Zmorem!

[Piko]

Kako se lahko povsem običajen človek udeleži rahlo neobičajnega teka na Grintovec

(Saj ni bilo vse tako - bilo je tudi tako)

 

V današnjem času se je nemogoče pomeriti z najboljšimi avtomobilskimi dirkači, tudi na državnem atletskem prvenstvu ne more nastopiti vsak (recimo na teku na 1600m), pravzaprav se ne moreš udeležiti visoko-kakovostnih tekem nikjer, razen na maratonih. In pa na tekmah za državno prvenstvo v gorskih tekih! A tam sem vsake toliko zgolj slučajno.

 

V četrtek sem šel kljub bolečinam v križu spet teč dvojni tek po Šmarki. Zakaj? Katero geslo me je gnalo v tek? Kaj se je dogajalo z menoj in kaj se še dogaja? Tule je nekaj razmišljanj, na koncu bo pa potrebno pogledati v obdobja več kot 20 let nazaj.

 

Zmorem! (druga polovica 90-ih)

 

Začelo se je okoli leta 1995. Prvič sem slišal za nefiziološke razlage težav s križem in hrbtenico. Rekel sem si – če bom zaradi hrbta vsako leto manj migal, bom na koncu stagniral v življenje na postelji. Začel sem večkrat na teden hoditi na Šmarno Goro. Enkrat sem videl na njej tekače in rekel sem si – nekoč bom zmogel teč gor tudi sam! Zmorem!

 

Malo manj uspešno sem se prepričeval, da zmorem, pri drugih življenskih okoliščinah. Zato sem svoje gibalne želje še povečal in si vestno govoril – zmorem! Enkrat sem se čutil zmožnega udeležiti se 9,2km dolgega Šmarnogorskega teka s skupno 650m vzpona in 550m spusta. Po teku sem si rekel, da zmorem drugo leto izboljšati čas za nekaj sekund in priti v času pod eno uro (kar bi bil 50% pribitek k času zmagovalca 40min). Čeprav naslednje leto ni šlo, pa ponovno zopet ne, nisem odnehal, enkrat bom že zmogel. Leta so tekla, dvakrat mi je prehlad preprečil, da bi se udeležil teka.

 

Tekel sem, hodil v gore, po malem vadil plezanje. Predlani sem slišal za Tek na Grintovec. Čutil sem se zmožnega dovolj hitro narediti 2000m višinske razlike in šel.

 

Razkorak med gorskim postopačem in gorskim tekačem je lahko velik. Vmes sem toliko izboljšal kondicijo, da sem začel zopet postopati v gore. Takrat sem si postavil prva antiplaninska načela:

 

“Ko premišljujem o gorah samih, ugotavljam, da ne Everest ne bom prilezel, a pol toliko visoke gore bom menda zmogel. Osmice v skalah so zame nedosegljive, a pol lažje (štirice) bom že splezal. 90 - 100 stopinj ledu je za frike, no, v kakšni grapi (50 stopinj) bom pa že napičil cepin. Maraton bo vedno prehud, a polovičnega bi šlo. Gorskega teka ne bom zmagal, a samo polovico daljšega časa bi bil že vesel. Torej polovičar od vsega najboljšega? Seveda, če bom le pridno treniral... Raznolikost je ena temeljnih lastnosti antiplaninca.”

 

Potem je prišlo leto 2003, ko sem zmogel vse svoje polovične cilje! Končno sem zmogel tudi Šmarko pod 58 minut. Zakaj sem potreboval toliko let malih treningov, čas sem pa le malenkost izboljšal? Zakaj je bilo tolikokrat potrebno ponovuti – zmorem? Prvič sem po strmejših odsekih hodil. Naslednje leto sem tekel z le malo boljšo pripravljenostjo, s tekom porabimo več energije, rezultat je bil zato slabši. Nič ni pomagalo – le s hitrostjo je končni čas manjši, moraš biti hitrejši. S hojo na vmesnih delih ne prideš nikoli pod določenim časom. Za majhen kvalitetni preskok je treba včasih ogromen vložek! A tako je na različnih področjih v življenju. Sicer ne bi bilo meja. Bil sem zadovoljen, za gorsko internetno stran sem celo napisal članek o potepih tega leta.

[Piko]

Zame ta (planinska) pravila ne veljajo. Sem zato odštekan? (2002/2004)

 

Mnogo stvari človek reče v življenju ali stori samo zato, ker se tako zdi normalno, ker je to del družbenih norm, ker tako pričakujejo sorodniki, prijatelji, znanci, sodelavci, neznanci. Koliko je dejanje sfiltrirano, koliko si ob tem operemo možgane, koliko zadušimo svojo spontanost, iskrenost, samo zato, da nas ne bi imeli za bolne ali vsaj odštekane?

 

Ta izraz se mi je zdel primeren, ko sem premišljeval o barvah las, povezanimi s tipi žensk:

- bionda, barvana (ali je kdo že videl na blond pobarvano nuno?)

- bionda, naravna (redka vrsta ženske, nežna)

- Črnolaska (imela je vražje črne lase)

- Rdečelaska (ognjevita, pri starejših lahko znak mene, ko ta-rdeča udari navzven)

- Kostanjevka (aha, vrsta gobe; kostanjevi lasje naj bi predstavljala resnost ženske, a so imele svetnice tako barvo las?)

