Varanje

[Dancerka]

samo če dobro pomisliš, zabava dedka z deklo, nima nobene, prav nobene veze s petjem otrok; tako da prav brezveze, da ste s tem prenehali.

 

sem se spomnila zdaj na en refren (Canta i no ljores, porque cantando se allegran) iz ene izmed mojih najljubših pesmi.

 

Drugače pa, se strinjam s pumo.

Nisem jaz ena od tistih otrok. Moj ata je.

 

dedek hotu tisto drugo celo na dom za 'taglavno' prpeljat.. (pol ko že ni več pr njih delala) včasih ni blo služb pa tko, kaj bo ena mama 6ih otrok(=moja oma) brez vsakih sredstev za preživljanje?

 

a zdaj razumeš dilemo..

 

zdaj je to res drgač, včasih pa je to bil lahko še hud socioekonomski problem. med drugim.

 

Puma, nism zvedla to od ome.. To je bla v bistvu družinska skrivnost, šele ko sem bla starejša so začele kapljice prihajat na dan.. po malo in malo, še zdaj ne vem vsega..

nikol mi ni blo jasno, zakaj je bla neka taka žalost v zraku na tisti domačiji, pa tud na družinskih srečanjih ni blo ene take 'čiste sreče' in sproščenosti tak ko ponekod drugod..

 

je ena taka grozna zamera in bridkost še zmeraj v mojem atu, po vseh teh letih, čeprav so vsi 'glavni akterji' že mrtvi.. (seveda ponavadi to skriva, včasih pa pride na dan)

in tud ata pravi, da 'je mel prilike' ampak ker je na lastni koži izkusil kako bridkost lahko taka situacija povzroči, nikol ni hotu izkoristit teh prilik.. (pa je fejst dedec, tud če js to pravim tud druge ženske tak pravjo ) pa tud moja mama je pravi zmaj, tak ko jaz, tak da je včasih najbrž mel res težko nalogo.. ostat zvest.. ampak enim je to vrednota..

[Andreja:)]

Za vse, ki se jim zdi varanje sprejemljivo... Zakaj ne poveste partnerju, da se lahko zgodi ali si želite ali čutite potrebo po še nekom? Zakaj laž? Zakaj ohranjati iluzijo, da tega ne čutite? V bistvu zanikat lastna čutenja?

 

Zakaj ne biti iskreni do sebe in drugih in raje z lažjo zanikat sebe?

 

Zakaj ne ponudite partnerju možnosti, da se odloči ali mu tako partnerstvo ustreza ali ne? Zakaj ga poskušate vezati nase, če tega noče?

 

Zakaj sploh laži in prikrivanja? Za koga? A si ljudje ne zaslužijo 100% iskrenosti in biti to kar so in biti kot taki tudi sprejeti?

[DON KARLOS]

Jaz sem tudi prevaral svojo ženo. Z njo samo. Pa je bila hudo ljubosumna.

 

LP

[Antoninus]

Zakaj sploh laži in prikrivanja?

Hinavščina je poklon, ki ga zloba izkazuje vrlinam.

La Rochefocauld

[Cookie]

Se strinjam s črno pumo, kar se tiče varanja. Pa sem bila dolga leta Alanovega mnenja.

Sicer pa, je razlagat nekomu, ki rdeče barve še v življenju ni videl, kako le-ta izgleda, neustrezno.

BTW, ne podpiram/zagovarjam varanja (v fizičnem smislu-eh, kok primitivno se tole zdej bere). Ga razumem, odobravam pa ne.

Ja, je boljše "izstopit" iz veze in it po svoji poti, sam roko na srce, kdo od nas je sposoben/zmožen tega v današnjem času/svetu? Redko kdo. Veliko lažje, udobneje je bit v neki "povprečni" vezi, katero okolica opisuje kot "urejen, ustrezen par"

 

Andreja, iskrenosti v tej dimenziji ni. Razen sončnih vzhodov/zahodov, igre oblakov...

[Andreja:)]

Zakaj ne? Zakaj zanikat možnost, da se o tem s partnerjem sploh lahko pogovarjamo? A ni to nekaj normalnega v bitvu?

 

Romantiko se pa lahko samo nekam vtakne...

 

Varanje je laž. Izkušnja laži je eno, izkušnja iti s še kom pa drugo in predvsem si to priznat tudi na tak način, da partnerju upamo povedat. Zakaj že v naprej zaključit, da ni možno? Partnerju in sebi niti možnosti ne damo za iskrenost in medsebojno sprejemanje. Kje pa naj bi to našli vsaj na začetku, če ne v naših bližnjih.

 

Najlažje je sprejemat nekaj, kar se nas ne tiče

[Alan_New]

Ja, je boljše "izstopit" iz veze in it po svoji poti, sam roko na srce, kdo od nas je sposoben/zmožen tega v današnjem času/svetu? Redko kdo. Veliko lažje, udobneje je bit v neki "povprečni" vezi, katero okolica opisuje kot "urejen, ustrezen par"

 

Andreja, iskrenosti v tej dimenziji ni. Razen sončnih vzhodov/zahodov, igre oblakov...

