Agresija

[skwo]

saj ,mick,pri takem nasilju me kar ujezi,ker če namlatijo fanta,dobiš (se mi zdi)malo posluha,saj ti znajo pripeljat:saj si fant,dec močan,boš se že branil.... :o|o: če jih deklica faše(od sovrstnic)potem pa se znajo celo pomenit...ko sem bila manjša so se fantje pogosto zapikali vame na vse vrste načinov.bila sem borbeno bitje,nasilje porodi nasilje.mene so tepli doma,jaz pa naprej.en dogodek mi je še posebej ostal v spominu.v 7.razredu sem pred blokom padla v pretep s fanti.ko je bil višek sem ga kresnila po nosu s pestjo,da se mu je udrla kri..glas njegovega očeta je prekinil fight.doma jih je dobil še od svojega očeta,da punc se pa ne tepe,a ne fora,jaz pa sem doma dobila poduk ,da se punce pa ne tepejo,la,la,la,... hec je,da sva bila oba podučena na fizičen način. x!x x!x :o|o: OKstarši so naredili za nas najboljše kar so mogli.pa je to res :o|o: kdo pa nam je dal to prosvetljenje,da se z nasiljem ne vzgaja,da ne zlorabljamo svojih otrok x!x :o|o: druga generacija pač....o spolni zlorabi sem spregovorila na radiu,eno vprašanje je bilo,če zlorabljeni zlorabljajo svoje otroke,...mnenja sem,da tudi vendar to za njih ni opravičilo x!x x!x tako,mi tudi ni v tolažbo,da sem pa sonček in ....,če sem prestala tako nasilje,zlorabe...povzamem,ker moram končat,ni opravičila za zlorabe x!x x!x x!x

[Mick]

V vsakem od nas je nekaj agresije, nasilnosti.......ki pa jo razumen, zrel človek zna kontrolirati, zreducirati na nek minimum, ki pa je za posameznika različen........pri meni to izgleda tako (sm bolj temperamenten), da včasih mal zatulim. Pa niti tega ne maram na sebi......poleg tega tudi s tuljenjem dosežeš ravno nasproten učinek kot ga želiš. Tako, da že kar nekaj časa delam na tem in se počasi spreminjam po mojih kriterijih v kar spodobno bitje. Ko bom vsak konflikt rešil brez dviga glasu.....bom pa zadovoljen. Za sproščanje napetosti, agresije pa je treba najti nek drug način......kot je dretje na ljudi.

[Pujsita]

Skwo, videti je, da si si že precej pomagala, da o teh zadevah pišeš, da si tule na forumu in črpaš pozitivno energijo.

 

Opravičila za nasilje ni, seveda ne, je pa razlaga, da lahko odpustiš to kruto izkušnjo iz svojega življenja, da sebe ne trpinčiš do smrti zaradi izkušnje, za katero nisi prav nič odgovorna.

[skwo]

hoj,saj to je to.ta zamera.nekoč mi je psihologinja rekla,ko sem bila že nekako uglašena,da sem odpustila,ona pa mi je na mojo izpoved podarila besede:razumsko že lahko odpustiš,podzavestno pa je to nemogoče,je prehudo.na tej točki sem se zamislila,kaj je tisti smisel,kaj je odpuščanje???edino kar mi pomaga je ta razlaga,da je ves smisel,da odpustiš sam sebi.mogoče,mogoče je ta odpustek le pri spolnih zlorabah.vsaj jaz čutim,da mi je to tako nekako.saj ,ko sem bila tepena,da mi je mati dajala obkladke na maroge,ko sem mogla žreti nazaj bruhanje,če ne sem z glavo bingljala nad vodnjakom,v grozi da me bo foter res spustil v tisto grozno globočino.....za te stvari vem ,da si enostavno nisem mogla pomagati,pa tudi ne občutim nekih bolečin,kar je bilo je pač bilo.pri spolnih uslugah pa ne vem zakaj...,saj odpustiš,spoznaš, da nisi bil kriv ,da si ti čist OK,samo ta zloraba ....,se mi zdi kot bi me ožigosal.kako odstraniti ta žig???moje edino orožje je da o tem govorim na glas,da gre to iz mene,znova in znova.(včasih pomislim,da tako opravičujem svoj žig in spet se ujamem v tem,zakaj bi kaj opravičevala,če nisem kriva)-dokaj začarani krog

[Mick]

Popolnoma nobene krivde ne nosiš, popolnoma nobene x!x O očetu bi se pa dalo precej kaj drugega rečt :xx!: :xx!: Fuj in fej....bljak

[skwo]

hvala mick,me pa zanima kaj ti občutiš ob tvojih spominih?jezo,je kdaj kanček negotovosti,si se kdaj vprašal ali bi lahko kaj spremenil,mogoče dvom-sem si pa zaslužil,iskal krivca kje drugje....