- Z vijolični prameni (mlade punce, ki hočejo biti malo drugačne, malo odštekane, pa čeprav to niso)

 

Sprva sem iskal samo fizično-gibalne odštekanosti, neobičajnosti, pa še te naskrivaj. Pozimi sem začel teči na Šmarni gori ponoči. Kar se mi na začetku ni zdelo običajno, se je izkazalo za povsem običajno. Tudi ponoči je bilo na gori kar nekaj ljudi, predvsem sankačev. In vsako zimo jih je več!

 

Zopet sem začel hoditi v gore, na način, ki mi je bil všeč, a daleč od planinskih norm. Ker sem se zavedal, da v primeru, če na vsaki turi posebej ne bom znal najti pravo mejo, lahko to tudi drago plačam. Torej sam, popoldan in ponoči, ob četrtkih namesto za vikend. Da nihče ne ve, kam sem šel.

 

Zgodili so se novi cilji:

- priti iz Ljubljane na Triglav in nazaj v drugi polovici dneva (15h-24h)

- ponoči sestopiti z gora brez baterijske svetilke

- biti pozimi na Triglavu ob sončnem zahodu, itd.

 

Potem pa sem se enkrat na teden gonil po gorah. Točno enkrat na teden, na četrtek. Poleg gorskega postopača sem postal še gorski nastopač. Z izletov in sem se na radiu Dur redno javljal v oddajo o gorah, Kdor gre gor, ni nor. A to je bil le izgovor. Svojemu početju sem hotel dati svoj smisel. Če sem prej napisal en članek za celo leto, sem hotel sedaj pokazati, da se da na prav vsakem izletu kaj doživeti, samo opaziti moramo to. Pa sem opisal prav vsak izlet. Ni važno, kje hodimo, samo kako. Na kaj smo pozorni. Tako je nastala serija 15 izletov, javljanj, internetnih pripovedi. In so končale s počitnicami, kot moje zanimanje za gore.

[Piko]

Kljub vsemu zmorem! (Julij 2004)

 

Bi tokrat lahko popravil čas na Grintovcu?

Letos januarja je bil hrbet še slabši, pa kaj. Saj zmorem! A križ je odločil drugače. Ko sem ga utekel, je stavkalo levo koleno; zopet nisem mogel teči, le hoditi po gorah. Grintavca pa še vedno nisem odpisal. Na začetku julija sem ponovno pomislil, da bi ga mogoče vseeno zmogel. Dodal sem nekaj tekov, ob bolečinah v hrbtu sem malo bolj stisnil zobe, usmeril sem pozornost na 25. julij – in šlo je. Kljub napovedanim ploham, kljub mrazu in mastni poti, mokrih skal, je bila letos udeležba rekordna. Tudi časi so bili temu primerni. Na cilju pride trenutek resnice – sestopiti je potem treba še 2000m!

 

Na poletnem teku so bile razmere zimske. Ob ledenem vetru sem v sebi poiskal prepričanje, da se ne bom prehladil. Veliko pozornosti sem namenjal levemu kolenu. Sedaj, po teku, je precej boljše! Vmes sem preostanek pozornosti posvečal hrbtu, da bo zmogel tudi on. Saj tudi je zmogel. Le malo premalo natančno sem definiral namero, pozornost. Ker je hrbet teden dni kasneje škripnil. Na morju. Nekoga je zanimalo, kako uspeš. Kakšna je prehrana, kakšen je trening, kako je na tekmi.

 

Kaj vse je vplivalo?

 

Hrana je pri tem imela zelo pomembno vlogo. Vsakič, ko sem se vrnil s teka ali ture sem bil lačen in lačen, potem sem pa jedel in jedel… seveda nima to nič skupnega z optimalnim rezultatom! Saj nisem tekmovalec.

 

Tek. Če si iz LJ, poskusiš na Šmarno goro hoditi čim hitreje. 3-4 krat na teden. Kasneje začneš teči po položnejših poteh. Sprva gre počasneje, kot če bi hodil, saj porabljaš več energije. A edino to je pravo - tek navkreber. 350m višinske razlike je ponavadi idealno, ker lahko cel sklop gor-dol ponovimo. Sprva gremo v drugo le peš, glavno je, da gremo. Če mi ni šlo, forma mi niha precej močno, sem podaljšal še razdaljo. Če ni šlo hitro, kot ponavadi, je moralo iti zato dlje.

 

Hitre gorske ture. Vmes je treba narediti nekaj zelo hitrih izletov v gore, cca. 1000 m višinske razlike. Ko smo že malo utrjeni, pride na vrsto tek po položni poti na Nanos. Ob tem se višina pri teku podvoji na 700m. Primeren je poizkus na Viševnik z Rudnega polja, prav tako ima 700m višinske razlike, samo je višja nadmorska višina. Vmes pa hitri gorski izleti z lahkim nahrbtnikom, cca. 3 kg. Ne sme se pozabljati na reden tek po gozdu, ker samo tek zagotavlja primeren ritem in primerno hitrost.

 

Preizkus. Ko zmoreš hitro hoditi v gore 3 ure in dobro teči po gozdnih poteh gor-dol vsaj 1 uro, potem se je treba udeležiti tudi kakšnega gorskega teka. Treba je spoznati občutek na tekmi, treba se je prepričati, da zmoremo več, kot mislimo. Treba je najti mero, da se ne prekurimo.

 

Pa kaj, če boli! (Julij 2004)

 

Danes sem se tudi spomnil, zakaj hodim teč, tudi če me boli hrbet. Zaradi nekega starega gesla, iz začetka 90-tih let. No, tudi zaradi občutka moči, ko se vračaš s teka. Čeprav si utrujen. In občutek je povsem drugačen, kot če šport spremljaš samo v fotelju pred televizorjem.

