Varanje

[crna_puma]

Veš, zame so tisti, ki varajo, strahopetni. Nimajo poguma povedat partnerju, kaj si želijo, kako vidijo situacijo s partnerjem, skratka ne upajo izraziti željo, da bi šli še s kom. Je že lažje lagati in delovati zahrbtno. Zame je varanje dejanje strahu.

 

in spet obsojanje, ker te je strah, da bi bil prevaran in bi s tem se sprožil dvom v resničnost doživetega.

še enkrat se lahko kopiram:

gre za en velik odraz strahu ... strahu, da si razgaljen in te nekdo 'izda', strahu pred tem, da si ti v neko razmerje 'vložil' in nato spoznaš, da je vse 'propadlo', strahu pred tem, da si imel neko prestavo, sliko, film o razmerju, ki se je z 'prevaro' zrušilo kot hišica iz kart ... in nato strah pred tem ali si resnično bil ljubljen.

 

in ker je strah strah strah za ozadnjem tega kar si napisal ... boš seveda obsojal dejanja, ki te strašijo ... namesto, da bi pogledal točno česa te je v resnici strah in zakaj je temu tako.

 

 

 

... o labilnih ljudjeh brez lastnega centra pa se dalo razpravljat že iz vidika dejstva, da oseba, ki je v lastnem centru nima maščevalnih, kaznovalih, ali obsojajočih tedenc ... tako da kar ti vidiš kot labilno verjetno ni nujno enako temu kar vidim jaz.

 

 

 

 

 

 

 

Kdor je osredinjen v sebi,

je lahko v partnerstvu, lahko je sam.

Ohrani samostojnost kljub partnerstvu.

NI relacijsko soodvisen - odvisen od odnosa, njegove morebitne patologije. ...

stoji na "svojih nogah". Ni patološko navezan na nekoga. ...

Lahko funkcionira v partnerstvu, izraža čustva, ... b.p.

Hkrati ohranja samostojnost. ...

Takih osebkov ni prav veliko. ...

 

[Alan_New]

in spet obsojanje, ker te je strah, da bi bil prevaran in bi s tem se sprožil dvom v resničnost doživetega.

še enkrat se lahko kopiram:

gre za en velik odraz strahu ... strahu, da si razgaljen in te nekdo 'izda', strahu pred tem, da si ti v neko razmerje 'vložil' in nato spoznaš, da je vse 'propadlo', strahu pred tem, da si imel neko prestavo, sliko, film o razmerju, ki se je z 'prevaro' zrušilo kot hišica iz kart ... in nato strah pred tem ali si resnično bil ljubljen.

 

in ker je strah strah strah za ozadnjem tega kar si napisal ... boš seveda obsojal dejanja, ki te strašijo ... namesto, da bi pogledal točno česa te je v resnici strah in zakaj je temu tako.

Kaj se ponavljaš, odgovori konkretno.

 

A iščeš opravičila za varanje?

 

... o labilnih ljudjeh brez lastnega centra pa se dalo razpravljat že iz vidika dejstva, da oseba, ki je v lastnem centru nima maščevalnih, kaznovalih, ali obsojajočih tedenc ... tako da kar ti vidiš kot labilno verjetno ni nujno enako temu kar vidim jaz.

Pa daj nehaj s to pravljico, da se ne sme ničesar obsojati. So stvari, dejanja, ki jih je treba jasno in glasno obsodit, brez lažne maske duhovnosti, dobrote, pozitivnega mišljenja in vsega ostalega sranja, ki se pridiga v imenu duhovnosti brez drobtinice razumevanja. In če ni jasno, obsojam dejanja, ne ljudi.

[crna_puma]

A tudi ti iščeš opravičila za varanje?

 

 

... mislim, da ti manjka izkušnja

 

... (brez zamere) ampak tvoji posti v smislu, zakaj nočeš pobrati kamna in se pridružiti kamenjanju ... mi delujejo nekako na nivoju fantka iz vrtca, ki je pri 5 letih v fazi besede MOJE MOJE MOJE ...

