Vaše pesmi

[nimbus]

ena zenovska pesem...

 

gre pa tako

 

fear and desire,

fear and desire,

fear and desire...

 

fear,

fear,

fear...

 

desire,

desire,

desire!

 

 

[doorwoman.p]

Bodi tiho,

ko je največ besed.

Ob njih predolgo iščem,

kar čutim..

 

ko umikam pogled..

in ne želim videti sebe

v zmedi srca,

mi poglej v oči.

 

Povej da sem edina,

ko se imam najraje.

In odidi,

ko te najbolj iščem.

 

Ni besed in recepta,

za sanje, ki so prišle..

zvok, ujet v meni od nekdaj

govori preveč..

 

vonj nečesa,

kar poznam od nekdaj..

in iz tišine stkane niti

se svetijo v neskončni globini.

[EnglBengl]

Ušla sem iz sveta in zdaj sem daleč stran.

Po dolgem času se prebudim v sončno jutro.

Pozabila sem že, kako je,

ko te zlat žarek za dobro jutro poboža po licu.

 

Samo gledam in se čudim.

Gledam v prah, ki se svetlika, ko pleše po žarku.

Poslušam ptice, ki zunaj povprek ščebetajo

in me vabijo, naj poletim z njimi.

 

Vstanem - in poletim z njimi v nov dan.

Vsak dan znova.

Vaskič mi uspe narediti daljšo pot do še lepšega jutra,

in sonce je vsak dan bolj svetlo, bolj rumeno.

 

Ko bi le lahko ostala.

Ko odprem oči, sije sonce na moj obraz.

Mehke ročice se oklenejo mojega vratu,

nežen glasek zašepeta: "Mami."

 

Zdaj vem, ne bom še odšla.

Moje ptice bodo počakale na moje srce.

In čudno, tudi tukaj je sonce rumeno in

s svojimi žarki naju poboža za dobro jutru, za lep dan.

[Audente]

Skrivnost

 

Ko greš skozi življenje besed

metuljev in moških likov,

ki so vedno enaki,

ampak vseeno malo drugačni,

ko greš skozi to življenje,

takrat moraš vedeti,

kateri so moški liki

votlih besed

brezglavi metulji

nikogaršnji spomin

stara želja

nova kri,

to moraš vedeti....

preden postaneš

njihova koža.

 

 

TAle mi je pa všeč...ko jim koža postane prestesna...potem ...

 

 

Spomin se vrača k tebi,

še vedno kakor čudež, si v meni,

ne uspem pozabiti te,

ker pomeniš mi vse.

 

Sedaj občutm tvoj prezir,

ne uspem se spraviti v tir.

Kakor me um vodi,

se vrtim v usodi.

 

Krog ljubezni te,

katera ranila me je.

Bila najlepši je cvet,

v vseh teh dneh.

 

Na zemlji ni lepše je stvari,

kakor si ljubezen ti.

Kateri napolnil moje si srce,

vzbudil v meni skrite si želje.

 

Sedaj živim od spominov teh,

punčka v tvojih lesketajočih se očeh,

to mi zadostovalo bo,

na vseh nadaljnih poteh.

 

 

O

ful lepo...

 

 

 

Vem.

 

Nekoč, nekje,

srečala te bom.

 

Nenadoma

prekrižal

boš mojo pot.

 

Ne bo lepih besed,

ne solza in

prepričevanj,

 

ne bo velikih

dejanj in dan

ne bo načrtovan.

 

Le zgodilo se bo.

 

Čakam, veš...

že čakam na to...

[unis]

ko čike ti skadi

tazaden kurc pri mizi

in ti kelnarca teži

d bo večer še bl u pi*zdi

 

prideš vsa nasmejana

lasje se ti svetijo od želatine

fant tvoj je stoposto nardil ti frizuro

s svojo navijalko

 

kolk je že minilo?

5ur od kar si me nazadnje poklicala?

čeb mel še kej čikov pr seb

smi sploh nbi zdelo d smi ta dan še kej bolj zasrala.