 

Leta 1983 sem imel nesrečo. Z veliko hitrostjo sem se zaletel s kolesom, poletel čez krmilo in pristal na zatilju glave in križu. Žal je bilo to le dober teden pred zagovorom diplome. Pretres možganov in hrbtenice tudi nista bila prva. Pojavili so se glavoboli. Takoj, ko je bil miselni ali fizični napor večji, so se okrepili. Kako diplomirati, vraga? Kako bom hodil v službo, kako bom preživel, če ne bom mogel opravljati dela? Že tako po malem depresivne narave me je to potrlo. Plaval sem življenje blizu površja, vsake toliko mi je pljusknilo v usta, da sem moral težko in grdo izkašljati. Potem sem si pa enkrat rekel – pa kaj, naj boli, če hoče! In je bolelo. In še boli občasno. A sedaj se le zavedam, da je glava manj pomembna kot hrbtenica s hrbtenjačo, da ne smem uporabiti istega gesla.

 

Čas je za novo geslo. Bom že našel ustreznega, takoj ko si bom postavil nove cilje. Saj to zmorem!

[Ksenia]

zmoremo, če se odločimo

[Guest sanjalica]

Zelo napisano; mogoče malce tako, da si mi zbudil kar malo slabe vesti, ker sem postala tozadevno lena... :xx!:

 

Hvala, da si vzpodbudil vsaj moje možgančke k razmišljanju...zakaj sem opustila, čeprav VEM, da je takrat vse lepše in bolje in...da telesu in glavi paše, ko se zadiham

[cosma]

Piko za voljo, vzdržljivost, inspiracijo, vztrajnost ....

[lia]

Zakaj?

 

 

Menda, se motim Piko....Mogoče so ti premalokrat povedali, da si the best....

 

Mogoče ti tudi danes nihče tega ne pove....Vrag, je to da sebe ne vidimo...Samo v ogledalih drugih oči....In če imamo srečo, da nas večinoma gledajo ljubeče oči

imamo velik blagoslov v življenju....

 

Fino je, da zmoreš......ampak za kakšno ceno! Bolj mi je blizu teorija, da kadar je bolečina prekineš z dejavnostjo in uporabiš mehkejšo reč, namesto teka sprehod, namesto telovadbe masažo,....namesto napora počitek....

[Trudi]

Piko res

 

Ce se odlocimo za nekaj in imamo to v galavi in strmimo za tem, da to dosezemo;

Potem zmoremo marsikaj....in tudi tisto dosezemo

[Guest sanjalica]

Lep primer, kako poste različno beremo, kako različno dojemamo napisano.

 

Lia vzame, kot da Piko gre preko sebe s tem, da osvaja..., jaz pa navdušena nad tem, da si človek postavi cilj, ki je nad tistim, da je "lahko dosegljiv".

 

Lia je Pika dojela kot človeka, ki mu manjka potrditve od drugih; jaz pa ga berem kot človeka, ki je s seboj v harmoniji.

 

Jah, saj ni čudno, če se krešejo mnenja, če že pri branju prihaja do razlik

[lia]

Ne, sam zasmilil se mi je...niso to heci ....hrbtenica - pa poškodbe.....

 

To vse fino in fajn- zastavi cilj pa se pregrizi....

 

Ampak hrbteničar bit-je pa

 

Fino je met voljo, pa pogum.....sam večinoma pa z ekstremi hrbtenico sam še bolj sesuješ.....PRAVA MERA.....

 

 

ZAČELA SEM PA Z MENDA IN MOGOČE, RAVNO ZARADI TEGA, DA MALO POMISLI ŠE NA DRUGO STRAN MEDALJE.....

[Piko]

Sanjalica in Lia, zaenkrat le toliko, da imata obe, vsaka na svoj način, prav!

[lia]

Sanjalica in Lia, zaenkrat le toliko, da imata obe, vsaka na svoj način, prav!

VEM

 

Samo to super si, pa če to verjameš, dojameš, al pa ne!

[Piko]

Trenutno imam motivacijsko geslo: Cenim se. Moje življenje je prečudovito, hvala zanj!

 

Enkrat sem potreboval tudi take reči, kot so napisane spodaj. Kaj potrebujem, hočem danes, sedaj? Vsak dogodek v življenju si lahko ogledujemo iz večih zornih kotov. Nekaj sem jih videl že sam, nekaj ste jih že vi, nekaj jih še boste. Za vsakega nekaj bi tudi bilo lahko uporabno geslo. Za vsakega nekaj, tudi zame.

 

Štetje klinov - iz dnevnika 17.07.2003

 

Ponedeljek, prvi delovni dan. Ravnokar z morja. Delo ne steče, nabralo se ga je. Končno utegnem pogledati net. Kaj je novega pri Franciju, na PZS, in tudi, ali je šla Jana na Ojstrico sama ali ne. Nič novega. Aha, sprašujejo nekaj o Tominškovi. Nekdo ima preštete jeklenice na njej, ne ve pa, koliko je klinov.

 

Sprašujem se, kam iti popoldan. Na Šmarko, na Nanos, ki je samo pol ure vožnje iz Ljubljane? V avto sem že zjutraj zmetal nekaj različne opreme.

 

Tretja popoldan. Zakaj pa ne bi šel štet kline na Tominškovo? Plastenke polnim z vodo in čajem. V avto skočim še po torbo, ne vem kdaj so mi že rojile traparije po glavi, ker je notri tudi baterijska svetilka. Ja, tura bo ta`prava! Mimo pride izkušen Peter. Kam spet greš? Predvsem pa ne hodi sam!. Kaj je mislil, ali da ne grem sam ali da grem z njim, ne vem, bilo je tako ali tako prepozno. Končno se 'zmečkam' iz službe.