Pa kaj nakladaš? Seveda so ljudje sposobni tega, vprašanje je le, če HOČEJO biti iskreni. In dejstvo je, da NOČEJO, kot kažejo izkušnje marsikaterih ljudi, ker varanje je tudi priročna manipulacija. Varamo sebe in druge po dolgem in počez, opravičujemo napačna dejanja na milijone načinov, a v isti sapi kot debili ponavljamo prazne besede o ljubezni, iskrenosti, svobodi, in kar si še tak um izmisli. Živele skrivalnice in laži. :xx!:

[Cookie]

Zakaj ne? Zakaj zanikat možnost, da se o tem s partnerjem sploh lahko pogovarjamo? A ni to nekaj normalnega v bitvu?

 

Romantiko se pa lahko samo nekam vtakne...

 

Varanje je laž. Izkušnja laži je eno, izkušnja iti s še kom pa drugo in predvsem si to priznat tudi na tak način, da partnerju upamo povedat. Zakaj že v naprej zaključit, da ni možno? Partnerju in sebi niti možnosti ne damo za iskrenost in medsebojno sprejemanje. Kje pa naj bi to našli vsaj na začetku, če ne v naših bližnjih.

 

Najlažje je sprejemat nekaj, kar se nas ne tiče

Zato, ker to ni namen (sicer pa, kaj pa je?, ampak pustmo to zdej stat). Varanje se zmeraj zgodi, kjer TISTEGA, kar ne dobiš pri partnerju (čeprav si se o tem z njim/njo že n-miljavženkrat pogovarjal, "prosil", "prepričeval"), najdeš/odkriješ v nekom drugem (še posebej, če je takih lastnosti več in tip/bejba še "dobr" zgleda).

Starejša kot sem, bolj ugotavljam, da neke/določene izkušnje so nam namenjene, pa če se je še tok trudimo izognit, preskočit. Je res tisto, kar je napisala črna puma: (vsaj z mojega kota)

 

v tem kar si sedaj napisal, vidim le en velik odraz strahu ... strahu, da si razgaljen in te nekdo 'izda', strahu pred tem, da si ti v neko razmerje 'vložil' in nato spoznaš, da je vse 'propadlo', strahu pred tem, da si imel neko prestavo, sliko, film o razmerju, ki se je z 'prevaro' zrušilo kot hišica iz kart ... in nato strah pred tem ali si resnično bil ljubljen.

 

in ker je strah strah strah za ozadnjem tega kar si napisal ... boš seveda obsojal dejanja, ki te strašijo ... namesto, da bi pogledal točno česa te je v resnici strah in zakaj je temu tako.

Tako, da bi se o labilnih ljudjeh, brez lastnega centra, brez volje dalo razpravljat v različne širine in ožine ...

se strinjam.

 

... mislim, da ti manjka izkušnja

kako resnično.

 

...jah mogoče boš pa čez par let imel drugačen pogled in razumel tudi pri tej izkušnji aspekt duše, življenja in izkušnje ... ter se naučil opazovati proces bolečine, ga raziskovati in se ne na bolečino pri tem vezati.

Dokler pa ne greš skozi to in dokler nisi al v eni al v drugi al v obeh vlogah, tako dolgo boš pač zbiral kamne ...

 

... ker noben ti konkretno ne more odgovoriti, dokler sam ne greš skoz to. In šele takrat boš mogoče dojel poanto nesmiselnosti obsojanja.

..

res je.

 

Kar še vedno NE pomeni, da je varanje ok - zame.

[crna_puma]

Pa kaj nakladaš? Seveda so ljudje sposobni tega, vprašanje je le, če HOČEJO biti iskreni. In dejstvo je, da NOČEJO, kot kažejo izkušnje marsikaterih ljudi, ker varanje je tudi priročna manipulacija. Varamo sebe in druge po dolgem in počez, opravičujemo napačna dejanja na milijone načinov, a v isti sapi kot debili ponavljamo prazne besede o ljubezni, iskrenosti, svobodi, in kar si še tak um izmisli. Živele skrivalnice in laži. :xx!:

 

... čemu razburjanje in označevanje drugega mnenja kot nakladanje? a ti je potrebno biti nespoštvljiv, če ima nekdo drugačen vidik kot ga imaš ti?

 

kar se pa same teme tiče ... smo očitno prišli na dve delitvi.. ti zagovarjaš črno beli svet, jaz nijanse ... ... in to je to

[Alan_New]

Zato, ker to ni namen (sicer pa, kaj pa je?, ampak pustmo to zdej stat).

Čemu bi se rada izognila?

Varanje se zmeraj zgodi, kjer TISTEGA, kar ne dobiš pri partnerju (čeprav si se o tem z njim/njo že n-miljavženkrat pogovarjal, "prosil", "prepričeval"), najdeš/odkriješ v nekom drugem (še posebej, če je takih lastnosti več in tip/bejba še "dobr" zgleda).