 

samo pole se pej več ne boš smejala

k sm pobruhu ti avto

in wdrsu ti farbu s ključem z svečke

evo

najboljše ti želim

za svoj rojstni dan

[Fish655]

Ali lahko prosim povem svoje mnenje,

V tišini, brez prekinjanja.

Ali lahko zakričim kaj si mislim,

brez obtoževanja?

 

Ne potrebujem staršev,

ki ne poslušajo.

Je preveč,

če si želim razumevanja?

 

 

Sem morda grešen kozel,

tisti, ki si ne zasluži življenja,

saj samo diham,

ne smem imeti niti najmanjšega veselja?

 

Ne mislim odnehati,

nočem zapreti svoj kljun,

tudi jaz začutim vaše besede,

nisem imun.

 

Včasih me samo pustite na miru,

ne govorite o meni,

kakšen sem in kaj delam,

zamislite se raje o sebi.

[Trolchek]

Ena mala pesmica,posvečena mojemu vilinčku:

 

 

Življenje je težko,

le s tabo lepo

je gledat v nebo,

rzmišljat kaj še bo.

 

Ti si me prebudil

in me spremenil,

mi življenje osvetlil

in ga prenovil.

 

Kr nr morm sploh verjet,

obrnil na glavo moj si svet,

to je za znoret.

 

Da se dušo dvojčico kdaj sreča

je ogromna sreča,

a vsi vemo da rada ji sledi nesreča.

 

Odkar sem te spoznala

sem se tega bala,

ker use bi zate dala,

vse da skupi bi ostala,

ampak zj bo cela štala.

 

Vate sem se zaljubila,

zdj te tok hit bom zgubila,

svet naja nalašč ovira,

tega ne bom oprostila,

ker te vedno bom ljubila,

najrajš bi se kr ubila,

sam s tem ne bi nč rešila.

 

Veš, ti si moj srček,

ti si moj svet,

za to ni pravih besed,

noro si te želim objet!

Zame ti si vse,

si moje življenje,

moja duša in srce!

 

Ljubim te!

[Guest VilaSonca]

ko čike ti skadi

tazaden kurc pri mizi

in ti kelnarca teži

d bo večer še bl u pi*zdi

 

prideš vsa nasmejana

lasje se ti svetijo od želatine

fant tvoj je stoposto nardil ti frizuro

s svojo navijalko

 

kolk je že minilo?

5ur od kar si me nazadnje poklicala?

čeb mel še kej čikov pr seb

smi sploh nbi zdelo d smi ta dan še kej bolj zasrala.

 

samo pole se pej več ne boš smejala

k sm pobruhu ti avto

in wdrsu ti farbu s ključem z svečke

evo

najboljše ti želim

za svoj rojstni dan

 

Fish in Trolchek - lepo.

[nimbus]

Iz rokava

 

Če bi odštela

vse samoglasnike

bi ostalo črk.... 26.. ena gor ena dol.

 

ta mora bit z levega rokava...

 

 

[Antoninus]

Brother Deadweight,

In the Temple of Nonsense he did dwell

 

Once he set out to the wide wide world

of which to his brothers he would tell

 

He ventured forth, closed the door and crossed the moor

he was sure the world was full of thrill

 

But lo! The spectacle of the world was rather poor

he thought himself in his cloister still

[Antoninus]

worldly wisdom

 

Ne ve nič, kdor s srcem ljudi skuša privabiti,

daj jim jesti in še piti,

pa boš videl množice k tebi priti.

[chanceux]

Zlata

 

Pri tkanju preproge

po predlogi,

navdihnjeni od znotraj,

mi je zmanjkal

odtenek preje.

V klobčičih zlate,

ki jih nisem šla iskat

(češ, saj ne bo opazno),

so ostali prameni njenih las,

s katerimi so se igrali prsti

ob njej sedečega,

visokoleteče ptice

v njunih očeh,

mehak odsev

dogorevajočih

polen v kaminu.

Podrobnejši pogled razkrije –

v kozarcih muškat brez leska,

na prstancih medlo senco,

na levi strani sobe

uro brez kazalcev in uteži,

fotografije na steni,

katerim je odvzet pripis in datum.