[crna_puma]

Kaj se ponavljaš, odgovori konkretno.

 

A iščeš opravičila za varanje?

 

lol ... ponavljam se, ker se ponavljaš tudi ti ... kako naj napredujem v razvoju debate, če pa si se zagozdil in pri tem vztrajaš v nekem križarskem pohodu

 

jah mogoče boš pa čez par let imel drugačen pogled in razumel tudi pri tej izkušnji aspekt duše, življenja in izkušnje ... ter se naučil opazovati proces bolečine, ga raziskovati in se ne na bolečino pri tem vezati.

Dokler pa ne greš skozi to in dokler nisi al v eni al v drugi al v obeh vlogah, tako dolgo boš pač zbiral kamne ...

 

... ker noben ti konkretno ne more odgovoriti, dokler sam ne greš skoz to. In šele takrat boš mogoče dojel poanto nesmiselnosti obsojanja.

 

 

 

 

Pa daj nehaj s to pravljico, da se ne sme ničesar obsojati. So stvari, dejanja, ki jih je treba jasno in glasno obsodit, brez lažne maske duhovnosti, dobrote, pozitivnega mišljenja in vsega ostalega sranja, ki se pridiga v imenu duhovnosti brez drobtinice razumevanja. In če ni jasno, obsojam dejanja, ne ljudi.

 

ah pomiri se ... saj ti nič nočem ... niti tvojga obsojanja ti nočem vzet ... pač obsojaj, če ti lažje

[Alan_New]

... mislim, da ti manjka izkušnja

Katera izkušnja? Izkušnja varanja?

 

A ti tudi iščeš opravičilo za varanje?

Tipičen otročji ping pong, ko zmanjka argumentov. Raje se potrudi in odgovori na vprašanje.

[Alan_New]

lol ... ponavljam se, ker se ponavljaš tudi ti ...

kako naj napredujem v razvoju debate, če pa si se zagozdil in pri tem vztrajaš v nekem križarskem pohodu

Kako bi rada razvijala debato vnaprej, če pa sploh nisi razumela, kaj pišem, in se samo izgovarjaš z nekimi aspekti duše, življenja itd.?

jah mogoče boš pa čez par let imel drugačen pogled in razumel tudi pri tej izkušnji aspekt duše, življenja in izkušnje ... ter se naučil opazovati proces bolečine, ga raziskovati in se ne na bolečino pri tem vezati.

Dokler pa ne greš skozi to in dokler nisi al v eni al v drugi al v obeh vlogah, tako dolgo boš pač zbiral kamne ...

No, če naj sklepam iz tvojega pisanja, da moramo imeti vse izkušnje sami, potem se dajmo pobijati, posiljevati, saj je to življenje Šola, nihče nas ne bo obsojal, počeli bomo kar nam naša patologija naroči, živela svoboda, živele izkušnje, živelo opazovanje procesov bolečine (za to je nadvse primeren sado-mazo pristop), živele vse vloge, ki jih lahko in moramo odigrati!

... ker noben ti konkretno ne more odgovoriti, dokler sam ne greš skoz to. In šele takrat boš mogoče dojel poanto nesmiselnosti obsojanja.

A ti res ničesar ne obsojaš?

 

 

Bo treba vprašanje pravilno zastavit....

Vprašanje je pravilno zastavljeno, če pa ga ne razumeš, ti ne morem pomagat.

[crna_puma]

Katera izkušnja? Izkušnja varanja?

 

ena izkušnja, ki ti bo odprla polje razumevanju.

Dokler pa si tako zasidran v obsojanju, boš pač vztrajal v tem.

[crna_puma]

Kako bi rada razvijala debato vnaprej, če pa sploh nisi razumela, kaj pišem, in se samo izgovarjaš z nekimi aspekti duše, življenja itd.?

