Jok

[Aira]

Ženske solze pa imajo lahko tudi drugačno funkcijo. "Najmočnejša voda" so ženske solze, saj z njimi dosežete marsikaj. Samo pri moških, seveda. Ženske se med seboj predobro poznate, da bi padle na to finto.

mislim da tukaj ni nobene finte. ampak se mogoče, ko ženska joka v moškem vzbudi občutek krivde, ker on naj bi bil zaščitnik in če joka pomeni da mu ni uspelo. zato doživljajo to burneje kot ženske. ženske vemo, da je to ventilček, nič tako hudega. moški pa se mogoče ob joku ne znajo primerno obnašati, ker mislijo da morajo biti močni, takoj vse poštimati... hočejo analizirati..? ponavadi poljubčki, objemček vse reši, pa kakšna tolažeča beseda... ni treba nič praktičnega poštimati... le čustvena opora je potrebna

 

[mkk]

Sanjalica ,

 

jaz tudi jočem, imela sem celo obdobje, ko sem veliko jokala... solze so kar polzele po licu...vedno mi je bilo potem bolje. Še vedno jočem, ko se spomnim na nekoga, ki mi je bil zelo drag a sem ga izgubila, kot bi ne znala sprejeti to izgubo. Pa vem, da moram...ampak...ko bi me videla sadaj, zopet solze. Včasih se sprašujem, koliko časa človek potrebuje, da sprejme dejstva?

 

lp, mk

[Guest sanjalica]

Če povzamem; smo ženske tiste, ki si drznemo in tudi dovolimo jokati... Mogoče čutimo v sebi toliko nasičenosti, da je potrebno sprati... Če je tako, in če ženske in moški vsaj približno enako čutimo - žalost (npr. izguba otroka, bolezen, ostati brez vira preživetja), strast (močan orgazem lahko tudi sproži solze olajšanja), bolečino (telesno ali duševno)... me zanima, kje so tukaj moški.

 

Kako moški doživi "očiščenje" ali drugače povedano; na kakšen način moški odloži kamen, ki mu leži na duši?

 

Ali (mamice in atiji) kdaj svojim sinovom rečete; ne joči, se ne spodobi; to ni za fante...

 

Enajst jih bo imel "moj mali", pa še zmeraj se tako iskreno zjoče, kjerkoli...da me včasih res prime, da bi mu rekla...zdaj pa si že tako velik...pa vem, da ni..., ker niti jaz nisem "še" tako velika....

 

Ati pa je...

Umrla sta mu oba starša - in je šel preko tega brez solza....sicer pa sem ga v dvajsetih letih skupnega življenja samo 1x videla jokati...

 

Bigm - so solze izsiljevanja, sprenevedanja in solze, ki so odraz nemoči...

[Mick]

O, zanimivo, tudi sam sem zdaj ves čas razmišljal o joku. Zdi se mi, da je jok nek obrambni, zaščitni element, ki ščiti naše telo in dušo pred hujšimi težavami. Jokamo /vsaj večina odraslih verjetn / ko nas nekaj hudo prizadene, čutenje te prizadetosti, npr. žalosti, pa pomeni stresno situacijo za za nas, jok pa nas zaščiti, razbremeni trpeča dušo in telo, se vam ne zdi tako? Seveda jok označuje, izraža tudi našo kao slabost, saj smo v trenutku žalosti ranljivejši tako in drugače, kar včasih, velikokrat tudi danes, ni bilo pametno pokazati, včasih pa še posebej moškemu-bojevniku ne. Vendar me ni sram povedati, da jokam. Sem le človek. Se smejem, ko sem vesel. In včasih tudi jokam, ko sem žalosten.

 

Spomnim se svojega zadnjega joka v času, ko sem že bil na lnf. Tisti dan sem vozil za rešilcem, ki je v bolnišnico peljal mojo skoraj 93 let staro staro babico. Zelo sem se ustrašil, da jo bom izgubil. Spomnim se tudi mojega joka na pogrebu moje druge babice.......jokal pa sem zaradi očeta, ki ga je smrt njegove mame zelo prizadela. Takrat nas je jokalo več skupaj. Spomnim se najinega joka z lubico, ko sva po tv videla kako so Srbi bombardirali uboge ljudi, ki so si šli po nujno potrebno hrano na tržnici v Sarajevu. Nisva mogla verjeti, da je lahko nekdo tako krut (zato ne cenim ljudi za katere imam občutek, da so tega sposobni storiti in se s kakšnim takim tudi na lnf vztrajno bockam). Takrat sva jokala dva skupaj. Spomnim pa se tudi svojega joka, ko sem zvedel, da sem hudo bolan. Takrat pa sem jokal, ko sem ostal sam. V bistvu sem videl kako so se ustrašili in kako trpijo moji bližnji, pa sem "glumil" kako sem močan in optimističen. Ko sem ostal sam v bolnišnici pa sem si dal duška......

[Guest sstane]

Spomnim se svojega joka, ko sem zvedel, da sem hudo bolan. Takrat pa sem jokal, ko sem ostal sam. V bistvu sem videl kako so se ustrašili in trpijo moji bližnji, pa sem "glumil" kako sem močan in optimističen. Ko sem ostal sam v bolnišnici pa sem si dal duška......

Ti je jok pomagal k ozdravitvi

[Mick]

Hm.....mogoče pa je dajanje duška v startu bolezni res kaj pripomoglo, da ni izbruhnila z vso silo, ne vem.

[Guest sstane]

Gotovo ti je, saj je jok najbolj naravna reakcija na bolečino že pri otrocih, pri odraslih pa že zavedanje možnosti bolečine.