[Guest razlika]

Končno ena dobra poezija

 

Velja.

Gremo.

Natančno začrtamo smernice, nakar jih malo upognemo in gremo strmo proti cilju.

 

Zjutraj ni bilo sivo

ni bil Robinzon Kruzo

bil je svit

in brin

in skoraj jasno nebo.

Par smrek

nekaj jelk

kup nadebudnih sosed

v kleti pa zaboj.

 

Ozimnica.

 

 

Velja.

Gremo.

Natančno začrtamo smernice, nakar jih malo upognemo in gremo strmo proti cilju.

 

Jap.

[nimbus]

ok. velja.

ampak to je bilo zjutraj.

natančno začrtane smernice.

sedaj je pa noč,

ko se vrne dvom

in misli postanejo obskurne.

nič več ravnine,

nič več varnosti.

pride dvom

in kljuje, kljuje,

prav do jutranjega svita,

ko pride spet dan in

nadebudne sosede

in se spet lahko pretvarjamo,

da je vse v redu

in je bila noč le

že pozabljen privid.

a pride spet,

vedno znova in znova,

kot večno vračanje,

dokler se končno ne

PREBUDIMO.

 

jap...

 

[Guest razlika]

A pride svet

 

Pride svet svetal

ves svetel

 

ugaša samo po robovih

nikoli ostrih

včasih

[nimbus]

prišla je noč,

temna, srhljiva

in mi globoko reže v obraz.

vran,

ki mi najavlja usodo,

se brezupno

spušča v opustošeno deželo

izgubljene duše.

le velike in

prestrašene oči

se še upirajo trenutku

groze in to telo...

ta uboga kopica

votlih kosti in toplega mesa.

a obstaja upanje, kajti

danes si ti na vrsti

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

DA SE PREBUDIŠ.

 

[Guest sstane]

DA SE PREBUDIŠ.

 

v sončno jutro omame noči,

ki ti je odprla oči,

da si lepa,

a slepa.

[nimbus]

in je prišlo jutro,

z njim jutranja

rosa,

ki je odplaknila

grozo prejšnje

noči.

oko se zbristri

in krivulje so ravne,

sosede zopet čebljajo

in smreke vztrajajo,

le meni se zdi

da je vse to

samo tja v tri dni.

sem tu in zdaj

in vendar ne čisto.

nekje v meni

čeprav skoraj neznatno

a prav toliko

tudi gotovo,

kljub vsemu sijaju

in dobri volji,

prenarejanju, optimizmu

in osredotočenosti,

že slutim grozo

prihajajoče noči.

in spet bomo imeli priložnost,

kot že neštetokrat,

vedno znova in znova,

till death do us part

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

DA SE PREBUDIMO.

 

AAUUUUMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMM

 

 

[Guest razlika]

in je prišlo jutro,

blago je zanihalo in

z njim jutranja

rosa,

spokojno ugašajoče vsevednosti,

ki je odplaknila

tudi

grozo prejšnje

,in vseh ostalih

noči.

Zazdi se, kot da

oko se zbristri

, da v daljavo strmi

in krivulje so ravne,

nihče več ni kriv

sosede zopet čebljajo

v ranem jutru izgovorov ni.

in smreke vztrajajo,

ker nimajo oči,

le meni se zdi

da marsičesa več ni,

da je vse to

,samo ugibanje,

samo tja v tri dni.

Nahajam se,

sem tu in zdaj

včasih

in vendar ne čisto.

In res,

nekje v meni

globoko

čeprav skoraj neznatno

, utripa

a prav toliko

kolikor vem, da

tudi gotovo,

ob vsej ogromnosti,

kljub vsemu sijaju

prešerni polnosti

in dobri volji,

se nisem nikoli predajal

prenarejanju, optimizmu

temveč zbranosti

in osredotočenosti,

in kljub temu

že slutim grozo

,kot predigro

prihajajoče noči.

Zaspali bomo

in spet bomo imeli priložnost,

ne bomo je izrabili

kot že neštetokrat,

temveč bom tako kot vedno,

vedno znova in znova,

ponavljali:

till death do us part

[nimbus]

AMEN

 

 

[Tina_Krneki]

Oni, Vi, Jaz in vsi

 

Ko nenadoma obmolkne vse...