 

jah, kaj ti naj če ne dojameš ... oz če to dojameš kot izgovore, potem me res ne razumeš.

Tud prav... enkrat boš že.

 

 

No, če naj sklepam iz tvojega pisanja, da moramo imeti vse izkušnje sami, potem se dajmo pobijati, posiljevati, saj je to življenje Šola, nihče nas ne bo obsojal, počeli bomo kar nam naša patologija naroči, živela svoboda, živele izkušnje, živelo opazovanje procesov bolečine (za to je nadvse primeren sado-mazo pristop), živele vse vloge, ki jih lahko in moramo odigrati!

 

saj to kar si napisal se dogaja ...

 

A ti res ničesar ne obsojaš?

 

se mi zdi 'pomembneje' raziskovat zakaj sem naletela na določen čustven 'odziv', kako je do tega prišlo, kaj me moti in zakaj ga tako zaznavam, kot ga ... itd...

[Alan_New]

Kapitulacija. No ja, za duhovno osveščene.... je to sprejemljivo. Pa na tretmaju v daljnih sebeizžemajočihin svetovno navdihujočih... se pa le dobro mej.

Kaj se zdaj vlečeš ven in kar nekaj pišeš? Iščeš opravičila za varanje ali ne?

 

saj to kar si napisal se dogaja ...

Pa naj se dogaja še naprej, saj ne smemo obsojati in preprečevati izkušenj.

[mako106]

a ne bi rajš te grde besede...kot je varanje...ki ima res en negativen prizvok....rajši zamenjali za npr ljubi bližnjega...z vsemi posledicami ki jih to prinaša

[mako106]

ne varam...ljubim bližnjega....ker ne ljubim dovolj tistega ki misli da mi je najbližji

[mako106]

pa tistega, ki misli, da ti je bližnji seznaniš z dejstvom kdo ti je res bližnji?

čaki malo...pa saj ne delam na neki info točki...vsak si sam poišče...kar ga zanima

[Dancerka]

Budisti pa imajo eno izvrstno kozmološko izdelano teorijo. Ne vem, mogoče sem naletela na kakšno okleščeno teorijo... zlo verjetno. Ampak baje je tako, da je 31 nivojev bivanja in mi se nahajamo v 5em, ki se mu reče manussa loka. In je baje zelo dragoceno, ni kar tako, ker tukaj lahko izbiramo. Na kakšnem višjem nivoju se samo uživa oziroma zasluženo počiva, no tukaj pa je cel štrapac in edino skozi njega se lahko kam pride. Doseči ravnovesje. Tko da, mal tko mal drugač, enkrat na eni, enkrat na drugi strani, pojnt je pa vrjetno v tem, da obe strani razumeš. In če maš srečo si tut defakto bil na obeh straneh. Če pa ne, pol pa še boš. Al pa ne.

Joj, Razlika, to si pa ful fajn povedala!!

 

Sem se že včasih spraševala, kako in kaj, ampak tole pa RES vse razloži Hvala!

[Dancerka]

zanimiva tema.. izgleda kot da eni pod krinko razsvetljenosti (?) pravijo, da je varanje grozna stvar, eni pod krinko razsvetljenosti (?) pravijo, da je varanje super stvar.. zanimivo

 

verjetno res odvisno od osebnih izkušenj..

 

moj dedek je en kup let varal babico z deklo in je bla cela žalost pri hiši, vseh 6 otrok je blo ful besnih in žalostnih..

'prej smo veliko peli in se smejali pri hiši, pol pa nismo več peli...' ful kruto..

 

evo vam ena taka izkušnja..

[janko]

Kdor je osredinjen v sebi,

je lahko v partnerstvu, lahko je sam.

Ohrani samostojnost kljub partnerstvu.

NI relacijsko soodvisen - odvisen od odnosa, njegove morebitne patologije. ...

stoji na "svojih nogah". Ni patološko navezan na nekoga. ...

