Vaše pesmi

[Audente]

Končno, ane

 

Oblaki so polni smeha in solz

in zvezde sijejo vedno in skoz'

sanje spijo moja lica dišijo

diši moj vrt suhih rož

 

Bog ne sprašuje kdo mi je drag

na iglo te dobi poceni še vrag

prej, ko pridem sama do vrat

strah naj mi ne ustavi korak

 

Za zidovi, za lučjo,

je za vrati še kdo

za oblaki, za nočjo,

je še plavo nebo

 

Za vsako ceno tja in nazaj

jeklene igle polne kupljenih sanj

slab izgovor je strah,

strah je poraz

 

Do neba iz pekla

na norih konjih se ne da do tja

Do neba iz pekla

na norih konjih se ne da

 

Ha ha ha ha ha ha

[Audente]

Spet lahek je korak skozi moje sanje,

naj sploh še dovolim da pokukaš vanje?

Vsaka zvezda na nebu naj sije za me,

njih dobrota prekrije note, ki drugim zvene.

 

Sreča je ob pogledu na mavrico zlata,

ko moja noga po poti navzogor topota,

ne bom se pustila ustaviti lažnim obljubam,

ker vedno znova in znova vase zaupam.

 

Zdaj bi te lahko z mirnim srcem poslušala,

ko violina bi tam nekje vsem zbranim zaigrala,

zbrano bi prstom in loku sledila,

sreča velika bi se po obzorju razlila.........

 

a mene ne bo, ker tako hočem, to je Slovo.

[Audente]

Poglej okrog sebe, ko jutro se zbuja

in videl boš svet,ki se znova naslaja.

Poglej cvetje trav, ko zbuja se v rosi.

prisluhni naravi, ko zapojejo kosi.

 

Ne vprašaj zakaj ne gre čas nazaj.

kar mladost zamudi, to za vedno izgubi.

Nešteta so jutra, nešteti so dnevi,

ki nikdar nikoli ne bo jih nazaj.

[Audente]

Ne sodi resnice kdo je kralj in kdo kmet

ne vzemi pravice, da izberem kar hočem verjet.

Nisem prvakinja, nisem junakinja

in popravljam napake, ki jih ne zna vsak.

 

Ne sodi resnice, ko se plazim po tleh

lahko se zaneseš, da se poberem v treh dneh.

Je satan, je bog, ki ti vzame nasmeh

a vse vzamem nase, ker sem sluga obeh.

 

Ne verjemi očem, ki govorijo kdo sem

Ne verjemi očem, ki skrivajo senco očem

Ne verjemi očem, ki govorijo kdo sem,

ker ne delim s tabo nasmeha nič več , nič več

 

Ne rabim spomina, da pove mi kdo sem

ne nimam namena, da se izvlečem ven.

Ne trkam na vrata, da ti zlomim srce,

ker srce je vaza, kjer cvetje umre.

[Audente]

Zjutraj rdeča me zarja prebuja,

ko gledam v ogledalo nisem si tuja,

uživam v pogledu slike odsevu,

uprla sem se močnemu besed odmevu.

 

Pretvarjaš se da je vse kot prej,

da zmoreš sam naprej,

zanima me kaj našla bi,

če bi prebrala tvoje misli ti?

 

Ko nekoč se zopet srečava,

v sanjavi noči le midva,

ko nobene možnosti ne bo,

da skril bi se pred nama v temo.

 

Kot majhno dete sem iskala

želje in upe v dlaneh pestovala,

po močeh brezmejnih se trudila,

našla srečo, jo v izkušnji izkusila.

 

Vsak na svojo poti sva se izgubila,

jaz levo ti desno zavila,

nekje je križišče kjer sekata se poti,

vendar čas vsakomur po svoje beži......

[bubba]

Zjutraj rdeča me zarja prebuja,

ko gledam v ogledalo nisem si tuja,

uživam v pogledu slike odsevu,

uprla sem se močnemu besed odmevu.

