Vaše pesmi

[lia]

Prikrit dotik svoj prostor išče,

nevidna zvezda noč obišče.

Preblisk samote je križišče,

plaz sred gora pribežališče.

 

Potresni sunek stresa voda,

skoz meglo kaže se zabloda.

Iz sveč spletena je posoda,

obris na senci skrita koda.

 

tale je pa mojstrska

[Audente]

Potresni sunek stresa voda,

skoz meglo kaže se zabloda.

Iz sveč spletena je posoda,

obris na senci skrita koda.

 

 

Hudo Leeon, meni je ta del.................uf, no koment

[lia]

Pod nebeškim obokom,

uzrem kapljic odsev

nobena ni sama

v belem oblaku je kapljic nebroj.

 

Boža me dotik neznanega

obkrožen s tisoč in enim

s trdno zapahnjenimi durmi

pozibavaš grenkobo osamljenosti...

[lia]

Praznina

 

Na praznih cestah se veter kotali

in temna noč se med hišami plazi

še koliko dni, morda samo še to noč

zrem v zvezdno nebo.

 

 

Če me ni tu, sem tam,

če nisem tam ,sem tu,

pravzaprav me več ni,

že dolgo ne.

Samo , da se tega

res ne opazi....

[Ksenia]

Praznina

 

Na praznih cestah se veter kotali

in temna noč se med hišami plazi

še koliko dni, morda samo še to noč

zrem v zvezdno nebo.

Če me ni tu, sem tam,

če nisem tam ,sem tu,

pravzaprav me več ni,

že dolgo ne.

Samo , da se tega

res ne opazi....

kot bi opisovala moje občutke

[lia]

Polnost

 

Pod mehko odejo se polnost prebuja

dotikam in božam, najprej naključno

pa je večje in večje in raste in raste,

se širi in polni in nihče več ni sam

[Lisbona]

Polnost

 

Pod mehko odejo se polnost prebuja

dotikam in božam, najprej naključno

pa je večje in večje in raste in raste,

se širi in polni in nihče več ni sam

 

 

 

 

Moja ura

 

Iz prsi vzamem srce

ga položim v vir

v divji objem reke

ter odidem vstran

 

ne ozrem se

pokopana sem

moja ura je prekipela

[Ksenia]

Polnost

 

Pod mehko odejo se polnost prebuja

dotikam in božam, najprej naključno

pa je večje in večje in raste in raste,

se širi in polni in nihče več ni sam

no tole pa ni opisovanje mojih občutkov

[Audente]

Osamljen stojim, objema me mraz,

praznina v očeh, grenkobe obraz.

Nekje sem izgubil topline izraz,

skeleče trenutke utruja poraz.

 

 

Kot da berem o svojih občutkih

[Audente]

Nekje se življenje ustavi in vrača.

 

Tja, kjer so najlepši kotički spomina.

Še enkrat si želi besed nekdanjih njih odmeva,

nekdanjih obrazov ki zdaj jih tema zakriva.

 

Ti veš zame.

 

Veš za čustva, ki bila so moja,

veš da misel moja jih odriva,

veš da so le nežna vez spomina.

 

Nikoli mi nisi znal podariti lepih besed.

 

Venomer o nečem sva govorila,

kar najina je bila teorija in dajalo je krila,

o vsem kar sva vedela in se vsemu smejala.

 

Midva si nikoli nisva stala nasproti, zazrta drug v drugega.

 

Vedno je nekaj bilo odveč in me moti,

veš da se znam od srca smejati,

veš da sem se vedno bala te poklicati?

 

Resnobni obraz na izrazu morda kaže žalost, a ti poznaš ob moja jaza.

 

Notranjega, ki se smeje in hoče leteti,

zunanjega, ki zre v svet in mora živeti,

čeprav je v življenju lepo se razcveteti.

 

Kje se stikata ti dve podobi , ne vem?

 

In najbrž tega tudi nikoli ne bom vedela,

ker sem od silne utrujenosti obsedela,

v enem letu je slika spoznavanja zbledela.

 

Vedno bo ostalo nekaj neznanega in to me moti...........