 

Avto po Gorenjki lepo prede. V Mojstrani dohitim Laguno. Vožnja za njo je kot na reliju, makadam v Vrata se strašno praši. Skupaj dohitiva Katrco, tako da postane še za spoznanje slabše. Za Peričnikom prehitim oba, v Laguni mi trobijo. Menda v pozdrav... V samo treh tednih je popolnoma gladka cesta postala že na več mestih luknjasta. Ha, na parkirišču enkrat toliko dobim prostor tik ob 'rampi'.

Odcep za Tominškovo je hitro za domom, pot se postavi strmo pokonci. Imam lahke čevlje in nahrbtniček z najnujnejšim, pa nabrusim pete. Oblačno je, pot na obrazu ne steče tako hmalu. Ko pa prebije, se ulije. Dolgo gre strmo navzgor. O, prva dva klina! No, pa štejmo! Višje gori ni bilo nobenega, ki bi me motil pri štetju in ponavljanju številk. Končno dva avstrijca, ki me opozorita, da se mi odpira nahrbnik. Hvala, danke! Uf, koliko jeklenic in klinov sem že naštel? Čeprav se zdim visoko, je Stena še daleč. Premišljujem, ali bom našel kakšno pozabljeno kapo ali pulover, morda jih bo kdo iskal na netu. Pa nič. Saj, ponavadi kaj zgubim, nikdar najdem. Nad mano stoji gams, ki strmi vame, ko hitim proti njemu. Še nikdar nisem nobenemu prišel tako blizu! Morda zato, ker sem tokrat dovolj hiter. Na pet metrov se vseeno odloči, da se ne bova srečala in skoči, proti glavi pa mi odletita dva kamenčka.

 

Pri Studencu dolijem vodo. Višina, pot, že čutim malo utrujenosti. Ampak čez pode se je treba zapoditi. Kredarice kar noče še biti. Končno! Kako lahko gre tistih nekaj metrov navzdol proti Malemu Triglavu. Hladno je, severni veter me opomni, da se kljub tempu ne ogrevam več dovolj. Premočeno majico zamenjam za srajco in !hoj! v kline. Gora mi je že domača, sedaj sta pulz in dih že prehitra. Moram malo popustiti. In pod vrhom še malo.

 

Na vrhu je hladno in piha severnik. Preoblečem se in edinkrat, ko nimam rokavic, me zebe v roke. 'Nakeksam' in 'načajam' se, potem pa dol. Lepo je biti zvečer in sam na gori. Kredarica ni tako prazna. Popoldan sem še sanjal o pivu na 2.515, sedaj pa sem si brez razmisleka naročil eno žganje. Pogledam za meteorologoma, zadnjič sta bila gor Gartnerja. Aha, Frenk naj bi sedel pri zadnji mizi. Ja, kateri pa je? Zakaj ga ne prepoznam, ko smo se po 25 letih že videli maja letos? A sem kaj zamočil, da takrat le ni bil Frenk? Tudi on me ni prepoznal. Poleti smo oblečeni in ostriženi drugače kot pozimi, pa imam težave pri prepoznavanju ljudi. Če se samo spomnim, kako sta me pred leti v Nami cukala za rokav gospod in gospa, da se vendar poznamo, jaz pa nič. Nisem jih takoj prepoznal, ker smo se videvali samo na nuda plaži, tokrat pa smo bili oblečeni. Kdo je torej Frenk? Omizje je složno, kateri je. Frenka previdno vprašam, kako je z nogo. Ja, ta`pravi je! Tudi glas je pravi. Časa za daljši klepet ni, pred nočjo hočem biti pri studencu.

 

Na podih je zaradi oblačnosti že mračno. Dva planinca sopihata pod težkima nahrbtnikoma. Nižje doli nekdo tolče po skalah. Kar hitro se bližam ropotu in naenkrat zapiska. Blizu me opazujeta prekrasna kozoroga. Zažvižgam jima nazaj in razdalja desetih metrov se jima zdi dovolj varna. Pod Studencem se odločim za melišče. Letos sem šel tod že dvakrat, tokrat pa je bil en 'jezik' že brez šodra, le da tega nisem opazil. Naenrat sem moral potegniti za ročno zavoro, ne vem zakaj se tako bojim za zadnjo plat. Aja, potem se je težje ustaviti. Trekerji imajo premehko peto za trda namišljena melišča. Pa sem bil vseeno hitro samo na dveh, tako da roke niso utrpele škode. Potapljam se v dolino, mrak, temo. Klinov ne štejem več, Koncentracija je potrebna drugje. Ko je konec zadnjih klinov, si rečem - Iztok, ne seri ga, prižgi baterijo! Je že kar temno. Pot po dolini se mi vleče, utrujen sem. Zato začnem teči; tekaške mišice so v malo boljšem stanju. V soju baterijske luči mi pred očmi migljata tudi kava in pivo.

 

V Domu je že tema, ura je 22:17. Pospešim še do avta, bom našel kaj v Mojstrani. Preoblečem se in pohitim proti tisti kavi in pivu. Pa so tudi v gostilni že zaključili. A je k sreči šlo. Kava je odlična, še bom prišel, le malo bolj zgodaj bo treba priti. Pivo je bilo ledeno, kot bi še ne bilo poletja in bi se hladilo mesec dni.

 

P.S. Aja, pojma nimam, kako se šteje jeklenice in kline. Tako sem naštel 19 jeklenic in 89 klinov, takih za roke in noge, vključno s 'klamfami'.