Lahko funkcionira v partnerstvu, izraža čustva, ... b.p.

Hkrati ohranja samostojnost. ...

Takih osebkov ni prav veliko. ...

 

jup.

samo ti tko mrtvo-hladno goworiš, da se čist spregleda point.

pa bom dodal: tko skuliran člouk se ne spušča v partnerstvo samo zato, da ni sam. če ima nekoga rad, pol se gre... drugač pa ne. in če se gre... pol se gre tko kt je treba in tam o varanju nima smisla zgubljat besed.

[Antoninus]

no pa se dajmo sprijaznit s tem, da smo enodimenzionalna oseba. T

Kaj to pomeni?

[tomazslo]

jup.

samo ti tko mrtvo-hladno goworiš, da se čist spregleda point.

pa bom dodal: tko skuliran člouk se ne spušča v partnerstvo samo zato, da ni sam. če ima nekoga rad, pol se gre... drugač pa ne. in če se gre... pol se gre tko kt je treba in tam o varanju nima smisla zgubljat besed.

točno tko, če je ljubezen, zaupanje in iskrenost, potem varanja ni...vse drugo pa ni več tisto, kar naj bi bilo..

a vseeno se strinjam z Crno Pumo, da brez lastne izkušnje tudi v sebi nihče ne bo pošlihtal zadeve, ker jih razume samo teoretično po svojih vzorcih in resnično je večina debat v tej temi samo iskanje opravičila samemu sebi, ker enostavno ni sposoben raziskati v sebi pravi vzrok in tako presekat nekaj, kar potem ni več pomemno....

[Tonks]

zanimiva tema.. izgleda kot da eni pod krinko razsvetljenosti (?) pravijo, da je varanje grozna stvar, eni pod krinko razsvetljenosti (?) pravijo, da je varanje super stvar.. zanimivo

 

verjetno res odvisno od osebnih izkušenj..

 

moj dedek je en kup let varal babico z deklo in je bla cela žalost pri hiši, vseh 6 otrok je blo ful besnih in žalostnih..

'prej smo veliko peli in se smejali pri hiši, pol pa nismo več peli...' ful kruto..

 

evo vam ena taka izkušnja..

samo če dobro pomisliš, zabava dedka z deklo, nima nobene, prav nobene veze s petjem otrok; tako da prav brezveze, da ste s tem prenehali.

 

sem se spomnila zdaj na en refren (Canta i no ljores, porque cantando se allegran) iz ene izmed mojih najljubših pesmi.

 

Drugače pa, se strinjam s pumo.

[Alan_New]

točno tko, če je ljubezen, zaupanje in iskrenost, potem varanja ni...vse drugo pa ni več tisto, kar naj bi bilo..

a vseeno se strinjam z Crno Pumo, da brez lastne izkušnje tudi v sebi nihče ne bo pošlihtal zadeve, ker jih razume samo teoretično po svojih vzorcih in resnično je večina debat v tej temi samo iskanje opravičila samemu sebi, ker enostavno ni sposoben raziskati v sebi pravi vzrok in tako presekat nekaj, kar potem ni več pomemno....

Prav, dajmo se torej množično pobijati, zlorabljati otroke, se drogirati, na 1001 način mučiti ljudi, butati z glavo v zid in ostale neumnosti. Ker itak brez izkušenj teh zadev ne moremo pošlihtati. :xx!:

[crna_puma]

Prav, dajmo se torej množično pobijati, zlorabljati otroke, se drogirati, na 1001 način mučiti ljudi, butati z glavo v zid in ostale neumnosti. Ker itak brez izkušenj teh zadev ne moremo pošlihtati. :xx!:

 

pa dajmo en drug vidik izpostavit:

se zgodi vojna, množično pobijanje, zloraba, drogiranje ... itd ... vse to se dogaja in ker se obsoja, se s tem ni rešilo čisto nič ... ravno nasprotno, vse to se konstantno ponavlja. Torej, kaj je obsojanje sprožilo, rešilo, odvozlalo?

