Priznam in odvržem!

[daisy]

Luknji in sebi priznavam, da me je globoko v sebi strah, da se še nisem pozdravila in da se mi bo ponovilo.. Ta strah bom vrgla v luknjo: ČOF! Je že noter!

Noter mečem tudi mojo požrešnost, ki me po vsakem uspešnem hujšanju neizogibno počasi pelje po kilah navzgor... Odvisnost od hrane. ČOF!

Super!

 

daisy

[pokowc]

priznaj si, da si požrešna še kje __

Ali omejuješ okolico s takim početjem ?

Povem pa ti, da ni vse (javna)beseda, potrebna je Vzdrževana Moč.

vztrajanje, vzdržni interes!

VOLJA!

 

 

 

 

pokowc

[daisy]

Ne vem, kje bi bila še požrešna.. mislim, da nisem. Saj tudi pri hrani nisem prav požrešna, se ne bašem (nimam bulimije ali kaj podobnega),le na splošno preveč jem.

Tudi ne omejujem okolice, prav nasprotno, mislim, da sem se sama pustila predolgo omejevat od okolice in imam da sedaj, ko sem to spoznala, več notranjega miru in manj potrebe po hrani kot tolažbi- za ljubezen, varnost, sigurnost ali kaj vem kaj sem še iskala v njej. Malo je pa tudi privzgojeno- pri nas doma je mama rada dobro kuhala in mi smo radi dobro jedli..

Moja bolezen pa ni povezana s hrano- čeprav je verjetno nastala zaradi enakih psiholoških vzrokov kot želja po hrani.

Volja,ja. Vem.

Jo kje prodajajo ali dajejo na recept?

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

daisy

[JANKA]

Daisy, česa ti manjka na kakšnem drugem področju, da se zatekaš k hrani? In se ukvarjaš z mislimi o bolezni...

Če izhajam iz svojih problemov, mislim, da je tudi pri tebi pomanjkljivo predvsem zaupanje vase, prepričanje, da si sama sebi dovolj in najboljša družba. Jaz se trudim vsak dan odkriti kaj lepega na sebi, se razveseliti pogleda v ogledalo in ko mi vsaj malo uspe, se ostale (moreče) misli kar umaknejo. Čimveč lepih trenutkov!

[daisy]

Ja, Janka, imaš prav. Tega mi manjka, Sem pa že ogromno naredila na tem področju in sem kar malo ponosna nase, čeprav se moj pajac še gunca (večkrat uporabim prispodobo tistega pajaca, ki ima v riti utež-ko ga uzdrmaš, se zagunca in moj se vedno hitreje umiri. Se pa še zagunca, včasih prav krepko. A resda vedno manjkrat.

Manjka mi ljubezni od drugih- pravzaprav ne od drugih- ljudje okoli mene me imajo prav radi. Nimam urejenega partnerskega odnosa, kar mi sesuva samozavest. Mislim, da mi je vesolje dalo nalogo, da uvidim, da ljubezen prihaja tudi od drugje- iz mene same-zame, od naših višjih bitij, ki skrbijo za nas, da moramo poskrbeti zase sami.. Kot si napisala- ugotobiti, da si sam sebi dovolj in najboljša družba. Verjamem, da ko to resnično začutiš, se pozitivno odvije tudi vse ostalo. Delam na tem, ampak saj veš- to ne gre čez noč.

Kar se tiče moje bolezni, sem ji lahko hvaležna, da me je uzdrmala v te smeri razmišljanja in prisilila na nek način, da se začnem ubadati sama s sabo. Paradoksalno, a če pomislim, mi je prinesla že toliko dobrega.. Vem, da mi hoče določene stvari pokazati in da ko bom dojela, bo odšla..

 

daisy

[pokowc]

danes me je zapustilo zlo

dosegel višek sprave

poljubil sem si roko!

 

pokowc

[JANKA]

Je res, neurejeni partnerski odnosi sesevajo samozavest, sesuvajo pa tudi zdravje. Meni za razliko se pajac ne gunca, ampak hodi okrog samo njegovo ogrodje, vse upadlo in izsušeno. In on tega še opazi ne, razmišlja o tem, kako bi odšel z drugo...