[majica]

Sem ga pa nekoc v ihti prav skoraj 'vrgla' v posteljico, ko se je drl vse noci, torej sem postopala totalno narobe, ravno obratno, vendar nisem imela vec potrpljenja za blago umirjanje... To je bilo grozno in agresivno dejanje z moje strani in sem si zapomnila tole...

ja...je pa za razumet...ženska, ki skrbi za dojenčka je fizično, še bolj pa psihično izmučena...je treba dost moči, da ohraniš mirno kri...še več, da izžarevaš ljubezen...včas se ti zazdi, da je to nemogoče...in se ti utrga...

[Aira]

Skwo

 

skušaj prerasti vse skupaj. skušaj razumeti širšo sliko. se odpreti ljubezni. bistvo je očem nevidno.

čutiš krivdo?

pravijo da so naša doživetja karmična posledica naših prejšnjih dejanj. mogoče je občutek krivde od takrat, ko si mogoče ti isto počela z drugimi. in si zdaj rabila to izkušnjo, da doživiš, da se nekaj naučiš. kaj misliš, da smo se morali naučiti tisti, ki nam je bila dana izkušnja nasilja bolj ali manj intenzivna? mogoče čutiti z drugimi, občutljivost na njihova čustva... mogoče je bil otreba zlomiti naš ego, našo lastno obsedenost z močjo?

kdo ve. Mogoče, če vsak pri sebi prebrska, najde nekaj pozitivnega kar je prišlo ravno zaradi te izkušnje.

[Mick]

Ja, hm...skwo..pri meni je bilo malo drugače. Mislim, da mi starša nista znala pokazati ljubezni, sam pa sem bil precej občutljiv. In potem sem zbezljal......tudi v drugačnost in med ljudi, ki so me sprejeli, kjer sem čutil, da so me sprejeli, pa četudi je to bil kak klošar, pijanc, narkoman.....samo, da sem začutil, da sem sprejet. Čudno, ne? Ne vem ali bi lahko takrat kaj spremenil, očitno je to bila neka vrsta šole skozi katero sem moral iti (bi rekla JanjaK ). Seveda sem kdaj pomislil, da sem tudi sam k temu prispeval......lahko bi se oblačil, živel po širši družbi sprejemljivejših normah.........toda nisem hotel. Niti mi ni bilo všeč. Ne čutim več jeze. Ne sovražim. Mogoče me kdaj spreleti ne ravno hvale vreden občutek vzvišenosti navpram njim, ki se sedaj, ko kao v družbi nekaj malega le pomenim, obnašajo spoštljivo, čist drugače. Sem se pa zaradi ponižanj, ki sem jih doživel, pa zaradi moje občutljivosti zelo dolgo časa boril z občutkom manjvrednosti, ta občutek me povsem iz rok ne spusti še danes. Polagoma pa le odhaja......

[Pujsita]

kako odstraniti ta žig???moje edino orožje je da o tem govorim na glas,da gre to iz mene,znova in znova.(včasih pomislim,da tako opravičujem svoj žig in spet se ujamem v tem,zakaj bi kaj opravičevala,če nisem kriva)-dokaj začarani krog

Rešiti se moraš sovraštva, zamere ali jeze do osebe, ki ti je to povzročala, ker če tega ne presežeš, si ujet v tole.

 

Moč pa poskusi najti v tem, da si vredna krasnega življenja, kot vsak človek. Da si to doživela in preživela, zdaj si pa tudi ti na vrsti za vse lepo, kar ti nosi življenje. vedi, da si izbranka, ker si tole preživela, iščeš pot ven in jo boš našla.

 

Pa ponavljaj te zadeve, ki ti koristijo. verjetno so to težke zadeve, globoke rane in se z majčkeno dela ne da pomagati. tako nekako kot afirmacije, kamor je treba vložiti dosti truda, da zafunkcionira, tule je zagotovo treba postoterit napore, ampak se izplača, najpomembnejša investicija v življenju. To je zate, ker si dobro, toplo in krasno bitje in si to zagotovo zaslužiš.