 

Kasneje sledi popolnoma drugačen opis iste poti, narejen samo tri ure pozneje.

[Piko]

Vsak trenutek je nov, drugačen. Celo, ko gledamo na pretekle dogodke.

 

Ko te nekaj z vso silo vleče navzgor iz dnevnika samo 3 ure kasneje:

 

Ponedeljek je, pa še ne vem, kam bi danes šel. Nekam je treba vendar iti, v avtu je že nekaj opreme za vsak slučaj. Želel sem iti bolj zgodaj, doma bi rad bil do dvanajste. Odhod iz čisto objektivnih razlogov odlagam, med tem pa dobim preblisk, kam iti. Ha, kakšen preblisk neki, zadnje čase kar dostikrat rinem tja.

 

Dvanajst do petih poženem noge in že po nekaj minutah se mi pot postavi pokonci. Noge se pritožujejo. Planinci vendar ne stokajo, niti pri sebi. Ni častno! Sapa je v redu, črpalka tudi dela, kot je treba. Iztok, brez panike, bi rekel Švejk. Vedno se s težavo spomnim, da me noge bolijo prav vsakič. Po gorah tekam trikrat na teden, a tisto so le Šmarne Gore.

 

Kako je že bilo ob prvi letošnji vročini? Na Šmarki so bile povečini punce. So bili pa zato bifeji polni mladcev. Verjetno so razpravljali o težkem delu pri privatnikih in kako reveži za gore nimajo nobenega časa. Tudi mene prave gore vidijo bolj poredko, enkrat do dvakrat na mesec. Na poti je tiho, skoraj ni ljudi. Nekaj čehov, dva avstrijca in en gams. Zaganjam se v hrib. Bo šlo tako ves čas?

 

Oho, studenec! Hitro zlijem nekaj tekočine vase in v steklenico. Kako zmore Franjo iti na Triglav s pol litra vode? Franjo pravi, da je vedno treba poslušati svoje telo. Saj vse pove. No, poslušam ga, pijem, pijem in še pijem. Moram pospešiti, pot naprej je postala položnejša. Sicer mi bo zmanjkalo časa. Sprva koče biti noče, potem pa zanjo ni časa. Začenjam se spraševati, zakaj se tako ženem. Kaj mi je. In še 'bencina' mi zmanjkuje, treba se bo malo 'šparat'.

 

Na vrhu, v samoti prečudovitih barv, ki jih sonce, v bližini obzorja, nekje za oblaki, prši po okolici, človek morda občuti dimenzije, o katerih govori Hawking v knjigi Vesolje v orehovi lupini. V tistih dimenzijah ni utrujenosti. Franjo pravi, da kdor ne zdrži na poti od doline da Triglava brez hrane, naj raje ne hodi. Kolačke ven, namesto sline mi pomaga čaj. Svojim najbližjim želim sporočiti, kje sem, pa oba telefona tu-tu-ta-ta zasedeno.

 

Rad bi še užival v epizodi, ki mi jo predvaja narava, a ta nadaljevanka mora iti naprej. Nazaj. Roke in še bolj kolena so malo trda od mraza, a se samo nasmehnem samemu sebi, ko se spomnim na Ledeno sonce Marjana Manfrede in opisa zimske prvenstvene smeri v Frdamanih policah. Dobri so bili in še vedno so dobri, najboljši. Ja, morda tu je odgovor, zakaj se ženem. Ko berem o naših fantih, sedaj že možeh, si želim biti boljši. Prehoditi vse več, a vsaj delček tistega kot Stritar ali Mihelič, ki pišeta vodnike. In občutiti gore kar najbolj močno. Res se včasih morda zaletavam tja nekam vsakdan, a tudi to je treba.

V koči pogledam, če koga poznam. Iz govorilnice pokličem še Dušana, da izvem katera pesem zmaguje na njegovi lestvici. Byrds. Saj res, kavk pa danes nisem videl. Byrds poletijo v nebo in zmagajo.

Tudi nadaljevanje poti navzdol je lepo v skoraj čisti samoti. Vsega dva mladeniča in dva prekrasna kozoroga. Prva že bolj prazna, druga pa polna energije.

 

Noge se samodejno premikajo dolini naproti. Dol bom že prišel, ampak Franjo bi v podobnem tempu naredil še toplerja, kot sam pravi. Iz česa so vendar ti ljudje? Ali pa recimo Pavle Kozjek, moj letnik? Nižje, kot sem, več koncentracije potrebujem. Manfreda tudi piše v romanu, ki ga berem te dni, da je potrebno biti pazljiv do zadnjega. Deseta dvajset, končno sem pri avtu. Ni kaj, 25 let sem se ogibal Kredarici in Triglavu, ko pa sem ju to zimo nekajkrat okusil, sem se okužil. Razumem celo ustanovitev Društva prijateljev Triglava.

 

P.s.: Vsakršna podobnost z izletom Štetje klinov je zgolj naključna.

Namerno sem isti izlet opisal z druge perspektive.

 

Kako pravi slovenski pregovor? Obljuba dela dolg. (Poželenje pa dolgega.)

[aakhut]

(Poželenje pa dolgega.)[/color]

 

a nos?

 

666 zlomkou...tralala

[coccinelle]

Navdihujoče branje.

Hvala, Piko, ker deliš z nami svoje misli, doživetja, notranji boj in uspeh.

Si zmagovalec

[bigm]

Piko, dokazuješ resničnost naslenje misli:

 

Če verjameš, da zmoreš, imaš prav.

 

Če verjameš, da ne zmoreš, imaš tudi prav.

