Vaše pesmi

[nimbus]

antoninus bo začel zdej proletarsko poezijo pisat.

 

 

[Antoninus]

antoninus bo začel zdej proletarsko poezijo pisat.

 

 

A veš, da sem ravno zdaj razmišljal o Marxovi teoriji o odtujenosti od potenciala. Nimam ravno blue collar šihta, ampak vseeno - če mi že to mori, kako mora biti v tovarni.

[Antoninus]

ko si enkrat tam, pač delaš. je moreče jasno, ampak men je blo najhuje iti tja

sploh ko je bilo treba it popoldan. stojiš zunaj na soncu, okol zeleni hribi in modro nebo, ti pa gledaš tiste grde škatlaste stavbe, zapore skor (vrata so itak odklenjena sam med pavzo ), in si predstavljaš notri četice ljudi, ki ponavljajo ene in iste gibe uro za uro. in veš, da se jim boš kmalu pridružil čeprav se vse v tebi upira in vpije NOOOOOOOOOOOO, GO AWAYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYY

 

 

nekaj časa sem delala po 4 ure, tko da sem končala ob šestih popoldan.... do glavne ceste je bilo kakih 100m, pot se je vila skoz travnike, sonce je vedno ravno zahajalo za hribe ej to so taki filingi, ko prideš s šihta direkt na bujne travnike in v sončni zahod vsak dan je bilo ko v filmu ko kakega zapornika izpustijo iz zapora in pol kaže, kako se ustavi zunaj, vdihne svež zrak in se počasi razgleda naokoli, po vsej prostranosti... i must have died and gone to heaven

Ja, nekaj je tudi na tem. Ko jaz končam, sedem na kolo in v večernih nevročih uricah odpolzim do doma. To pa je kar prijetno. Pa tudi misel, da bom takole delal še največ 2 tedna.

[nimbus]

to, to... antoninus z vetrom v laseh, micamaca pa z zahodom v očeh

 

sam sem delal u "orto" izkoriščevalski tovarni za tekočim trakom in tudi v pisarni z nekim nazivom in statusom in moram ugotovit, da so mi ljudje iz tovarne veliko bližji, med onimi pisarnarji sem se pa velikorkat počutu ko alien. nezadovoljen pa v obeh primerih... tko, da literca pa jark... in vagabundska poezija seveda.

 

[nimbus]

Integral čutnega dvokotnika

Ali mraz čuti hladnost

in svet čuti norost?

Ali gora čuti nebo

in nevesta njegovo zvestobo?

Ali svetnik čuti prostost

in starec čuti modrost?

Ali vojak čuti bes

in mati čuti kes?

Ali poet čuti srce

in moje srce hrepenenje?

.

.

.

The answer my friend

is blowing in the wind.

The answer is blowing in the wind.

 

[Lisbona]

Integral čutnega dvokotnika

Ali mraz čuti hladnost

in svet čuti norost?

Ali gora čuti nebo

in nevesta njegovo zvestobo?

Ali svetnik čuti prostost

in starec čuti modrost?

Ali vojak čuti bes

in mati čuti kes?

Ali poet čuti srce

in moje srce hrepenenje?

.

.

.

The answer my friend

is blowing in the wind.

The answer is blowing in the wind.

 

 

lepo,lepo

[nimbus]

lepo,lepo

 

 

par noči nazaj, se zbudim sred noči in ne morem več zaspat... vzamem svinčnik in tole nakracam in vmes ratam tolk, tolk, toooolk zaspan, da potem takoj mrknem. ker naj bi se to kao nadaljeval. sam zdej se pač ne...

 

[ratamahata]

ROJSTNODNEVNA

 

Samo ta dan, pusti mi živeti.

Samo ta dan, dovoli mi lebdeti.

Samo ta dan ne smem sameti.

 

Daj mi nekaj sanj,

ne dotikaj se odprtih ran.

Danes moj je dan!

[doorwoman.p]

Pogled oči podobne morju

in mirnemu toku znotraj sebe.

 

Le znotraj mene in tebe si želijo pot..

domači zaliv, kjer občutijo svežino miru.

