Zakaj nas prizadane smrt cloveka?

[Amis]

to je težko...mislim, da je največ, da osebo objameš in ji na kakršenkoli način pokažeš, da ji stojiš ob strani...proces žalovanja doživljamo vsak po svoje...eni bolj navznoter in zadržano, drugi pač drugače...v nobenem primeru pa si ne smeš dovoliti, da bi še sam u jamo padu, ker pol bosta dva v težavah...če se da odprto in odkrito pogovarjati o boleči temi, potem je lažje...poskusi, morda bo šlo...

[Ksenia]

Moja mami je pred leti v razmaku treh tednov izgubila oba starša... takrat sem jaz že kar nekaj knjig imela prebranih za seboj... ful je bila boga, predvsem ker je smrt očeta nakaj dni pred tem doživela v sanjah... nato so se sanje uresničile. Vedela sem, da je ranljiva, no sej sem bila sama tud še, vendar sem že na smrt gledala drugače. prinesla sem ji nekaj knjig na to tematiko in najprej jih je odklonila, nato je z odporom vzela v roke prvo, jo komaj prebrala, nato je šlo lažje in pričeli sva se pogovarjati o tem.... mogoče Mick bi to pomagalo tudi tvoji osebici... seveda, če je sposobna sploh sprejeti smrt. Stoj ji ob strani

[Mick]

Thx amis, selene. Bemu, kolk mi to žre energijo, prava požrešnica je ta težava. No, mi še kar gre, njej je pa dans tud mal boljš. Mal se bojim, da predvsem zaradi upanja, da se bo le izmazal, sam kaj če pa se ne bo? Predlagaš kter naslov, Selene?

[jurdos]

Quando saprai che sono morto

non pronunciare il mio nome

perché si fermerebbe

la morte e il riposo.

Quando saprai che sono morto di

sillabe strane.

Pronuncia fiore, ape,

lagrima, pane, tempesta.

Non lasciare che le tue labbra trovino le mie undici lettere.

Ho sonno, ho amato, ho

raggiunto il silenzio.

 

RIP pac

and see you later..

[Mick]

Prevod, prosim.

[Mick]

Thx selene, za OS in podatke. Aja, pa karte mu baje dober kažejo.

[Ksenia]

malenkost

ampak veš, življenje se začne po življenju in enkrat pride do tega prehoda

[Mick]

Hm, saj veš, da sam v to ne verjamem, al pa sm duhovno prezelen. Živeti treba sedaj in tu.

[Ksenia]

vsak ima svoje mnenje.... mogoče pa potem ti ti naslovi ne pomagajo nič... si prebral tud spodnjo zgodbo.... sicer pa dokaži mi da ni, pa me prepričaš, do takrat pa dopuščam možnost da je... pa tudi nekaj stvari se mi je zgodilo, nekaj stvari sem pri drugih videla, da bi verjela... sicer pa če bi bila trdno prepričana, da je to vse kar je bi se pa definitivno potrudila, da bi v tem življenju zaužila čimveč ter da bi vsem tisitm, ki mi nekaj pomenijo to tudi povedala, kajti, kdo ve, kaj me čaka jutri... sicer pa če dobro premislim, to zadnje počnem že sedaj

[Ksenia]

aja in seveda je potrebno živeti tu in sedaj, samo če živiš v trenutku, ki se je že zgodil ali če si predstavljaš trenutek, ki ga še ni, potem ne živiš tukaj in sedaj....

[Mick]

Ne vem še, če bodo pomagali. Sam imam pač tako mnenje. Če bodo me prepričevali v začetek življenja s smrtjo, mi ne bodo. Če bodo me pa naučili znati sprejeti smrt kot sestavni in neizogibni del življenja in še kaj v tej smeri, pa ja.

[Ksenia]

sej nisem rekla da je sedaj smrt in potem življenje... tko, govorila sem

[Mick]

Bom mal prebral, pa bova potem še kako rekla, ne. Nimam še glih izkušenj s smrtjo mojih bližnjih, nisem se preveč ukvarjal z njo in se tud ne mislim, le znati sprejeti jo in živeti z njo do tudi svojga srečanja z njo, bi rad čimbolje znal.

[lia]

kdor polno živi, ga tud smrt ne skrbi,

ko pride njen cajt, gre mirno z njo,

k je vse použil, in mu smrt nima več kaj vzet

[jurdos]

prevod je bolj domace narave tako, da malo potrpljenja prosim:

 

Quando saprai che sono morto

non pronunciare il mio nome

perché si fermerebbe

la morte e il riposo.

Quando saprai che sono morto di

sillabe strane.

Pronuncia fiore, ape,

lagrima, pane, tempesta.

Non lasciare che le tue labbra trovino le mie undici lettere.

Ho sonno, ho amato, ho

raggiunto il silenzio.

---

Ko bos izvedela da me ni vec

ne izgovorit mojega imena

ker se bi ustavila

smrt in pocitek.

Ko bos izvedela da me ni vec

izgovori cudne zloge.

Povej nagals čebela, solza,

kruh, nevihta.

Ne dopustit da tvoje ustnice najdejo mojih enajs crk.

Sem zaspan, sem ljubil, sem

dosegel tisino.

[Mick]

Oooo, lepo , hvala , si prijazen .

 

Tud liina misel mi je všeč

[Klinar]

Eno vprašanje? Zakaj ne verjameš v reinkarnacijo? Izreči v mislih kakšno vprašanje, na katero si resnično želiš pravi odgovor in postani pozoren. Prosi za modrost, da boš razumel sporočilo odgovora.

