Zakaj nas prizadane smrt cloveka?

[soncnica]

Pred dnevi se je v Andih smrtno ponesrecil clan našega alpinističnega odseka. Za marsikoga je bil to prvi stik s smrtjo/izgubo cloveka, ki nam je bil blizu.

 

Starejsi clan nasega odseka nam je zastavil zanimivo vprasanje: Zakaj nas prizadane smrt cloveka?

In odgovor se je glasil: Zaradi nase sebicnosti....

 

Naj torej v tej crni luknji ostane vsa nasa zalost, trplenje in sebicnost....naj ostanejo samo tisti lepi spomini brez žalosti in solznih oci

[Marsa]

[Roman]

Prizadene nas samo ce pustimo custvom odprto pot. Ce sprejmemo naravo taksno kot je in se zanasamo na nase naravne (ne od druzbe moralno izkrivljene) obrambne mehanizme, to lazje prebrodimo!

[Michelle]

Ok sebicnost res...pa kaj? Pogresamo cloveka, ki smo ga imeli radi, pogresamo trenutke z njim, pogresamo besede, pogovore, nasvete, pogled, dotik...

Men se ne zdi to tista tipicna sebicnost..

[max]

"Prebijam se z nekaj pomoci prijateljev."

Pesem "Z malo pomoci prijateljev" - John Lennon (1940-1980) in Paul McCartney (r. 1942)

 

"Zvest prijatelj je zdravilo življenja."

Apokrifni spisi, Ecclesiasticus, 2, 1

 

"Prijatelja lahko prištejemo med cudeže narave."

Eseji, Ralph Waldo Emerson(1803-1882)

 

...ni cudno, da pogresamo blizino nam dragih (prijateljev), ko oddidejo k angelom, zvezdam.

In temu, ki verjame v "Neizmerno" , je lazje.

[Sončna Vila]

 

Morda je umreti,

biti del mahu

in biti

zadnje sončno krilo

višje, višje

tja do obzorja

kjer se svetloba

z vsemi morji

stika

Morda je umreti

nežno šelestenje

vetra,

in biti žitno klasje

ki ga nobena burja

ne premakne

Morda je umreti

prebivati v snu brez sna

v uri brez obzorja

v spominu brez nasilja

Morda je umreti

listati po sanjskih

knjigah in zaspati

kot dete po kosilu

Morda je umreti

biti sonce in sijati

sijati brez odmora

 

(I.Bizjan)

 

 

 

Sončna Vila

[majica]

Jokamo zase, ne za človekom, ki je umrl...prizadane nas to, da ljubljene osebe nikoli več ne bomo videli, nikoli več objeli, nikoli več čutili ob sebi...

Ko sprejmemo to, da nekdo odhaja od nas, solz ni več, samo ljubezen, ki ponese ljubljeno osebo tja, kamor mora it...

[El Nino]

hja men se zdi to dokaz da smo si podobni, in ko nekoga podobnega tebi pobere, če se imaš rad, te malo stisne....

[_marjetica]

...čeprav smo si ljudje na videz zelo podobni... grajeni smo iz enakih orkanov..a vseeno smo si zelo različni...

 

.... razlikujemo se po tem, kako kdo sprejema svet oz. okolje okrog sebe..okoljico v kateri živi...

 

... za primer vzamemo uspešno orpavljeno maturo... dijaki ta uspeh vzamejo različno...nekateteri se napijejo do onemogmlosti, d..drugi čutijo zadovoljstvo, so srečni...jih razganja od veselja...spet drugi pa sicer čutijo zadovoljstvo, a vejo da je potrebo iti po poti naprej, da je to le postaja, na kateri lahko za trenutek izstopijo se mogoče malo poveselijo in grejo naprej...naprej za znanjem in jim je to se delni cilj....

 

...tako tudi smer so človeka dojemamo različno... vem, prizadene vsakogar...a ne maram pa tistega hlinjenja solz in "tljenja" ko vidiš, da je vse skupaj le zaigrano..

 

...ljubezen do sočloveka, ko umre se ne meri po tem koliko solza pretočiš, ko umre......ampak po tem, koliko si mu nudil, ko je še živel

 

..na zadnji poti ga lahko posprejmeš z dobro vestjo , če veš, dasi mu vedno stal ob strani, mu nudi l tisto kar je od tebe pričakoval......da si mu bil desna roka, ko je še živel.............saj " tuljenje" po smrti mu nebo dalo nič... sj kot pravijo "po toči zvoniti je prepozn"...

[leica]

 

Morda je umreti,

biti del mahu

in biti

zadnje sončno krilo

višje, višje

tja do obzorja

kjer se svetloba

z vsemi morji

stika

Morda je umreti

nežno šelestenje

vetra,

in biti žitno klasje

ki ga nobena burja

ne premakne

Morda je umreti

prebivati v snu brez sna

v uri brez obzorja

v spominu brez nasilja

Morda je umreti

listati po sanjskih

knjigah in zaspati

kot dete po kosilu

Morda je umreti

biti sonce in sijati

sijati brez odmora

 

(I.Bizjan)

 

 

 

Sončna Vila

[lana1]

Premišljujem o njej. O njej, ki je pred petimi urami še živela in s svojim možem občudovala razgled čez Karavanke. Vem kako je ljubila ta pogled. In mir, ki ga doživiš v gorah. Zdaj je mrtva. Hudo mi je, pa vendar ne jočem. V bistvu verjetno še sploh nisem dojela, da ne bo več neskončnih debat pod njeno trto, večerov ob kaminu...Pogrešala jo bom. Vem, da je to sebično. Pa mi je vseeno. V mislih pa mi ostajajo samo lepi spomini.