 

Tvoje in moje na poti v sebi

nosijo klice tvojih in mojih misli.

 

Na krilih metuljev tišine začutijo srečo..

kot večnost se pokaže v letu njihovih kril.

[doorwoman.p]

Kaj čutiš ko pride nov dan?

Isto kolo obrne drugače..

saj duši vedno prinese podobno pesem.

Ali jo slišiš?

 

Kaj čutiš, ko pride novo jutro?

Ponuja svojo svežino

in ptica v srcu poišče pot v nov dan..

Ali jo vidiš kako vzleti?

 

Kaj čutiš, ko se zjutraj dotakneš zemlje

in sanje odletijo?

Ali pomisliš,

da so te pustile samega?

 

Kdo začuti pesem..

ti ali misel?

Kdo leti v nov dan..

srce ali um?

 

Kdo se počuti sam..

[NVK]

V lastnih okovih ujet,

nemir v duši, lasten mu samega sebe prezir.

Zakaj, zakaj, hočem od svoje roke umret.

 

Zakaj,

ta mraz sredi poletja.

Zakaj,

ta tema sredi sončnega dne.

Zakaj,

žalost sredi veselja.

Zakaj,

pekel na poljih nebes.

 

Zakaj,

se jutro zdi mi le razlog, da pride večer?

Zakaj,

raje žvečim pelin, kot mantro dano od Boga?

Zakaj,

raje zunaj stojim, da biča me veter in sneg.

[doorwoman.p]

Dež udarja po strehi avtomobila

in kliče vonj po svežini.

Ples kapljic dežja

ponovno predramlja čustva.

 

Začne v moji duši,

ki se ne meni za nadzor.

Le začudena od domačnosti

pleše z igro kapljic.

 

Brez besed želi te tu..

Vse kar želim si

pride, se zbuja znova

in znova.. - s tabo.

 

Odprem vrata svežini naproti

in vsaka kapljica

se dotakne tvojega

in mojega srca.

[tinka]

Jim zaupaš,

mehkim travam,

ko ji šepetaš svoje skrivnosti?

 

Njih toplo seme

bo odneslo tvoj šepet

v večnost

in izdalo vsak tvoj dih.

[tigrota]

Prav lepo je sedeti tam, kjer se pijača doliva, v kozarec užitka.

 

Večno bom zdrava, saj pijem tebe moja korala.

 

Moja domovina je brez meja

Oj kako si lepa,ko me ni doma,

Jokam , ko grem stran

A vedno znova se predam

 

Rada gledam te iz višin,

A najlepše si v globin,

Zmeraj lepša, ko te zrem,

Voda bistra kakor , sen

A najlepša je ta dan.

Danes pijem ker me žeja daje,

Ali jutri iz navade.

 

Nočem, drugih več dodatkov

Energije je dovolj

Bom imela jih kar dosti,

Enega za zdravje,

Škoda da jih ni še več

Kateri so brez meja in seveda

Aha, tudi brez vitamina.

 

» NAVADA«

 

Prav lepo, se je spominjati, kako si nekoč živel brezskrbno življenje. Nikoli ti ni ničesar manjkalo, kar si želel to si tudi imel.

Nekaj nenavadnega, me je takrat poživljalo.

To je bila neponovljiva in nenadomestljiva: Pijača moje mladosti »NAVADA« bila je za mene, nebeška razvada!

[h3x0r]

Hjuda :>

[doorwoman.p]

Spomin v svetu tem, ki nekako ni spodbuden

in namenjen meni.

 

prizori in oblike, vonj in okus grenkobe

izkušnja, ki stoji..

 

čepi nekje v zraku in se prikaže,

ko zapiha znani veter.

 

včasih obstane v zraku.. kot vprašanje,

in brez odgovora..

 

kot misel, ki kaže pravi obraz

in definicijo dogodka.

 

zavira trenutek.. je izkušnja,

ki postane ovira.

 

izkušnje nas krepijo? dvoumno kot vse drugo,

kar kaže svoj pravi obraz.