 

Če se hitro ne poberem, me bo pobralo kaj drugega. Težko je verjeti, da naša višja bitja "skrbijo" za nas, ko pa se nam godijo razjedajoče stvari. Vse kar se nam dogaja, smo si menda sami izbrali ko smo bili še breztelesni - samo stanje zavesti, da bi se česa naučili. In ljudje, ki nas najbolj "uničujejo" naj bi bili naši najboljši učitelji. Pri meni nekaj ne klapa: ali sem si izbirala poti v življenju, sem se očitno precej precenjevala, da sem zdaj takšna cunja.

 

Ta forum je zdravilen že zato, ker vsi ki smo globoko v težavah, ugotavljamo, da nismo sami in da so tu bili tudi drugi in se potem uspešno pobrali. Zmogli bomo!

[daisy]

Janka, sigurno se boš pobrala, ker ti sploh nič drugega ne preostane!

Ena mojih najljubših misli je:

 

Naj mi bo dana moč, da sprejmem, kar ne morem spremeniti,

naj mi bo dan pogum, da spremenim, kar lahko spremenim, in

naj mi bo dana modrost, da ločim med enim in drugim!

 

Kar ne morem spremeniti, sprejmem! Ker mi popolnima NIČ DRUGEGA NE PREOSTANE! Vprašam se, kaj imam od tega, da jaukam, se smilim sama sebi in se filam z negativno energijo? Totalen NIČ.

Rekli so mi: vsak trenutek se delajo celice v tebi. Ko razmišljaš pozitivno, se delajo dobre celice, ko negativno, pa slabe. To je bilo zame dovolj, da si -če le morem, de dovolim negativnega razmišljanja. Lahko me stane dobesedno življenja.

Vse skupaj je neke vrste trening, ko se sproti opazuješ, kaj razmišljaš. In če opaziš, da siliš v negativo, da se "navijaš" v to smer, poizkusiš misli prekiniti in razmišljati kaj drugega. V začetku je težko, ti je hudo, je prisiljeno. Ko pa se navadiš, zadeva ratuje in sčasoma postaneš verziran, da vedno hitreje zavračaš slabe misli. Ker se zavedaš, da od njih nimaš nič. Začutiš neverjetno svobodo!

Če bi sekiranje pomagalo, bi nam zdravniki sigurno predpisali trikrat na dan po vsaj 20 minut sekiranja!

Kar se tiče učiteljev, je res. To je treba kar sprejeti. Učitelji ali ne, tisti, ki nam povzročijo negativno vibracijo pri srcu, nam pritisnejo na slabo točko. To slabo točko pa imamo MI in ne oni, torej se lahko spremenimo le mi.

Pa še nekaj: kar lahko izgubiš, te ni vredno! Tega se zavedaj.

Meni so taka razmišljanja zelo pomagala in v primerjavi s stanjem pred recimo dvemi leti, je napredek enorm. Nisem še popolnoma svobodna (v duši), a razlika je bistvena. Včasih se kot rečeno moj pajac še zagunca, a se bistveno hitreje umiri. Samo postavim si par vprašanj- kaj lahko naredim, ali ima smisel... Pa mi je takoj jasno. Rečem si A TAKO ! in sprejmem. Tale "a tako!" je zelo uporaben!

 

Pa še nekaj razmisli: sama sem še pred leti za vse kar je bilo narobe krivila druge, službo, partnerja, situacijo.. kaj so mi naredili! kaj mi dela! kaj se mi je zgodilo!... Potem sem spregledala (kar je zelo težko in boleče..) da sem za vse odgovorna sama. Nihče mi ni nič naredil- sama sem dopustila, da so mi naredili..

Če greš v slabo gostilno in slabo ješ- kdo ti je kriv? Pa ne hodi več v to gostilno. Gostilna bo še stala in tudi drugi bodo šli še jest noter, ker bo njim pač všeč. Razumeš?

Težko, a resnično. Ugotoviti moraš, da si sama sebi dovolj, se imeti rada, šele potem lahko normalno zaživiš. Vidim, da to drži. Dokler nisi svoboden v tem smislu, nisi sposoben dobrega partnerstva ker omejuješ oba. Sama delam na tem in verjamem, da ko bom v duši dokončno svobodna, bo prišel morda tudi meni primeren partner.