No, če ugotoviš, da pri partnerju ne dobiš tistega, kar misliš, da rabiš, zakaj mu tega preprosto ne pojasniš, konec razmerja in dalje vsak svojo pot? Zakaj je treba človeku lagat in delovati zahrbtno? To je šele strahopetno dejanje! Saj se lahko tolažite in iščete opravičila kolikor hočete, ampak dokler si ne boste priznale, da ste zajebale sebe in sočloveka, vam ta izkušnja ne bo prinesla kaj dosti dobrega. To si upam trditi, ne da bi mi bilo treba skrivalnic laganja in varanja. Poleg tega, če je za vas varanje sprejemljivo in relativna zadeva, je možnost, da se ponovno zgodi toliko večja.

Kar še vedno NE pomeni, da je varanje ok - zame.

Ampak vseeno ga opravičuješ in relativiziraš. Saj, nekako se moramo tolažit, namesto da bi odpravili vzroke.

[Andreja:)]

Zakaj tega ne zmoremo povedat partnerju? Zakaj raje laž? Zakaj se ne sprejmemo take kot smo in ne sprejmemo tudi druge?

Kdo nam drži jezik?

Kje je problem, da ne moremo povedat tistega kar čutimo?

 

Cookie, kaj ni namen? Biti iskren in to kar smo?

 

Po moje se varanje ne zgodi samo takrat, ko nam kaj manjka (tu se je tudi za vprašat od kje nam ideja, da nam kaj manjka ), ampak preprosto zato, ker čutimo neko povezavo z nekom drugim. Pa nam zato nič ne manjka recimo.

Pa kaj!

 

Ampak zakaj moramo lagat partnerju ali komurkoli? V končni fazi lažemo samo sebi... In si na nek način ravno to zanikamo. Torej lahko sklepam, da tisti, ki dejansko laže drugim o lastnih ravnanjih, le-te zanika in jih v bistvu ne sprejema kot nekaj naravnega, del sebe, ampak to zanika.

Konec koncev ravno tisti, ki najbolj goreče zagovarja varanje, dejansko misli, da je to, da "pogledaš" za nekom drugim, nekaj napačnega, ker sicer zakaj bi sploh skrival?

 

In če se še širše pogleda, a so si laži med sabo res tako različne kot se nam zdi? Mislimo, da nam bo z njimi v življenju lažje. Za njimi se skrivamo, da se nam ni potrebno soočiti z določenimi aspekti, ki nam niso všeč in/ali zaradi čistega miru

Ampak istočasno trdit, kako je potrebno vse sprejemat in se o taistem lagat?! ...hm... Ne gre skupaj žal.

[Dancerka]

Js se pa strinjam z Andrejo:) - če že, se mi zdi bolš o takih stvareh pogovorit..

 

pa ne da bi zdej js bla za totalno 'free' odprte zakone in to, večina jih baje itak propade, tud samemu Richardu Bransonu je na tak način žena pobegnla - sam se mi zdi bolj fair kot pa takole za hrbtom.. pol se pa lahk oba svobodno odločita, kaj zdaj..

 

sam imam močno na sumu, da je v zakonih ali zvezah, kjer varanje nastane, res kak problem v komunikaciji, pa še kje.. (al pa en kup nekih zamer in jeze, pol pa 'iz inata'...) - pol je pa lažje varat kot pa se odkrito pogovorit itd.

[Iknee]

zakaj bi babica, mati, oče, dedek šel razlagat otroku, vnuku svojo življensko dramo?

a gre za še en stereotip ženske mučenice? Ker bolj je on 'umazan' bolj je ona 'čista'?

Biti v neki situaciji pasivno in tiho, ter se pri tem razžirati in svoje trpljenje metati na otroke, vnuke kot lovorike veličastne ljubezni, zame ni enako kot razumeti, dojeti situacijo v kateri si.

 

Ne, zelo se motiš Crna puma. Moja babica ni bila nobena mučenica, svojo zgodbo je predelala, se ločila od dedka, mu odpustila in je bila s tem pomirjena (dokaz: na stara leta sta bila prijatelja). Se je pa zavedala nečesa zelo pomembnega: otrokom in vnukom ne moreš ničesar prikriti!! Dancerka je lepo povedala, kako se je to čutilo v familiji in kako je zgodba počasi pricurljala z veliko bolečine. Temu se nobena družinska skrivnost/rana - ker to je rana, pa kakorkoli bi nekateri to radi zrelativizirali!!! - ne more izogniti in je bolje, če nekdo to umirjeno pove.

 

heh, če ti je moje mnenje, ki je na podlagi osebnih izkušenj in ne nekega, kot ga ti opisuješ newagevski trip, potem poglejmo malo podrobneje to iluzijsko sliko, ki si jo predstavila preko indijancev.

Pa pustimo 'malenkosti' kot so pred davnimi davnimi časi in da ne ti ne jaz nimama prednikov indijancev, ki bi nam mogoče malo več lahko povedali o kakšnih ustnih plemenskih izročilih.