 

Pretvarjaš se da je vse kot prej,

da zmoreš sam naprej,

zanima me kaj našla bi,

če bi prebrala tvoje misli ti?

 

Ko nekoč se zopet srečava,

v sanjavi noči le midva,

ko nobene možnosti ne bo,

da skril bi se pred nama v temo.

 

Kot majhno dete sem iskala

želje in upe v dlaneh pestovala,

po močeh brezmejnih se trudila,

našla srečo, jo v izkušnji izkusila.

 

Vsak na svojo poti sva se izgubila,

jaz levo ti desno zavila,

nekje je križišče kjer sekata se poti,

vendar čas vsakomur po svoje beži......

 

 

love that!! zlo mi je ušeč

[bubba]

bom mogla tut js še kei napisat se mi zdle ži u glavi počas sestavla pesm

[contesa]

Ponedeljek

 

Sivina jutra prodira v sobo,

hladne meglice ovijajo veje,

pod toplo odejo opazujem sebe,

zvito v klobčič brez tebe.

 

Poleg mene obrisi telesa,

tvoj vonj me opaja,

želje izpolnjuje,

obljublja nebesa.

 

Z roko dotaknem se rjuh in blazine,

toplota mineva in kmalu izgine,

tvoj vonj ostaja, mi draži nosnice,

mi solza spolzi navzdol do blazine.

 

Z zaprtimi očmi naju gledam,

ko klepetava, se dotikava, smehljava,

nazdraviva s kozarcem vina.

Sivina jutra mi odpre oči,

bil si, zdaj te ni,

le tvoj vonj še poleg mene leži.

[Audente]

ZGODBA

 

Zgodba se ustavlja,

valovi besed jo utapljajo.

Želim pisati besede

a misli so krhke

in so se zlomile.

 

V viharnem morju

iskanja

ladje so potonile

čolnič moj

odnesle so sile

valovanja.

 

Ostaja le deščica,

nje se oklepam,

nemočna

z enim valom

se dvigam

in z drugim

spet padam.

 

Nevem več

če sem ali me ni.

Ko sem,

sebi dvojina se zdim

ko me ni,

odkrivam svojo edinost.

Sem kot moja misel

odhajam in zopet vstajam.

 

Dan za dnem.

Želja po nežni glasbi

bo vedno valovala.

V tem svetu

se odločim.

Zdaj.

 

Ostala bom

v dolini moje

Ljubezni.

 

[Audente]

ZGODBA.

 

Jaz

sem

jaz

in moj je ta obraz.

 

Zdaj je čas

ko se je treba

spočiti,

ko morje vabi

in nebo sveti,

ko iz dvojine

nazaj

v ednino

drzno bo stopiti.

 

In pride čas,

ko tudi nebo

več ne sveti.

 

In pride čas,

ko popotniki

se moramo odločiti.

 

Ostala bom

v dolini moje

Ljubezni.

 

[Audente]

ZGODBA..

 

Znova

ednino

osvojiti

od trenutka danega naprej,

le zlati prah trositi.

 

Želim,

pomlad postati

veter v nebeških vonjavah začutiti

zemljo v zelenje ogrniti

z milostjo notranjost hraniti

dragulje iz kamnitega srca izklesati

pot k ljubezni osvetliti.

 

Moj pogled

še ni

kristalno čist.

 

Želim ali hočem?

 

Nič verzov več.

Naj dvignem se v kraj,

kjer besede so odveč.

 

Zlomljena

ne morem več čakati.

Želje so resnične.

Hotenja tudi.

Ostali sta dve kitici

[bubba]

Ponedeljek

 

Sivina jutra prodira v sobo,

hladne meglice ovijajo veje,

pod toplo odejo opazujem sebe,

zvito v klobčič brez tebe.

 

Poleg mene obrisi telesa,

tvoj vonj me opaja,

želje izpolnjuje,

obljublja nebesa.

 

Z roko dotaknem se rjuh in blazine,

toplota mineva in kmalu izgine,

tvoj vonj ostaja, mi draži nosnice,

mi solza spolzi navzdol do blazine.

 

Z zaprtimi očmi naju gledam,

ko klepetava, se dotikava, smehljava,

nazdraviva s kozarcem vina.

Sivina jutra mi odpre oči,

bil si, zdaj te ni,

le tvoj vonj še poleg mene leži.

 

 

ja men je tut zlo ušeč ... no sm eno svojo napisala pesm tk ko sm rekla

LJUBEZEN

Všeč mi je,

pa ne vem zakaj.

Po zunanjosti ni ravno lepotec,

po notranjosti pa tudi ne .

Nekaj me vleče k njemu.

Omahujem ali naj mu povem ali ne...

če bi mu, bi se vse spremenilo;

nebi si mu upala pogledati v oči,

tudi občasni objemi bi izginili.

Če pa mu nebi pa bi trpela...

tako kot zdaj

Vsakič, ko ga katera objame...

Res sem v dilemi...

Najhuje od tega pa je,

da že ima dekle, je zaseden.

A še vedno upam;

upanje umre zadnje.

Kljub temu pa me obhaja neka slutnja,

da nikoli ne bova skupaj.

Rada bi ga objemala in poljubljala ves čas,

a kaj ko ne morem.

Boleča je ta nesrečna ljubezen.

Rada ga imam,

karkoli stori.

Srcu preprosto ne morem ukazovati.

[bubba]

evo še ena moja... sm mela tak naudih učeri ...upam d se vam bo dal brat ko je bl dovga

 

ZAVEDANJA

 

Zakaj me nihče ne razume?!

Rada bi samo živela, brez problemov,

Ki pa mi jih nenehno povzročajo drugi.

Ne razumejo, da je puberteta najtežje obdobje življenja.

Zdi se ti,

da te nihče nima rad,

a to ponavadi ni res,

na srečo obstajajo tudi prijateljstva,

ne samo ljubezni,

zaradi katerih si nenehno negotov.

Iščeš sam sebe…

To iskanje je lahko dolga ali pa kratko,

Lahko se najdeš že na začetku,

Včasih pa se iščeš celo življenje.

Vsi ti govorijo, da te razumejo,

a te ne.

Rečejo ti, da jim lahko vse zaupaš,

a to ni res.

Če si drugačen,

te odrivajo,

če si enak,

pa si kot robot.

Kaj pa naj boš potem?!

Vsak je edinstven, neponovljiv,

a veliko se jih tega ne zaveda…

Včasih so glasba in knjige vse kar imam,

Znajdem se v popolnoma drugačnem svetu,

vživim se vanj.

Ta svet je veliko preprostejši kot resničen,

zato pa ga tudi imam,

ker preprosto ne prenesem realnosti.

Vsi se ženemo h nečemu,

od česar bomo imeli korist v prihodnosti.

Zakaj prihodnost?!

Zakaj ne sedanjost?!

Treba je živeti za trenutke…

trenutek sončnega zahoda,

trenutek, ko ti nekdo nakloni nasmeh,

trenutek objema,

trenutek, ko si sam s sabo.

Veliko je teh trenutkov,

samo zavedati se jih je treba.

Potrebno jih je ceniti.

Ljudje smo najpametnejša,

a hkrati najneumnejša bitja.

Sami sebi in drugim otežujemo življenja,

kar pelje počasi, a vztrajno h izumrtju.

Naenkrat bomo izginili.

Za vedno.

[Audente]

bubba..........pohvalno kar naprej

 

Kadar se cilji nam umaknejo v temo,

ko sebi in drugim obljubimo tišino,

ne iščemo več nikogar, ki ga ljubimo,

ko še svojo in tujo preziramo bolečino;

ja takrat, takrat počasi že umiramo...........

[Matjaž Bogdan]

Nekoč, v tišini svojih besed

sem obstal...

v bledi omami tvoje lažne sreče ,

sem odprl vrata teme.

-ni bilo belih rož , ne modrega sija,

le prah na poti mojih spominov

in mojih želja -se je smehljal.

 

Nisem verjel,

toda drevesa žalosti

so mi povedala zgodbo.

Tisto, ki ti je všeč,

tisto - ki nosi smeh v dlaneh ,

tisto, ki rojeva nežno srečo

tisto - ki ne mara zrcal pred seboj ,

ki da ti , ne vzame....

 

do nebesnega svoda visok,

se prag - med vrati je zdel....

v tvoji nežni žalosti

sem ti povedal zgodbo dreves....

tvojo dlan sem vzel v svojo,

ti dal tisto, kar so pozabili ,

najini čevlji stare pozabe

so prestopili prag ...

 

Na oni strani -je svet,

je pomlad in otroški jok,

ki daje ti tiho srečo

in spokoj- v duši in srcu.

Tvoja dlan je vztrepetala

v modrem vetru neskončnih čustev

se prebudilil je nasmeh ,

nasmeh najinih upov...-bil je jutrišnji dan .....

 

[lia]

Nekoč, v tišini svojih besed

sem obstal...

v bledi omami tvoje lažne sreče ,

sem odprl vrata teme.

-ni bilo belih rož , ne modrega sija,

le prah na poti mojih spominov

in mojih želja -se je smehljal.

 

Nisem verjel,

toda drevesa žalosti

so mi povedala zgodbo.

Tisto, ki ti je všeč,

tisto - ki nosi smeh v dlaneh ,

tisto, ki rojeva nežno srečo

tisto - ki ne mara zrcal pred seboj ,

ki da ti , ne vzame....

 

do nebesnega svoda visok,

se prag - med vrati je zdel....

v tvoji nežni žalosti

sem ti povedal zgodbo dreves....

tvojo dlan sem vzel v svojo,

ti dal tisto, kar so pozabili ,

najini čevlji stare pozabe

so prestopili prag ...

 

Na oni strani -je svet,

je pomlad in otroški jok,

ki daje ti tiho srečo

in spokoj- v duši in srcu.

Tvoja dlan je vztrepetala

v modrem vetru neskončnih čustev

se prebudilil je nasmeh ,

nasmeh najinih upov...-bil je jutrišnji dan .....

 

 

 

 

 

neverjetno , kako lepo

[Audente]

Zepo lepooooooo

[Matjaž Bogdan]

neverjetno , kako lepo

 

zakaj neverjetno- saj se tukaj predstavljamo le s tistim, kar mi hočemo, da drugi zvejo o nas...

sicer bom pa še kakšno napisal- le čemu ne...

[bubba]

ja js bi pa rekla sm hvala za puhvale ...sm kr bl vesela pustala...bom še kj napisala ko bom mela naudih hehe sm neki bi še prašala...če mi lahka en razloži ka je proza ( sei sm prov napisala ne? ) pa učem je razlika med poezijo pa prozo Popravljeno 26. november 2006 -> bubba

[lia]

zakaj neverjetno- saj se tukaj predstavljamo le s tistim, kar mi hočemo, da drugi zvejo o nas...

sicer bom pa še kakšno napisal- le čemu ne...

 

 

 

ja, kaj naj rečem, menim ,da si talent.....impresioniralo me je ...razblinila se je tudi ena izmed podob, ki sem si jo ustvarila o tebi, prijetno presenečena. Ne vem kaj si želel napisati o sebi, vem pa kako je odmevala v meni.

 

Čarobno in nežno in z veliko mero sočutja

[Audente]

Drevo stoji pokončno in vzravnano.

Srce bije v svojem ritmu, poskočno.

Srce ve , naj si je dokončno.

 

Telo je spočito in spokorjeno.

Izmučila me je neizmernost vsega,

ljubezni, veselja, sreče, bolečine,

nezavedanja drugih in sebe.

 

Kar v nočeh sem iskala, za kar sem jokala,

želela in hrepenela,

se je zjutraj zbudilo , se razveselilo

sonce novega jutra me je vzdramilo.

 

Šla sem tja kjer moja duša sanja,

reka zelena teče in žubori, odplavlja,

vse kar je bilo neizmernega se odpravlja,

se umirja in išče resničnost, ustavlja.

 

Na začetku bo šlo počasi, umirjeno,

brez hotenj in obljub,

vse polno bo praznine,

vztrajati se splača, vse nekoč mine

 

Ni še čas, da bi bila hrana cipresam

[Neri]

Telefon

na mizi.

Še vedno čakam

naj pozvoni...

Moje telo

Še vedno čakam

da v hrepenenju vzbrsti...

Duša

čaka

da se mir naseli..

Ti, še vedno TI...

Čakam...

 

 

Ledeni oklep

okoli srca,

nekje v daljavi

padam brez dna...

Miru si želim

iščem svoj cilj,

pred ovirami

stojim...

Ne znam naprej

pred mano zid

- nepremagljiv.

Miru si želim

- le kje ga dobim?

 

 

Tema,

tipam naprej...

Bog daj mi roko.

Zastonj se oziram v nebo...

bog ne daje pomoči.

Ukrasti jo moram

nimam moči...

Vem

moram naprej.

Čeprav ne vem kako...

[Audente]

Glasna je tišina

in nežna glasba skrivna

preplavljata sobo mi.

Počasi se pojavlja plima.

 

Življenje hoče sanje

kot otrok potapljam se vanje.

V noči z luno obsijani se pogreznem

in znova jadram po svodu nebeškem .

 

Včasih potonem v temi

in plavam na otok, ki leži v meni,

palme in bori na plaži peščeni

poslušam škržat, ki veselo se ženi.

 

Od zeleno modre barve morja

v ustih suh občutek me zažeja,

temna senca je postala zlata

obala prazna pusta polna blata.

 

Zato ugreznem raje se v sanje,

čakam , da namesto lune sonce vstane,

poglobim v dno se duše svoje,

vse bilo samo laž je...........

[Antoninus]

vsak v sebi nosi tri ljudi:

kar o sebi misli si,

kar v glavah drugih se pojavi

in to, kar resnično je v naravi

 

komu zdaj to je razumeti,

ko ljudem mar so le kotleti?

mudi, mudi po svetu se hiteti

za oslovo senco nam je ihteti

 

Vem točno, kaj mi je storiti

govorijo posvetni konvertiti

Vem točno, kam mi je stremeti

vsak dan drugje moji so obeti

 

Če le množici lahko sledim

zagotovo zlahka se zadovoljim.

Če jih je veliko, sigurno vsi vedo

od kod sem in kam gremo.

[Matjaž Bogdan]

čas mojega otroštva

 

Moj svet ...hodi po temnih poteh,

mimo hitijo...mrtva polja.

skril sem se ..na črnem stopnišču,

-kjer starke so močile črna tla...

sinovi...-le kaj ste storili ?

 

V mladem srcu ...prve misli so utonile ,

in roke- kako majhne so bile...

 

težka drevesa so hodila z menoj,

v samotnih nočeh ..sem jih sanjal ,

kdo ve..kje so sedaj ,

kdo ve- kje je tisti majhni raj

ki sanjal...sem ga nekoč.

 

Na tržnici obupa ..so prodali resnico,

v meglenih urah jutra..je pošla,

trgovci ...so pobrali zaslužek,

ujeto nebo, izkrivljene mlade sanje ,

košček, zadnji košček srca.

 

Zunaj sem stal ..megla za menoj,

stare besede in novi otroci.

v polovični steklenici sem nesel udobje duha

v belem dnevu sem bežal pred seboj..

v sivi,težki ,mračni..svet.

 

V starem srcu ...stare misli so utonile,

roke so večje...le manjše je srce...