Vaše pesmi

[SoNy*]

ful lepo, SoNy*

hvala =)

[NVK]

BOLNIK

 

Bolan sem med bolanimi ljudmi

in gledam naokoli z zaspanimi očmi.

Rad bi ozdravel

in zažgal plevel.

 

Nič v meni ni več pristno,

vse zlagano je in nekoristno.

Rad bi zaživel,

laži spremenil v pepel.

 

Zavedam se stare te bolezni

in iščem v sebi vir ljubezni.

Rad bi polno ljubil

in se v življenju uril.

 

Vidim, da izraža stanje podobno mojemu.

 

Pa si se zvleku ven, mene zadnje dni je upanje čist zapustilo, namreč tale zombi stanje se že vleče douk, douk, a do sedaj sem to jemal, da z vzrokom zadnje dni me pa sam skrbi, da en lep dan pristanem na Vojniku.

[doorwoman.p]

Čutiti všečnost, a ne povezanosti..

čutiti razumevanje, a ne duše!

 

Iluzija, ki je 'stvarna'.. nas prinese okoli,

pušča hrepeneti in končno v sebi izpuhteti.

 

'napake' vidimo, a gremo mimo..

mimo začetka, v sebi in vsem..

 

slepa ulica sredi našega labirinta

tam čaka in se ji ne reče ljubezen!

 

je le črta v življenju ljudi, ki upajo

in pomeni živeti v tišini brez sebe..

[doorwoman.p]

Jaz sem tu.. sama in s tabo,

grejem utrip srca

za naju dva.

 

Srečna na poti v meni in tebi

brez tvojih rok,

a s pesmijo neba.

 

Nič več ne zanikam -hočem pesem,

ki jo ljubim

in k njej vedno stečem..

 

pesem jutra, belih ptic svobode,

neminljivo mantro

in čudovito neskončne toplote.

 

najin svet, ki je odet,

ujet v pticah, soncu

in morju..

 

brezno brez dna,

okno brez žalostnega pogleda..

in stvarnost, ki ji ni meja.

[NVK]

I hurt my self today,

I draw a picture of you in my head.

 

I hurt my self today,

I was trying to forget you.

 

I hurt my self today,

I hurt my self yesterday

and day beafor.

 

I hurt my self...

[NVK]

SE ODPOVEM

 

Se odpovem, iluzijam, ki vežejo me na tebe.

Se odpovem, energiji, prežeti z ženstvenostjo in nje ertotičnostjo,

ki jo oddajaša samo ti.

Se odpovem, tvojemu od boga danemu telesu.

Se odpovem, tvojim lepim joškam.

Se odpovem, želji po dotikanju tvoje nežne kože.

Se odpovem, ..... boginji.

 

Nikoli,

nisem verjel.

Nikoli v naju, nikoli v najin konec.

Nikoli v dan, nikoli v noč.

Nisem verjel,

nikoli.

 

POMAGAJ...

TRKAM...

ODPRI...

[doorwoman.p]

Jutro kliče pesem,

prosi ker ni rad sam.

Svežina znanega dotika..

kliče po zvokih srca.

 

Občutenje, ki vabi

in ponuja vse..

zavetje, veselje in srečo,

objem ljubezni.

 

Srce ne prosi,

a je vedno tu..

poglej ga novo jutro!

zakliče tudi A.Šifrer..

 

Plete nove niti..

pajčevino toplih dotikov,

in ne zateva nič,

le pesem v srcu ljudi.

[doorwoman.p]

Pomlad kliče ptice, popke in trave..

trenutek preporoda v drhteči igri narave.

 

še kamni se ogrejejo, se zasmejijo,

z zemljo zlijejo in drugo barvo dobijo.

 

zelena pesem ljubezni, rojena iz vsega,

tako del mene kot tebe, utrip brez meja.

 

nočno kopanje v objemu pisanega morja

zvezde in luna poskrbijo za toploto sonca.

 

svetloba v vseh barvah, tvoja roka,

moje srce in v naju valovanje zvoka.

[doorwoman.p]

moj filling je moj svet,

nežen in lep,

dehti v meni in hoče več..

 

a kaj je več?

v varljivih občutkih se skriva,

mojih misli iluzija.

 

pustim, da me zgrabi,

odpelje.. za veselje,

za življenje!

 

izhaja iz mene,

kot roka objema,

občutke srca sprejema.

 

občutek vseh mojih sanj

vem, da je tu,

in verjamem vanj!

[Creepback]

Čudoviti svet

 

Poboji v šoli,

krive zlobne so igrice!

Širimo raje orožje,

da otrok lahko brani se!

Masaker v veleblagovnici,

Poguba povzroča frustracije!

Cena slave je ducat smrti,

cena moči – narodi zatrti.

 

Spet pobijanje v družini,

saj družinski filmi so škodljivi!

Glejmo raje Kmetijo,

ovce srečno živijo.

 

Smrti na cesti,

ker je življenje Potreba po hitrosti.

Uživajmo zadnjo dozo mladosti,

starci predpisov naj se držijo!

Delimo avto,

saj pijana vožnja je užitek za celo družino.

 

 

Muslimani zlobna so bitja,

Alah širi masovno destrukcijo,

edina rešitev je anihilacija,

bližnjega vzhoda več ne trpimo!

 

Prekleti pogani čutili naš boste srd!

Nihče žalil ne bo Mohameda!

Edina pravična kazen je smrt,

usmrtitelje večna čaka nagrada.

Uničimo svet v imenu mogočnega Alaha!

 

Biti ali ne biti,

to ni več vprašanje.

“Ubiti!”

je vse kar nam preostane.

Koliko let,

preden naš prečudoviti izprijen svet pade?

[doorwoman.p]

bivanje tu in zdaj,

občutek je zavedanje,

ki nas popelje v trenutek..

moment za dušo.

 

ustavi se sama,

preskoči spomine,

kot zvezda poslika

in jih ob stran pomika.

 

važen je cilj..

cilj, ki ga ima

in proti kateremu teče.

kaj spomin?

 

spomin je ovira,

še ena prepreka,

ki nas bremza.

katero jutro je danes?

 

dan za spomine,

za dušo,

saj so nastali za njo

in hodili v njenih trenutkih.

[doorwoman.p]

Tukaj je okoli in z mano,

v središču..

in vem zakaj.

 

utrne se znova in znova,

ne vpraša

in ne išče posebnih priložnosti.

 

idila trenutka je v meni,

tišina, petje

in zvok nedoločljivega zvena.

 

ne zanima me, kaj si,

zanima me, kdo si,

in po čem hrepeniš..

[doorwoman.p]

sproščena tišina..

meni včasih pove več

kot tisoč besed

 

pogled sporoča

in energija govori

potrebuješ besede?

 

zaupaj mi,

hodi z mano

in spregovorila bom.

 

nisem knjiga,

ki se odpre

in nisem drevo, ki stoji na mestu.

 

poglej drevo,

kako je vneto in vdano

čaka novo pomlad

 

čeprav mu je vse znano..

[xyz]

Slika, naslonjena na podrto ograjo,

ograjo iz bakra, s patino prekritega.

Obdanost s šavjem, hreščanje misli,

mimobežnost neslišnosti

izpod krempljev trinoge mačke,

ki bere misli, a sama misliti ne zmore.

Vihanje brkov predstavnika ponosa

davno poklane vojske

izpod polsijočih oči

naslikanega heroja...

 

v bistvu je šlo za upokojenega brezdomca.

[emmzi]

strah, jok, bolezen

spet bežim

z dežja pod kap

vsak dan

znova in znova

 

vrtnica je že zdavnaj ovenela

zdaj gnije v vazi brez vode

in čaka, da jo kdo odnese na kompost

 

vedno sem se bala tega konca

slepila sem se, da ga nebo

ostajam slepa, ker še vedno ne verjamem

 

čas je za nov začetek....

vendar nevem kako, ker se še nisem sprijaznila s koncem

[doorwoman.p]

galaksija toplih misli,

ki uhajajo k tebi..

začete v času,

ki je bil za to namenjen..

 

kako lahko?

en spomin in srce čuti!

enako in isto,

zaplava v spominu smehljaja..

 

sreče, ki je ne pozabim

smehljaja, ki je ta sreča,

tvojih in mojih neizrečenih besed..

in mojega nesmiselnega vedenja..

 

v času, ki je bil za to namenjen..

a času, ki ni bil namenjen meni..

duša ni mogla dati ničesar,

niti vzeti..

 

bi bilo drugače?

ne, ker sem to jaz

'v težkih trenutkih spoznaš prijatelje',

a mene nisi spoznal?

 

zakaj spomin ne blokira?

vzroki so, da bi lahko..

kakšen je smisel?

in namen teh mojih vprašanj?

 

kaj se moram še naučiti?

srce ne misli,

srce čuti

in se ne uči!

 

le čuti in vzbuja toploto

in se včasih prepusti..

morju in soncu,

vetru in višini..

[xyz]

Morje in sonce !

Sonce in morje !

Poležavanje na plaži,

na toplem skalovju.

 

Zgoraj galebi kričijo

kot razdraženi dojenčki.

Kako nežno se pozibavajo v vetru

kako brutalno se bijejo za košček hrane.

 

Nič za to, skale so namenjene tudi poležavanju,

brezskrbnemu obstoju brez namernih misli in občutkov

pa spet umik v polsenco, kjer pajki in podgane lenobo pasejo;

vsi skupaj smo posrečena bitja: -tvorimo nekakšno čudno živalstvo.

 

Človeškost razkrojena, skozi oko galeba je tisto tam spodaj le žival,

ena od neštetih zverinic, ki vsake toliko kaj prigriznejo, da lahko ležijo

da lahko ležijo še naprej, kot da nič drugega početi ni, pod širnim nebom,

kjer zvezde prežijo na dušo, ki se bo nekega dne nič hudega sluteč izstrelila

 

tja v brezmejnost.

[Guest Emorya]

Notranja vrata

 

Hodim po svetu in iščem zaklad.

Ustavim se in se vase zazrem ...

ter najdem ključ do notranjih vrat.

[doorwoman.p]

veter vije,

odnaša drobce belega snega

in ustvarja kratkotrajne vrtince..

 

ples, ki je lahkoten,

ujet v pest narave

in njene nepredvidljive moči.

 

moč, ki ne prevlada,

ne škoduje nikomur..

le uči kako čarobna je lahko narava.

 

roka človeka nad človekom

pokaže pravi obraz..

obraz šibkega človeka in ne narave

 

tudi besede so moč..

pustijo sence

in okus po kislem in grenkem.

 

besede, stavki in vzvišeni pogledi

zmešnjava, ki ni človeška

le odraz šibkega..

 

premagaj to trpljenje

in bodi človek,

ne nekdo, ki ne živi..

[unis]

s prstom rišem slikice po nebu

škoda, ker tako grmi

naliv in veter me ne moti

na obrazu čustvo;

um trpi.

 

Solzica se riše po obrazu

išče cesto, pot do sreče

kapljica še vedno teče

sosednja že jo zdaj lovi

in skupaj z drugimi igrivo

padejo na tla.

[doorwoman.p]

tujec mojega vsakdana..

za naju imam vse

 

pogled, dotik in objem..

zaupanje v pogledu,

 

upanje v objemu

in toploto v dotiku.

 

imam tudi srce

ki umira od ljubezni..

 

tvoja bolečina je moja

in moja sreča je tvoja.

 

tu sem jaz in tu si ti

tako daleč, a tako blizu.

 

pravijo, da je ljubezen tista,

ki rešuje..

 

vendar je moja ljubezen do sebe

tudi ljubezen do tebe..

 

pogled tujca, ki je moj pogled

in besede, ki so moje lastne.

 

ljubim te, čeprav te poznam

in te ne poznam.

 

ne morem umakniti pogleda,

oči od tvojega obrisa.

 

tako je, kot si rekel, da naj bo

življenje gre lažje naprej..

 

hladna voda in širjava nerazumevanja

večino časa..

 

relativno pa obstane..

v sanjah

[Guest Emorya]

V meni je moč

 

V meni preži

sila moči.

Kot tiger

ki v temi

čaka na plen.

 

Vem, da mi je

podarjena.

Kupiti se je ne da.

A je nekje v meni

izgubljena,

skrita na dnu srca.

 

Nekje v globini

čaka, da se razkrije.

Le trenutek je dovolj,

da prebudim moč

ki v meni spi

sekundo za sekundo,

uro za uro,

dan za dnem ...

Kot tiger

ki ujame

svoj plen.

 

Ko jo enkrat

odkriješ,

spremeni se ti svet.

Strah se razblini,

žalosti ni več.

Objame te

nedojemljiva sreča.

Vse se ti zdi

le utrinek večnosti.

 

Takrat zares

spoznaš,

da le v trenutku

lahko prehodiš

neskončno dolgo pot.

Prepusti se le

dotiku prebujenja

in odkril boš

brezmejne

lepote življenja.

Popravljeno 10. marec 2008 -> Emorya

[doorwoman.p]

Tako je kot mora biti..

življenje v trenutkih sreče

in 'nesrečnih' izkušenj..

 

izkušnja pomeni spoznanje

in pride slej ko prej,

če potrpežljivo čakaš..

 

spoznanje o tem kje si?

kdo si..

in kakšen je tvoj namen.

 

po zabrisanih sledeh

potuješ do ustja reke..

v črno mesto tujega vpliva

 

ne da ti miru,

dokler ne spoznaš

kar se moraš naučiti..

 

včasih se prevali na drugo stran

z enako močjo.. v srečo,

od katere je vsak izbran.

 

občutek, ki vara?

nova resničnost

ali enostavno življenje.. ?

[Lisbona]

Nekaj mojega x!x

 

Danes je moj dan.

In moja duša poje.Poje.Poje.

Cel orkester doni v mojem srcu.

Tresem se od sreče.

Od pričakovanja.

Od navdušenja.

 

Beli labod v meni spi

v meni sanja

bele sanje.

 

V meni sreča,

v meni radost.

V meni sonce,

pesem.

 

Ko odpre oči

vzvalovi.

In jaz jočem od sreče...

[NVK]

VERA

 

Posadil rožo sem sredi puščave,

daleč naokoli o vodi sledi ni.

Bo prišel kdo mimo, nesebično jo zalil

čeprav tudi zase ne ve, čo jo imel bo dovolj.

 

Posadil rožo sem sredi puščave,

je za njeno rast vera res dovolj?

A res kdo prišel bo mimo,

bo imel vodo,

jo bo zalil?

 

Posadil rožo sem sredi puščave,

bi lahko bil neumen bolj?

 

Posadil rožo sem sredi puščave,

le vera verjame,

ego neumen ni dovolj.

 

 

NVK