Ko karnaenkrat vse prazno je...

Takrat začutim strahoten mir...

Takrat sem mirna in varna.

 

Ko nenadoma obmolknete vsi...

Ko obenem nobenih misli ni...

Takrat obnemeli izrazi vaših lic...

Takrat začutim prazno celoto.

 

Ko nenadoma me več ni...

Ko potihem vse skupaj spolzi...

Takrat iščem objem zavetja...

Takrat želim si le biti.

[Guest razlika]

Nič se ne sprašujem, vse že vem

podnaslov Dobri začetki

 

Mali je čas

tak res,

krotek.

Kot da ga ni.

 

Zgodba, ki ni pojasnilo

 

Zmišljevati si je greh.

 

Ampak, včasih je nič.

In ko je nič,

Ostalega ni.

 

Zgodba

 

S hrbtom obrnjenim proti gostilni,

se je en navaden človek odpravil proti

tistemu, kar si je v svoji razmišljeni glavi postavil kot cilj in se je ustavil, da bi še enkrat sam s sabo dorekel vse skupaj, pa je začel pihat veter. In je pihal in pihal. In pihal. Postalo je mrzlo. Na hitro se je zvil v klopčič, pričakoval je, da ga bo zamedlo listje, vrečke in ostala izolacija, no, pa ga ni.

Zjutraj se je zbudil nadvse svež in šel na sladoled.

 

To vse spada skupaj.

[nimbus]

Pesem kar tko mal

 

Naša psihična konstitucija

in vse te intecije,

načrti kaj vse bomo naredili

s temi ubogimi življenji,

se porazgubijo v smereh

povprečnosti.

Tisto kar nas dela

edinstvene,

je tisto česar

se hočemo na vsak način

znebiti.

Vstopamo v vloge

in vloge nas

vklepajo.

In tako se vedrost

dvajsetih let

spremeni v zaskrbljeno

preskrbovanje srednjih

in svet plaho zroče

zadnjih let.

Svet se pa godi

v trenutnih manifestacijah

in se mu niti ne sanja

kako zablodeli

so naši umi.

Ne vedeti,

ne misliti,

ne soditi,

v skrajnem pomenu,

celo ne biti...

to so naši imperativi.

Za vse ostale

obstajajo pa razprodaje.

Živel kapitalizem x!x

 

[Guest razlika]

Že 100 let me ni obšla slabost

 

Ja, že 100 let.

.

.

.

............

[nimbus]

ODREŠITEV

 

Sonce sije,

svoje tople žarke

pošilja po tuji jesenski

pokrajini in jo bodri:

"Daj, ni še konec,

zima še ni prišla!"

 

Vozim se v vlaku

in se čudim svoji zmedenosti.

Smešno, ampak ne vem

kako naj se počutim.

Ne vem, če je zima

zame že prišla.

 

Nesposobnost združitve in

fatalna želja po totalnosti

mi vsajata nihilistične misli.

Daj, pridi pome...

Daj, pridi vame...

in misli moje misli

vsaj za trenutek,

vsaj za kratek hip.

 

Mogoče bo potem posijalo

sonce tudi na mojo jesen,

mi pustilo uživati v njenih

sladkih trenutkih brezskrbnosti.

 

Do takrat pa filozofija

edina moja tolažnica,

ki me vedro spremlja

v včas trpkostih.

Je čisto neprizadeta.

Vsaj tu se ne slepim

in vem kako naj se počutim.

Namreč...

Sicer ni tisto Vse,

je pa skoraj Tisto.

 

Dan za dnem,

trenutek za trenutkom.

Kot je ponavljanje nujno

za vrhunec,

je miselna konsistentnost

pogoj odrešitve.

Pa čeprav fantazmatske,

pripomni freud.

Ampak ti,

ti mi povej za kakšno odrešitvijo stremiš,

in jaz povem ti kakšen človek si.

Ti beštija.

 

Bolje, da sije sonce.

Kar sonce naj sije!

 

nimbussoa