Pa vendarle ... takrat so ljudje živeli v plemenih ... niso imeli vsak svoje votlinice ... da bi bili strogo med seboj ločeni... kar pomeni, da so se verjetno hrana (od lovcev, do nabiralk) delili. In kdo ve ali so bili res ena na ena do konca svojega življenja ...

 

Sploh ne trdim, da so bili ena na ena, najbrž se je dogajalo svašta, tako kot danes. Govorim o grožnji eksistenčne in čustvene stiske ženske ali moškega, ki je zelo realna, ne glede na plemensko ureditev (stvari zelo dobro poznam - nič si ne izmišljujem) - ta primer sem opisala, ker je bolj nazoren, je pa ta stiska realna tudi tukaj in zdaj. Če ženska igra vlogo mučenice je seveda vse še veliko slabše, se strinjam - ampak tudi če je ne, ostaja dejstvo, da gre za objektivno hude stvari. Tega ne moreš zrelativizirat - otroci te bodo hitro postavili na trdna tla, njim se ne moreš sprenevedat in njihova bolečina je zelo resnična. Dancerka je to lepo opisala.

 

vendar če se izipustim indijance in se posvetim tvoji zgodbi pa nisi opisala kaj se je zgodilo, ko si zvedela ... ali sta raziskovala globine odnosa še takrat? ali si ga pri sebi? tu se skrivajo najlepši biseri, ko ti uspe videti kaj se dogaja in čemu doživljaš to kar doživljaš ... prav tako z partnerjeve strani.

Reči, on ga je sral naokog ... govori le o površinskem delovanju ...čemu je deloval tako kot je deloval ... no, v to raziskovanje bi se spustila (vsaj jaz).

 

Daj, no, preberi moj post, če že komentiraš - da se ne bi tu preveč ponavljala (tisti del o celjenju psihe - tu se skriva biser - se zelo strinjam s tabo ; in razumevanju celotne situacije - je pa res da nisem šla v podrobnosti; če že hočeš - danes ga imam raje kot kdajkoli prej - mislim, da to pove vse,)

 

je pa res, da je situacija vendarle drugačna kadar so otroci ... in upam, da nisi ravnala tako kot tvoja babica ... konec koncev ne glede kakšna je bila tvoja izkušnja s tem moškim, je ta moški še vedno njihov oče ... in na otroke spravljati sliko v smislu tvoj oče ga je okrog sral, zato je mama v depresiji, ni ravno najbolje v imenu otrok, kaj šele v imenu ljubezni do otrok.

 

Tole si si pa ti izmislila. Kaj če bi PREBRALA post preden sodiš in soliš pamet?

 

In vendarle se to dogaja, tvoja zgodba babice in punce, ki je prej omenila identično situacijo...

potem takem pa se gremo v imenu ljubezni igrat pridigarje in govorit o svetih krogih, svetih povezavah in podobno ...

 

Ja, te povezave so sveti krogi - če to povezuješ s pridiganjem in moraliziranjem, potem me pač nisi razumela. Svetost je v tem, da tu nastane novo življenje in tega NIKOLI VEČ ne moreš spremeniti, saj si sama rekla, da oče otrok ostane njihov oče za vedno, ne glede na vse (in jaz to spoštujem in tudi moja babica je to spoštovala) Če se ta povezava rani, gre ta rana gre v naslednje generacije, tako pač je - tu se ni kaj sprenevedati, to so realne posledice našega početja/varanja, ko imamo enkrat družino. Sprejeti to dejstvo brez sprenevedanja še ne pomeni, da se greš mučenico - ravno nasprotno - to je začetek celjenja in sprejemanja (če se seveda ne zatakneš v vlogi mučenice)

[tomazslo]

mož in žena spita, pa se ponoči zbudi žena in zavpije....pazi pazi mož prihaja....mož pograbi cunje in skoći skozi okno....

[tomazslo]

Js se pa strinjam z Andrejo:) - če že, se mi zdi bolš o takih stvareh pogovorit..

 

pa ne da bi zdej js bla za totalno 'free' odprte zakone in to, večina jih baje itak propade, tud samemu Richardu Bransonu je na tak način žena pobegnla - sam se mi zdi bolj fair kot pa takole za hrbtom.. pol se pa lahk oba svobodno odločita, kaj zdaj..

 

sam imam močno na sumu, da je v zakonih ali zvezah, kjer varanje nastane, res kak problem v komunikaciji, pa še kje.. (al pa en kup nekih zamer in jeze, pol pa 'iz inata'...) - pol je pa lažje varat kot pa se odkrito pogovorit itd.

ja to je to, o tem tudi jaz pišem...vendar je to že posledica nezdravih odnosov in v takih primerih v večini zveza razpade, ok nekatere se obdržijo v nekem dogovoru in kompromisu, kak procent se jih ob primernem odkritem pogovru tudi ozdravi. Še nekrat dokler sta dva kot eno, varanja ni, vzrok je treba poiskati v odtujitvi v razpadu enojnosti, takrat, ko se nekaj spremeni, ko ni več odkritega pogovora, to pa zagotovo oba čutita in vesta, ker nista več enojnost...

