Zmorem!

[bigm]

Piko, Dr. Wayne W. Dyer je zapisal:

 

"Če verjameš, da zmoreš, imaš prav.

 

Če verjameš, da ne zmoreš, imaš tudi prav".

 

Ti si verjel in imel si prav!

[Ksenia]

Piko, čestitam

[Piko]

Kam je padla ta moja tema, nekam v podn, kot bi bila iz leta 1994... moram si jo osvežiti. Kaj sem včasih zmogel napisati v forum, ko spleta sploh še ni bilo.

Arhiv trenutno prestavljajo na nov strežnik, migrirajo, ni dostopen, a gugl ima še posnetek ene take strani:

 

Kulturne znamenitosti matičnega Krasa, Iztok Snoj,ICT,(061)1312-122 int.10-2 , 5.4.1994 8:56

 

Po nekaj izletih na Krasu sem si pripravil celoten material, kako si

sistematično ogledati vse, kar je zanimivega na matičnem Krasu.

Po vinski cesti se bomo peljali skozi najvažnejše kraje osrednjega

Krasa, znan pod imenom Tržaško - Komenski kras, čeprav se ga v novejšem

času vse bolj prijemlje ime Sežanski Kras.

Od vas je odvisno, koliko podrobnosti si boste ogledali, ali se

boste ustavili vsaj v važnejših krajih, kot so Dutovlje, Štanjel, Komen

in Tomaj, lahko pa si vzamete čas in se ustavite v prav vsak vasici na

poti. Vsaka ima kakšno posebnost vredno ogleda. Za predlagano pot bo en

dan skoraj premalo, če bomo hoteli videti prav vse.

Upoštevanja vredna je tudi ideja sodelavca V.K., ki Kras dobro

pozna: vzamete si en teden dopusta in ga prečešete po dolgem in počez,

lahko tudi s kolesom.

 

Začeli bomo v SEŽANI. Na njenem začetku, na desni strani, če

pripeljemo iz Ljubljanske smeri, Tu si lahko ogledamo lep park z

rastlinjakom in drevednico za parkovne nasade, ki se ponaša z bogatim

izborom eksotičnih rastlin, in ga je začel urejati Scaramanga l. 1848.

Tu se je rodil Srečko Kosovel (1904-1926), pesnik našega Krasa. Umrl

je v Tomaju, kjer je tudi pokopan.

 

Ko se peljemo skozi Sežano proti Fernetičem, je kmalu za pošto

neposredno pred bencinsko črpalko desni odcep na ovinkasto, a

asfaltirano cesto proti Dolu pri Vogljah.

 

Malo pred Dolom je desni odcep za VRHOVLJE, do druge svetovne vojne

pomembnejšo vas. O njej piše, da so v njej ob razcvetu kamnoseštva

postavili veliko kamnitih vodnjakov, od tega kar nekaj v enem kosu; tak

je menda pri hiši št. 16 iz leta 1864, vaški vodnjak pa datira iz leta

1870. Sredi vasi naj bi bil tudi lep pil iz leta 1896.

 

Vrnemo se na glavno cesto in že smo v DOLU, ki je postala samostojna

vas šele leta 1950. Dotedanje hiše so pripadale Colu, Vogljam in

Vrhovljam. Ko v vasi zapeljemo na prednostno cesto, je takoj na levi

državna meja. Odtod je lep je pogled na Tabor, pri zamejcih še vedno

simbol slovenstva. Iz Sežane 5km.

 

Ena od posebnosti teh krajev so gotovo pili. To so iz kamna zgrajena

nabožna znamenja. Tak, z zanimivo zgodovino, stoji v sosednjih VOGLJAH.

Ko smo v Dolu pripeljali na glavno cesto in zavili desno proti

Dutovljam, že po nekaj desetih metrih, še vedno v Dolu, zavijemo z

glavne ceste v levo. Po 1km pripeljemo v središče vasi, koder stoji

pil, obdan s štirimi kostanji.

Po stari ustni razlagi domačinov je vas dobila ime po oglju, ki so

ga začeli žgati potem, ko so opustili roparsko življenje (pogost

priimek Ravbar). Sredi vasi je stala cerkev, ki jo je cesar Jožef II.

ukazal podreti. Ker po izročilu tega niso hoteli storiti vaščani, so

sosednji Repenci posekali kraj nje lipo, da se je zrušila na stavbo.

Cerkveni zvon je zdaj v zvoniku na Taboru, ki se impozantno dviga takoj

na drugi strani meje. V bližini kraja, kjer je stala cerkev, so leta

1852 postavili to slopasto znamenje s štirimi vdobinami s slovenskim

napisom.