 

Nekje se življenje ustavi in vrača.

Nevem koliko časa se vrača.

Vem, da se nikoli ne vrne.

 

Zaslužim si, da grem boljšemu nasproti

[lia]

Odsev

 

 

Ni boljšega in ni slabšega

so samo iskanja

iskanja sebe v drugih....

 

Najraje imam grenko slane

divje izkušnje.

Najraje imam zmage....

 

Praznina ob zmagah

mi da vedet,

da je vse, kar je v meni...

[bubba]

Pogrešam tvoj dotik v noči,

tvoje ustnice na meni...

a le eno vedi..

RADA TE BOM IMELA, tudi ko te ne bo več v mojem življenju

 

kr nekii...

men je pa lepo

 

še ena moja pesm...mal bl žalostna...

 

DEEP INSIDE

sedim.

poslušam svojo najljubšo pesem.

lepo mi je, za kratek čas pozabim na vse moje težave.

že naslednji trenutek pa postanem žalostna.

po licu mi spolzi solza.

pustim jo, naj teče, naj živi.

trpim.

v moji notranjosti se bijejo hudi notranji boji.

naj še živim? ali umrem?

odrešitev ali poguba?

rada bi....bila ljubljena

megleno se spominjam včerajšnjega dne, kje je že to...

zdi se kot, da jim je vseeno zame.

potem pa pride v sobo moje pasje bitje.

pogleda me z žarečimi očmi in pomaha z repom.

ni težko ugotoviti, da bi rada šla na sprehod.

vsaj nekdo, ki me potrebuje.

dlan položim na njeno svetlečo črno dlako in jo objamem.

takoj sem boljše volje.

v roki že imam povodec.

pripnem ga za pasjo ovratnico.

odprem vrata in skupaj stečeva ven. v svet.

iz grla se mi izvije dolgo zadržan krik.

po licih pa mi tečej solze, tokrat solze olajšanja.

pravi balzam za dušo.

 

hehe...upam, da je kokr tok u redu, d si ne bom sramote naredla

[Audente]

Odsev

Ni boljšega in ni slabšega

so samo iskanja

iskanja sebe v drugih....

 

Najraje imam grenko slane

divje izkušnje.

Najraje imam zmage....

Praznina ob zmagah

mi da vedet,

da je vse, kar je v meni...

 

i now i now

 

bubba nice

[bubba]

tenx za pohvale...mi velik pomenjo....to pomen d sm na pravi poti hihi...

[lia]

men je pa lepo

 

 

odprem vrata in skupaj stečeva ven. v svet.

iz grla se mi izvije dolgo zadržan krik.

po licih pa mi tečej solze, tokrat solze olajšanja.

pravi balzam za dušo.

 

 

 

Nekje se življenje ustavi in vrača.

 

Tja, kjer so najlepši kotički spomina.

Še enkrat si želi besed nekdanjih njih odmeva,

nekdanjih obrazov ki zdaj jih tema zakriva.

 

 

 

Nekje se življenje ustavi in vrača.

Nevem koliko časa se vrača.

Vem, da se nikoli ne vrne.

 

 

lepo in zelo modro

[Audente]

Sonce jutranje je prebudilo vas,

na utrujenem se drevju je ustavil čas,

oživel je ta naš mali-veliki svet,

je zlato listje še na rahlo tja pripet.

 

Še vedno ptiček v orumeneli travi poješ,

prav globoko v krvavo srce se mi pripoješ,

poslušam te, tvoja nežna sem soseda,

kako naprej bo, prav nič misel moja se ne zaveda.

 

Legla bi v oglušelo to jesensko travo,

morda potem začutila bi skoz vso daljavo,

prisluhila spevu, soncu , glasovom zemlje

odpev njega, ki še vedno moj mir mi jemlje.

[Audente]

SLovo je težko.

 

Naj si bo od kamnov,

ki ne dovolijo morju k meni,

naj si bo od mize,

kjer iskala sem sence

spominov in misli.

 

Še vedno prešine me misel:

Res zadnjikrat?