[tomazslo]

drugače je pa varanje tud samo naše šolanje, prav nič drugega...

moj dolgoletni najbolči prijatelj mi je speljal drago, vendar je bila krivda tudi v meni...ni bilo lahko, še posebno, ko sem enkrat domine zložil in spoznal, da sta mi več ko t pol leta rogove natikala.....a moral sem najti vzrok, se nehati smiliti samemu sebi, najti resnična dejsta (ne tista, k sem jih jaz gojil v upanju in hrepenenju) in zadeve so se zaprle...danes mi ne eden ne drug ne povzročata nobenih ran, blokad ali kaj podobnega, tudi na misel mi ne prideta več, pač spoznal sem jih in njihova cena je padla, nista več to kar sta bila v meni..Skratka nista več del mojega življenja in sta postala popolnoma nepomembna zame, čeprav se še srečamo in tudi kavico popijemo, če ravno nanese, a vrednosti in veličine ni več...Je pa nekaj časa trajalo, da sem do podronbnosti analiziral vse za nazaj in to v realni luči, ne v tisti, ki sem jo imel preje...ko so domine sestavljene, postane tudi tisto veliko nepomembno, v bistvu ostane samo izkušnja in neko novo znanje.....

je pa res, da zgodbice niso enake, ker je vsaka drugačna od prejšnje, tako tudi nadgrajujemo našo skupno pamet, to je tudi namen padcev in pobiranja na naši življenski poti...pa ne sam na varanju, tudi na vsem ostalem kjer padamo in se ob pobiranju učimo.

[Iknee]

Sam pri sebi veš, mal prej al pa mal kasnej, kaj čist zares naredi laž. Veliko trpljenja. Sam nič več, kot obsojanje. Ni poanta v tem, da si za ali proti. Skušaš razumet in bit sočuten.

 

Ko sem govorila o varanju, sem med drugim hotela povedat to, s koliko bolečine v družini je to povezano, in govorjenje o tem ni isto kot moraliziranje in obsojanje. Bolečina je velika učiteljica, ampak jo je treba najprej priznat in sprejet. Kako bodo vpleteni to predelali, je seveda odvisno od njih - vsak ima svojo pot, ampak tisti, ki je tako izkušnjo dal skoz, jo predelal pri sebi in odkril globlje vzroke celotnega dogajanja, bo razumel bolečino tistega, ki je bil prevaran in tud stisko, zmedo, naivnost, nezmožnost, da bi se o problemu pogovoril ali odkrito rekel partnerju adijo - karkoli že - tistega, ki je varal. Razumeti in biti sočuten - crna puma, ko boš stvari res doživela in predelala, boš našla še ta biser, ki ti manjka in se mu reče sočutje.

[hemavati]

ne se sikirat, tomaž, na koncu ti tko odleže, da je le konc..

[crna_puma]

Tole si si pa ti izmislila. Kaj če bi PREBRALA post preden sodiš in soliš pamet?

 

... hehe ... potem takem tisti, ki sodite konstantno solite pamet al kako?

 

prav tako so mi taki izrazi resnično nepotrebni, a se ti ne zdi, da bi lahko uporabila kak drug izraz? ... konec koncev, če bi vsakemu v tej temi, ki obsoja, reagirala na tak način kot si sedaj ti, bi potem takem ta forum bil na zelo nizkem nivoju.

 

in če se vrnem nazaj ... kadar neko izkušnjo napišeš, dojami da jo nekdo drug (v tem primeru jaz in ostali ki te berejo) ne vidimo situacijo tako kot si to doživela ti. Torej enostavno pride do, recimo temu šum. Iz napisanega sem pač sklepala ... tako da se al potrudi pa napiši bolj slikovito ali pa si daj tud to možnost, da bo prišlo do šuma ... ni pa mi potrebno tiskati z velikimi črkami PREBERI.

 

Ja, te povezave so sveti krogi - če to povezuješ s pridiganjem in moraliziranjem, potem me pač nisi razumela. Svetost je v tem, da tu nastane novo življenje in tega NIKOLI VEČ ne moreš spremeniti, saj si sama rekla, da oče otrok ostane njihov oče za vedno, ne glede na vse (in jaz to spoštujem in tudi moja babica je to spoštovala) Če se ta povezava rani, gre ta rana gre v naslednje generacije, tako pač je - tu se ni kaj sprenevedati, to so realne posledice našega početja/varanja, ko imamo enkrat družino.

 

če bi to kar si napisala poenostavila ... mi to deluje, kot da je varanje nezaželjeno le kadar je v povezami med dvema tud otrok al kako ... heh

 

... moj vidik je vseeno malo bolj drugačen ... vsaka povezava s sočlovekom je sveta ... moj prejšnji partner mi ni bil čisto nič manj ali bolj svet kot bodoči ali sedanji ... ne glede ali je pri tem prišlo do otroka al ne in ne glede ali je prišlo do poroke.