[KAi_]

Zakaja nas pruzadene smrt sočloveka ?

Mislim da predvsem zato ker smo na njega nevezani ali ne razumemo zakonov univerzoma, karme, reinkarnacije.

Morem pa povedati da sem ob izgubi sočloveka tu sam na začetku bil prizadet vendar le do takrat ko mi je "srce" povedalo da žalovanje in prizdatost nista nobenemu v pomoč ne meni samemu niti duši ki ravnokar zapustila svoje telo. Moja jasnovidna prijateljica ki je izredno "modra" oseba in je tudi učenka od Sai Babe, iniciro jo je v Reiki. Opravlja tudi regresije intd. skratka ima zelo razširjeno obzorje o smrti, rojstvu kaj se dogaja med tem itd. Mi je povedala da našo premočno žalovanje za ljubljeno osebo izhaja predvem iz "egoističnih"

namenov da je to tako kot bi majhnemu otroku proti njegovi volji iz rokice izpulili njegovo najljubšo igračo.

Skratka prizadeti smo zato ker smo izgubili osebo ki smo jo ljubili, se radi "igrali z njo, preživljali z njo trenutke ki jih v tem življenu več nebomo. predvsem iz našega stališča kajti za umrlo osebo smrt ni nič žalostnega je le priprava za novo reinkarnacijo ali dokončno "razsvetljenje".

 

 

l.p

[Tamburin]

...ljubezen do sočloveka, ko umre se ne meri po tem koliko solza pretočiš, ko umre......ampak po tem, koliko si mu nudil, ko je še živel

 

..na zadnji poti ga lahko posprejmeš z dobro vestjo , če veš, dasi mu vedno stal ob strani, mu nudi l tisto kar je od tebe pričakoval......da si mu bil desna roka, ko je še živel.............saj " tuljenje" po smrti mu nebo dalo nič... sj kot pravijo "po toči zvoniti je prepozn"...

Točno tako!

 

Meni sicer ni še nihče od zelo bližnjih umrl. Bila sem edino na par pogrebih od kakih znancev, sosedov, daljnih sorodnikov... Vedno pa na pogrebih jočem. Pa ne zaradi smrti tiste osebe, ki jo pokopavamo, ker smrt itak sprejemam kot nekaj naravnega. Bolj mi je hudo za tiste žive, ki so ostali brez ljubljene osebe. Občutim njihovo bolečino, čeprav prav take sama še nikoli nisem doživela.

[majica]

Lana...sočustvujem s tabo...

[Piko]

v lep spomin na Mateja, in za vse tiste, ki jih je imel rad.

Piko

[Piko]

Včeraj popoldan sva s punco pohajkovala po gorskih pobočjih nad Krmo, 1800 m visoko, in občudovala oživljeno naravo.

Žal je takrat eno življenje, nekje drugje, na taisti višini, ugasnilo.

, za sorodnike in prijatelje.

[coccinelle]

Piko

Lana...sočustvujem s tabo...

[Piko]

Premišljujem o njej. ... V mislih pa mi ostajajo samo lepi spomini.

Svetlana, pusti v prepadih in črnih luknjah vse slabe trenutke, če so bili,

lepe pa dvigni v višave in jih še okrepi v spominu tistih, ki te imajo radi in te sedaj pogrešajo.

[Mick]

Pogrešala jo bom. Vem, da je to sebično. Pa mi je vseeno. V mislih pa mi ostajajo samo lepi spomini.

Meni se pa to ne zdi sebično. Pač nisem tolk poduhovljen in globok. In mi je tud za to vseeno. Če kdo meni, da je tako ali če to celo res pomeni, da je tako. Ko nekdo meni ljub odide (tako ali drugače) ga pogrešam in sem žalosten. Tako pač je. Lana

[Mateja]

Ko nekdo meni ljub odide (tako ali drugače) ga pogrešam in sem žalosten.

... požvižgam se na vso duhovno flancanje, ki pravi, da bi morala TAKO in TAKO doživeti/sprejeti/razumeti izgubo/smrt... karkoli že :xx!:

 

moje žalosti ob odhodu/smrti nekoga ne bom tajila in se delala, da je ni, pa če piše na samem nebu, da bi MORALA ob tem doživljat ne vem kaj že...

 

kar čutim, ko umre nekdo, ki mi je blizu, je žalost... so spomini, je pravzaprav globok stik z njim... na ta način se jaz poslovim. Z veliko solz. In lepih misli na vsa doživetja, na posebne nasmehe, sijoče poglede tega, ki je odšel... in najprej to močno pogrešam.

[Mick]

Tudi jaz. Všeč si mi Matejčula, tvoje razmišljanje . Pogosto. Zelo pogosto. Pozdravček, pa.....brez cmočka seveda ne bo šlo .............

[Mateja]

brez cmočka seveda ne bo šlo   .............

imaš prav... brez ne bo šlo

 

 

[Piko]

Tako je, črno luknjo je treba napolniti še s kakšnim , da ne bodo samo smeti ...

[lana1]

Svetlana, pusti v prepadih in črnih luknjah vse slabe trenutke, če so bili,

lepe pa dvigni v višave in jih še okrepi v spominu tistih, ki te imajo radi in te sedaj pogrešajo.

Enega za Svetlano

Piko, Majica, Coccinelle, Mick, Mateja....

[Mick]

Nisem našel primernejše teme, pa verjetn je kakšna. Pa vseen....a mi lahko poveste še kaj več o tem kaj govoriti, kako ravnati, se obnašati do osebe, ki ti je blizu in neizmerno trpi zaradi bolezni starša in strahu pred njegovo zlo verjetno bližajočo se smrtjo. Joče, bruha ipd. Kaj storiti, da ob njej še sam ne padeš v depro?