izrekam soželje in želim, da bi bila bolečina čim blažja!

[Piko]

Borisu Z. v spomin

 

Petek petnajstega oktobra. Rekord! Natankal sem natanko za 13 jurjev. Katera pumpa? 6 (in 7 obenem). dasta skupaj 13 ...

 

Spomnil sem se, da je že več kot 13 let, ko si ustavil srce. Do kolen si prišel iz vode, se kot za šalo prekucnil vznak v vodo, pa te tudi zdravnik, ki je bil prav na kraju, ni več mogel oživeti. Jasno, da niti ti ustavil srca. Tvoje srce je bilo veliko, imel si ga za vse druge, tudi zame. Srce se ti je ustavilo, čeprav si imel življenje rad. Ravno v kristusovih letih... Takrat, ko sem se prebijal skozi življenje iz meseca v mesec in celo iz dneva v dan, sta mi bili dve leti razlike v letih nepojmljivo veliko.

 

Bil si dober prijatelj. In z leti si postal še boljši, najboljši. Kakšna da so moja merila za najboljše prijatelje? Težko ti povem, ker jih z leti še dopolnjujem, preverjam in spreminjam. A v tvojem primeru ne more prideti več do kakšnih sprememb...

 

Po mojih občutkih si mi tudi po fizični smrti vseskozi blizu in tvoje ideje, (lahko morda celo novejše, kaj vem) se znajdejo v prenekateri moji misli. Pa tudi tvojih preprostih skrivnosti se še vedno učim. Verjetno pa sem tudi s tvojim nefizičnim bistvom, ki se je venomer znova porajalo v mojih mislih, pomagal prebroditi neka težka leta.

 

Boris, hvala - in še kar tako naprej!

[nataly]

Me kliče zadnjič sodelavka:

A veš, da je Kristijan umrl?

 

Kristijan je bil naš bivši sodelavec. Kul, mlad dečko..vse kul..razen zapomnil ni ničesar. In po pol leta mi popustijo živci: Ja, kako si lahko tako glup? Samo enter stiskaš pa boš skoraj na koncu Zatem še izvemo o nočnih oz. dnevnih pohodih..ko ga je nekaj prijelo je pred vrata nastavil stol - ključev ni imel - in odšibal za dve uri...folk pa ga čakal...pri odklenjenih vratih..z vesem kešom in štempli...Potem pozabi vrečko...s čudno vsebino..enkrat dvakrat... Takrat je bila še marihuana...Zaradi mene bi lahko bile travniške rožce In ko je naredil pravi kaos...so ga odpustili.

Tip ni bil niti užaljen - je rekel - sem bil prepričan, da bom že zdavnaj letel..

 

Potem sem ga videla še nekajkrat - takrat še živeli v mestu in dečko se je v naši bivši ulici redno srečeval s preprodajalci...kakorkoli...

Potem nadaljeval s trdo...in pred štirimi dnevi so ga našli mrtvega. Prevelik odmerek. Star 27 let..

 

Uboga duša. Upam, da boš tam nekje našel mir. In jasno zavest.

 

Hmm..po čem se ga spomnim?? V bistvu sem bila skoraj vedno jezna nanj...tako nezrelo in popolnoma brez čuta odgovornosti. Fučkalo se mu za vse...ampak včasih sem se mu pa nasmejala.

In nihče od nas mu ni poskušal pomagat..starši si do zadnjega zatiskali oči..in se izgovarjali na prometno, ki jo je nekoč imel...mah...ne vem. Škoda v glavnem.

[Piko]

Draga Janja!

 

Sploh se nisem zavedal, da je pravkar (no, ja, 18. oktobra) minilo že 11 let, ko si izpeljala skrbno načrtovan izlet v neznano. Vedno se si mi zdela polna energije, čeprav si sama trdila drugače. Tudi za tvoj zadnji izlet si zbrala veliko več moči, kot bi jo bil zmogel marsikdo drug. A tudi po tolikih letih ne vem pravega vzroka. Kaj je bilo tako težkega, da nisi mogla več prenašati? Samo sebe ali nas? Če si mislila, da si bila krivična do nas, kje pa – gotovo pa si bila do sebe. Ampak sedaj to veš, pravim ti zgolj zato, da vidiš, kako vem tudi jaz. Danes ne bi bila stara nič manj kot jaz, danes tudi si stara toliko kot jaz. Z menoj se stara tudi misel nate. Vendar staranje ne sme pomeniti pozabe. Prav tolikokrat se spomnim nate, kot če bi se odselila na drugi konec sveta. Na nek način so dimenzije med nama neizmerljive le zame, a tvojo prisotnost se da kdaj pa kdaj začutiti, če le hočem in zmorem.

 

Vedela in prebrala si več od mene, pa ti to ni pomagalo. Ali pa to pomaga meni, ker česa ne vem, kdo ve. Živa boš toliko, kolikor bomo oživeli spomin nate. A ne s kakim samopomilujočim tarnanjem za teboj, ampak z oživljanjem lepih in dobrih misli, ki si jih tudi imela polno, le da jih morda sama niti nisi opazila. Čeprav je sedaj tvoj dom ogromno vesolje, poišči delček tega svojega doma tudi v mojih svetlih mislih.

 

Ali sem ti sploh dal, prijateljica, kak poljub? Takrat se mi to ni zdelo pomembno. Danes pa … še je čas … tule imaš enega vesoljskega

 

Iztok

[stankaa]

Za Vas,

žal mi je, da nisem prej ukrepala, bila sem prepričana, da ste bolezen premagali, da boste kmalu spet tu. Nevenka danes smo v mislih z vami.

[Piko]

Dragi Tomaž!

 

V sredo, 29.12.2004 sem ugotovil, da nekaj dni ne bom mogel v gore ...ti si pa lahko šel ... žal.

 

Doma poslušam odlično glasbo in včasih premišljujem, ali je bilo treba.

Ali je bilo teba dati toliko denarcev, da lahko uživam v glasbi. No, to vsaj ni smrtno nevarno.

 

Starejši, kot sem, bolj mi narava jemlje dih. Dobesedno in v prenesenem pomenu.

Koliko ob tem vsakič tvegam, malo ali veliko? Prav nič?

Čeprav sem si gleženj izvil vedno le na ravnem ali Šmarni Gori, nikoli v gorah.

 

Gore so pozimi del zasnežene narave; dvojno opojne.

Le kaj sproži v naz plaz, ki nas venomer odnaša v gore, sorodne svetove?

 

Tom, za teboj ostaja žalost in sočutje s tvojimi najbližjimi.

In pa še mala prošnja za milost do nas, ki še iščemo ali čutimo ljubezen do gora.

 

Iztok

 

(Spletna poobjava iz Dnevnika)