 

Drži se

[beba]

Bravo, Piko. Tud js mam mal slabo vest... Pa bo. Imam nižje cilje, ampak mam jih!

Kar tako naprej! Sam ne si hrbta fentat...

 

 

Lp, Beba.

[Trudi]

Piko, dokazuješ resničnost naslenje misli:

 

Če verjameš, da zmoreš, imaš prav.

 

Če verjameš, da ne zmoreš, imaš tudi prav.

Res je,

Jaz bi samo dodal še:

Če verjameš, da zmoreš, to tudi dosežeš

 

 

PIKO --

[Piko]

Zakaj ta hip nisem zadovoljen z doseženim, zakaj se mi ne zdi več pomembno? Zakaj se mi danes nič ne zdi več pomembno? Nekaj je le res. Če pogledam nazaj, drugače nisem znal. Glejmo naprej, kako naprej!

 

Tu je še zgodba s teka:

 

Tek na Grintovec (v družbi z najboljšimi)

 

Ne vem, ali sem si želel na to noro tekmo gorskih dirkačev zaradi gostilniškega hvaljenja ali zaradi zdravljenja svojega pogostega občutka šibkosti. Tokrat ni šlo za vprašanje, ali zmorem, ampak kako. Res pa je, da višje cilje, kot si zastavljam, težje jih tudi zmorem.

 

Prosti tek. Deset dni pred tekom mi je bilo jasno, da sem preveč hodil po gorah in premalo tekel. Tudi poskus na Viševniku je pokazal, da na vso moč zmorem goniti le dobro uro. Odločitev sem zato dal v prosti tek in udeležbo prepustil slučaju. Tako je naneslo, menda slučaj, da sem nekaj dni pred tekom srečal znanca z vzdevkom El Nino, ki prerokuje s kartami Tarot. Prerokovanj ne maram preveč, še posebej, ker se lahko tudi uresničijo; a na takole nedolžno vprašanje - kako mi bo šlo na izletu v nedeljo med deveto in dvanajsto - si pa že pustim napovedati iz kart! »Na začetku bo nekaj težav, morda z organizacijo, a potem bo vse v redu, sproščeno in tekoče. Dobra družba.« Zanima me še konec. »Na koncu bo vse dobro.«

 

Za jutri napovedujejo plohe. Predvidena temperatura za 500m je 16 stopinj, za 2500m pa samo 6 stopinj. Vseeno pripravljam opremo. Pojma nimam, kaj in kdaj me je vrglo iz prostega teka. Naj grem, ali ne? Ali vendar niso tudi karte pokazale, da bom šel, sicer ne bi napovedale vsega mogočega…

 

Vrste. Od Stahovice naprej po cesti voziva v vrsti avtomobilov. Parkirišča pred domom so že polna v vrsto parkiranih vozil. Vrsta je tudi na prijavni službi. Vrsta bo kasneje na poti. Vrsta bo za golaž popoldan v koči. Nič ni narobe, če se danes navadim na vrsto. Vrsta je tudi na Ani, da gre sama proti Kokrškemu sedlu. Dokler je ne bodo ujele naše vrste…

 

Vrsta je tudi pred straniščem. Včasih sem mislil, da me požene od nervoze. Delal sem se mirnega, kolikor je šlo, a… Telo ve, da bo zame težko in naporno - znebiti se hoče prav vsega odvečnega in vsega motečega. Ali je kaj narobe, če gre človek teč tudi notranje očiščen?

 

Glava. Odštevanje dviguje napetost v nas, ko pa se naša telesa tik pred strelom še dodatno nagnetejo, jo je čutiti še močneje. Ob poku takoj začnemo teči, mi zadaj kar na mestu. V nekem trenutku vsi skupaj zdivjamo, kot bi bil cilj že pri Žagani peči. Črpalka in ožilje poženeta uskladiščen adrenalin po telesu na vso moč, tudi v glavo. Tam me začne kljuvati vprašanje, čemu se ženem. Zakaj takoj ne neham. »Iztok, sedaj pa čim manj misli«, si rečem. Določim si tempo dihanja - na dva koraka vdih in na dva izdih. Prijetne ceste je kmalu konec. A saj niti ni bilo tako prijetna, dvignili smo se že za prvih 300m. Kako so že prerokovale karte, težave na začetku, z (lastno) organizacijo?

 

Noge. »Glava« se je že sprijaznila z naporom, ko za žičnico zavijemo na planinsko pot. Jasno, planincev na tem teku ni, ker oni po gorah ne smejo teči, niti hoditi po njih v športnih copatah. Sedaj mi noge vcepljajo občutek utrujenosti. Vsi tečemo v kratkih hlačah in tekaških mrežastih majicah, kljub napovedanim nizkim temperaturam. Nič ne pomaga, da sem se znebil skoraj vse obleke, ob isti višini so pravi tekači kakšnih sedem kilogramov lažji. Med tem, ko moram zaradi tempa dihanja korake drobiti v tek, nekdo pred menoj z dolgimi koraki le hitro hodi.

 

Nekateri že sedaj smrdijo po potu. Očitno so se njihova telesa odločila znebiti se vseh strupenih snovi. Ker me vonj moti, s prehitevanjem porabljam dodatno energijo. Spet se znajdem za tekačico z malo blaga in veliko čokoladno zagorele kože. »A eni pa kar na sončno energijo?«, glasno komentiram v vrsti ljudi z močnimi dihalnimi vajami. »Žal ni nič sonca,« odgovori, drugi pa poskušajo biti pozorni le na svoje noge, vdihe in izdihe.