 

 

Prav tako nikjer nisem rekla, da je varanje super in da se to mora početi ... napisala sem le, da ne obsojam. In že to, da tega ne obsojam je sprožilo plaz ogorčenosti in ikvizicijsko delovanje. Zanimivo

 

 

... tisto, kar si pa prej pisala o eksistenčni krizi in strahu ženske... pa nekak ne sede ravno v ta čas ... razen, če gledaš na partnerstvo kot investicijo ... ampak so tud taki.

 

 

Ko sem govorila o varanju, sem med drugim hotela povedat to, s koliko bolečine v družini je to povezano, in govorjenje o tem ni isto kot moraliziranje in obsojanje. Bolečina je velika učiteljica, ampak jo je treba najprej priznat in sprejet. Kako bodo vpleteni to predelali, je seveda odvisno od njih - vsak ima svojo pot, ampak tisti, ki je tako izkušnjo dal skoz, jo predelal pri sebi in odkril globlje vzroke celotnega dogajanja, bo razumel bolečino tistega, ki je bil prevaran in tud stisko, zmedo, naivnost, nezmožnost, da bi se o problemu pogovoril ali odkrito rekel partnerju adijo - karkoli že - tistega, ki je varal. Razumeti in biti sočuten - crna puma, ko boš stvari res doživela in predelala, boš našla še ta biser, ki ti manjka in se mu reče sočutje.

 

 

lol ... a ti se to šališ al kako? ... heh, cel čas pišem ravno o razumevanju in neobsojanju ... tako da se sedaj res sprašujem, kako to, da si spremenila tok misli .. saj še par postov nazaj si mi pisala le o vidiku bolečine, ki ga povzroči varanje ... in na nek način obsojala, to da pač ne obsojam.

[tomazslo]

ne se sikirat, tomaž, na koncu ti tko odleže, da je le konc..

ej sekiranje je že daleč za mano, napisal sem le lastno izkušnjo, a izgleda da nisem zadel bistva...... hotel sem povdariti, da je vsako varanje zgodba zase in tako zgodbo lahko zaključiš samo z resničnim odkritejm vzroka, od tam dalje pa ni več breme, ampak si se samo nekaj novega naučil....

poglobljene debate v tej temi so pa v glavnem samo opravičila za tisto, kar nekateri ne znajo v seb raziskati in pošlihtat...pa nič narobe...tud jest dolgo nisem znal, vendar sem na koncu ravno tako moral, tudi podelat tist, kar si nisem želel, da bi tako bilo....

[Iknee]

hehe ... potem takem tisti, ki sodite konstantno solite pamet al kako?

Heh, midve imava pa ogromno šuma, kaj? Pa od kod ti ideja, da sodim? Samo zato, ker pravim, da varanje prinaša veliko bolečine? To je daleč od obsojanja, nenazadnje v vseh postih poudarjam, da je pomembno pogledat in razumet celo sliko - ja, z bolečino vred! Sprašujem se, zakaj te to tako moti?

 

če bi to kar si napisala poenostavila ... mi to deluje, kot da je varanje nezaželjeno le kadar je v povezami med dvema tud otrok al kako ... heh

 

... vsaka povezava s sočlovekom je sveta ... moj prejšnji partner mi ni bil čisto nič manj ali bolj svet kot bodoči ali sedanji ... ne glede ali je pri tem prišlo do otroka al ne in ne glede ali je prišlo do poroke.

 

Se čist strinjam glede partnerske povezave, tu sem stvar res brez potrebe omejila na družino. V prvem postu sem se odzvala na Dancerkin opis njihove družinske situacije, in ker imam tud sama izkušnjo z družino, sem ostala pri tem. Varanje (ali partnerski odnos, ki do varanja pripelje, da ne bo spet šuma), ki je že itak težka izkušnja, če si v čustveni zvezi, dobi v družinski situaciji še dodatno dimenzijo - ne rani samo partnerja ampak tudi otroke. Otrok spremeni tudi partnersko zvezo, in tudi doživljanje varanja se močno okrepi, stiska in stres sta večja na več ravneh, tudi v čustvenem smislu.

 

... tisto, kar si pa prej pisala o eksistenčni krizi in strahu ženske... pa nekak ne sede ravno v ta čas ... razen, če gledaš na partnerstvo kot investicijo ... ampak so tud taki.

 

Govorila sem o obojem hkrati: eksistenčni in čustveni krizi. Grožnja razpada zveze ob varanju je povezana z globokimi eksistenčnimi strahovi, ki niso nujno tudi zavestni, vplivajo pa na to, kako stvari doživljamo. Mislila sem na eksistenco v širšem smislu, na tisti temeljni občutek varnosti in sprejetosti, katerega ključni del je zaupanje.(nisem mislila samo tega "oh groza, kaj bo pa zdaj, ko bom živela z otroki s pol manjšimi dohodki" čeprav je tudi to zelo realna groza za veliko žensk, ki vpliva na njihove reakcije ob varanju. Kje ti živiš crna puma?). Ljudje smo kompleksna bitja, vse ravni bivanja in čustva se zelo prepletajo.