 

Morda boš po letu odsotnosti

beganja in iskanja,

iskanja in beganja,

spet našel svoj mir

se vsedel na usnjen sedež

v tisti prelepi črnini,

prišel in naklonil smehljaj.

 

Ne bom te čakala

[lia]

Odsevi

 

V temni noči

me je odpeljal

daleč pod nebo,

luči so rezale meglo

v pasovih

pod pretvezo

vso prozorno......

 

 

Ko tako sva

vse zložila

je svetloba sveče

tak bleščeči lesk

razlila,peč je

vsa razgreta prasketala

pršut in kruh

kozarec vina,

v zadnji večerji

sva v očeh

drug drugega se

ogledovala

in tako namesto

da bi se prijateljsko

razšla, sva se v smrtni

strastni boj podala

in oblačila leteči

predmeti so postala

bilo je izgub nebroj

so padali pod težo boja

bilo izgub je na obeh straneh

po takem boju zasluženo

je upravičen do

paketa spodnjic BOA.

 

[Audente]

hudo Lia

[nimbus]

BOA

 

LIA RULEZ

 

P.S. še spremenim podpis

[lia]

Odsevi

 

Zapiram tesno svoje duri

svet je brezno in kot kamen

zdaj letim, da se na

kamnitih tleh

na tisoče drobnih koščkov

razpršim.

Če me ujame suha veja

naj se odlomi,

če me v malho vtakne

zbiralec kamenin

naj me brž odvrže

sladka,slastna je

ta želja padam

padam , padam

pa še kar me luna

trka v silni

tej hitrosti

še kar menim

da letim.

[nols]

jesenska

 

prelet čez goz jeseni

dolg pogled naprej, ne?

mrzel veter zmrazi me

iščem potrditev o osebi leni

 

konec gozda

konec grozda

ptičji dreki

nagravžni fleki

 

mimo padajočih listov

skozi visokodvigajoči dim

in z vzgonom proti njim

mimo padajočih listov

 

narava počiva

sama sebe umiva

sama nesnaga

in mrhovinasta vlaga

 

povsod ležeča crkovina,

razpadajoči gnus

opravila je svoje mina

kot sladkoben je okus

 

še izkljuje oko

in spet leta vran

proti koncu v loku,

čigavih sanj..

[lia]

jesenska

 

prelet čez goz jeseni

dolg pogled naprej, ne?

mrzel veter zmrazi me

iščem potrditev o osebi leni

 

konec gozda

konec grozda

ptičji dreki

nagravžni fleki

 

mimo padajočih listov

skozi visokodvigajoči dim

in z vzgonom proti njim

mimo padajočih listov

 

narava počiva

sama sebe umiva

sama nesnaga

in mrhovinasta vlaga

 

povsod ležeča crkovina,

razpadajoči gnus

opravila je svoje mina

kot sladkoben je okus

 

še izkljuje oko

in spet leta vran

proti koncu v loku,

čigavih sanj..

 

 

zelo všeč, krasno ubesedeno

[Audente]

Tiho in nežno kot dež prši,

iz moje duše hrepenenje beži,

počasi sestavlja se misel boječa,

vse doživeto bila sladka je sreča.

 

Korak za korakom odhaja,

mehak le spomin ostaja,

oči, roke, prsti, usta, pogled,

za vedno povezan v glasbi bo zgled.

 

Vsak svojo pesem bova pisala,

čez čas se srečna smejala,

ko srečava v polni se ulici,

naj oživi spomin na nežni kitici.

 

[Audente]

DEŽ

 

Danes šla sem skozi veter in dež.

Izprala navlako iz svojih sem rež.

 

Ne bo se pajčevina nabirala po mojih kosteh,

ne bo se hrepenenje lovilo v temnih nočeh.

 

S teboj ostal bo le kos spomina name,

že zdaj bojiš se, da ti ga nekdo ne vzame.

 

Odloži ga med stare dragocene reči v hiški,

ali ga pusti v temni kleti za hrano miški.

 

Dal si mi usta in z njimi pesem strasti,

dala sem ti usta polna joka brez slasti.

 

Ostalo je sonce in voda in luč,

ostala bo ljubezen dana pod ključ