[Iknee]

zanimiva tema.. izgleda kot da eni pod krinko razsvetljenosti (?) pravijo, da je varanje grozna stvar, eni pod krinko razsvetljenosti (?) pravijo, da je varanje super stvar.. zanimivo

 

verjetno res odvisno od osebnih izkušenj..

 

moj dedek je en kup let varal babico z deklo in je bla cela žalost pri hiši, vseh 6 otrok je blo ful besnih in žalostnih..

'prej smo veliko peli in se smejali pri hiši, pol pa nismo več peli...' ful kruto..

 

evo vam ena taka izkušnja..

 

Moja babica mi je tud povedala svojo čist podobno zgodbo, potem sem jo doživela pa še jaz. Varanje je nekaj, kar te res pretrese do kosti.

 

Zakaj? A zato, ker v sebi nosimo neke navezave, pa iracionalne strahove in neke romantične predstave in podobne stvari, ki nas ločijo od tistih "ta razsvetljenih?" (nekaj v tem smislu pravi Crna puma)? No, to se mi zdi pa vseeno mal preveč "poduhovljen" newagevski trip! Tu gre za eno zelo globoko, zelo človeško reč, ki ji Indijanci pravijo sveti obroč ("sacred hoop"). Ne, ne gre za navezave, ki jih kao razsvetljeni s prezirom zavračajo. Gre za ustvarjanje povezav, ki omogočajo življenje. Gre za zelo navadne, zelo vsakdanje in HKRATI najbolj duhovne stvari. In kod ti strahovi? Gre namreč za življenje. Včasih je šlo prekleto zares: če je lovec izginil k drugi in pustil svojo prejšnjo samo doma s petimi otroci, si lahko misliš, Crna puma, kakšna - zelo konkretna - panika jo je pograbila in nobena duhovnost in predelovanje svojih čustev ji ni prineslo srne pred šotor! In obratno, če se je lovec vrnil s plenom, pa je bilo ognjišče mrzlo in prazno in njegov lov ni imel nobenega smisla več - a se ti ne zdi, da ga je to zelo globoko in zelo zares pretreslo? No, dobro, zdaj nismo več lovci in nabiralke - ampak samo na zunaj in samo na prvi pogled. Psiha nam deluje še vedno enako. Če te tip vara, te to vrže v eno konstantno stanje stresa in strahu, prvič, ker se sprožijo tisti prastari vzorci, ki jih imamo zapečene nekam v kosti (ali gene), in drugič, ker čutiš, da je ogrožena tista osnovna nadosebna povezava - tisti "sacred hoop", nekje v svojih globinah to vsi čutimo kot pomembno, ravno zato, ker imamo v genih ta zapis o nadaljevanju življenja s potomci. Otroci presneto dobro čutijo, da ga mama ali oče serje z nekom drugim. In jih je blazno strah, v njih se naselita nemir in napetost, ker oni zelo dobro ČUTIJO tisti "sacred hoop" - ta pretok pretok energij in čustev in začutijo, da se je začel trgati, to pa jim daje občutek življenjske in čustvene ogroženosti. Tu se stopnja duhovnega razvoja kaže tako, da skrbiš za svoj sveti obroč in ga ne serješ naokrog. Se pa strinjam s tem, da če že doživiš varanje tako ali drugače, je najbolje, da sprejmeš stvari take kot so in se soočiš s svojimi čustvi in življenjem - to je edino produktivno, kar lahko narediš - saj onega, ki vara, pač ne moreš spremeniti, ima svoj film in svoje razloge za varanje (mogoče preprosto ni zrel za tisti takoimenovani "sacred hoop" ali pa se mu psiha kako drugače lomi - v vsakem primeru tudi tisti, ki vara, slej ko prej začne trpeti). Ampak to je lahko rečt in tega jaz ne mislim vzvišeno pridigat naokrog - zato, ker vem, kako je, ko si ne moreš kaj, da ne bi odreagirala z vsemi svojimi čustvi, pradavnimi strahovi, tako kot si on tudi najbrž ni mogel kaj, da ne bi skočil še kam drugam. Bila sva kar ustrezen par, nekje na isti stopnji razvoja. Ja, dobila sem res močno lekcijo, človek me je serijsko varal in jaz sem morala to trpeti tako dolgo, dokler nisem stvari zelo globoko v svoji psihi "poštimala" - z eno besedo. In, ja, on je odgovoren za svoje varanje, jaz pa sem odgovorna za svojo reakcijo. Ne vem, a so otroci bolj trpeli zaradi njegovega varanja ali zaradi moje reakcije. In za mojo reakcijo sem odgovorna jaz, ne on. Dokler stvari ne doživiš, ne moreš razumet, ko pa jih enkrat doživiš in predelaš, ne moreš niti obsojat, pa tudi vzvišeno pridigat z nekega duhovnega pedestala ne. Ko te stvari res globoko predelaš, ko dobesedno zaceliš svojo psiho, sprejmeš in razumeš in šele potem lahko ravnaš tako, da gre življenje kar se da mirno in srečno teče. In od tega imajo konec koncev ravno otroci največ - to pa je v resnici edino, kar šteje. Ker tu gre življenje dalje in tako se spreminja svet. Zato pa se povezavi med moškim in žensko reče "sacred hoop". Upam, da je blo tole kolkr tolk razumljivo - tle bi še enkrat ponovila, da nočem obsojat in nikomur ne pridigam, hotla sem samo postavit tole varanje v en konkreten življenjski prostor, da ne bomo preveč teoretiziral. Evo - vse je v enem košu, takle smo si naredl in takle mamo.

[mako106]

varamo itak samo sebe...in svojo percepcijo tega kar mislimo da je naša ne vem kak oh in sploh opevana resničnost...čeprav večje iluzije kot smo si jo namislili...sploh ni in se seveda zaradi tega včasih tako prevarane počutimo...da nam ni za živet...včasih pa zna bit zaradi tega tudi lepše živet...saj ugotovimo kje smo...in gremo dalje...novim srečam naproti...vsak po svoje pač

[Alan_New]

pa dajmo en drug vidik izpostavit:

se zgodi vojna, množično pobijanje, zloraba, drogiranje ... itd ... vse to se dogaja in ker se obsoja, se s tem ni rešilo čisto nič ... ravno nasprotno, vse to se konstantno ponavlja. Torej, kaj je obsojanje sprožilo, rešilo, odvozlalo?

Ne eno ne drugo ni rešilo ničesar. In žal se bodo pizdarije vseeno dogajale, ker smo lena in inertna bitja in nočemo sprememb na bolje, in te pizdarije so vredne obsojanja, vsaj zato da se ne razpase ideologija, da je v imenu neke duhovne rasti in duhovne korektnosti, v imenu lastnih izkušenj zdaj vse dovoljeno. Ta ideologija pa se tako ali tako že širi.

 

Če se vrnem konkretno na varanje -- relativiziranje varanja je, kot vidim, samo poskus racionalizacije in opravičevanja tega dejanja. Samo varanje pa je bilo dejanje strahu, nevedenja in nesposobnosti se pogovoriti s partnerjem o željah in potrebah.

[mako106]

pa dajmo en drug vidik izpostavit:

se zgodi vojna, množično pobijanje, zloraba, drogiranje ... itd ... vse to se dogaja in ker se obsoja, se s tem ni rešilo čisto nič ... ravno nasprotno, vse to se konstantno ponavlja. Torej, kaj je obsojanje sprožilo, rešilo, odvozlalo?

krivda...je edina gonilna sila...vse svinjarije na tem svetu z obsojanjem pa jo še samo ohranjamo...in jačamo...svinjarijo mislim

 

Samo varanje pa je bilo dejanje strahu, nevedenja in nesposobnosti se pogovoriti s partnerjem o željah in potrebah.

spet eden izmed mnogih pogledav na to...zate zakoličen v tebi...za druge nekako nesprejemljiv

[crna_puma]

Moja babica mi je tud povedala svojo čist podobno zgodbo, potem sem jo doživela pa še jaz.

 

zakaj bi babica, mati, oče, dedek šel razlagat otroku, vnuku svojo življensko dramo?

a gre za še en stereotip ženske mučenice? Ker bolj je on 'umazan' bolj je ona 'čista'?

Biti v neki situaciji pasivno in tiho, ter se pri tem razžirati in svoje trpljenje metati na otroke, vnuke kot lovorike veličastne ljubezni, zame ni enako kot razumeti, dojeti situacijo v kateri si.

 

Zakaj? A zato, ker v sebi nosimo neke navezave, pa iracionalne strahove in neke romantične predstave in podobne stvari, ki nas ločijo od tistih "ta razsvetljenih?" (nekaj v tem smislu pravi Crna puma)? No, to se mi zdi pa vseeno mal preveč "poduhovljen" newagevski trip! Tu gre za eno zelo globoko, zelo človeško reč, ki ji Indijanci pravijo sveti obroč ("sacred hoop"). Ne, ne gre za navezave, ki jih kao razsvetljeni s prezirom zavračajo. Gre za ustvarjanje povezav, ki omogočajo življenje. Gre za zelo navadne, zelo vsakdanje in HKRATI najbolj duhovne stvari. In kod ti strahovi? Gre namreč za življenje. Včasih je šlo prekleto zares: če je lovec izginil k drugi in pustil svojo prejšnjo samo doma s petimi otroci, si lahko misliš, Crna puma, kakšna - zelo konkretna - panika jo je pograbila in nobena duhovnost in predelovanje svojih čustev ji ni prineslo srne pred šotor! In obratno, če se je lovec vrnil s plenom, pa je bilo ognjišče mrzlo in prazno in njegov lov ni imel nobenega smisla več - a se ti ne zdi, da ga je to zelo globoko in zelo zares pretreslo? No, dobro, zdaj nismo več lovci in nabiralke - ampak samo na zunaj in samo na prvi pogled. Psiha nam deluje še vedno enako. Če te tip vara, te to vrže v eno konstantno stanje stresa in strahu, prvič, ker se sprožijo tisti prastari vzorci, ki jih imamo zapečene nekam v kosti (ali gene), in drugič, ker čutiš, da je ogrožena tista osnovna nadosebna povezava - tisti "sacred hoop", nekje v svojih globinah to vsi čutimo kot pomembno, ravno zato, ker imamo v genih ta zapis o nadaljevanju življenja s potomci. Otroci presneto dobro čutijo, da ga mama ali oče serje z nekom drugim. In jih je blazno strah, v njih se naselita nemir in napetost, ker oni zelo dobro ČUTIJO tisti "sacred hoop" - ta pretok pretok energij in čustev in začutijo, da se je začel trgati, to pa jim daje občutek življenjske in čustvene ogroženosti. Tu se stopnja duhovnega razvoja kaže tako, da skrbiš za svoj sveti obroč in ga ne serješ naokrog. Se pa strinjam s tem, da če že doživiš varanje tako ali drugače, je najbolje, da sprejmeš stvari take kot so in se soočiš s svojimi čustvi in življenjem - to je edino produktivno, kar lahko narediš - saj onega, ki vara, pač ne moreš spremeniti, ima svoj film in svoje razloge za varanje (mogoče preprosto ni zrel za tisti takoimenovani "sacred hoop" ali pa se mu psiha kako drugače lomi - v vsakem primeru tudi tisti, ki vara, slej ko prej začne trpeti). Ampak to je lahko rečt in tega jaz ne mislim vzvišeno pridigat naokrog - zato, ker vem, kako je, ko si ne moreš kaj, da ne bi odreagirala z vsemi svojimi čustvi, pradavnimi strahovi, tako kot si on tudi najbrž ni mogel kaj, da ne bi skočil še kam drugam. Bila sva kar ustrezen par, nekje na isti stopnji razvoja. Ja, dobila sem res močno lekcijo, človek me je serijsko varal in jaz sem morala to trpeti tako dolgo, dokler nisem stvari zelo globoko v svoji psihi "poštimala" - z eno besedo. In, ja, on je odgovoren za svoje varanje, jaz pa sem odgovorna za svojo reakcijo. Ne vem, a so otroci bolj trpeli zaradi njegovega varanja ali zaradi moje reakcije. In za mojo reakcijo sem odgovorna jaz, ne on. Dokler stvari ne doživiš, ne moreš razumet, ko pa jih enkrat doživiš in predelaš, ne moreš niti obsojat, pa tudi vzvišeno pridigat z nekega duhovnega pedestala ne. Ko te stvari res globoko predelaš, ko dobesedno zaceliš svojo psiho, sprejmeš in razumeš in šele potem lahko ravnaš tako, da gre življenje kar se da mirno in srečno teče. In od tega imajo konec koncev ravno otroci največ - to pa je v resnici edino, kar šteje. Ker tu gre življenje dalje in tako se spreminja svet. Zato pa se povezavi med moškim in žensko reče "sacred hoop". Upam, da je blo tole kolkr tolk razumljivo - tle bi še enkrat ponovila, da nočem obsojat in nikomur ne pridigam, hotla sem samo postavit tole varanje v en konkreten življenjski prostor, da ne bomo preveč teoretiziral. Evo - vse je v enem košu, takle smo si naredl in takle mamo.

 

heh, če ti je moje mnenje, ki je na podlagi osebnih izkušenj in ne nekega, kot ga ti opisuješ newagevski trip, potem poglejmo malo podrobneje to iluzijsko sliko, ki si jo predstavila preko indijancev.

Pa pustimo 'malenkosti' kot so pred davnimi davnimi časi in da ne ti ne jaz nimama prednikov indijancev, ki bi nam mogoče malo več lahko povedali o kakšnih ustnih plemenskih izročilih.

Pa vendarle ... takrat so ljudje živeli v plemenih ... niso imeli vsak svoje votlinice ... da bi bili strogo med seboj ločeni... kar pomeni, da so se verjetno hrana (od lovcev, do nabiralk) delili. In kdo ve ali so bili res ena na ena do konca svojega življenja ...

 

oa vendar če se izipustim indijance in se posvetim tvoji zgodbi pa nisi opisala kaj se je zgodilo, ko si zvedela ... ali sta raziskovala globine odnosa še takrat? ali si ga pri sebi? tu se skrivajo najlepši biseri, ko ti uspe videti kaj se dogaja in čemu doživljaš to kar doživljaš ... prav tako z partnerjeve strani.

Reči, on ga je sral naokog ... govori le o površinskem delovanju ...čemu je deloval tako kot je deloval ... no, v to raziskovanje bi se spustila (vsaj jaz).

 

je pa res, da je situacija vendarle drugačna kadar so otroci ... in upam, da nisi ravnala tako kot tvoja babica ... konec koncev ne glede kakšna je bila tvoja izkušnja s tem moškim, je ta moški še vedno njihov oče ... in na otroke spravljati sliko v smislu tvoj oče ga je okrog sral, zato je mama v depresiji, ni ravno najbolje v imenu otrok, kaj šele v imenu ljubezni do otrok.

In vendarle se to dogaja, tvoja zgodba babice in punce, ki je prej omenila identično situacijo...

potem takem pa se gremo v imenu ljubezni igrat pridigarje in govorit o svetih krogih, svetih povezavah in podobno ...