 

Le pogumno Skwo xrosex

[Pujsita]

Ne vem ali bi lahko takrat kaj spremenil, očitno je to bila neka vrsta šole skozi katero sem moral iti (bi rekla JanjaK  

[Amis]

koliko iskrenosti. lahko smo duhovni pa ne vem kaj...vendar so naše izkušnje polne vsega mogočega...tudi temno in nasilno obarvane...in mogoče prav zato lažje razumemo sebe in drug drugega...in vse nas na nek način tudi določajao...danes in take kakršni smo sedaj...z vsemi našimi razmišljanji, čustvi in delovanjem...pa ne moremo se delati, da kdaj nismo bili tudi v hudih škripcih....po moji negativni (in to prvi) spolni izkušnji sem imela v bistvu srečo...vso trmo sem usmerila takrat v to, da sem dosegla popolno skrčenje vaginalnih mišic in tako tip ni mogel...bilo je samo zmerjanje in nekaj drugačnega fizičnega nasilja...ostal pa je nek občutek onečaščenosti...čeprav sem bila tudi ponosna nase, da sem se tako dobro znašla...dejstvo pa je, da o tem takrat in še dolgo po tem z nikomer nisem govorila...in da sem se do jeseni neusmiljeno tuširala in umivala vsak dan...posledica je bilo nažiranje s tabletami okrog mojega rojstnega dneva...kar je končno sodu izbilo dno in sem bila nekako prisiljena povedati staršem, oz. sem se potisnila v situacijo, da sem jim povedala....pa ni bilo kakšnega posebnega razumevanja...hoteli so pozabiti, kao ni se zgodilo

 

pa sem leta vse držala v sebi....enostavno si je razumsko dopovedat, da si preživel, pa da ti ni bilo nič hudega, pa da si vseeno ok, pa da si bil pač naiven....pa karkoli že..........dejstvo je, da ti ostane nezaupanje. tako da sem bila dolga leta nezaupljiva do ljudi in se nikomur nisem odprla. pa vendar tudi taka zaprtost in brskanje po lastnih globinah in lastni temi prinese nekaj dobrega...izostri nekatere naše občutke in sposobnosti...vse izkušnje ostanejo del nas tudi potem, ko jih prerastemo in tako ali drugače predelamo

 

in vsi, ki smo šli skozi take in podobne izkušnje: bravo mi, dobri smo

[Pujsita]

Amis, resnično, čestitke tudi tebi, da si se res znašla, da si preživela,da svoje izkušnje deliš z nami .

[Mick]

Bravo Amis Starši......nič bravo.

[Amis]

janjak, mick hvala ...........sicer pa najbrž hvala vsem nam

 

ah starši...po moje so naredili kar so lahko in kolikor so se lahko sami soočili in spopadli v sebi.....tle ni kaj......saj nihče noče zanalašč drugemu narediti takega s*.......verjetno tudi sami niso vsega razčistili pri sebi

[Aira]

Amis fajn da si se nam odprla

 

jaz bila nekaj časa tudi na tabletah (pomirjevala, antidepresivi...) pa je bilo samo še slabše, ker sem zlorabljala. pa tudi ne verjamem v te umetne reči, ki naj bi pomagale pri tako delikatnih zadevah kot so čustva. :xx!:

[Aira]

Rešiti se moraš sovraštva, zamere ali jeze do osebe, ki ti je to povzročala, ker če tega ne presežeš, si ujet v tole.

 

to pa storimo tako da skušamo razumeti kaj je za vsem tem... kakšne izkušnje je oseba ki je bila groba do nas imela, zakaj je čutila toliko negativnega v sebi.

če ne veš kaj je ljubezen je ne moreš dati.

 

s tem, da se dvignemo nad svoj nižji jaz, negativna čustva... in vse to nadomestimo z ljubeznijo in razumevanjem, zdravimo sebe in odpremo pot tudi drugim... čim več ljubezni je na svetu tem manj bo takšnih izkušenj.

 

[Amis]

s tem, da se dvignemo nad svoj nižji jaz, negativna čustva... in  vse to nadomestimo z ljubeznijo in razumevanjem, zdravimo sebe in odpremo pot tudi drugim... čim več ljubezni je na svetu tem manj bo takšnih izkušenj.

 

ja, drži...........mislim, da je začetek v tem, da govorimo o lastnih izkušnjah, ker to nasilje nekako demistificira...po eni strani spravi v dilemo morebitne agresorje, ki se zavejo, da bodo "razkrinkani" in nič več pestovani v blaženi nevednosti množice...po drugi strani pa kakor da bi na nek način pomagalo k ozaveščanju tistim, ki se jim je to zgodilo, pa so bili tiho ali tistim, ki bi tudi lahko zapadli v podoben šmoren.