 

Vmesne postaje. Prva postaja z vodo. Celo otroci pomagajo deliti polovično napolnjene plastične kozarce. Do napajališč za gorske tekače so vso vodo morali znositi sami. Prvi kozarec vode gre v glavo drugi pa kar po njej. Ker je tudi pri meni najbolj vroča glava motorja. Prišli smo še do druge, pa tretje postaje … končna postaja je še daleč. Le ustavljati se ne bi smel, motorček je težje ponovno zagnajati. Ob poti ležijo prve stisnjene in prazne energetske tube. Kje so časi, ko si za energijo le ruknil šluk šnopsa…

 

Sedlo. Medtem sem že menjal ritem dihanja – na en korak vdih in na dva izdih. Višje, kot smo, bolj strmo je. Prvič se odpre pogled na pot, polno tekačev, polno prav vse do sedla. Prvič potegne hladen piš, prvič se tudi ozrem nazaj proti Koči v Kamniški Bistrici. Prvič mi je malo lažje, ker telo že proizvaja lastne morfine.

 

Nad sedlom je svet bolj planinski, a teči čez pobočja na 2000 metrih ni prav nič po planinsko. Skale so na fino namazane - blato se dobro zlizanih skal slabo oprijemlje. Ko veter potegne močneje in še hladneje, v spominu zaznam sled slike s sedla – tam so bili pa oblečeni vsi zimsko.

 

Sam. Tu zgoraj ni samo zrak redkejši, vrsta se je razredčila, pravzaprav zelo raztegnila. Sam se borim s seboj, gora mi je pri tej borbi le v pomoč, po telesu iščem skrite rezerve moči. Gorskega reševalca sprašujem o nadmorski višini, a imam občutek, da mi je povedal previsoko številko. Nekaj planincev, ki je že opravilo svojo državljansko dolžnost, se vrača z vrha. Pomislim, da jaz ob takem vremenu na nedeljo ne bi hodil v gore. Razen na četrtek… Korak nad potjo osamljen gospod pravkar toči vodo iz bele plastične kantice. Ne morem verjeti, da se mi izmakne, ko zavijem k njemu. Očitno mi še nekdo sledi in tudi napajališče ni bilo redno…

 

Zadnji kilometer. V megli nimam predstave o višini, v ledenem vetru sem osredotočen le na korak ali dva pred seboj. Pogled na tablo »še 1 km« me malo potre. Upal sem, da je vrh bližje. Ritem dihanja sem si že kmalu nad sedlom povečal na ena-ena, na korak vdih in korak izdih. Ne smem odnehati, čeprav dobivam občutek, da se po malem tudi uničujem. Tudi z odstopom tik pod vrhom ne bom ničesar dosegel. Vso pozornost posvetim samo in izključno dihanju. Vse drugo se bo prilagodilo sapi. Utrujenosti, bolečine in sunkov ledenega vetra ne čutim več.

 

Človek nima prave predstave, koliko zares zmore. Še nekaj časa po tistem, ko misliš, da ne zmoreš več, lahko goniš dalje. Tudi na delovanje motorja sem se zmogel popolnoma osredotočiti in nobenih merilcev vrtljajev srčnega utripa mi ni bilo potrebnih za to.

 

Še 250 m. Kdo ve, če danes tečejo tudi alpinisti? Na ture v gore so navajeni hoditi z rezervo, a tu se je treba napenjati, kot bi šlo za življenje. Kvečjemu bi kak gorski reševalec, predstavljajoč si v mislih, da je nekoga treba rešiti z vrha, znal dati vse od sebe in še več. Letos table z oznako "še 500m" ne vidim, čeprav so si morali zaradi moje napake organizatorji že lani izdelati novo.

 

Malo pred ciljem me dohiti ženska. Ker z drugimi ne tekmujem, le s samim seboj, jo spustim mimo. Izven poti na tem mestu prehitevanje skoraj ni mogoče. Za petami sta ji še dva moška. Ali ne vesta, koliko zmoreta, ali pa ju drži pokonci ideja, da zmoreta toliko, kot ona. Prvega še spustim mimo, drugega ne več. Eden od sestopajočih vpije ženski: »Si že v ciljni ravnini!« To mi da toliko novih moči, da zavpijem nazaj: »Kakšna ciljna ravnina neki, to je ciljna strmina!« Na temenu zdrvimo skozi cilj, na vso moč, kot bi bila pomembna vsaka sekunda. Ampak občutek je pa zato prav poseben.

 

Cilj. V zaklonu pred vetrom grizljam jabolka; banan in hrušk (viljamovke), je že zmanjkalo. Od Uršiča dobim na posodo majico, da bom ob sestopu lažje prenašal mraz. Premišljujem, koliko ljudi je bilo potrebnih na gori, da smo lahko tekmovali – traserji, gorski reševalci, zdravniki, nosači vode, delilci vode, kontrolorji ob progi, tekmovalna žirija, fotografi, snemalci in prijatelji tekačev. V dolini še prijavna služba, redarji in gasilci. Koliko ljudi je vložilo napor, vse za nas, da smo lahko prišli skozi ta cilj. A to je bil hkrati tudi njihov cilj.