[majica]

Od malega smo bili vzgajani, da se za fante ne spodobijo solze.

Ja...in na žalost še vedno starši vzgajajo otroka po spolu...Fantki se igrajo z avtomobilčki in ne jokajo... punčke pa z lutkami in imajo pravico jokat... :xx!:

Že 4 leta staremu fantku strši govorijo, naj NE joka, sej ni punčka...kasneje pa ga zmerjajo (če joka, sevede) Jokaš kt kšna baba...

Kasneje imajo seveda solze pri moškem spolu negativen prizvok in namesto, da bi se pošteno olajšali dušo, držijo solze v sebi, agresija v telesu pa narašča...

[Guest sanjalica]

da bi se pošteno olajšali dušo, držijo solze v sebi, agresija v telesu pa narašča...

Točno to sem hotela "potegniti" iz moških...

 

Če menijo (se strinjajo s tezo) da zato, ker si ne "dajo duška" nastaja v njih neka napetost in potem to "dajo ven" z neko agresijo...

 

Zato toliko bojevnikov... (kao za MIR :xx!: :xx!: :xx!: ).

 

-------------------------

 

Mick za trenutke, ko si si dal duška.

Drugič pokliči...ti bom pomagala .

[Mick]

Mick   za trenutke, ko si si dal duška.

Drugič pokliči...ti bom pomagala   .

Hih.....nisem se kaj dosti trudil za to , doživet stres je kar izbruhnil iz mene. Upam, da tega drugič ne bo, al pa vsaj ne tako kmalu......pokličem pa vseen lahko

[Aira]

Zdi se mi, da je jok nek obrambni, zaščitni element, ki ščiti naše telo in dušo pred hujšimi težavami.

nice ne vem če je res... ampak lepo se sliši

 

včeraj sem se malo pocmerila... ampak jaz se bolj čudno cmerim, malo me potišči v grlu, pride solzica v oko, dve in konec

 

I am a fighter!!

 

 

Sanjalica- nekateri moški odložijo kamen ki jim leži na srcu tako da se zderejo na ženo ali na otroke... ali vsaj tistega otroka ki mu gre bolj na kurac. Malo sadizma v tem. Ampak je res. Kar ni prav ni prav.

 

Zato je treba kazati čustva, jokati, se pogovarjati o čustvih... da pridejo teževe ven in se razčisti. Ne pa tlačiti vase. Zato je več agresije pri moških, potlačevanje čustev+ fizična premoč.

 

Hmm... malo sem povezala dve temi.

 

Bravo Micky ki kaže čustva. plus točke

[Mick]

včeraj sem se malo pocmerila... ampak jaz se bolj čudno cmerim, malo me potišči v grlu, pride solzica v oko, dve in konec

 

I am a fighter!!

To meni bolj liči na zadrževanje joka. Če jočeš, ko ti je hudo še ne pomeni, da nisi fajter......mogoče še veliko bolj srčen kot uni, ki ne jočejo.

[Aira]

maybe.

 

ampak če ni vode ni vode. bo treba drugič ožeti trepalnice, mogoče se kaj nabere.

[Mick]

..upam, da tega pomanjkanja v kakšnih drugih situacijah ni.

[Freya]

mislim, Mick, ti pa si....

 

 

oops, ste me spomnili, da zdej že nekej časa nisem 'izpraznila rezervoarjev', he he.... pa dons jih tut ne bom, ker je tko pozitiven dan, ob takem sončku jokat bi bil kar greh

 

[Mick]

mislim, Mick, ti pa si....  

 

 

oops, ste me spomnili, da zdej že nekej časa nisem 'izpraznila rezervoarjev', he he....

Bemu, jaz enih tud ne...... Ko sem se to spomnil mi gre skor na jok.....

[Freya]

božček.... pol pa sploh nič čudnega, da kar mrgoli tvojih komentarjev s 'tistim' podtonom

[Mick]

A tebe niso naučili, da je ubogim treba pomagat?

[Buddha]

ni dobro zadrževati joka, ker se ti srce napne in potem lahko poči

[El Nino]

"won't cry when you say goodbye, i'm out of tears..." no danes upam da mi srce ne poči 1budalca.. jutr bo pa boljš...

[SKA - Vi]

Malokrat jokam.. Jokam ponavadi, ce je nekaj res hudo, ampak drugace pa ne..

Niti ne zadrzujem joka - enostavno ga " ne potrebujem".. Ne vem zakaj..

[SWAN]

ni problem jokat, kadarkol in kjerkol in zakarkol... le da je dan za to.

 

zakaj bi le ne jokal, če se ti joče? in se potem počutiš očiščenega, blaženega, bremena so lažja?

 

tudi ni važno ali si sam ali obkrožen z ljudmi.

 

tko to je. simpl.

[Buddha]

ni problem jokat, kadarkol in kjerkol in zakarkol... le da je dan za to.

[Vendula]

Zelo malo jokam.Ko pa jokam - se sprostim skoraj na isti način kot pri smehu (mišice si dajo duška).Sem pa opazila,da me je sram jokat pred starejšo hčerko - "mami,zakaj jokaš" - sploh pa ne vem kaj naj odgovorim.Ko vidim druge jokat,potem "zamrznem" svoje občutke in skoraj ne trzam.Ne vem,toda če bi slučajno kdaj vidla moškega jokat,bi me čist ohromilo - bi me kar močno stislo pri srcu - še posebej pri takšnih,kateri bili strogo vzgojeni "za prihodnost brez solz".

[Buddha]

rad vidim moškega ,ki joka. to mi potrjuje,da mu ni vseeno, da ima sploh čustva, tut taka,jaa