 

ja in potem bo nekoč svet brez tega in bo nasilje ostalo samo v kolektivnem spominu za primerjavo (samo kot vedenje o izkušnji, ki je ni treba več izkušati oz. ponavljati, ki pa mora biti kot nasprotni pol nečesa lepšega)

 

xrosex xrosex

[Mick]

janjak, mick  hvala ...........sicer pa najbrž hvala vsem nam

 

ah starši...po moje so naredili kar so lahko in kolikor so se lahko sami soočili in spopadli v sebi.....tle ni kaj......saj nihče noče zanalašč drugemu narediti takega s*.......verjetno tudi sami niso vsega razčistili pri sebi

Ja, imaš prav. "Brava" pa vseen ne dobijo. Tudi mi smo v pogovoru s starši prišli do spoznanja, da sta naredila hude napake pri moji vzgoji.....da pa takrat nista znala drugače. Izhajala sta iz revnih, trdih familij.....in tam dobila vzorec. Pa takrat še zdaleč ni bilo toliko govora pa literature o vzgoji otrok. Sam sem s starši pomirjen. Včasih le mal žalosten, ker sedaj, ko smo odrasli vidim, kako zelo drugače, boljše bi lahko bilo....za vse nas. No, pa je to mimo, važna je sedanjost. Občasno pa nas pač še napadejo "demoni preteklosti" in tako bo verjetno do konc našega življenja.

[Aira]

pravkar sva se celo nekaj pogovarjala z očetom, pa se ni drl je prišel ves v svojem stilu, napadalnem, pa sem se kot ponavadi zaprla, in zakaj da mu nič ne povem??? potem sem pa podrezala da dela iste napake pri mojem bratu, pa se je čisto stopil. jaz pa še malček ledena

[Mick]

Huh Aira.....izkoristi priliko za pogovor, če se le da. Res. Mogoče pa tebi uspe kar smo mi zamudili.

[Buddha]

..potem sem pa podrezala da dela iste napake pri mojem bratu, pa se je čisto stopil. jaz pa še malček ledena

Starše je treba družinsko premikat.. samo le ozaveščeni starši živijo sedaj

[rachek]

Ima še kdo kakšne izkušnje? 

V manjši meri kot ti sicer, ampak tudi. :o|o:

[mushi]

joj ko tole berem aira, skwo.. pa ostali...

tud sama sem dost nasilja občutila doma.. fizičnega in psihičnega..

psihično, ko ti zagrabi tvojo najljubšo igračo- medvedka in ji noge narazen potegne pa nad pečjo drži..

psihično; vsakodnevno buzeriranje, grožnje, poniževanje kak si butast..

včasih je blo ok vse nazaj povedat, hahahah.. kak je hecna.. drugič beseda preveč, pa dovolj za klofuto, brco, lasanje... pa ukazi kaj je treba takoj in kako in kaj še ni narejeno.. pa katerem sorodniku se nisem dost smehljala..

Enkrat, se nisem kao do tete dost spoštljivo vedla in prijazno in potem, ko so sorodniki pete odnesli, me je foter čist brez opozorila da se bliža huda ura brcnil (sedela sem na tleh) v stegno z okovanim coklom. Potem sem šla svoji zdravnici in je zapisala v kartoteko, policije nismo obvestili.. naslednjič pa bi še to zraven dale..

je bilo enkrat, ko se nisem dost hiter in z veseljem spravila krompir lupit in me je foter kr neki za lase grabil pa klel.. pa sem držala nož v roki, da ga bom, sam naj si še enkrat dovoli in pol je ves zgrožen mami razlagal, da sem ga hotela zaklat...

pa enkrat sem ga tud TAM neki z roko poknala, ko me je lasal (jst mela pa full dolge lase in na to sem bla najbolj občutljiva, na lasanje.. ne diraj las, če hočeš živ ostat) in je tele tud reklo mami da sem ga hotla šlatat...

hja, banalnosti so se dogajale....

pa enkrat, cel dan sem delala ko črnc, neki smo belili vso stanovanje in nič ni blo pravi trenutek prinešeno pa te nekdo kr naprej priganja pa hiter hiter in joj kok bi te najraj sklofutal, ko mu neki dost hiter ne prineseš... pol pa vse nrdimo.. in me neki kao kok si bla pridna za nos malo potegne... meni je pa kr utrgal, tako klofuto tistega celodnevnega preseravanja sem mu pripeljala FOTRU, da ga je skor usipal po tleh, jst sem pa misla da sem si v zapestju roko zlomila, in to klofuto sem videla kot v počasnem posnetku pa sem hotela roko zaustavit, joj kaj bo pa zdaj.. pa sem vseeno poknila fotra in on mene še bolj..

vedno me je neki dražil, kao da se moram znat branit in pol sem ga včasih vsula bolj kot bi smela pol sem jih pa zares dobila. Nikakva vzgoja..

Začelo se je res v OŠ, ko so me pobalini kr naprej neki ščipali pa brcali pa vedno bi jim naj pr kontrolnih pomagala.. potem pa sem jst tud začela nazaj napadat..

sploh dalje od 5-tega razreda OŠ, ko sem dobila eno sošolko iz drugega kraja in potem sva jih teple..

Takrat so začeli tud s šlatanjem in na enem paglavcu (jst v 8-mem on v 6-tem) sem marelo zlomila, ko me je kr naprej po riti, prsih šlatal in to tko full grdo grabil in sem bla prasica, kurba..

Pol ga pa enkrat zagrabim.. ni mi mogel uit.. in sem ga dobila podse.. bi ga lahko ubila takrat, tako sem tolkla, nč važn kam je padlo... uboga moja marela.. je bla čist uničena..

pezde pa posran od takrat naprej...

pa tud.. ja velik tipov sem usekala.. tko v OŠ in v srednji... z enim so naju mogli narazen vlečt.. ko so tipi se neki prerival in se zvalili na mojo najboljšo prjatlco ki je na tleh sedela in z glavo s sencami skoraj treščila na tist čep na tleh, da se vrata ne odpirajo do stene.. pol pa en se opravič, drug ki je pa sranje začel se je pa frajerja delal. Prvo sva se zmerjala naprej pa tolkla..

Pa enga norga sošolca sem imela v SŠ, ki je pred mano sedel.. pa mi jemal vse, peresnico, zvezek, knjigo,.. pa me za roko držal. hahahah... ne boš mogla pisat,.. sem mu šestilo zarila v roko do tam ko je igla.... ker to se je kr naprej in naprej in naprej dogajalo vsako uro....... Pa par klofut je tud kasiral..

Ne prenesem, da mi neki kaplja kr naprej na glavo in hitre jeze sem, pol je pa konc.

Še pa še takih stvari bi se našlo in tud v službi ne prenesem avtoritete nad seboj in tisto ZDAJ se FUL mudi, ko moreš vse pustit pa neki skakat iz enega dela v drugo..

 

Je pa žalostno, kaj v bistvo naredijo izkušnje in življenje s človekom. Jst rajš zdej nekoga ki se mi zdi serator prva napadem, verbalno.. skratka kakorkoli na en način mu dam vedet, da slučajno ne bi si preveč dovolil.. ker meni toliko energije vzame, da se moram spet postavljat neki, da raje imam že kr tako mal grozečo držo...

 

Moja mama.. nikdar se ni postavila zame, ker kao.. pust ga, ne vidiš da je nor.. pa si ti bolj pametna. Kaj je to način, trpet pa tih bit, tud če imaš prav.

 

Zdej ne živim več pr starših in prav nič jih ne pogrešam. Mogoče sem tud mal čustveno otopela. Ne vem? In potem mamo zaslišim s tistim rahlo zadihanim glasom.. Kdaj se kej vidimo? Pa že kar tulim... PA SEJ SE KR NAPREJ VIDIMO... pa imam rahel občutek slabe vesti, ker jih nič ne pogrešam, ker mi jih je tečno sploh slišat, ker moram it na obisk, meni se pa full ne da.... pa enkrat, ko ju ne bo več, zdej pa sta še.. Pol bo pa res taka krivda name padla.. In pol razmišljam, pa kaj a sem vsega jst kriva, a sem res tako slaba hči, a se moram res kr naprej drugim pokoravat, svoj prosti čas.. in potem me to tako ali tako tišči pa če gremo jih pogledat, ko se ziher že kaj malo spičimo, če ne pa zato, ker jih ne šljivim in vem ko bo mama spet klicala tisto večno vprašanje kdaj prideš? Jst pa raje grem kamorkoli drgam..

 

Me je po svoje strah imet otroke.. Bom full stroga? Nikoli, nikoli, nikoli jih ne bom silila hodit domov, al pa doma živet. Ko vidim kak se je meni vse to uprlo še tolk bolj.. zdej hodit tja..

Ko so hoteli da doma živiva. S takimi spomini pa s svojim načinom... ah.. ne.. pr nobenih starših me ne bojo nikol vidli.. Moje življenje, moj denar in free air nad menoj........

[Amis]

dobrodošel v klubu rachek