 

lol ... a ti se to šališ al kako? ... heh, cel čas pišem ravno o razumevanju in neobsojanju ... tako da se sedaj res sprašujem, kako to, da si spremenila tok misli .. saj še par postov nazaj si mi pisala le o vidiku bolečine, ki ga povzroči varanje ... in na nek način obsojala, to da pač ne obsojam.

 

Zanimivo je, da trdiš, da razumeš in ne-obsojaš varanje, pri tem pa napadaš tiste, ki smo videli to kot bolečo zadevo in nas obsojaš, da obsojamo. Niti jaz, niti Dancerka nisva obsodili varanja, samo opisali sva - med drugim- tudi tisti najbolj boleče in razdiralne posledice, ki žal spadajo zraven, zakaj bi jih pa cenzurirali? Se ti zdi, da bi morali o bolečini molčati? Zdaj se pa vprašaj, zakaj si tako reagirala na opise bolečih vidikov varanja in zakaj to doživljaš kot obsojanje varanja? Česa nočeš videti in sprejeti?

[crna_puma]

Heh, midve imava pa ogromno šuma, kaj? Pa od kod ti ideja, da sodim? Samo zato, ker pravim, da varanje prinaša veliko bolečine? To je daleč od obsojanja, nenazadnje v vseh postih poudarjam, da je pomembno pogledat in razumet celo sliko - ja, z bolečino vred! Sprašujem se, zakaj te to tako moti?

 

sodelovanje v tej temi, sem pričela na strani 37 ... če se ti da, idi skoz poste, ki sem jih napisala (saj jih ni veliko ) .... pa mi povej, zakaj si se zagozdila na meni in čemu

 

ker v bistvu mi ni ravno jasno, čemu si mi sploh replicirala in me omenjala ... tvoje stališče mi ni jasno.

 

moje bom izpostavila kratko in jedrnato še enrkat:

1. obsojanje varanja mi je nesmiselno

2. če hočeš razumeti, dojeti potem je velika verjetnost, da moraš iti skozi tak proces

3. če se lepiš na bolečino in sebe postavljaš v vlogo nekakšne žrtve, ter pri tem ne raziskuješ bolečine se bo spregledalo veliko veliko darilo osvoboditve. In če ostajaš le pri bolečini, in se ne pomakneš dalje, se bo varjanje vedno obsojalo.

4. in izkušnja je potrebna, da sploh dojameš ...ker teoretično kr nekaj pisat je nekaj čisto drugega, kot pa biti v situaciji in jo izkusiti na sebi. Zato sem povdarjala bistvo izkušnje kr nekaj krat

 

to je moja poanta skozi celotno tole temo ... tako da mi ni jasno, kaj mi točno hočeš sporočiti.

 

 

 

Zanimivo je, da trdiš, da razumeš in ne-obsojaš varanje, pri tem pa napadaš tiste, ki smo videli to kot bolečo zadevo in nas obsojaš, da obsojamo. Niti jaz, niti Dancerka nisva obsodili varanja, samo opisali sva - med drugim- tudi tisti najbolj boleče in razdiralne posledice, ki žal spadajo zraven, zakaj bi jih pa cenzurirali? Se ti zdi, da bi morali o bolečini molčati? Zdaj se pa vprašaj, zakaj si tako reagirala na opise bolečih vidikov varanja in zakaj to doživljaš kot obsojanje varanja? Česa nočeš videti in sprejeti?

 

čemu moje poste dojameš kot napad?

Prav tako ti ni potrebno pisati še v imenu druge osebe, ker izpostavljaš le svoj vidik... konec koncev vsi sodelujoči tukaj, pišemo o isti temi

 

mi je pa zanimivo, da si me doživela kot da obsojam vidike bolečine ... pa vendar sem cel čas pisala nekaj čisto drugega ... pisala sem o ne ustavljanju se v enem segmentu bolečine in pri tem vztrajati, namesto da bi se v najbolj bolečo točko spustili raziskovati nenavezani na bolečino. KEr če bi to res počeli, potem sploh ne bi bilo obsojanja. In meni se pač ta vidik zdi pomembnejši za izpostavit kot to, kako so npr otroci trpeli v družini s tako dinamiko.

 

Torej, izpostavljala sem drug vidik ... vidik osvoboditve ... do katerega se pride, če se resnično gre skozi vse dimenzije strahu, in čemu bi potem takem dala večji povdarek na strahu, ko pa je osvoditev veliko darilo tovrstne izkušnje.

[Andreja:)]

Če ni strahu, zakaj se tega ne pove na glas partnerju kaj si želimo? V tem primeru namreč ni več varanje.

 

Zakaj naj bi bilo nestrinjanje enako nerazumevanju ali celo obsojanje?

[kyllah]

tako je, koliko poročenih pride k meni, to je že neverjetno...saj je bil samo en, ali dva fraj.

 

LP

 

Tako, da vsi ki so brez brkov in brade naj pridejo k meni na varanje, brez tako je.

 

 

 

itak pridejo nazaj. k vam. tko da ne vem kwa je...

 

itak niso boljše od nas.

 

pa ja, itak si lahko poročen in poročen- pa varaš skupi.

 

KWA JE! ne razmišljaj na glas.

[Iknee]

sodelovanje v tej temi, sem pričela na strani 37 ... če se ti da, idi skoz poste, ki sem jih napisala (saj jih ni veliko ) .... pa mi povej, zakaj si se zagozdila na meni in čemu

 

ker v bistvu mi ni ravno jasno, čemu si mi sploh replicirala in me omenjala ... tvoje stališče mi ni jasno.

 

moje bom izpostavila kratko in jedrnato še enrkat:

1. obsojanje varanja mi je nesmiselno

2. če hočeš razumeti, dojeti potem je velika verjetnost, da moraš iti skozi tak proces

3. če se lepiš na bolečino in sebe postavljaš v vlogo nekakšne žrtve, ter pri tem ne raziskuješ bolečine se bo spregledalo veliko veliko darilo osvoboditve. In če ostajaš le pri bolečini, in se ne pomakneš dalje, se bo varjanje vedno obsojalo.

4. in izkušnja je potrebna, da sploh dojameš ...ker teoretično kr nekaj pisat je nekaj čisto drugega, kot pa biti v situaciji in jo izkusiti na sebi. Zato sem povdarjala bistvo izkušnje kr nekaj krat

 

to je moja poanta skozi celotno tole temo ... tako da mi ni jasno, kaj mi točno hočeš sporočiti.

 

 

 

 

 

čemu moje poste dojameš kot napad?

Prav tako ti ni potrebno pisati še v imenu druge osebe, ker izpostavljaš le svoj vidik... konec koncev vsi sodelujoči tukaj, pišemo o isti temi

 

mi je pa zanimivo, da si me doživela kot da obsojam vidike bolečine ... pa vendar sem cel čas pisala nekaj čisto drugega ... pisala sem o ne ustavljanju se v enem segmentu bolečine in pri tem vztrajati, namesto da bi se v najbolj bolečo točko spustili raziskovati nenavezani na bolečino. KEr če bi to res počeli, potem sploh ne bi bilo obsojanja. In meni se pač ta vidik zdi pomembnejši za izpostavit kot to, kako so npr otroci trpeli v družini s tako dinamiko.

 

Torej, izpostavljala sem drug vidik ... vidik osvoboditve ... do katerega se pride, če se resnično gre skozi vse dimenzije strahu, in čemu bi potem takem dala večji povdarek na strahu, ko pa je osvoditev veliko darilo tovrstne izkušnje.

 

A si se kdaj vprašala, kaj se skriva pod strahovi

Bolečino sem poudarila, ker je ključna in jo v tej temi razen Dancerke ni nihče konkretno opisal, pogovor je tekel bolj na načelni ravni. Ampak z načeli ne prideš do kakega dobrega uvida. Vse groze tega sveta pravzaprav izvirajo iz nepredelane bolečine (ki je še za plast globlja od strahov).

Iti skozi vse dimenzije te (ali kakšne druge) travmatične izkušnje je najprej čustven proces. Je obdobje te izkušnje, ko si razočaran, besen in bi partnerja/ko utopil v žlici vode, hkrati pa ga imaš rad. To je obdobje, ko doživljaš mešanico razočaranja, besa, bolečine, strahu in ljubezni. Takrat obsojaš varanje. Ja, tudi obsojanje je del procesa in je razumljivo. Ključen preobrat je takrat, ko se preusmeriš od partnerja k svojim čustvom. K temu preobratu v večini primerov prej pripomore nekdo, ki te skozi ta proces vodi s sočutjem, kot nekdo, ki ti vzvišeno pove, da je to, kar doživljaš, nesmisel - slednje največkrat le še okrepi obrambne mehanizme. Res je, da ljudje različna čustva različno dolgo in intenzivno doživljamo, priznati in sprejeti VSA svoja čustva je pa ključno, brez tega nikoli ne prideš res ven. Nenavezanost na bolečino (ali katerokoli čustvo in stopnjo v tem procesu) lahko pride šele potem, ko si jo najprej doživel in sprejel in to obdobje lahko traja različno dolgo. Šele potem se lahko res iskreno poglobiš v to, kar ti omenjaš (globlji uvidi ...). Je navidezna osvoboditev, ko si se odmaknil od bolečine in je osvoboditev, ki pride potem, ko se brez distance potopiš v bolečino in se pogovoriš z njo - jo vprašaš, kaj ti ima povedati. Velika učiteljica je. Njeno darilo je sočutje.

Kar se mene tiče - navsezadnje sem varanje dojela kot darilo, ki mi je omogočilo, da sem lahko predelala bolečino, ki sem jo nosila v sebi že od veliko prej. Ampak pot do tega je vodila tudi preko besa in obsojanja.