Verjemi, da deluje.

 

Vse, kar se mi dogaja, vse so samo sporočila, ki mi kažejo mojo najboljšo možno pot. Vse kar se mi dogaja moram osmisliti, torej živeti za ta trenutek. Kot bi gledala, sodelovala pa še v mislih ponavljala kaj se dogaja, kot komentar. Potem podzavest sama od sebe deluje tako kot mora.

 

bodi močan za podporo tvoji ljubljeni osebi pri tej težki preizkušnji.

 

peace and love

clean

[Klinar]

Dr. Elisabeth Kübler-Ross:

 

"Dva tisoč let so od nas pričakovali, da bomo v onostransko življenje preprosto "verjeli". Zame to ni več stvar verjetja, temveč védenje In rada vam povem, kako lahko do tega ¨védenja pridete, seveda če hočete."

 

njena knjiga ima naslov: O SMRTI IN ŽIVLJENJU PO NJEJ

 

tudi avtor James van Praagh v svojih knjigah odlično opiše svoje delo:

POGOVORI Z NEBESI

POT DO NEBES

 

Najbolje pa je vse opisano v knjigah:

POTOVANJE DUŠ in

USODA DUŠ (avtor Dr. Newton)

 

vredno je prebrati in si ustvariti svoje prepričanje, do katerega imamo vsi pravico.

 

peace and love

clean

[nataly]

Ajd če že o tem...

Ko sem zadnjič v lajfu -štiri leta bo letos tega - peljala mamo v bolnico, mi je v avtu dejala: Nat, raje umrem, kot, da me še naprej tako boli...in jaz se se morala ful posvetit prometu....(kao) požirala sem slino...in jo čez čas le pogledala v oči - in videla tisto odločnost...sem jo zato prijela za roko in jo stisnila...saj bova videli, kako bo....in potem me resno pogleda...resno mislim...raje umrem...

In je umrla. en dan, preden bi bila odpuščena...in ko sem jo šla za zadnjič pogledat v bolnico...no..ne bom nikoli vedela...kaj se je dogajalo...saj sem že o tem...pa vendar...sem se jokala in splezala k njej na posteljo, ter si njeno mrtvo telo privila k prsim...jo stisnila za roko ...in mi je vrnila stisk nazaj....nato sem...jo stisnila še enkrat...in me je ponovno stisnila....

Zagnala sem paniko...saj je še živa...zdravnik pravi, da ni...

In jaz nikoli ne bom vedela...

ampak imam pač v mislih, da je raje umrla...in da je dobila pač moje dovoljenje, da je lahko umrla...

 

Strahotno sem jo pogrešala - te najine dnevne pogovore...okrog devetih vsak dan sva se slišali in vsaj eno uro viseli na telefonu..in vsako nedeljo k nam...ali na kosilo, ali po kosilu na karte..in klepet...in ful časa sem se zalotila, da bi jo morala vprašt za nasvet...

Bilo mi je tako hudo, da me je v sanjah mirila in mi povedala, da je morala it..in ker ni bilo dovolj...je tole povedala tudi mojim prijateljicam...da naj mi povejo...potem so prišle sanje o avtobusu in avtobusni postaji...in sem hotla vstopit, pa vstopila ona in mi rekla, da še ni moj čas...

Potem sem se lotila mozaikov.

Nastajali so iz žalosti...zdaj nastajajo iz veselja in navdušenja nad ustvarjanjem...

Sem sebična?

Pač sem...ker jo pogrešam...čeprav čas resnično zdravi rane...in žalovala nisem tako, da se ne bi pogovarjala o njej - veliko smo se...o tem, kakšne pizdarije je naštimala kje...kako je ljubila življenje..kako pogumna je bila..skratka...ne samo slabe ali dobre stvari...vse...

(in kako me na grobu jezi - če rože niso rdeče barve - ne ratajo...in mi deca že vnaprej povejo...ne jezi ome in ji ne kupuj oranžnih rož,...ker jih ne bo hotla imet...kupi ji rdeče...) in rdeče so vse blazno lepe...vsaka druga barva...pa oveni v čas posla...

[Silvija]

Nat, ne morem verjet. Da te je še stisnila za roko. Saj kaj pa mi vemo, njena duša je bila gotovo še prisotna in ljubezen dela čuda. Tole, okrog sanj prijateljic. Meni se tudi zgodi, da če ne upoštevam sporočila sanj, moje mame, se pa moji najbojlši prijateljici sanja in me ona opozori

[nataly]

Ja - sploh ena frenda moja si ni vedela kaj začet sama s sabo po tistih sanjah...pravi, da so bile tako intenzivne, tako v živo je vse skup sanjala..in prav videla mojo mamo pred sabo, kako ji govori, da naj gre k meni in mi pove, da je resnično morala it...in da naj me potolaži.

 

No - ko sem ugledala jo tisti dan - tri ure po tistem, ko je umrla, sem imela občutek, kot da je pomirjena sama s sabo...kot, da spi pravzaprav.. sem kar prepričana, da je njena duša bila prisotna zraven. Ko so čez dva dni pripeljali truplo v mrliško vežico, sem vedela, da gledam lupino. Nje ni bilo več tam. Pa tudi -ne moreš verjet - se je tako spremenila, da sem dobro pogledala, če so sploh pripeljali pravo osebo.