Vaše pesmi

[doorwoman.p]

Tja v višave zvezd

kjer svetloba umirja ritem cest

 

je veselje za oba

pesem sreče in neba

 

potujeva na konec sveta

z žarkom toplega sonca,

 

barkarolo morja

in vzkliki srca.

 

Si ti in je tam

zato potujem..

 

v svet iz sanj.............

[NVK]

VODI ME

 

Ta dimnik sedi na najvišji strehi našega mesta.

Ta dimnik vidi in sliši vsak gib, vsak šum našega mesta.

Videl je tudi, kako izza vogala našega mesta,

kako ravno izza tega vogala našega mesta pokukal sem za teboj.

 

Me strah k tebi je pristopit, kaj če si le privid.

En tak privid v življenju sem že imel,

da lahko spregledal sem, prej hudo sem zbolel.

 

Povej mi dimnik ti, je res,

vidim prav, vidiš tudi ti?

 

A dimnik le molče na vrhu strehe sedi,

…veter na uho prišepne mi,

ne skrbi, le pojdi, pojdi pogledat.

 

Če res privid je in zopet izgubiš se,

dimnik zate bel dim v zrak spusti,

ta viden bo od daleč, sledi mu in vedel boš,

da tvoja duša izgubljena ni.

[Lisbona]

Kdaj in zakaj?

 

...spomni se otroštva...

...spomni se kako so takrat zvenele dežne kaplje...

...spomni se kako so se besede tihega pogovora mame in očeta neopazno zlivala skozi priprta vrata do postelje in pod odejo...

...spomni se vlaka, ki je sredi noči zarezal v tišino in ti dal vedeti kako ogromen je...

...spomni se kako velika je bila miza pod katero si lahko šotorila...

...spomni se tistega občutka nepremagljivosti...

...spomni se s kakšno lahkoto si našla štiriperesno deteljico...

...spomni se bistre jasnine, ki je brez madežev krasila gozd, travnik in potok...

...spomni se kako sladke so bile maline, ki so rasle ob plotu babičinega vrta...

...spomni se kako skrivnostne so bile igrače, ko jih je čista nedolžnost jemala za svoje...

...spomni se zasnežene ceste in radosti, ko si skozi ledene rože opazovala pobeljeno pokrajino...

...spomni se kako enostavno je bilo ljubiti...

...spomni se kako si pozabila živeti...

 

kdaj in zakaj?

[nimbus]

Kdaj in zakaj?

 

...spomni se otroštva...

...spomni se kako so takrat zvenele dežne kaplje...

...spomni se kako so se besede tihega pogovora mame in očeta neopazno zlivala skozi priprta vrata do postelje in pod odejo...

...spomni se vlaka, ki je sredi noči zarezal v tišino in ti dal vedeti kako ogromen je...

...spomni se kako velika je bila miza pod katero si lahko šotorila...

...spomni se tistega občutka nepremagljivosti...

...spomni se s kakšno lahkoto si našla štiriperesno deteljico...

...spomni se bistre jasnine, ki je brez madežev krasila gozd, travnik in potok...

...spomni se kako sladke so bile maline, ki so rasle ob plotu babičinega vrta...

...spomni se kako skrivnostne so bile igrače, ko jih je čista nedolžnost jemala za svoje...

...spomni se zasnežene ceste in radosti, ko si skozi ledene rože opazovala pobeljeno pokrajino...

...spomni se kako enostavno je bilo ljubiti...

...spomni se kako si pozabila živeti...

 

kdaj in zakaj?

 

uf

 

mater... tale pa ma klimaks... se že lepo prestaviš v spomine, ko te zadene ko strela z jasnega

 

lepo, lepo....

 

[Lisbona]

uf

 

mater... tale pa ma klimaks... se že lepo prestaviš v spomine, ko te zadene ko strela z jasnega

 

lepo, lepo....

 

 

 

..če pa ti,nimbosho, tako praviš...

potem je že nekaj na tem..

 

Hvala.

 

Imam še enih par psihopatskih na zalogi..iz najstniških let...one pa trgajo gate.. Dobesedno...