[doorwoman.p]

Se zavedaš,

koliko lahko pomeniš?

nekomu življenje..

a drugemu le trenutek v času.

 

v sekundah, ki spolzijo

ostane le pojav v spominu.

Velikokrat se ne vrne,

ker odide v zadnjo sobo lepih rož.

 

Zbudi lahko se enkrat v sanjah..

in te odpelje nazaj..

po odgovor na vprašanje,

ki si ga iskal.

 

Včasih pa ostane in tiktaka..

in kar ne mine..

Te potegne v svoj ples,

in ne odstopa od svojega tempa.

 

Že misliš, da plešeš sam,

a vidiš, da ni izbire.

Vedno znova -

po ritmu -a..

[doorwoman.p]

nasmeh neba.. skozi oči srca

je nov žarek v dnevu meja.

 

potuje.. v tišini, ki ne spi..

tja nazaj.. med zvezdami.

 

skrit v meni, ujet v tebi..

želi po tej poti, nasproti..

 

spokojnosti in vsemiru,

vedrini in urnemu življenjskemu nemiru.

 

to ni up za nov dan,

niti sled iz mreže željnih sanj..

 

je misel, ki znova utrne sled.. na poti

v svet naših domačih poljan.

[Guest Mineja]

Uau, uau, kaka tema!

Moj verzasti prispevek za danes:

 

O

 

Ko ponižana pred usodo in umazana od poskusov življenja

raztrgana maska pade na tla, se znajdeš

v rokah hrepenenja, prepleten s trenutkom,

ležeč na prsih večnosti.

Zadovoljstvo poje in šumlja, pa te ziblje

v gugalnici časa...

(Sem ter tja...)

[xyz]

Zelo lepo, Mineja, hvala.

[doorwoman.p]

Toliko stvari,

ki jih ne potrebujem..

a toliko skrbi

čemu..

 

zakaj niso važne?

ali sploh potrebujem tebe?

in h komu stopam,

ko hrepenim?

 

utapljam iluzijo,

ki sem jo zgradila..

v svetu po tem,

ko sem te prvič opazila.

 

povej mi ali čutiš?

čutiš kam grem?

izven sebe,

ko grem mimo tebe.

 

moja misel,

ki me ne pustiš..

- mi daješ vse,

ko ne potrebujem ničesar.

[Antoninus]

Toliko stvari,

ki jih ne potrebujem..

a toliko skrbi

čemu..

 

zakaj niso važne?

ali sploh potrebujem tebe?

in h komu stopam,

ko hrepenim?

 

utapljam iluzijo,

ki sem jo zgradila..

v svetu po tem,

ko sem te prvič opazila.

 

povej mi ali čutiš?

čutiš kam grem?

izven sebe,

ko grem mimo tebe.

 

moja misel,

ki me ne pustiš..

- mi daješ vse,

ko ne potrebujem ničesar.

Tole je pa ta bolš, kar sem prebral zadnje čase. Dialektika želje.

[xyz]

..........

 

 

 

 

Nekje med modro in belo

je razpoka

široka kot skromen nasmeh...

preozka za vetra sapo

neznatna

neopazna

a prisotna

kot pogled spečega

kot spomin

na dan.

 

 

 

 

..........

[doorwoman.p]

Ne išči ničesar..

določiti kar bi se določiti dalo

in pojasniti, kar je jasno.

 

Tebi, ki me gledaš..

iščeš in sprašuješ,

kaj želim..

 

Ne morem govoriti,

boli me poraz

in zmagovalec ne vzame vse!

 

Včasih prepolna upanja..

kot ptica širokih kril,

ki želi vzleteti.

 

A zdaj nočem govoriti,

k nebu se ozirati

in upati naprej..

 

Potem odide tisto,

kar bi lahko bilo..

in zamudi se to, kar je.

 

Zato me poglej zdaj..

v tvojih očeh trdno stojim

in iščem novo pot.

[lia]

Toliko stvari,

ki jih ne potrebujem..

a toliko skrbi

čemu..

 

zakaj niso važne?

ali sploh potrebujem tebe?

in h komu stopam,

ko hrepenim?

.

 

 

 

všeč