Če pa ne, bom zmogla sama. Saj je toliko lepih stvari na svetu!

Življenje je čisto predragoceno, da bi nam ga krojila ena sama oseba!

 

 

daisy

[JANKA]

Teoretično stvari kardobro obvladam. Ko poskušam vse skupaj preizkusiti - realizirati, pa se zatakne. Misli se zaletavajo druga v drugo, v pleksusu boli, zelo boli, spanca ni... Pri udejanjanju vseh teh idej sem začetnik, zato si moram priskrbeti dovolj potrpljenja, da se kaj premakne. Pa smo spet pri nečem, česar nimam. Stvari bi rada spreminjala TAKOJ! Ne znam počakati na pravi, ugodni trenutek, ko bi željeno desegla z lahkoto, ampak rinem in rinem, čeprav vem, da so pred mano gore preprek, ki jih morda jutri ne bo. Tako početje seveda izčrpava.

[daisy]

quote:

Teoretično stvari kardobro obvladam......

Stvari bi rada spreminjala TAKOJ!

Ne znam počakati na pravi, ugodni trenutek, ko bi željeno desegla z lahkoto...

---

Teoretiki smo vsi super, praksa pa škripa. Vsaj na začetku.

Če boš pogruntala, kako se stvari spremenijo takoj in kako se želeno doseže z lahkoto, samo javi na LN in napiši z velikimi črkami, vsi bomo veseli.

Mislim namreč, da to ne gre tako- vsaj nobenega ne poznam, ki bi take stvari spremenil takoj z lahkoto! Če ti uspe, toliko bolje. Če ne, ne bodi razočarana in rini naprej.

Prepreke ponavadi ne izginejo same od sebe, pa če še tako čakamo. Bolje je iti preko, četudi je težje. Pa še pri tem se veliko naučimo.

Ker razmišljaš kaj ti je storiti in se zavedaš, da moraš nekaj storiti s sabo, si že na tapravi poti!

 

daisy

[JANKA]

Res mislim, da sem na pravi poti. O mojih problemih ve zelo malo ljudi, ker so to stvari, ki jih moram sama rešiti. Zato tega, kar se mi dogaja nikakor ni povezano s sočutjem. Zgodilo se mi je že kar nekaj neverjetnih stvari. Mogoče malenkosti, ampak mi v tem trenutku zelo veliko pomenijo. Ena je, da mi je kar nekaj ljudi povedalo in pokazalo, da me imajo radi, da me cenijo, me podpirajo, mi želijo pomagati (ena mamica mi je ponudila varstvo otrok). To so ljudje, ki jih poznam od prej, pa so bili do mene ravnodušni in ljudje, ki sem jih poznala le navidez, pa so zdaj (oni) navezali stik z mano. Zanimivo, kajne? To razumem kot napredek, hvalim se za to in ko me spet zajamejo negativizmi, mi to pomaga naprej.

[daisy]

Če oddajaš pozitivno, prejemaš pozitivno. Vidiš, da te vesolje podpira! Samo začeti je treba. Saj veš- pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal, pravijo. To kar drži.

 

Kot v tejle zgodbi:

Poplava, čepi duhovnik na turnu cerkve in moli k Bogu, naj ga reši.

Mimo se pripelje nekdo s čolnom in ga vabi noter.

Duhoven zavrne, pravi, da ga bo Bog rešil in moli naprej. Voda narašča.

Tako zavrne še dva in moli naprej. Na koncu utone.

Ko pride k Bogu, mu očita, da ga ni rešil, pa tako je bil veren in tako je molil.

Bog mu pravi:"Neumnež!Trikrat sem ti poslal čoln, pa nisi hotel not!"

 

Ko začnemo delati na sebi, dobimo vso podporo in stvari se čudežno začno dogajati pozitivno in odpirati na bolje. Ali pa se samo mi tako spreminjamo. Saj ni bistveno. Samo da gremo proti lepšemu.

 

Janka, vem in ti tudi sama veš, da boš zmogla! Vsi bomo zmogli!

 

daisy

[JANKA]

Še to me zanima: Koliko časa traja, da postanemo zadovoljnejši (da izgine bolečina in pekoči občutek v želodcu)? Da presenečeno ugotovimo, da smo na nek dogodek odreagirali popolnoma drugače, ostali mirni in dosegli namen. To se mi zdi kot obljubljena dežela.

[daisy]

Odvisno, kako močno ti deluje avtosugestija, vizualizacija in te metode, s katerimi se spreminjaš.

Lahko nekaj tednov, mesecev, leto ali več, vsekakor ne gre čez noč, razen če se ti v trenutku kaj sesuje in ti obrne vse na glavo.

 

Janka, tale tema je postala najin dvogovor, nihče se ne vklaplja s kako idejo vmes, če želiš, mi piši na moj mail dejzi@pinkponk.com, pa lahko obširno kilepetava o teh problemih.

 

daisy

[Marsa]

Vidve se kar pogovarjajta...

V čem je finta - Črna luknja ni namenjena vprašanjem in odgovorom in pogovorom v tem, javnem smislu.

Če pa seveda na določeno objavo hočemo komentirati, to seveda lahko storimo, po svoji presoji - vendar vedno imejmo v mislih, koliko bi to bilo všeč nam, ko bi se nekam šli takole odpreti/izpovedati/izjokati....

Nekomu ustreza, da mu sem odgovorijo, ker je bil to pravzaprav tudi njegov (morda nezaveden) namen. V tem primeru so vsi zadovoljni. Poleg tega vsak avtor teme tudi sam presoja in seveda lahko odloči, ker mu je tako všeč, da se njegova tema zelo dobro razvija...

Mislim, da se tudi čuti iz objav in nadaljnjih komentarjev avtorja, kdaj kdo hoče komentar in kdaj morda sploh ne...

Tako se je zdaj tudi sproti nekako razvilo...

Terapevtsko...

 

Predstavljajmo si na primeru:

Npr. da se hočemo umakniti v za to namenjen intimen prostor, ker se hočemo zjokati ali podoživeti nekaj v mislih ali samo malo meditirati... Če bomo hoteli imeti občinstvo (če bomo npr. hoteli javen, odprt, tekoč pogovor z nasveti), bomo to "izvajali" v dnevni sobi, na dvorišču, terasi, kuhinji, nekje, kjer so ljudje - publika - družba...

Ko pa bomo res hoteli imeti mir, se bomo npr. zaprli v kabinetek. Ali na WC, kopalnico...

Torej - ali nam ustreza, da se vsa družba iz dnevne sobe preseli z nami v kopalnico in nam daje nasvete, nas tolaži, bodri, pravi: ah, saj to ni nič, ti bi morala, ali te je res tako raztrgalo, ... ipd. Morda tudi sami vemo, da je naša reakcija "neumna", vendar je to dejstvo ne izključuje in ne negira... Tako se moramo preprosto malo izdihati, umiriti, biti sami s sabo...

Seveda pa je v takih primerih večkrat zaželen nekdo, ki lahko rešuje, ki ima nekako "to pravico" oz. se sam tako odloči zaradi določenega razloga (npr. prijateljstva s to osebo, z doživeto podobno izkušnjo, zaradi neverjetne povezanosti, ki jo je začutil z njo... in podobno).

Ta bo torej med družbo "prevzel odgovornost", ko bo videl, da oni prav zares obupuje in v tem primeru bo šel tja in mu nudil ramo in če bo ta želel, iskren pogovor.

In verjetno ta BO želel.

Vendar ne bo pa želel, da množica ljudi dere k njemu v intimen prostor, kamor se je pravzaprav ravno umaknil in da se več ljudi posvetuje o njegovih težavah, od daleč, morda pa celo s posmehom.

 

Tako mislim, da je takle dvogovor v podobnih temah koristen in smiselen - kot tudi v nekaterih drugih temah, ko smo vsi nizali nasvete itd...

Ko kdo začuti, da lahko s svojo objavo, prispevkom nekomu koristi, naj komentira.

Vzdržimo pa se komentarjev tipa: a res? to se ti je zgodilo? kako pa to? zakaj? kako si lahko bila tako neumna? kaj si si vendar mislil? In podobnim...

 

Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso