Zmorem!

[Piko]

...Zavijam proti Vršiču, kjer se šele ima za zgoditi moja četrtkova zgodba. ...

Link na nadaljevanje zgodbe - Prava Mojstrovka

Še nekaj. Če podreš določene meje, vprašanje Zmorem? postane brezsmiselno.

Lia, hvla za trud. Bistvo ni v branju Hayeve, bistvena je analiza, naredil sem si jo, da si jo bom še kdaj - sam - prebral .

 

Vse skupaj ni hec!

[lia]

[Lia, hvla za trud. Bistvo ni v branju Hayeve, bistvena je analiza, naredil sem si jo, da si jo bom še kdaj - sam - prebral .

 

Vse skupaj ni hec!

Ni hec, ne...

 

Sej, sej....jst sam vprašam ljudi,kaj jih je v življenju žulilo in kaj so jim diagnosticirali

pa zvem več, kakšni so kot če celo noč z njimi debatiram.....

 

 

ZA VSE KAR SE NAM ZGODI JE KRIV SKLOP, KONGLOMERAT VZROKOV::::nikoli ni en sam.Haug govorila sem.

 

No , Piko odkar berem tvoj ZMOREM zmeraj bolj zmorem.

[tinka]

piko, kdo si ti

 

tole sem zdaj pomislila...

 

zmorem?

 

ko se sprasujem, pomeni, da sem se v bistvu ze odlocila in je samo se vprasanje casa, kdaj bo akcija.

ko dosezem kriticno tocko in gre voda cez rob, jaz pa napravim korak.

stvar je se samo v detaljih, in v tem, KAKO bom to naredila...

to stanje...je zanimivo...vem, da bom morala in zmogla, ampak adrenalin je v bistvu v tem, da ne vem,

kako (nacin) in kako bo ( posledice).

 

v bistvu zmorem vse, kar hocem in je odvisno od mene.

ampak je zanimivo, kdaj se tega zavedas,

kdaj pa nekaj hoces in potem rines vseeno, ce ti vesolje pomaga, prides kam, ce ne pa imas spet material za

lastno obdelavo...da izpopolnjujes dalje tisto edino, na kar res lahko vplivas...ce to zmores

[Sati]

Piko

 

Zmorem odpustiti sebi... In če zmorem to, zmorem vse...

[Trudi]

Zmorem odpustiti sebi...   In če zmorem to, zmorem vse...  

Se ne strinjam s tem

[Sati]

Zakaj pa ne?

 

Sicer sem govorila o sebi, ker si zelo težko odpuščam. Pa mi gre vedno boljše....

[Pujsita]

Meni se zdi, da si ali preveč, ali pa premalo odpuščamo, smo preveč ali premalo samokritični, težko je glih ta pravo mero najt .

[Sati]

Saj.

Vendar,koliko si odpuščamo in koliko ne, vidimo oz. ugotavljamo ob tem, ko se zavemo, da nas male stvari, ki smo jih naredili,mučijo tako, da ne zmoremo več normalno živeti.

Tu ni pravila, gre zgolj za težo, ki jo vsak občuti ali pa tudi ne. Mene pač lastna krivda pogosto bremeni in delam še dodatne napake ravno zaradi te krivde. Zato mi je odpuščanje lastnih napak najtežje. Mi pa uspeva.

Seveda se pa nikoli ne moremo zavedati (vsi, brez izjeme) kako včasih ena sama izrečena beseda prizadene sočloveka.

Pa čeprav je bila beseda (ali dejanje) s še tako dobrimi nameni izrečena (ali narejeno).

 

Zato vem (in govorim izključno samo zase), da če zmorem sebi odpustiti, potem zmorem vse. x!x

[Trudi]

Zakaj pa ne?

 

Sicer  sem govorila o sebi, ker  si zelo težko odpuščam. Pa mi gre vedno boljše....

No jest sm pa zase napisal

 

Če zmorem premagat bolečino in jo onemogočit, pol zmorem še marsikaj

[Trudi]

Zato vem (in govorim izključno samo zase), da če zmorem sebi odpustiti, potem zmorem vse. x!x   

Sem pa zadovoljen zate in ti privoščim, da če je tako, da se potem počutiš dovolj močna še za premagovanje drugih ovir

[Sati]

Se strinjam s tabo.... definitivno....

 

 

Ne vem sicer kakšne vrste bolečino si imel v mislih, ampak kljub vsemu

 

Mogoče bi morala moj stavek dopolniti z besedami : potem zmorem vse, kar je v moji moči?

[Pujsita]

He, he, sem pa kar naenkrat v Strinjalnico uletela

 

Saj je hecno, včasih mislimo podobno, pa se izrazimo tako, da kdo drug čisto drugače razume

[Piko]

Vsake toliko komu naložim, kako vem, da sem na pravi poti. Vraga sem! Če bi bil, tega sploh ne bi šel nikomur pravit… kot bi nekomu zatrjeval, da zmorem.

 

Četrtek zvečer.

 

Nimam časa. Kdo ga pa ima? Morda upokojenci? Danes zjutraj sem čakal pred vrati, kdaj bodo odpri pošto. Čeprav nisem bil počasen, sta med vkorakanjem uletela mimo mene upokojenec in upokojenka. Po kateri strani stebra? Kako? Ne vem. Saj res, vedno se jim nekam mudi in nimajo časa. Tudi jaz nimam časa, pa imamo vsi 24 ur na dan. Nihče več, noben manj. Hotel sem napisati nekaj besed o nekem lahkem izletu. Torej ne gre za vprašanje – zmorem, ampak – nimam časa.

 

Kdor pozna postopek sprejemanja zakonov - to bo šele prvo branje. Pri normalnem postopku so ponavadi potrebna tri. Nekateri to veste že od fotk, a ne?

 

Gor dajem CD The Chieftains, The Wide World Over, številko 5, z Joni Mitchell. Vrtel jo bom toliko časa, dokler ne bo napisano. Ona ima čas igrati, na repeat. Nor komad, mogoče ga bi samo poslušal?

 

Lahek izlet blizu Ljubljane, z dobrimi sprehajalnimi potmi. Tako sem vsaj mislil. Da bi bil zares lahek, sem se z avtom zapeljal prav do Topola. Samo malo je do Grmade. Tam se bo danes marsikaj zakurilo, le vedel tega še nisem.

 

Na Grmadi opazujem – Sonce nima več časa. Zahaja nekje za oblaki. Jaz ga pa še imam! Do čiste teme bom je še prišel na Tošč. Na pol poti, napol v mraku zgrešim odcep potke na greben in s kolovoza rinem kasneje na vrh kar po strmem gozdu. Na grebenu še nisem na vrhu. Pa mi spodrsne in še s kolenom ruknem v skalo. Nič ni hudega. Saj učiš, da je treba v mraku (in brez baterije) hoditi po poteh, ki si jih isti dan prehodil že čez dan. Vrh je dober za telefonirati znancu. Razložil sem mu dve laži, le vedel nisem še tega. Da sem še vedno skoraj sredi civilizacije in da je pot s Topola na Grmado siml ko pasulj, primerna celo za nočni sprehod družinic. Ta druga laž me bo stalo več.

 

Vrh je dober za izvlačenje baterije. A v meglici se nič ne vidi. Dol, dol, dol. Pri kmetiji odprtih vrat ne iščem prečne poti do avta, nazaj čez Grmado bom šel, ker jo edino poznam. Vse je lahko pa sem vseeno zašel na neko drugo pot. Odcep na desno naj bi po moje šel na vrh, a grem na levega proti avtu. A se vseeno znajdem na vrhu Grmade. Zašel sem na vrh, ker sem zgrešil nek odcep. Navzdol zgrešim že tretjič, a to ugotovim k sreči že po nekaj minutah. Samo malo se narobe obrneš na vrhu. Lahko prideš v 3 različne grabne in greš po 3 različnih grebenih. Spet sem na vrhu - kolikokrat še? Kolikokrat mi bo danes še zaigrala Joni?

 

V temi je vse, razen ozkega snopa svetlobe, temno, neprepoznavno. Poti je pa veliko, odcepov ne prepoznam. Navzgor, proti vrhu je vedno enostavno. Vse poti se slej ko prej združijo v eno samo, ali vse pripeljejo na vrh. Dol je obratno. Na vsakem križišču lahko zaviješ v svojo dolino. Prelepa pot se mi je zdela. Ugasnem svetilko in – hodim popolnoma v napačni smeri. Je bilo to že tretjič? Ne, četrtič.

 

Nazaj navzgor. Lepa potka se odcepi na desno, na greben. Kot bi bil moj. Pa spet nižje ugotovim, da me nese v Belski graben. Nazaj navzgor petič na staro prečno pot. Zmanjka je. Šestič… Zarinem kar na slepo po hosti navzgor, pot mora biti nad menoj. Res je. Sedmič se ne bo zgodilo. In civilizacija? V temi okoli mene je bilo vseskozi živahno. Ali je cvilila kakšna žival, ali sem kakšno splašil, pa je samo odtopotala, veliko sov je bilo slišati, oddaljene vaške pse, tudi ptiča sem zbudil, ko sem šel mimo. Vseskozi je nekaj šumelo okoli mene. Samo, da so šli spat klopi…

 

Lahko bi rekel – joj, koliko zmorem, napor je bil dvojni glede načrta. Tokrat ne. Če ne bi imel kondicije, bi na prvem križišču, kjer sem se zmotil, sestopil v prvo dolino in kekako že prišel po avto. A tega nisem želel. Zmogel bi še kakšno pomoto! Ampak ni šlo za to.

 

Spraševal sem se edino to – ali sem še na moji poti do avta? Ker hodil sem samo po pravih poteh. V gorah sem po temi hodil po eni sami poti. Če sem jo zgrešil, sem jo poiskal. Eno in edino. Če imaš eno samo pot, je enostavno. Na navidezno lahkem a nepreglednem terenu z veliko pravimi potmi, ki neopazno zavijajo drugam od mojega cilja, je pa lahko problem najti svojo pot. Zato človek ponavadi potrebuje rezgled v gorah, pregled nad situacijo. Potrebuje orientacijo. Veliko ljudi zamenja cilj, ko je na napačni poti. Tudi sam ga bi, ampak enkrat bi le moral po avto. Bolje prej ko slej. Ali zmorem to videti, se zavedati tega? Mrakobna noč, pomanjkanja občutka za orientacijo. Zato je bilo fino preizkušati notranje čute – ali sem na svoji poti. Prave so itak bile vse. Vse so imele planinske označbe. Le na zelo različne cilje so ciljale.

 

Tako. Upam, da bom te misli kasneje spilil, kaj bom napihnil, tudi kaj zavrgel. V načrtu nisem mislil, da bi izlet opisal na planinskih straneh za četrtkovo zgodbo, kot je predzadnja Klek. Še ena bo vmes. Morda bi bilo vredno o današnji veeno napisati še kaj planincem. Hoditi v gore se mi je zdelo lažje! En cilj , ena gora, ena pot. Tu pa je bilo navidezno vse jasno, potem pa ...

 

Kolikokrat mi je zapela Joni? Moram prestaviti malo še na njihovo izvedbo s Corrs, je 3. po vrsti. Oh, te irske grče… saj res - ali imam doma še kaj Jamesona? Medtem je na zgoščenki minil še 4. komad, pa je spet prišla na vrsto Joni, št. 5. No, a za njo je odpel svojo še Van Morison.

[tinka]

super tale tvoj 'dnevnik' zmogljivosti...imam dosti reakcij na tole ampak ne morem zdaj reagirat.

 

[Piko]

Monokrama v enem in dveh polovičnih dejanjih

 

Sreda zvečer: Razgovor z mojim dragim Luckom.

 

Misliš, da ne vem za tvoj obstoj? Vsake toliko te prepoznam, ko se v avtu slišim reči »No spelji se že, kreten!« ali »Pojdi v rit!« in še »Temu bom pa malo ponagajal … prav mu je! Itd.« Če te potem preglasim z pozitivnimi mislimi, se kar malo potuhneš. In dokler te ne pustim, da bi deloval samostojno, se vedno uspem spraviti na pravo pot. Morda ti nekateri puščajo bolj proste roke; če dobro pomislim, sem te pred leti imel preveč rahlo na vajetih. A da ne? Kar spomni se, da sem se rad smejal nekomu v nesreči, bil sem privoščljiv, maščevalen, celo malo zlobe sem ti dopuščal. Kako je že bilo? Če sem videl pešce na prehodu za pešče, smo rekli – je treba vključit brisalce; ali pa – gasa do daske in samo gazi! Uf, k sreči te nisem poslušal in so bile to samo besede. Še maščevati se nisva nikoli znala.

 

Kaj mi hočeš povedati? Da zmorem biti le nakladač, bahač, nastopač in postopač? Prekleti prasec! Dobro si mi tole podtaknil, v bistvu tudi ti zmoreš veliko, če ti le pustim. Evo ti, meni podtakneš to kukavičje jajce kot bi bilo moje. Potem pa kažeš na to, kot bi ne imel nič pri tem. Sploh pa zmorem precej več, kot misliš – tudi biti odštekan!

 

Moram ti reči, moj dragi Lucko, da ti misliti ne bom dopuščal. Mi povsem zadošča, da kar udariš iz mene … z mislimi je pa takole: Vsak ima svoj prav. Vse je res. Vsaka misel je resnična. Vprašanje je, ko te posamične resnice (misli) uskladiti, združiti, prilagoditi, spremeniti, dopolniti v širšo resnico, misel(-nost) skupine ljudi, kako na koncu priti do najširše resnice, vseobsegajoče misli. Le nova, drugačna misel lahko nadomesti staro osebno resnico, ki je nastala kot rezultat osebne misli.

 

Če bi ti pustil vse skupaj še dobro premisliti, bi imel lahko jaz težave pri ločevanju resnic, in tvojo resnico bi lahko mimogrede sprejel za svojo. Sploh pa sem se odločil, da te ne bom ignoriral, kot da te ni. Toliko, da veš. Nič ne rečeš, kar tiho si, kot da te sploh ni? Se boš že izdal, verjetno kar kmalu, te bom že našel. Ampak nekaj lahko narediš zame. Če že delaš kake kuzlarije, obenem vsaj name pazi… Ampak kljub vsemu si del mene in žal ti v nečem zato moram dati prav… ti hudič ti!

 

Četrtek zjutraj: V nesreči spoznaš prijatelja.

 

Zjutraj sem zaspal za 40 minut in ne vem, zakaj se mi je zdelo prav, da vožnjo v službo skrajšam za nekaj minut. Pri semaforju nekaj mečkajo, počakati bo treba še en semafor … nekaj je treba sčarati! Poskušam torej čarati mimo stoječih avtov po sosednjem pasu, a na koncu obtičim. Ne gre. Nekomu se je mudilo v službo še bolj, videl je mojo čarolijo in poskušal še sam. Ne bi vedel, če se ne bi med sabo zmenila najina avtomobila. Spolzka cesta, slabe gume. K sreči ni več imel hitrosti, sicer bi me storpediral. Oba sva še bolj zamudila službo. Fejst fant! V nesreči spoznaš prijatelja. Ali je zato toliko prometnih nesreč?

 

Četrtek popoldan: Korenček.

 

Čeprav je dopoldan kazalo, da opremo, pripravljeno v avtu že od srede zvečer, danes ne bom mogel uporabiti, sem se uštel. Vse se je steklo. V Trzinu moram še Emilu dati ene fotke, pa niti takrat še ne vem, kam. Med vožnjo po cesti proti Brnikom pogledujem na gore v izložbi narave in izberem Kalški greben. Grebeni so mi sploh pri srcu. Kot na primer ta, iz zgodbe Velikem Draškem vrhu. Med vožnjo navzgor gore spet zagrnejo oblaki. Saj veste, kako je s kupljeno stvarjo – včasih ni več tako lepa kot v izložbi. K sreči vem, kaj kupujem. Pravzaprav menjam za Vrh Korena. Tam bom pa res lahko hodil po grebenu. Zadnjič sem bil na Grmadi tako izgubljen… Greben je vedno dobra izbira – tam lahko sicer padeš, a izgubiš pa se ne. Lep je ta greben. Kako vem, če je oblečen v meglo? Kako pa vemo, da je ženska lepa, da ima lepe oblike, čeprav je oblečena?

 

Sem kljub vsemu zmogel? Med vožnjo proti domu niti ne pomislim več na kaj takega! Dopoldan sem se odločil – če hočem še nekaj nujnega urediti zaradi trkca, je treba izlet izpustiti. Pa sem uredil, kar je bilo še bilo v moji moči. In potem je izlet prišel nazaj, sam od sebe, nič na silo.

[Ksenia]

trkec si imel?pa je s teboj vse ok?verjetno je, če si se potem sprehajal po grebenu... ali pa je še prezgodaj in sem površno brala....

[Volk K.L.]

Šta se mora, mora se.

[Piko]

Zmorem tisto, kar mislim, da je prav.

 

Četrtek. Med vožnjo proti Mašunu, premišljujem, od kje bom glede na pozno uro danes zmogel, prav z Mašuna ali se bom peljal malo bližje gori. Na Valu 202 pravkar predstavljajo raziskavo »Zmorem«, o erekcijskih motnjah moških med 35. in 55. letom. Tule sodim v zlato sredino… tudi o tem včasih premišljujem na turah, kako visoko se zmorem povzpeti. Zmogel gor, ja! Pa bo šlo še dol v temi gozda? Da se ne izgubim, ker tudi reševalcem ne bi znal povedati, kje sem.

 

Nedeljski izlet po slikarskih razstavah. Všeč so mi slike, kupim podpisano slikarjevo monografijo. Denarci romajo v njegovo denarnico. Med čvekanjem se le-ta vrti in obrača v njegovih rokah. Potem pa se nenadoma obrne k drugim obiskovalcem in nerodno mi postane reči za pet evrov, ki bi jih moral vrniti, a je spregledal. Vraga, kako ne zmorem tega! Kot bi mislil, da ni prav, da se ne spodobi ali kaj? Greva dalje, v Čukovo galerijo, in malo potrt sem zaradi neke vrste nezmožnosti.

 

Na pločniku ob cesti sedi starka s plastičnim lončkom za vbogajme. Nima tiste agresivnosti pouličnih fehtarjev, nad katerimi se vedno čudim, kako zmorejo tako dolgo klečati , ko bi sam že tulil zaradi bolečin v kolenih in križu. Če oni zmorejo, jaz pa ne, potem moje pomoči ne potrebujejo. Njena bolečina z mehkega obraza se je nekako dotaknila moje in ob frcu 1 evra v lonček mi je postalo lažje. Na povratku k avtu sem frcnil še drugega in odleglo mi je še malo bolj. Na koncu sem ji stresel ves drobiž, približno toliko, kot sem pustil umetniku preveč. Šele potem sem dobil ponoven občutek, da zmorem.

Zmorem tisto, kar mislim, da je prav.

[Piko]

Ko sem bral nekatere odzive na moja pisanja, sem se ponovno spomnil - le samemu sebi sem dokazoval, da sem nekaj vreden. In ker mene ni lahko prepričati, vztrajen pa sem, sem se prepričeval in prepričeval… ali zares zmorem prepričati tudi sebe?

 

Od vas je odvisno, če boste zmogli brati tudi tole:

 

Nazadnje sem počvekal v Čvekarijah. Kako to, da se pogreša osebo, ki je odprla temo PogreŠani? Pogrešanje ima povezavo z mano ali kogarkoli tu na Lunci. Ne gre toliko za to, koga pogrešam, koga ne, zakaj nas nekdo ne pogreša in drugi ja, ob komentarjih, da smo vsi pogrešljivi pa o mojih - da samega sebe ne pogrešamo? V bistvu se lahko vsak zazre vase, v svojo pojavo na Lunci, svojih razlogih, zakaj je tu gor, do kdaj bo gor, kako pogosto, na kakšen način.

 

Kako pogosto čepim gor? Kaj vse želim spremljati? S kakšnim razlogom sem sploh gor? Šarmirati punce, pametnjačiti, delati dobro, pomagati, se česa naučiti? Ali je to postalo v kratkem času kar del mojega življenja? Zajebavati folk? Delati reklamo za moje ideje? Reklamirati sebe?

 

Prvi mesec. Teme Čvekarije sploh povohal nisem. Zanimale so me samo resne stvari. Za nekaj zajebantskih odgovorov sem mislil, da ne sodijo sem gor – ker je to vendar takooo resen forum! Vsi virtualni ljudje so tako simpatični in fajn, punce pa sploh! Lepe so, dobro kuhajo, pa še pametne povrh. In ne sekirajo se za kakšen hec, če pa so simpatične. Pa tudi moški folk je simatikus. Vsi so dobre volje, vsi hvalijo eden drugega, skratka idealen virtualen svet.

 

Pomlad. Ene stvari se mi zdijo smešne. Ampak gospodični Znova še veliko bolj in veliko več. Zdi se mi, da ujamem komentarje tipa – le kako si drzne? Za moje pojme je malo pretiravala… malo, hehe. Nekaterih dialogov ne razumem. Ali sem res tak bebec? Ali pa se nekateri dobro poznajo med seboj, in je napisano samo vrh ledene gore. Še več, eni so prijatelji, drugi zavezniki, tretji se nočejo zameriti itd. Navidezna virtualnost je trda resničnost.

 

Poletje. Zdi se, da imam malo več časa za net, da se lahko temam bolj temeljito posvetim. Sčasoma že moti redno delo. Ampak Lunca je vendar važna... Kaj drugega bo pač počakalo. Lucifer. Navidezno svinja Lunco. Navidezno. Kar ogorčen sem, kako to Lunatiki sprejemajo. Sploh pa »uredništvo«. Ampak zadeva mi da misliti. Kje tiči razlog, da se ga popolnoma tolerira. Ko berem Duhovne teme, se mi zdi, da gre bolj za teoretiziranje kot za prakticiranje.

 

Jesen. Malo že kontroliram, koliko sem na Lunci. Še vedno me zanima pojav Lucka. Zakaj pravzaprav nobenega ne zanima, kdo je, ko pa je evidentno jasno, da ima dvojni nick name? Navidezno ne zanima niti »uredništvo«. Kot bi ga ignoriralo. Zakaj? V spominu imam, da jo hoče zagosti Marsi. Le zakaj se mu je zamerila? Saj bi enostavno lahko spokal z Lunce, če mu ni bilo všeč. Maščevanje?

 

November. Rahla sapica dvigne zelo, zelo droban prah. Nič ni več jasno. Samo nekaj besed je potrebnih, pa se razblini začaranost virtualnega sveta. Dobro se bom moral vprašati, zakaj sem tu gor, kaj hočem in kdaj bom to dosegel. Lahko si rečem, da je to zame ena vrsta šole? Kar pomeni, da jo je treba enkrat končati. Enkrat oditi od tu. Ker so tudi druge šole. Razen, če nisem Lunce sprejel kot del svojega življenja. Pomislim tudi na Lucka. Internet je tako dobro nadzorljiv, da bi se s precejšnjo lahkoto dalo ugotoviti, kdo je. Ali so ugotovili, pa ne povedo, ali pa nočejo ugotoviti, ker bi bila ugotovitev malo šokantna. Ampak vseeno – glede na to, da se ga tolerira – premisliti bom moral - le v čem ima prav.

 

Bom zmogel videti, kdaj sem dosegel tisto, kar sem želel, ali pa zmogel videti, da ni več napredka in naj sprejmem življenjske izzive drugje?

[Amis]

marsikatera stvar je taka, kot bi jo mirne vesti lahko napisala tudi sama. sploh vsa vprašanja, ki si si jih postavil, poznam, ker si jih postavljam tudi sama. na nekatera imam odgovor, na druga še ne. pa vem, da bodo prišli. odgovori namreč. slej ko prej pridejo.

 

in trdno verjamem, da zmorem/zmoremo....

hvala piko

[Sati]

Včasih se sprašujem, če je vredno, za navidez nepomembne stvari, porabiti toliko energije za samoanalizo in za zaključek, ki skorajda nikoli ne prinese neke trajne rešitve....

Ljudje se spreminjamo in svet okoli nas se spreminja. Običajno nihče izmed naših bližnjih (ali pa malokdo) ne zazna spremembe, ki se znotraj nas dogaja počasi. Pogosto še mi sami ne...

 

Na koncu vsake poti pa se epilog kar sam zgodi. Tako kot se zgodita dan in noč, ne da bi kogarkoli vprašala, ali je tako prav....

 

Ampak, zakaj bi se obremenjevali s tem?

Svet se vrti dalje, z nami ali brez nas.

[Amis]

točno...svet se vrti z nami in brez nas...

 

sem strašno egoistična: odgovori so mi pomembni zaradi sebe, ne zaradi drugih in ne zaradi tega, kar si bodo o tem mislili....pomembni so zame in meni...

[Sati]

Vsi smo egoistični...brez izjeme...

[Buddha]

<{POST_SNAPBACK}> Prvi mesec. Teme Čvekarije sploh povohal nisem Zanimale so me samo resne stvari. Za nekaj zajebantskih odgovorov sem mislil, da ne sodijo sem gor – ker je to vendar takooo resen forum! Vsi virtualni ljudje so tako simpatični in fajn, punce pa sploh! Lepe so, dobro kuhajo, pa še pametne povrh. In ne sekirajo se za kakšen hec, če pa so simpatične. Pa tudi moški folk je simatikus. Vsi so dobre volje, vsi hvalijo eden drugega, skratka idealen virtualen svet.

Pomlad. Ene stvari se mi zdijo smešne. Ampak gospodični Znova še veliko bolj in veliko več. Zdi se mi, da ujamem komentarje tipa – le kako si drzne? Za moje pojme je malo pretiravala… malo, hehe. Nekaterih dialogov ne razumem. Ali sem res tak bebec? Ali pa se nekateri dobro poznajo med seboj, in je napisano samo vrh ledene gore. Še več, eni so prijatelji, drugi zavezniki, tretji se nočejo zameriti itd. Navidezna virtualnost je trda resničnost. [/qute]

 

ZMOREM DIHAT, ZMOREM ŽIVET

[Piko]

<{POST_SNAPBACK}>ZMOREM DIHAT, ZMOREM ŽIVET 

Greš v gore in dihaš ko konj. Hitreje, kot greš, močneje dihaš.

Če takrat zmoreš dihati, zmoreš tudi živeti. Ko ne gre več, dobiš občutek, da ne zmoreš več živet...

 

Končuje se leto, leto drugačnega pogleda na to, kaj zmorem in koliko. Ali bi še zmogel vse tiste ture, ki sem jih zmogel lani? Ne, ker jih na enak način nočem več. Pravo vprašanje bi se moralo glasiti – ali bi zmogel vse tisto na drugačen način. Potem moram menjati tudi način mišljenja. Ne gre za to, kaj zmorem, ampak za nove cilje. Ne - kaj zmorem, ampak - kaj hočem.

 

Konec oktobra sem si za decembrski cilj izbral »narediti izpit«. Ko veš, kaj hočeš, kako boš to uresničil, če si pripravljen vložiti predvideno količino truda; vztrajati, ko vidiš, da je truda potrebno vložiti več, kot si mislil – cilj sploh ni vprašanje, niti pojem ali zmorem. Ni garancija za uspeh, daje pa odlične pogoje. Zakaj mi je bilo tako pomembno narediti izpit? Izrazito piflarska snov, velika količino podatkov (deloma s področja prava; velja celo kot del pravosodnega izpita) me po dvajsetih letih od zadnjega izpita prav nič ne vznemirja, da sem tiste čase izbral popolnoma drugačen način študija. Nisem edini v tej kaši, a sem si postavil pozitivistični pogled, stimuliral svoje zanimanje za snov, povezoval podatke v globalno celoto, primerjal posamezne postopke. V zelo kratkem času sem prišel do zaključka, da bo osvojitev izpita veliko lažja kot osvojitev Matterhorna. Zanj so bili meseci in meseci priprav, tak izpit pa zmorem v vsega dveh mesecih dela!

 

Hvaležen sem sodelavcem, ker so se mojega uspeha bolj veseli od mene; tudi tistim, ki jim je dajal spodbudo ali pa zadoščenje. Redko kateremu pa razložim, da sem bolj kot samega izpita vesel prave izbire načina, kako sem se ga lotil. To je moj pravi uspeh.

 

Vse se je zgodilo ob svojem času, a vendar ničesar važnega nisem odložil. Med premlevanjem snovi sem vseeno šel tudi v gore, na moje polovične ture z dvojno vnemo. Tudi to je povezano z menjavo načina, ker to niso ture na meji fizičnih zmožnosti.