Vaše pesmi

[lia]

Jutranja zarja

 

Pot je v tebi,

ti si pot,

in ti si cilj.

 

Ničesar ni,

ne prej

in ne potem

 

ti si jutranja zarja,

ti si najlepši košček neba,

ki se pokaže po temni noči,

 

ti si zarja , ki razsvetljuje pticam poti pod nebo,

ti si tista, ki cvetne čaše razpira,

da dišijo in nektar delijo.

 

 

[Antoninus]

JETZTZEIT

 

tenka prevleka na kamniti gmoti

povrgla je življenje v sramoti

 

iz prajuhe skobacali so se bacili

čez noč v debelobučne opice razvili

 

afne vzvišene nazive so si podelile,

znanost in tehniko razvile

 

Sam Satan vodi njih razvoj

žlahtne duševnosti razkroj

 

če kdo posebno nizkotne je narave

dajte mu škrlata in medalje prave

 

če kdo trd je v srce in mehak v glavo

množica ga pozdravi z glasnim: bravo!

 

Če uglednež zagovarja kako traparijo

vsi složno poreko svoji pameti adijo

 

poklon tej globokoumni visokosti!

praznujmo, bratje, karneval norosti

[lia]

JETZTZEIT

 

tenka prevleka na kamniti gmoti

povrgla je življenje v sramoti

 

iz prajuhe skobacali so se bacili

čez noč v debelobučne opice razvili

 

afne vzvišene nazive so si podelile,

znanost in tehniko razvile

 

Sam Satan vodi njih razvoj

žlahtne duševnosti razkroj

 

če kdo posebno nizkotne je narave

dajte mu škrlata in medalje prave

 

če kdo trd je v srce in mehak v glavo

množica ga pozdravi z glasnim: bravo!

 

Če uglednež zagovarja kako traparijo

vsi složno poreko svoji pameti adijo

 

poklon tej globokoumni visokosti!

praznujmo, bratje, karneval norosti

 

 

 

modrost se vije z verzov skladnih, žlahtne so besede tvoje,kakor da sam Zeus, ti jih kuje

čeprav o trdoti nekaterih organov oda žalosti se ta trenutek v zemeljskih brlogih zdajle snuje,

pa da ne bo pomote, ni tule govora o notranjih organih države moje

 

 

ako zamenjate žalosti z radosti dobiste čisto novo, novcato kvaliteto bivanja

 

Bemu cviček

[nimbus]

 

[Antoninus]

modrost se vije z verzov skladnih, žlahtne so besede tvoje,kakor da sam Zeus, ti jih kuje

čeprav o trdoti nekaterih organov oda žalosti se ta trenutek v zemeljskih brlogih zdajle snuje,

[Antoninus]

Antoninus Lia

 

Naj Hefajst tam z vulkana medaljo iz kamnin

prelestno vam izkuje

dobite od vrhov rimljanskih lovor in ne rožmarin

naj slava vaša se nadaleč čuje

Zdaj smo pa kar Homerji postali

 

Naj Atena podari nam čašo modrosti

da lažje izognemo se posvetni norosti.

[neny]

V srcu nova brazgotina,

na licu nova solza

in na ustnicah,

na ustnicah nič.

Čakajo poljub.

Neiztrohnjeno srce.

NIkoli ne neha ljubiti,

nikoli ne neha upati.

Upanje umre zadnje, nikoli.

a zato še večja rana v meni

in še ena nova solza

in še bolj ranjeno srce.

Popravljeno 18. februar 2007 -> neny

[lia]

Boli in trga mi drobovje,

ko zrem v prihajajočo pomlad,

v špici strehe grlici nežno prhutata

kakor takrat, tisto pomlad.

 

 

 

*****

 

 

Na blazinah sled utrujenih glav,

po sledovih izpitih obrazov

izgubljenih v meglici izpuhtelih okov

ostaja živ spomin nekih vrhov.

 

 

Slišim kako mi govori,

šepet ledenega vetra,

spet drsi na zaledeneli stezi

samo prva in druga

 

počasi in mirno, ihtavih gibov

nikar, nič noge na bremzo

samo počasi in prva in druga

skoz okna odprta mi šepeta.

 

 

 

***

 

Pred očmi lepot nebroj,

predobro skrite žalostnim očem,

zato zaveso mojster zdaj odgrni,

prelepo je kar uzrem.

 

 

Žlahten svetel mlad poganjek

na steblu se svetlika in ta objem

ta mehka gibka roka, ta iskriv

pogled, mehkoba, kako naj ti povem?

 

Življenje , dih in gib in misel

slast , ta radost in mehkoba,

ker sem, odsev neba morja,

ker tolmun sem brez dna.

 

 

Zato zaveso to odgrni

vse kar je, je že bilo

in vse kar bo, je tu

ničesar ni kar bi morali iskati.

 

 

 

****

 

 

Zapuščene ulice praznega mesta,

razcvetele forzicije v vazi na šanku

pecljati kozarec rdečega refoška

plačam s kovancem, modremu bedancu

 

obrnem hrbet in ubit je še en dan,

naftalinasti človečnjaki zapuščajo

modri salon , za tem šankom

je prešerni moril kelnarcam

 

danes mori bedanec in nek

priučeni primorc, ki še komaj

lovi ravnotežje, s steklenimi

očmi in grabežljivo roko h kelnarci sega

 

to so ljudje in njih življenje

otožnost se iskri v besedah

in smeh je ves kiselkast

furbast, zato grem raje pod nebesni svod

 

 

tam sem doma, med vejami brez,

grmi forzicij in starih gabrov

z globokimi koreninami

in ne med steklovino, ki je ujela forzicije in vino.

 

[*Zarya*]

DEŽ V DUŠI

 

Dež bije na okno,

škreblja po strehi,

voda se izliva

nekam dol,

sivi oblak luno prekriva,

sliši se le enakomerno

kapljanje kapljic,

kot da ne bi padale namerno,

z razlogom,

ampak kar nekam tjavdan,

stran, stran od resničnosti.

 

Poslušam dež,

zapiram oči,

primerjam ta dež

z dežjem noči v svojem srcu,

ki kdaj - tako kot ta -,

mi neusmiljeno na dušo kaplja.

[SLIVA]

RAST

 

 

Je rast, ko zraseš centimeter

in je spoznanje, kaj je dež,

kdaj kaj boli, kam piha veter.

Zato, ker piha v vse smeri.

 

Je rast, ko čevelj je premajhen

in ko zastane ti utrip,

dan, ki mine brez nasmeha,

ko te od smrti loči hip.

 

Je rast, ko so lasje predolgi

in vsakokrat, ko brzdaš strast,

ko vase zlezeš in si miren

in nad seboj imaš oblast.

[nimbus]

Ni full kasko pri triglavu, je pa vse kar trenutno potrebujem

Lahko mi vzameš vse

Lahko vso borno imetje

Vzemi mi znanje

Vzemi radosti smehljaje

Vzemi strasti vzdihljaje

Vzemi modrosti ideje

Vzemi mladosti napake

In starosti previdnosti

vzemi mi gibanje

vzemi okusa in vonja polnost

vzemi mi duha bistrost

vzemi preteklosti grenkobe

vzemi prihodnosti sladkobe

zgrabi cel svet pod ramo

in nosi... samo nosi.

Na, še upanje svoje

Ti poklonim pod ceno

-40 radodarnosti moje.

 

A spokoja in miru ob pogledu na to

lepo, čudovito in večno nebo

ne vzameš mi nikoli.

 

basta

[lia]

Ni full kasko pri triglavu, je pa vse kar trenutno potrebujem

Lahko mi vzameš vse

Lahko vso borno imetje

Vzemi mi znanje

Vzemi radosti smehljaje

Vzemi strasti vzdihljaje

Vzemi modrosti ideje

Vzemi mladosti napake

In starosti previdnosti

vzemi mi gibanje

vzemi okusa in vonja polnost

vzemi mi duha bistrost

vzemi preteklosti grenkobe

vzemi prihodnosti sladkobe

zgrabi cel svet pod ramo

in nosi... samo nosi.

Na, še upanje svoje

Ti poklonim pod ceno

-40 radodarnosti moje.

 

A spokoja in miru ob pogledu na to

lepo, čudovito in večno nebo

ne vzameš mi nikoli.

 

basta

 

 

 

ej, mali presenečaš

 

indeed nice

[rokec123]

Evola še moja pesmca..sicer mal žalostna...k sm jo pisow v hodih časih:(

 

 

Življenje eno samo je trplenje,

zmagovalec je kdor si upa in se ne boji.

Usoda, ki ti je podana te ne spusti,

oklepa te in te spremlja povsod kjer si.

 

Zmagovalci se rodijo pod srečno zvezdo,

ki jim namenja lepo se življenje.

Hoteti, želeti, tako je.

Živlenje! ti kruto, pa kaj ti je?!

 

Želiš si, a ti ne uspe,

ker to ni za tebe.

Nekateri znajo, nekateri nočejo,

a malo je takih, ki ne morejo.

 

Morda pa ni tako črno,

kot gledam skozi nebo.

Čas pa mogoče pride,

ko trate spet zelene bodo.

 

Sonce sije, a vendar zame črno.

Želja po boljšem premočna je.

Za to življenje upanja ni in ne bo!

 

 

 

Sej zdej se bom potrudu pa bom napisow kšno bolj pozitivno pesmco.

 

 

LP

 

Rokec

[nimbus]

ej, mali presenečaš

 

indeed nice

 

thx

 

glad to hear that

 

[Antigona]

Ko pogled zbeži zavrti se mi

tisoč bilo lepih je besed

ki jih ni težko razumet

všeč mi je bil tvoj glas,

všeč bile spreminjajoče se oči

nisem zahtevala, želel si Ti.

 

Vse stvari sem premagala,

vem, te noči pozabila ne bom.

V mislih s teboj bom odplavala

Nekam tja, kjer za vedno boš moj.

 

Ko ob njem zaspim, vem v sanjah živim,

a le le eno noč sva si obljubljala.

Zaman si želim, da s tabo živim

preveč laži bilo je med nama.

 

Končajva ta klepet, preveč se nama mudi.

 

Zapušča me razum, se luna mi smeji,

nisem zahtevala, želel si Ti.

 

[5rca]

Iz naftalina sem, dnevu primerno, izbrskala eno svojo --- in se prepustila nostalgiji tistega večera, boječih pogledov in prvega poljuba, ko sva prvič obstala sama le za minuto ko sem se prvič prepustila srcu, brez razmišljanja in stopila korak v neznano in ti si bil tam, da si me ujel

 

 

Je bežen trenutek ko srce sreča srce,

ko se duša v dušo zazre,

ko človek s človekom v eno se zlije

v prostoru in času neke tretje dimenzije.

 

V pogledu čutila sem tvojem objem

kot neznanec neznanki podari nasmeh

če obstala bi sama le minuto, ne več

poljub bi odločil usode naklep.

 

Oči so tvoje mi zgodbo podale

ti prava si zame in jaz pravi sem zate

ne morem želeti več si kot to

ta trenutek popoln uničil me bo.

 

Zato v mislih ko nihče ne ve

si privoščil bom zlato

najsvetlejši zaklad mojega življenja

ti nekega dne, dekle moje boš.

 

 

 

 

Već je vrime da se pomirim sa svitom i tiho k`o da zaronim na dah, u svemu sad mogu naći nešto lipo i reći "Živote, dobar ti dan!"

[nimbus]

Tole napisal par dni nazaj... pa dau mal na stran pacat, zoret... pa sm mal spremenu... pa mi nič čist všeč... lista perfekcionista

 

bit če bolje

 

MASTER OF PUPPETS

(by metlika)

 

Obsojeni na svobodo

se klatimo po robu življenja,

iščoč eliksirja odrešitve...

V kratkih trenutkih

telesne naslade,

V mučnih trenutkih

duhovne kontrole,

Nesposobni večnosti

zaslužni le gorečnosti.

 

Ko odstraniš razum

ostane nagon.

Ko odstraniš nagon

postaneš lutka.

 

Živele lutke x!x x!x x!x

[lia]

Za mizo v lokalni gostilni

je tekla debata,

še bolj je teklo vino,

govorilo se je o zločinu in kazni

o razumu in nagonih,

iz hladnih preračunljivih oči

je bolščal vame hlad

da bi ga rezal,

iz prvinskih nagonov

prebujeni, so brisali sline

s svojih ustnic prepojenih z vinom,

govorili so o svobodi in o tem

kako si vsak sam priskrbi

svojo bolečino.

Nihče ni bil tam,

za tisto okroglo mizo,

vsak je bil v svoji zgodbi,

zato sem izpila do dna

in odšla.

Nihče od nas s seboj ni imel srca,

oči niso našle ničesar v drugih,

zobje so obirali stare kosti,

s katerih smo že prejšnji

teden obrali zadnje kose mesa.

Na poti zazrta v temo neba

prisluhnem šuštenju noči

in prvo pomladno noč

si s snegom otrem vso nesnago

z oči in z dlani.

 

 

brez popravkov, ta hip

[nimbus]

Za mizo v lokalni gostilni

je tekla debata,

še bolj je teklo vino,

govorilo se je o zločinu in kazni

o razumu in nagonih,

iz hladnih preračunljivih oči

je bolščal vame hlad

da bi ga rezal,

iz prvinskih nagonov

prebujeni, so brisali sline

s svojih ustnic prepojenih z vinom,

govorili so o svobodi in o tem

kako si vsak sam priskrbi

svojo bolečino.

Nihče ni bil tam,

za tisto okroglo mizo,

vsak je bil v svoji zgodbi,

zato sem izpila do dna

in odšla.

Nihče od nas s seboj ni imel srca,

oči niso našle ničesar v drugih,

zobje so obirali stare kosti,

s katerih smo že prejšnji

teden obrali zadnje kose mesa.

Na poti zazrta v temo neba

prisluhnem šuštenju noči

in prvo pomladno noč

si s snegom otrem vso nesnago

z oči in z dlani.

brez popravkov, ta hip

 

[lia]

Oaza

 

V toplih dlaneh so se stopile

stroge in resne poteze

tvojega obraza,

v očeh ni bilo želje,

želja je preblisk trenutka,

bilo je hrepenenje

sladko zatočišče večnega iskanja,

večnega popotnika , ki nikoli ne

najde, kar išče

s tvojimi rokami obdano telo

je vzvalovilo,

nisva se mogla ljubiti,

zato sva plesala,

vsaj objemala sva se lahko,

večer za večerom.

 

 

***

 

Nekaj

 

Nekaj je kar odreši

temne misli,

nekaj je kar briše

bolečin občutja.

 

Nekaj je kot olajšanje

razlito,kar izpije

zadnjo solzo

ko rdeč ti cvet z roso

 

popršen položim

tja ,kjer včasih

bilo je srce,

zdaj moje v ritmu

 

vetra, diha za oba,

nisi ti in nisem jaz

zdaj sva dva in neskončno hvala

za tisti nekaj, za to kar sva in sva bila....

 

***

 

Padec

 

V množici sedim

in zrem v pozlato

od spred stojiš

ves lep , ves moj

ne vidim več

obraza , le roko

in nalahno , kakor da

pobiraš s tal

se ves zgrbljen,

ves sinje bled

udreš...

 

[upanje]

[BoraBora]

Imeti rad, ko ni ničesar pred teboj...

Želeti ljubiti, ko srce bo izdano...

Kaj pričakovati, če zate je le zrak?

 

Ko znala bi še leteti…

Ko znala bi še verjeti in sanjati z nekom…

Podala bi roko spet, znam uresničevati sanje!

 

A ne znam več gledati ljudi,

ne zmorem več iskati dobrih strani,

čustva so umrla v noči, krila je zdrobil upor.

 

Zakaj me niste ubili?

Vzeli ste mi vse!

Zakaj me niste ubili?

[lia]

Rapsodija črno bela

 

 

Črnina s črnim vranom

prav dobro, da je noč

da se ga ne vidi,

tam na vrhu strehe sam sedi

 

in kraka, kraka vse ponorele dni

vsaj ponoči beštija zaspi

in pride zmeraj oni dan,

ko nov je v zemljo djan.

 

V teh krajih štorkelj ni

so sam vrani , ogljeni

črni vrani, v teh krajih

še siničk več ni.

 

Tam v daljavi, vem da so,

bele velike ptice,

prav vsako pomlad

jih krila iz toplih krajev prineso .

 

 

 

***

 

Rdeče v rdečem

 

Prihajaš v rdečem

noč za nočjo

 

okušam slast rdeče

sladko , skrito

 

divje in peneče

potiho odpiram duri

 

da nihče ne vidi

teh bliskajočih oči

 

vtisnem v vsako celico

posebej, v vsako vlakno

 

ta rdeče rdeč odtis

zavežem si na vrat rumeno zlato rutko

 

da ne vidijo mimoidoče oči

te slasti, ki še podnevi gomazi....

 

 

 

[*Zarya*]

O kaj pa mamo kle? Dire Straits (Mark Knopfler)???? K maš tm spodej napisano. No, pa tud pesem je dobra

[FR4Y€R]{4]

Zdravo!

Sem Urška.

ena mal

Č.U.D.N.A.

Družba?

Ja!?

Zavajanje..

Padec…

VPLIV!?

Dosti…

Preveč!?

Nepoboljšljivi pravijo

Družba je vse..

( RES )?

Morš bit kewl

Dr'gač nisi in.

Pol pa

Te odpišejo.

Telegram

ADIJO.

Kje so stari cajti

ko ljudje

NE!

Gledajo na

zunanjost?

Je pravilo

SOVRAŽIT?

KRITIZIRAT?

LAGAT?

Bit

HINAVEC?...

In vse je kriva

DRUŽBA?

biti kewl?

What the heck

Does

This

MEAN?

I'm being me

In prosim,

NE

Označujte

ME!

Kr sem samo oseba

Ki živi, se prehranjuje

DIHA, ČUTI

In

LJUBI!

[čeprav ne-veste kaj to pomeni]

Fin…

 

Evo...to pesem sem naredila, ko mi je sošolka rekla da sem grozna ^^...lepo se imejte