[nimbus]

sam to ne klimaks v fiziološkem smislu... ker, če je tko in da zraven dobesedno še gate trga... uuuu mater

 

pol je bolj, da prešaltava na pravljice

 

[doorwoman.p]

Včasih upiram pogled stran

in razmišljam, da sem čudna,

ker ne gledam v oči,

ko se zgubljam med ljudmi.

 

To ni sram ali žalost.

Je le beg..

pred nerazumevanjem

in zrcalom moje samote.

 

A samote le na zunaj.

Jaz in tišina sva tu..

hodiva in pleševa proti cilju ljubezni

in sva srečna z roko v roki.

 

Spokojnost, ki ustavlja čas

in se ne pusti zmesti.

In pogled opazuje,

čeprav ne gleda.

 

gleda in raziskuje

ter išče..

vsakršen trenutek neba..

 

tako ne razmišljam več..

sem srečna,

ker živim!

[Marmaid21]

JASNINA NEBA

 

Jasnina neba

čistina vode

izdih vetra

vse to zame si ti!

 

Kot najlepša ptica prepeva,

kot najlepša pesem odmeva,

tako ljub si ti meni...

tako rada slišim te!

 

Najslajša čokolada,

najokusnejše vino

ne moreta nadomestiti

tvojega sladkega poljuba,

zamenjati tvojega čistega srca!

 

Še ogenj goreti ne more,

kot žarijo tvoje oči!

Vsak dan znova

upanje dajo mi...

za nove izzive veliko moči!

 

Tvoj nasmeh zame je

kot puščica zadela bi me!

Glas sirene potone v tišino,

saj tvoj sladek ga preglasi!

 

Več kot jasnina neba,

več kot čistina vode,

izdih vetra...

pomeniš toliko mi,

kolikor Sonce lahko sveti!

[Marmaid21]

BOLEČINA BILA BI VELIKA

 

Če ptice

nehale bi peti...

če tvoje srce

nehalo bi goreti...

 

Vedela bi,

da nekaj vredu ni!

 

Kaj bilo bi,

če nehal bi me ljubiti?

Kaj bilo bi,

če odšel bi stran?

 

Moje srce

iskalo bi te zaman...

moja duša

bi zemljo zapustila,

v mesečini raja se izgubila.

 

Zdaj povetm ti...

želim si tvojega dotika,

saj praznina okrog mene

je prevelika!

 

Poglej me v oči

in reci,

da ljubiš me ti...

 

Le tako

mirno bom zaspala...

v sanjah s teboj se igrala!

 

Vedno znova

vprašam te,

kaj zgodilo bi se...

 

Če ptice

nehale bi peti...

če tvoje srce

nehalo bi goreti?

[Marmaid21]

NIKOLI TE NE BOM POZABILA

 

Nikoli

te ne bom pozabila!

Vedi,

vedno s srcem sem te ljubila!

 

Brez skrbi,

sem se predala ti,

ker mislila sem si,

da tebi mar zame ni!

 

Vseeno mi je bilo,

kaj se bo zgodilo.

Ko pogledala sem ti v oči,

vedela sem,

da všeč sem ti!

 

Tebi sem zaupala,

v najino ljubezen upala.

Prejokala sem veliko noči,

saj počutila sem se brez moči.

 

Nikoli

te ne bom pozabila.

Vedi,

vedno s srcem sem te ljubila!

 

V vetru

sem se ti prepustila,

zjutraj s teboj

v objemu se zbudila.

 

Obraz nasmejan,

srček razigran.

Še danes se spomnim na to

in vedi,

da mi bo hudo.

 

A najina pot

se tu konča,

saj nadaljevati

se je ne da.

 

Konec je lepih dni,

ko smejal si se mi...

ko poljubil si me strastno

in rekel,

da me ljubiš zelo.

 

Veter odnesel

je ljubezen.

Prinesel bolečino,

v mojem srcu pustil praznino.

 

Še vedno poljub čutim...

strasten in vroč,

spet v sanjah

prepustim se ti-

ne vedoč!

 

A pozabila

te ne bom nikdar.

V srcu za vedno

te bom ljubila!

[doorwoman.p]

Brez sebe

in le z njim..

je predstava..

 

predstava ega,

moreče iluzije,

ki se lahko vrti in vrti..

 

ponavlja isto zgodbo,

brez rešitve

in le v one way street.

 

a obstaja vedno druga pot..

stezica, ki je,

bolj sigurna

 

če le dobro pogledaš

opaziš, da je olajšanje

ker jo čutiš ti..

 

z srcem in svojo željo,

ki izvira od znotraj..

ta trenutek!

[doorwoman.p]

čutenje brez prihodnosti

brez preteklosti in pojasnjevanj

je kot bi letel na krilih ptice,

ki ponosna leti više in više..

 

kam vodi ne pove,

uživa v mojem čudenju..

momentih presenečenja,

ki mi vzbujajo um.

 

na rob neba in še naprej

leti in me pelje

vse za moje veselje

in čas za dušo.

 

vrednote so prave,

občutki neotipljivi,

a tako resnični..

in srce polno ljubezni.

 

življenje za ta trenutek

zato ljubezen?

skozi zavese srca-

za svojo ljubezen.

[doorwoman.p]

nič nenavadnega

nič čudnega

blizu ničesar..

 

isti scenarij

isti dež

nobeno presenečenje.

 

domače potovanje

v čas nesigurnosti

in mojega namena.

 

nakaj nenavadnega

nekaj čudnega

klic iz nič in nikjer

 

čemu me kličeš?

če poznaš,

zakaj ne razumem?

 

pri mojem srcu

sedi na moj zid

in mi pojasni svojo zgodbo!

 

kličeš z namenom,

ki ga ne vidim

in prevrneš moj dan

 

nekaj nenavadnega,

nekaj čudnega,

in blizu nečemu..

 

vendar jaz nisem čudež,

ki vse ve..

 

sem samo še ena duša,

ki išče svojo pot.

[tigrota]

Vedno letaš na okrog,

joj kako prebiti krog,

skačeš sem skačeš tja,

evo ga je spet doma.

Dvakrat obrne se okrog,

pa je spet začaran krog!

Tečeš, brcaš gor in dol,

žoga pride in evo gol!

Spet vesel si za zadetek,

zmaga sladka kakor cvetek!

Sinek pravi si ti as,

daj da pišem ti na glas!

[doorwoman.p]

kako lahko sodiš,

da nisi sledil sebi?

 

hodiš po poti,

ki jo najbolj čutiš..

 

odvrneš pogled od praznih stvari

in hodiš..

 

ali lahko obtožiš občutke,

zaradi katerih vztrajaš?

 

ali čas za trenutek,

ki ti nekaj pomeni?

 

srce vztraja, ker išče pot

in kliče dušo na pomoč.

 

išče zadnji del sebe

in vztraja dokler ne najde..

 

ISKANJE RAZLOGA,

kaj ga moti....

 

je takšno iskanje opravičljivo?

[nimbus]

Jaz sem Ti

 

Ti livada,

ki že stoletja spremljaš naše trudne korake,

vsako jutro počasi udarjajoče,

vsako jutro bolj stiskajoče.

 

Ti drevo,

ki zaradi starosti že slabo rodiš

in te je kmet pustil viseti v negotovosti,

nam zdaj mečeš senco

na naše glave prazno demenco.

 

Ti cerkvica,

simbol spokoja in miru,

nam vlivaš upanja

v srca naša težka in temačna.

 

Ti človek,

ki me tako začudeno gledaš,

ko tečem v tem deževnem dnevu

in z otročjo radovednostjo iščeš

svoj čisti smisel v mojih motnih očeh.

 

In ti vreme,

ki nam s svojo muhastno naravo

krojiš dnevna razpoloženja

in z oblaki zastiraš

večnosti vsemirja.

 

Ti, Ti, Ti,

Hvala Ti

za to izkušnjo.

Kakor do kosti premočen

tako tudi v duhu neskončen.

 

[lia]

Jaz sem Ti

 

Ti livada,

ki že stoletja spremljaš naše trudne korake,

vsako jutro počasi udarjajoče,

vsako jutro bolj stiskajoče.

In ti vreme,

ki nam s svojo muhastno naravo

krojiš dnevna razpoloženja

in z oblaki zastiraš

večnosti vsemirja.

 

Ti, Ti, Ti,

Hvala Ti

za to izkušnjo.

Kakor do kosti premočen

tako tudi v duhu neskončen.

 

 

 

pje fajn tole prijetno presenečenje

 

 

 

pa še moja današnja

 

 

Reka dviga se do roba v breg,

cel dan pada , pada

jata premraženih marel

in vmes plejada

premočenih norcev

in vmes okrogla sreča kotaleča

in bil je gol,

samo zato ,ker je žoga spremenila smer,

1 : 0 in to za goste .

Vmes pa pada, pada ,

lije , še nebo se joče,

v zadnjih pet minut

čarobni preobrat

štirikrat je žoga spremenila smer

in nihče ne ve, da še zmeraj lije, pada

sreča sije iz oči in nič več ne boli

še mraza nikjer več čutit ni.

[Audente]

Lia

Nimbus

in vsi ostali

[doorwoman.p]

kam me pelješ..

mladenič mojih sanj,

razposajenih korakov v dan?

 

ni noči in brez dežja,

ni variante,

sreča se le spozna.

 

obliva me kot morje

spomin bližine, teh oči

v njih sij zgubi se bolje..

 

ne poznam več smeri neba,

a vem, da pelješ me

v neskončnost mojega srca.

[Lisbona]

Vse

Vse besede

Vsak gib

Vse je zlito

V črno kapljo

LAŽI!!

 

 

 

 

 

Letela bi

 

Presekala bi....

razklala bi....

temne noči...

razpostrla krila

in poletela...

 

 

 

 

 

Midva

 

Ko se srečava na robu neba,

ko se objameva pred

oltarjem srca,

ko se začutiva kot trn v peti,

takrat sva to midva.

[Lisbona]

Dogorelo

 

Dogorelo je

sivo brezno

Izhlapelo

sozvočje upov

 

Sanje so odšle

 

Ostane le še

Zemlja

Kamen

Mir

in

majhna Jaz.

[unis]

Mravljica se izgubi

Tava, išče, sploh že pozabi

po kaj je prišla.

 

Ali, od kod je doma?

Mravljica se boji

Le kdo jo usliši?

 

Že vem!

Pa ji kar povem!

Naj mravljica sama zdaj to išče

nekje tam zgoraj tisto, kar tukaj nikoli ne bo raslo

 

Mogoče me je že preraslo

Drevo, ki vse to že od začetka gleda.

 

 

Vse hiti, se porazgubi

Odide stran, se razblini

A drevo ostaja, drevo je trdno, drevo je muhasto

in samosvoje

Kot da trava bi želela se dotakniti neba,

tako drevo se zdaj šopiri

ko iz krošnje zopet prileti

mravljica v lačna tla

[doorwoman.p]

kje si, da te pogledam

se zazrem v tvoje oči

in poiščem sebe..

 

samo za trenutek..

za valovanje,

ki ustavi čas.

 

za občutek tih,

ki prevzema

vsak moj dih.

 

tako stopila bi v nov svet

tisti pravi in iskren,

ki odmeva v mojem srcu.

 

na stežaj bi mu odprla,

pomignila naj stopi skozi

in zaželela srečo.

 

tako blizu in daleč

tvoj obris je le privid

in moj utrip le ta občutek?

 

vztrajam,

saj izberem srečo

v zavesah srca..

 

in ljubezen

do tebe

in svojega neba..

[Antoninus]

O nevemčem

 

Radost nam nosi razvedrilo,

srce poživlja to dušno nam krepčilo

Servirajo nam modrih naukov zmes

Čigumi za možgane prav zares.

Gobezdanje iz škatle me zavedlo bi na stran poti

Me mika, da TV zabrišem v smeti.

[nimbus]

 

čigumi za možgane