 

Sestop. Na cilju gor ali dol, teh 2000m bo treba še sestopiti. Za začetek 800m, do koče. Vreme se izboljšuje, naše razpoloženje ob rahlem teku navzdol prav tako; hitro smo se formirali v vrsto tekačev. Ne znamo ali pa ne zmoremo hoditi - tek je lažji, tekoč korak smo si tudi dolgo vcepljali v noge. Oblaki se razmaknejo in razkrijejo pogled na kočo pod nami. Lahkotnost v srcu se preseli v noge. Šele sedaj uživam v gorskem okolju. Nižje sem, lažje mi gre. Pa saj so tako prerokovale karte – sproščenost v drugem delu…

 

Koča na sedlu. Pred kočo je poleg Ane edini, ki ga poznam, Tomaž. A še on je tu službeno, s kamero. Ano poprosim, da mi gre v kočo po golaž. Dolgo je ni bilo nazaj z joto. (Ki je pa zato lepše dišala in bolje teknila!) Nekateri se pridušajo nad počasnostjo osebja, pa pozabljajo, da le-ti ne tekmujejo v hitrosti. Morda je osebje bolj ljubiteljsko kot profesionalno, in ne samo zaradi zaslužka. Enkrat na leto lahko tudi njih zajame panika, kako postreči desetkrat več ljudi, kot so navajeni. Zato so tudi znani sirovi štruklji pošli zelo, zelo zgodaj in jih Ana niti dopoldan ni več dobila.

 

V dolino. Na zadnjem sestopu srečamo nekaj planincev s prepolnimi in pretežkimi nahrbtniki. Zanje mora biti pot na goro muka in napor. S preveliko težo na hrbtu si v srcu brez potrebe uničujejo lahkotnost, ki je potrebna za pravo doživetje gora. Poti navzdol pa še noče biti konca… K sreči dobro vem, da je vsake poti enkrat konec.

 

Mimo avta se vrača nova skupina ljudi. Takoj sprenavedaje navržem: »Le kaj je danes, da je tako veliko ljudi?« »Ja, tek je bil!« mi eden z veseljem zakliče nazaj. Kako preprosto lahko nehote človeku pripraviš veselje…

 

Koča v Bistrici. Večji del dneva sem poslušal le lastno sapo, zato mi gre bučna narodno zabavna glasba rahlo na živce. Vseeno počakava še na razglasitev. Za najino mizo se menjajo ljudje, z njimi pa steklenice s pivom. Nova družba naroča neosvinčeno pivo. Otrok, ki streže pri naši mizi, ne pozna te pijače, a tudi midva prisluhneva razlagi, da je to Lahko Laško. Šele sedaj opazim, da so strežno osebje vse rosno mlade punce. A sedaj so že planinska društva začela izkoriščati otroško delovno silo, ali kaj?

 

Srčni Stane. Morda sem imel nadet brezbrižni izraz gorskega postopača, ko sosed pri mizi začne Ani nepričakovano kazati rezultate – »Glej, tule sem pa napisan jaz!« Kdo drug bi to razumel kot samohvalo, a vam povem, da je šlo le za veliko vznesenost. Zares je izgledal zadovoljen. Rezultat je zanimal še mene, zato mi pokaže na biltenu – »Ta Stane sem jaz!« Potem pa pride hec, ki mu je tudi malo vzel sapo: »Vidiš, tale Iztok, uvrščen tik pred tabo, sem pa jaz!« Po reakciji se mu je videlo, da je tudi on tekel s srcem!

 

Podelitev. Stane nama je bil prijetna in dobra družba. (Pa saj so tudi karte napovedale dobro družbo!) Skupaj smo čakali na podelitev priznanj vsem, ki so se udeležili teka. Pridno so poimensko na oder klicali ljudi, med njimi tudi Marjana Manfredo. Za himalajca je bila višinska razlika premajhna, še na cilju je bil zanj zrak pregost; če bi tekli vsaj 2000m višje, bi imel bistveno boljše možnosti za zmago. Na splošno alpinistov niti ni bilo na spregled. Priznanja so bila že vsa razdeljena, a sva s Stanetom ostala brez potrdila, da sva (nora) tekača, kralja Grintovca. Ne za dolgo - Mira takoj pojasni, da le niso še vseh napisali.

 

Na vožnji proti domu sem zadovoljen. Ni bil navaden nedeljski planinski izlet. Vsak tekač je goro doživljal po svoje, tudi vsi tisti, ki so srčno pomagali pri izvedbi. Doživljanje gora je lahko intimno tudi med množico ljudi. Ne verjamem, da je pri organizaciji kdo pogrešal planinsko liturgijo, poleg navadnih klišejev moramo poiskati, čutiti tudi kaj svojega. In rezultat? Zadnja številka, ki označuje sekunde, je enaka kot pri zmagovalcu. Nič hudega, če nisem pritekel na cilj v isti uri, kaj šele minuti, sem pa zato v isti sekundi! Kaj bi še hotel več? Saj so tudi karte napovedale na koncu vse dobro.

[Pujsita]

 

Bravo Piko . Dokaz več v praksi, da se da marsikaj doseči, da nič ni nemogočega, dokler se mi tako ne odločimo

 

Čestitke, tam kjer imaš celo težave, si dosegel nadpovprečne rezultate in jasno hvala, da to deliš z nami .

[Volk K.L.]

Danes čisto nič ne zmorem, sem hendikepiran.

[Ksenia]

moč se skriva v tebi, pa ne dopusti, da ti dečve jemljejo energijo... halo, malce zarenči, povej svoje in če ne gre drugače odidi v gozd, v svoj brlogec... mogoče boš s tem več naredil kot pa s prošnjami, povej svoje videnje, svojo resnico, nato pa še za trenutek pusti odprta vrata. A nisva to že obdelovala Držim pesti, in saj veš, zmoreš

[Amis]

itak da zmoreš volkec

[Volk K.L.]

Aaagggggghhhhhhhhhhhhhhhhhhhhrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr