Varanje

[xyz]

saj je vseeno, potrebujem zgolj izgovor, da lahko še naprej pametujem

[mako106]

ti kr pametuj...čemu izgovor...to rabijo sam tisti ki varajo...svojo eno in edino dušo...s samim sabo

[xyz]

lahko noč samemu sebi, ki sem tudi ti

[mako106]

nočko...pa naj te sanje...s še bolj sanjsko ženskico prevarajo

[nimbus]

Ideal jaza dobimo prvenstveno od staršev, fantje najbrž bolj od očeta. Če imaš vsaj za silo funkcionalne starše Idealu jaza ne moreš uiti . To pravzaprav niti ni kakšen velik hokus-pokus psihologije, ampak precej preprosta in naravna reč. Če opazuješ majhne otroke, vidiš, s kakšnim občudovanjem in ljubeznijo gledajo svoje starše in dobesedno s celim svojim bitjem vsrkavajo njihove način odzivanja, vrednote, mnenje... Ideal jaza je ponotranjena naravna avtoriteta staršev. Videti je, da imamo tak razvoj psihe ljudje v genih, ker je očitno preživetvenega pomena. Malo kasneje v otroštvu ima ta del psihe, ki je bil prvenstveno namenjen staršu, vlogo pri socializaciji in prepoznavanju in sprejemanju drugih avtoritet kot učiteljev. To mesto, ki ga otrokova psiha ustvari za starša, spremlja človeka skozi vse življenje. Ima vlogo pri izgradnji vrednostnega sistema, vpliva na interpretacijo doživetega ... Obstaja vzporedno z Jazom. Če se mal bolj poglabljaš v svojo psiho, lahko ta del prepoznaš, ni nujno, da gre za set rigidnih pravil, niti ni nujno, da se zelo ujema z nekim večinskim idealom. Ideal jaza tudi ni povezan z nagnjenostjo k sledenju vsakršnim avtoritetam. Pravzaprav je prej obratno - ljudje z močnim Idealom jaza, ki so razvili tudi svojo notranjo referenco so sposobni prepoznavati avtoritete in so manj nagnjeni k slepemu, nezavednemu sledenju, kot tisti s šibkejšim Idealom jaza.

 

 

 

Bi se kar strinjala. Saj je jaz tud ne jemljem tako krvavo zares . Jaz opise psihičnega ustroja gledam kot nekakšen zemljevid, ki pomaga pri orientaciji in komunikaciji in prenosu znanja na ravni razuma. Psihična pokrajina kot taka je pa seveda nekaj čisto drugega in seveda enako kot se moraš sam odpraviti na pot, da bi spoznal neko deželo, se moraš sam z vsemi svojimi čuti, čustvi, razumom in intuicijo posvetit svoji (ali klientovi) psihični pokrajini, če hočeš res kaj spoznat na tem področju. Psihologija je ena hecna reč, ker poskuša razložit stvari, ki so stvar čutenja in čustvovanja. Če tudi terapija ostane na ravni razlage, je to namesto zdravljenja en velik obrambni mehanizem, kombinacija racionalizacije in intelektualizacije - to pomeni v nedogled lahko razpravljaš o čustvih, ki naj bi jih čutil in poznaš razlage, zakaj tako in kaj hudega so ti starši ušpičili in kakšne posledice ima to zdaj zate; ko ostajaš v polju razuma, se izogneš zdravilnemu občutenju potisnjenih čustev (obrambni mehanizem pred vdorom bolečih čustev iz podzavesti) - ampak to ti v življenje ne bo prineslo nobene spremembe, dokler ne greš direktno v proces s čutenjem in čustvi. Ne verjamem, da se psihoterapije lahko naučiš na faksu. Zemljevid, ki ga tam dobiš, pa zna biti kar uporabna reč, ko stvari obravnavaš na ravni razuma (ali pri intelektualizaciji, hehe ). Šamanizem pa tud ni od muh.

 

Mislim, kaj naj rečem? Spet en dober post. Se vidi, da se spoznaš na stvar, poleg tega pa z intuicijo in lastnim doživljanjem dopuščaš odprtost v neskončnost. To sem pogrešal pri idealnem jazu v prejšnjih postih in sem mislil, da to bolj rigidno razumeš. Seveda, psihoanaliza je nek zelo grob zemljevid in pripomoček, ni pa to znanost razlaganja vzrokov in posledic, ker nam je esenca človeka še zakrita. In pri psihologiji me je vedno motilo, da hoče biti znanost. To je verjetno njen kompleks v trenutnem načinu pojmovanja sveta, ko je neznanstvenost degradirana na paberkovanje, govoričenje in opravljanje... poezija, kot summum bonum človeštva, pa na sentimentalno hlipanje melanholika.

 

Tako je. Ne smeš tega, onega, tretjega...prvo pridejo ideali, šele nato lastno ugodje. To je funkcija te dogme, ki jo ponotranjimo, če seveda sploh jo. Pa da nam inštalira notranjega policaja - vest V bistvu gre za to, kakšen odnos se vzpostavi do Simbolnega.

 

Torej so ideali kot referenca, da nekaj sploh spoznamo za ugodje. Če ne bi imeli ideala bi bili nesposobni čutili ugodje. Je pa pri lacanu razlika med ugodjem in udobjem a ne? A je mogoče to v tem smislu, da je udobje bolj povezano z neposrednim čutnim zaznavanjem (kao, kavč, čips, fusbal, pir ), ugodje pa z našim psihičnim ustrojem v povezavi v idealom?

Tu bi se lahko navezal celo na varanje. Ker varanje bi po drugi strani lahko bilo udobje in ugodje.

 

[Iknee]

Tisti, ki vara (čist konkretno z eno drugo dušico), je moral, ko jo je odkuril k tej dušici, najprej prevarati samega sebe - en del samega sebe pravzaprav, tisti v tem primeru nadležni Ideal jaza (predpostavljajmo, da ga ima), ki mu govori "Varati pa ne smeš, drugač nisi dober človek", in se je potuhnil in se mal zlagal samemu sebi in jo v temni noči kuril naprej.

Ampak Ideal jaza se ne da kar tako in ga zalezuje in muči z zoprnimi vprašanji in občutki krivde , in bogi človek ali človekinja mal tlači zadevo v podzavest, mal racionalizira, mal pa čist po domače laže - sebi in svoji prvoizbrani dušici. Skratka - se matra ( in da si vsaj mal oddahne od te božje martre, gre še mal bolj pogosto k oni drugi dušici). A da bi rajš nehal varati? Hja, že obstajajo ene močne sile v njem ("varajoči jaz" ali "zaljubljeni jaz" ali "tisti, k je mal s hudiča", ) ki premagujejo Ideal jaza; al ma pa dva realna jaza - en hoče ostat pri eni dušici, drugi pa hoče k drugi dušici. Tko da, pustmo človeka, naj se sam s sabo fajta, sej ma s tem dost dela, kaj bi se še z nami mučil. Tistmu, ki nima Ideala jaza pa itak nobeno dopovedovanje in obsojanje nič ne nuca - kot smo mi filozofi tega foruma že nazorno in vsakomur jasno pokazali . Pustmo jih, naj varajo, pa se pejmo rajš kopat, bo lep dan (pa še kakšno lepo dušico lahk srečamo).

[Iknee]

Mislim, kaj naj rečem? Spet en dober post. Se vidi, da se spoznaš na stvar, poleg tega pa z intuicijo in lastnim doživljanjem dopuščaš odprtost v neskončnost. To sem pogrešal pri idealnem jazu v prejšnjih postih in sem mislil, da to bolj rigidno razumeš. Seveda, psihoanaliza je nek zelo grob zemljevid in pripomoček, ni pa to znanost razlaganja vzrokov in posledic, ker nam je esenca človeka še zakrita.

In pri psihologiji me je vedno motilo, da hoče biti znanost. To je verjetno njen kompleks v trenutnem načinu pojmovanja sveta, ko je neznanstvenost degradirana na paberkovanje, govoričenje in opravljanje... poezija, kot summum bonum človeštva, pa na sentimentalno hlipanje melanholika.

 

 

 

Ko sem kot naravoslovka (raziskovalka) zraven študirala še s področja psihologije, je bila ena od prvih stvari, ki so mi prišle na misel, točno to, kar praviš - da ima psihologija kot veda kompleks v primerjavi z eksaktno znanostjo kot so fizika, kemija, biologija in si na vse kriplje prizadeva, da bi dokazala svojo znanstveno verodostojnost. Kakšno razočaranje, se mi je zdelo, da ravno s tem izgublja dostop do predmeta svoje raziskave. Pa še z nečim ima psihologija težave: objektivnostjo. Bolj ko poskuša biti objektivna (in to s tem, ko poskuša biti znanost) dlje je od spoznanja psihe. Sem si napisala v en blokec, ki ga imam na nočni omarici tole, kar mi je povedal en Navajo medicine man, ko sem ga spraševala o zavesti in ustroju psihe: "Tu si na področju Velike Skrivnosti. Velike Skrivnosti ne moreš razumeti, zato niti ne poskušaj. To lahko samo začutiš." (s tem, da oni čutenje razumejo zelo na široko, izven petih čutov)

[mako106]

(s tem, da oni čutenje razumejo zelo na široko, izven petih čutov)

sinergija petih čutov...je šesti čut...dojemanje...nad dojemljivim

[xyz]

Ma ne, ne moreš čutiti velike skrivnosti, ker potem le-ta ne obstaja več... v bistvu matematičen problem.

[mako106]

Ma ne, ne moreš čutiti velike skrivnosti, ker potem le-ta ne obstaja več... v bistvu matematičen problem.

čutiš...samo ne blebetaš več o tem...ker veš da je neopisljivo

[Antoninus]

Torej so ideali kot referenca, da nekaj sploh spoznamo za ugodje. Če ne bi imeli ideala bi bili nesposobni čutili ugodje. Je pa pri lacanu razlika med ugodjem in udobjem a ne? A je mogoče to v tem smislu, da je udobje bolj povezano z neposrednim čutnim zaznavanjem (kao, kavč, čips, fusbal, pir ), ugodje pa z našim psihičnim ustrojem v povezavi v idealom?

Tu bi se lahko navezal celo na varanje. Ker varanje bi po drugi strani lahko bilo udobje in ugodje.

 

Mislim, da ni njegov point v tem. Ločuje pa sekundarni narcizem, ki je posredovan s simbolnim, torej Idealom jaza in primarnim, kjer se gre za podobnosti torej idealnim jazom. Po mojem on sploh noče ločevati med neko empirično realnostjo čutov in notranjim svetom, ker je ena njegova sintagma, da je realnost strukturirana kot fikcija - sam ta kao "objektivni" svet subjektu že vrača pogled Drugega, kar povratno vpliva na zaznavo le-tega. Looping

 

Tistmu, ki nima Ideala jaza pa itak nobeno dopovedovanje in obsojanje nič ne nuca

[nimbus]

Mislim, da ni njegov point v tem. Ločuje pa sekundarni narcizem, ki je posredovan s simbolnim, torej Idealom jaza in primarnim, kjer se gre za podobnosti torej idealnim jazom. Po mojem on sploh noče ločevati med neko empirično realnostjo čutov in notranjim svetom, ker je ena njegova sintagma, da je realnost strukturirana kot fikcija - sam ta kao "objektivni" svet subjektu že vrača pogled Drugega, kar povratno vpliva na zaznavo le-tega. Looping

 

Verjetno res ne. To je itak zraslo na mojem zeljniku. Se pa spomnem nekje v enem seminarju, da piše o razliki med ugodjem in udobjem. In verjetno res ne dela razlike med duhom in telesom, saj je (tudi nekje zasledil) v določeni meri hajdegerjanec, zanj pa vemo, da je skušal misliti predplatonsko misel brez podvojitve sveta s svetom idej in brez kartezijane delitve na res cogitans in res extensa. Sam varal pa ni. Celo obratno. On je bil protestantskega porekla, ona pa krščanskega. In da ne bi bil ogenj v strehi, se je prekrstil v RKC, kar bodo z navdušenjem sprejeli tudi cerkveni očetje in dušni meceni tegale foruma.

 

[Iknee]

Ma ne, ne moreš čutiti velike skrivnosti, ker potem le-ta ne obstaja več... v bistvu matematičen problem.

 

A ni skrivnost nekaj, česar ne poveš, ker ne moreš ali nočeš, pa obstaja? (recimo, ko te partnerka vpraša kam jo mahaš ko greš k eni drugi dušici, pa rečeš "to je pa skrivnost" - ko smo že pri varanju ) Razen, če koga mal zezaš pa rečeš "to je pa skrivnost", ker nočeš povedat, da nič ni.

[xyz]

A ni skrivnost nekaj, česar ne poveš, ker ne moreš ali nočeš, pa obstaja? (recimo, ko te partnerka vpraša kam jo mahaš ko greš k eni drugi dušici, pa rečeš "to je pa skrivnost" - ko smo že pri varanju ) Razen, če koga mal zezaš pa rečeš "to je pa skrivnost", ker nočeš povedat, da nič ni.

 

No, odvisno v kakšnem kontekstu se ta pojem obravnava.

Jaz sem se "obregnil" ob pojem "velika skrivnost", katerega si nanesla na vrača določenega plemena.

Dvomim, da je imel le-ta v mislih soap-opero iz tv-ja, v smislu "Đek vara Đejn"

 

Skrivnost bi bilo tisto nerazumljivo, nedoumljivo, nezaznavno, kar presega osebno...

nanašal pa sem se na to, da, če nekaj čutiš, to tudi zaznavaš; se pravi -ni skrivnost.

 

Ampak jasno, iz primera Đeka in Đejn nam je zlahka razvidno, da je pojem skrivnost, kot tudi vsak drug, prilagodljiv.

[Antoninus]

On je bil protestantskega porekla, ona pa krščanskega. In da ne bi bil ogenj v strehi, se je prekrstil v RKC, kar bodo z navdušenjem sprejeli tudi cerkveni očetje in dušni meceni tegale foruma.

 

Tisti očetje, ki so z rajhom sklenili konkordat in ga nikdar obsodili, da ne bi povzročili razkola v dušah nemških ovčic. Hm, a misliš, da je Sartre kdaj prevaral Beauvouirjevo? In če je, kakšne eksistencialistične izgovore ji jer natvezil?

[nimbus]

Tisti očetje, ki so z rajhom sklenili konkordat in ga nikdar obsodili, da ne bi povzročili razkola v dušah nemških ovčic. Hm, a misliš, da je Sartre kdaj prevaral Beauvouirjevo? In če je, kakšne eksistencialistične izgovore ji jer natvezil?

 

 

Sartre je imel ful oboževalk. In glede na to, da mu je ena uč vedno uhajala drugam, si ne morem kaj, da si ne bi predstavljal nezvestobo do celostnega integralnega pogleda. Ampak po drugi strani, Antoninus, se je ravno Beavouirjeva zavzemala za neodvisnost žensk od moških (feminizem) in ji je v tem smislu sam Sartre predstavljal domač teren za prakticiranje teorije. Takrat se je zbirala intelektualna smetana po pariških lokalih in za tako znanega človeka si skoraj ne predstavljam, tudi če bi se upiral z vsemi štirimi, da bi imel monotono spolno življenje. Čeprav po drugi strani, se mi zdi, da je precej let živel pri materi. Tu dragi kolega, pridete pa spet vi na vrsto; neusmiljeni psihoanalitiki in globoki poznavalci temin človeškega duha.

 

[Audente]

Kolk ste se razpisali.

Vsaka duša zase ve, kaj ji manjka.

[Iknee]

No, odvisno v kakšnem kontekstu se ta pojem obravnava.

Jaz sem se "obregnil" ob pojem "velika skrivnost", katerega si nanesla na vrača določenega plemena.

Dvomim, da je imel le-ta v mislih soap-opero iz tv-ja, v smislu "Đek vara Đejn"

 

Skrivnost bi bilo tisto nerazumljivo, nedoumljivo, nezaznavno, kar presega osebno...

nanašal pa sem se na to, da, če nekaj čutiš, to tudi zaznavaš; se pravi -ni skrivnost.

 

Ampak jasno, iz primera Đeka in Đejn nam je zlahka razvidno, da je pojem skrivnost, kot tudi vsak drug, prilagodljiv.

 

No, z Đekom, Đejn in Đurđico sem se mal hecala - k smo že glih na temi o varanju. Sem mislila na skrivnost v tem smislu, da bistvu nekaj obstaja, ampak o tem ne govoriš - lahko je to tud zato, ker ti je nedoumljivo, nerazumljivo, presega osebno ... Ampak vsaj slutiti pa že moraš, da sploh nekaj je... zakaj bi to sicer sploh poimenovali? In slutnja je že nekaj, neke vrste občutek. Jaz sem že kdaj čutila kaj takega, da kakorkoli sem se hotela temu približati z razumom, se je izmikalo in če sem hotela opisati z besedami, sem vedela, da to niti približno ni to. Preprosto se ni dalo. In temu ne znam reči drugače kot velika skrivnost. Tisti stari Navajo je najbrž mislil nekaj takega - ampak bi ga morala vprašat (bogve, če se mi ne bi samo smejal)

[Mario]

ljudi ki varajo...bi blo treba na grmadi zažgat...skupaj z vsemi njihovimi jazi ...

 

Nekateri bi se itak sami pogreznili v zemljo, če bi ne bilo teorije Jazov in bi se pogovarjalo o osebnosti, karakterju, obnašanju, motnjah, laganju, vedenju… Ta teorija Jazov jim da bolj nekak shizofren občutek, da če nisem aktualni JAZ je pa en drug, na katerga mogoče ne morem tko vplivat. Iz teh Jazov lahko delajo cele formule o diskrepancah in emocionalnih stanjih, ki jih ne znajo dojet. (Namest, da bi uporablal v terapevtskem cilju deidealizizacijo in dekatastrofizacijo oz. na vzročno posledičnem nivoju.)

Tist kar ne znajo dojet, je za njih itak nedosegljiv. Mogoče je tam tud zapakiran kak izgovor za koga. Še čudn, da gonskega Jaza nihče ni omenil, razen Mystica včeraj „o posameznikih“, pa so jo hitr opozorili, da je imela slab dan, J.

[xyz]

No, z Đekom, Đejn in Đurđico sem se mal hecala - k smo že glih na temi o varanju. Sem mislila na skrivnost v tem smislu, da bistvu nekaj obstaja, ampak o tem ne govoriš - lahko je to tud zato, ker ti je nedoumljivo, nerazumljivo, presega osebno ... Ampak vsaj slutiti pa že moraš, da sploh nekaj je... zakaj bi to sicer sploh poimenovali? In slutnja je že nekaj, neke vrste občutek. Jaz sem že kdaj čutila kaj takega, da kakorkoli sem se hotela temu približati z razumom, se je izmikalo in če sem hotela opisati z besedami, sem vedela, da to niti približno ni to. Preprosto se ni dalo. In temu ne znam reči drugače kot velika skrivnost. Tisti stari Navajo je najbrž mislil nekaj takega - ampak bi ga morala vprašat (bogve, če se mi ne bi samo smejal)

 

S skrivnostjo je podobno, kot z nič-om... ko poiskusiš govoriti o tem, to ni več to...

ko poiskusiš tvoj pogled usmeriti tja... je tam že nekaj.

Nadvse izmuzljivo... po moje je pa stari Navajo samo preveč ognjene vode popil in se spozabil.

[tomazslo]

Kako vas je lepo brat, k s te varanje tako rakosali, da se prav vse vesoljne teme not vklapljajo..haha....

Pa tko preprosto je...nekaj nimaš doma in zato najdeš drugje, tisto, kar imaš doma pa obdržiš, če se le da...enako velja tudi za nasprotni spol. Naprimer okol štiridesetih, ko otroci zrastejo, ko je hiška narejena, ko je enoličnost doma in v službi in podobno. Pojavi se želja po neki spremembi, mogoče "teletini", vendar vse ostalo od likanja in pranja srajc, do mirnega doma pa naj bi ostalo isto.

Včas so rekli "babo zaposlit, pa ji ne bodo hodile traparije po glav". Tko to je, pogovri ne stečejo več, ker leta zaradi drugih aktivnosti niso tekli, nastaja neka praznina, k si jo marsikateri(ra) zapolni z kakim skokom čez plot. Pa v to ni treba prav nič mešat ne psihologije, ne duš, ker je to čisto navadno varanje, kot posledica razpada enojnosti, zato ni več enojnost in to zagotovo po krivdi obeh udeležencev v tej igri.

Vse ostale debate okol varanja je pa nakladanje, opravičevanje samega sebe, dokazovanje svojega prav imeti, dokazovati strokovnost in vzvišenost svojega jaza. Samo neke resnice pa ni videti v teh vaših debatah, govorite kot da ste vsi strokovnjaki na teh področjih, da več veste kot tisti "revčki" ki varajo. Stari rek pravi, dokler misliš, da vse veš, nič ne veš, ko enkrat vsaj za silo veš, kaj vse še ne veš, šele nekaj malega veš.

[xyz]

Kokvas je lepo brat, k s te varanje tako rakosali, da se prav vse vesoljne teme not vklapljajo..haha....

Pa tko preprosto je...

 

Ja, lepo, a ne ? Tako lepo, da vedno znova bereš in tako lepo, da si že vsaj 3x taisti komentar podal...

v smislu "oh kok ste pametni ejga". Zelo konstruktivno, Tomi

 

 

 

nekaj nimaš doma in zato najdeš drugje, tisto, kar imaš doma pa obdržiš, če se le da...enako velja tudi za nasprotni spol. Naprimer okol štiridesetih, ko otroci zrastejo, ko je hiška narejena, enoličnost doma in v službi in podobno. Pojavi se želja po neki spremembi, mogoče "teletini", vendar vse ostalo od likanja in pranja srajc, do mirnega doma pa naj bi ostalo isto.

Včas so rekli "babo zaposlit, pa ji ne bodo hodile traparije po glav". Tko to je, pogovri ne stečejo več, ker leta zaradi drugih aktivnosti niso tekli, nastaja neka praznina, k si jo marsikateri(ra) zapolni z kakim skokom čez plot. Pa v to ni treba prav nič mešat ne psihologije, ne duš, ker je to čisto navadno varanje, kot posledica razpada enojnosti, zato ni več enojnost in zagotovo po krivdi obeh udeležencev v tej igri.

 

Ni treba "mešat" psihologije, praviš... ampak z matematiko gre seveda bolj natančno... "razpad enojnosti"... hm hm, ti boš že vedel.

[Dancerka]

lol ha ha.. ampak js se strinjam s Tomažem.. deloma vsaj..

pač to se dogaja, kar je napisal..

 

zakaj pa ne raje kakega hobija al pa koristnega dela se lotit, namest kr 'ja zatreskal sm se v kelnerco'..

pametna žena ma tud moža zaposlenega z drugimi stvarmi, da mu ne grejo neumnosti po glavi..

 

al pa mož tepe/podcenjuje/zanemarja ženo, pa pač iz maščevanja gre ona z drugim/i..

žene/partnerke, zakaj ne si najdit tud kakega bolj zanimivega hobija, al pa pač če tip ni vredu, greš stran..

 

drgač v neko 'enojnost' pa js osebno ne verjamem, ker je po moje najbolj zdravo, če oba ostaneta samostojni osebnosti z deloma skupnimi in deloma lastnimi interesi..

ker če se preveč 'zlijeta' čist v vsem, je lahk to spet nezdravo oz. se pač naveličata..

pr nas doma se ata in mama nonstop kregata in ni nikakršne 'enojnosti', ampak narazen pa tud ne gresta, jima je še vseen preveč zanimivo zgleda..

 

problem pa je, če se ljudje bojijo ali nočejo kregat oz. stvari razčistit, pa pometajo pod preprogo 'sej se ne splača..' pol pa res kmalu lahko pride do razdora..

[Iknee]

S skrivnostjo je podobno, kot z nič-om... ko poiskusiš govoriti o tem, to ni več to...

ko poiskusiš tvoj pogled usmeriti tja... je tam že nekaj.

Nadvse izmuzljivo...

 

 

Ja, skrivnost....

 

 

 

 

po moje je pa stari Navajo samo preveč ognjene vode popil in se spozabil.

 

Al je pa govoril v navaščini, . Sej se nam še slovenščina včas sliši in bere ko nekakšna čudna govorica, skrivnostna , na temle forumu in tud sicer...

[tomazslo]

lol ha ha.. ampak js se strinjam s Tomažem.. deloma vsaj..

pač to se dogaja, kar je napisal..

 

zakaj pa ne raje kakega hobija al pa koristnega dela se lotit, namest kr 'ja zatreskal sm se v kelnerco'..

pametna žena ma tud moža zaposlenega z drugimi stvarmi, da mu ne grejo neumnosti po glavi..

 

al pa mož tepe/podcenjuje/zanemarja ženo, pa pač iz maščevanja gre ona z drugim/i..

žene/partnerke, zakaj ne si najdit tud kakega bolj zanimivega hobija, al pa pač če tip ni vredu, greš stran..

 

drgač v neko 'enojnost' pa js osebno ne verjamem, ker je po moje najbolj zdravo, če oba ostaneta samostojni osebnosti z deloma skupnimi in deloma lastnimi interesi..

ker če se preveč 'zlijeta' čist v vsem, je lahk to spet nezdravo oz. se pač naveličata..

pr nas doma se ata in mama nonstop kregata in ni nikakršne 'enojnosti', ampak narazen pa tud ne gresta, jima je še vseen preveč zanimivo zgleda..

 

problem pa je, če se ljudje bojijo ali nočejo kregat oz. stvari razčistit, pa pometajo pod preprogo 'sej se ne splača..' pol pa res kmalu lahko pride do razdora..

Sej jest se tud strinjam s tabo, hotu sem le povedati, da j cela strokovna debata okol čist enostavne zadeve, k si ji reče varanje. Pol pa tako poglobljeno okol tega, kar je čit brez veze, ker mi navadni "cepci" tega tko ne razumemo, vsaj men se ne ljub tok okol tega gruntat, ker enostavno zase vem, kaj je varanje, več pa ne rabim....

Ves problem je v tem, da j nekaj doma narovbe v odnosu in zato sploh pride do varanja. Poznam partnerje, k jim v dolgih letih to nikol ni prišlo na misel, ker imajo pošlihtan okol tega in, ker kljub občasnim nesporazumom ne pride do tega...nesporazumi so lahko samo izgovor za varanje, nikakor pa vzrok varanja, vzrok je nastal že preje in zagotovo po krivdi obeh.........