 

Vrnemo se na glavno cesto in zavijemo levo proti DUTOVLJAM. Kraj se

prvič omenja leta 1284, ko ga je oglejski patriarh dal v fevd goriškim

škofom.

Starodavno cerkev sv. Jurija je leta 1450 posvetil tržaški škof

Piccolomini, kasnejši papež Pij II.. Kraj nje sta stala obrambna stolpa

iz turških časov. Zadnji je bil porušen leta 1930.

Ob precej spremenjeni (sicer stari) Blokarjevi hiši se je v zatišnem

kotu vasi nasproti cerkve ohranil star porton tradicionalnih oblik, ki

je nastal v prvi polovici 19. stoletja, verjetno okrog leta 1835.

Poudarja ga težka trikotniška preklada. V kotu med portonom in sosednjo

hišo se je ohranil vzidan kamnit relief. Neznan kipar, ki ni imel

akademske izobrazbe, se je izkazal z naravnim talentom in izrednim

obrtnim znanjem. Gre za plastiko, ki bi sodila v vsako antologijo

evropske ljudske umetnosti.

Na trgu v Dutovljah, le nekaj deset metrov stran od Blokarjevih, se

je ohranil okrasni relief z letnico 1835, kjer štiri debelušne angelske

glavice obkrožajo sveti monogram IHS.

Poslopje blizu železniške postaje, v kateri je sedaj osnovna šola,

je bilo pred II. svet. vojno okrevališče za tržaških bogatašev.

Med starimi običaji se omenja kuhanje orehovih štrukljev na Jurjevo,

jed, sedaj dokaj pogosta na jedilnikih kraških gostiln. Po njih so

Dutovce šaljivo imenovali Reglje.

Od Dola 4km, iz Sežane skupaj 9km.

 

Pot nadaljujemo po cesti proti Štanjelu. Po 2km zavijemo levo v

SKOPO. To zelo staro naselje se je pred 600 leti imenovalo Sv. Mihael v

Čepnem. V vasi je precej starih "kolon" (tudi "kalon")- vhodov na

dvorišča in v hiše - z vklesanimi letnicami iz konca 18. in začetka 19.

stoletja.

Na ozemlju kraške kamnoseške kulture bi upravičeno pričakovali

najstarejše ohranjene primerke kamnitih križev. Pa se očitno niso

ohranili in je tako križ v Skopem, ki stoji sredi vasi, z letnico 1721

celo eden najstarejših.

 

Po glavni cesti nadaljujemo v KOPRIVO.

Zegov dom je domačija sredi vasi, ki jo krasi značilni porton z

mogočno trikotniško preklado, in kjer je v plitvem reliefu oblikovan

baročni štirilist s svetim monogramom IHS ter letnico in napisom "1839

Josef Sega". Nastajati je začela leta 1604. Domačija je bila kar

nekajkrat uvrščena med najpomembnejše etnološke spomenike na

Slovenskem, vendar je to žal ni obvarovalo nadaljnega propadanja.

 

Tik pred Štanjelom pripeljemo v KOBDILJ. Vaški trg v Spodnjem

Kobdilju so nekoč obkrožale kot svojevrstni spomeniki hiše z

monumentalnimi spahnjencami. Imajo ambiciozno in nenavadno oblikovane

dimnike, prislonjene k nadstropnim hišam. Po vojni so začele propadati,

a dve obnovljeni in ena propadajoča so se le ohranile.

Kosova domačija ima večnadstropno spahnjenco s slikovitim dimnikom

in se jo je prijel vzdevek "katedralska". Okraski, kamnita streha,

baročna okna s kovanimi mrežami krasijo stvaritev iz prve polovice 19.

stoletja.

Škrkova hiša s tršato spahnjenco in čokatim dimnikom ima tudi lepo

kalono (uvozni portal) in klasicistično nišo z bogatim kamnoseškim

okvirom, v kateri je nekoč stal kip.

Mativškova hiša, s kamnitim prizidkom in visokim dimnikom, propada.

Rojstni kraj Maksa Fabianija (1865-1962) in Antona Mahniča

(1850-1920).

Iz Dutovelj 9km, skupaj 18km.

 

Po dobrem kilometru se pripeljemo v ŠTANJEL. To tesno pozidano,

dosledno iz domačega kamna zgrajeno naselje, je obdano z obzidjem, kar

mu daje značaj srednjeveškega mesteca. Je značilni primer umirajočega

naselja, ki mu poskušamo s prenovo dati novo podobo. Žal le podobo,

čeprav bi bila potrebna tudi vsebina. Zdi se anahronizem obnavljanje

gradu, ko se stanovanjske hiše praznijo in propadajo, ljudje pa se

selijo v "novi" Štanjel nižje.

Ogled Štanjela lahko zaokrožimo po naslednji poti:

Na ovinku pod graščino, kjer stoji informativna tabla znamenitosti

mesta, pustimo avto in se sprehodimo naravnost po sprehajalni poti, ki

mesto obkroži po levi strani. Tako pridemo do lepega Ferrarijevega

parka.

Nadaljujemo do Stolpa na vratih. Nekdaj je varoval dostop v mesto z

vipavske strani. Ohranil se je do tridesetih let tega stoletja.

Arhitekt Maks Fabiani, takrat štanjelski župan, mu je z radikalno

obnovo dal beneški izgled in ga kot poletno jedilnico s prekrasnim

rezgledom vključil v stanovanjsko zgradbo. Leta '44 je bil delno

porušen in v novejšem času ponovno obnovljen. Z njega je lep razgled po

starem Štanjelu, kraški planoti in vipavski dolini. Od leta 1993 ga ima

v najemu Jožef Švagelj na številki 6a (hiša nasproti), koder dobimo

ključe, če stolp že ni odprt.

Po ozkih uličicah pridemo do gotske cerkve iz leta 1464, na kateri

je glagolski napis in mnogo kamnoseških znamenj. Njen daleč vidni

zvonik iz leta 1669 ima svojevrstno limonasto kapo.

Malo nad cerkvijo zagledamo tablo "Kraška hiša", ki nas usmeri desno

navzgor. Po ključe kamnite hiše, v kateri je muzej, moramo v bližnjo

galerijo v graščini. V skromni nadstropni hiši, za katero ocenjujejo,

da je iz 16. stoletja, so značilni predmeti iz 18. in 19. stoletja. S

sijajnim vodnjakom iz 19. stoletja poleg nje in lepimi kamniti žlebovi

za kapnico je najbolj fotogenična zgradba v naselju, zato so jo tudi

obnovili.

V obnovljenem delu graščine stoji galerija, kjer si lahko ogledamo

stalno razstavo Lojzeta Spacala (1907), ki se je slikarsko ves posvetil

Krasu. Odprta je ob sobotah, nedeljah in praznikih med 11h in 16h. Med

tednom se lahko najavimo na telefon 067-79-197.

Od tod jo mahnemo na vrh griča Turn, koder so konec 19. stoletja

odkopali nekropolo z grobovi ilirskega prebivalstva. Sledovi kažejo, da

je tu stalo gradišče že v hallstatski dobi, utrjeno postojanko pa so

imeli tudi Rimljani. V 12. stoletju so grič ponovno utrdili; o tem

priča štirikotni temelj srednjeveškega stolpa Turn in razvalina

nekdanjega gradu Ledenica. Kasneje so nižje zgradili novo graščino, ki

je zamanjala veliko lastnikov. Leta 1508 so mesto za kratek čas zavzeli

Benečani. Ko so se sredi 16. stoletja začeli vpadi Turkov, so obdali

grad in z njim vse naselje z močnim obzidjem.

Leta 1969 so po Štanjelu študentje kiparskega oddelka ljubljanske

Akademije za likovno umetnost postavili več kamnitih skulptur v obliki

forme vive.

 

Ko se peljemo po cesti proti Komnu, lahko naredimo še manjši ovinek

skozi HRUŠEVICO. Na križišču, pred gostilno Grča, stoji lep pil.

Na glavno cesto pripeljemo nazaj v Tupeljčah. Iz Štanjela 2km.

 

Naslednji kraj je KOBJEGLAVA. Na koncu vasi, ob poti na polje, je

znamenje z nišo z letnico 1864. Položna dvokapna streha je pokrita s

težkimi kamnitimi ploščami. Letnica je lahko leto nastanka, lahko pa bi

bilo znamenje tudi 200 let starejše, tako brezčasen je njegov stvarni

izraz.

 

H KOMNU spada tudi cerkev Marije Device Obršljanske, do katere se

pripeljemo po levem odcepu dober kilometer pred naseljem. Nekdaj je

bila sloveča božja pot. L. 1728 jo je s freskami poslikal Giulio

Quaglio.

V Komnu je pomembna baročna cerkev sv. Jurija iz 70. let 18.

stoletja.

Iz Štanjela 9km.

 

Za cerkvijo sv. Jurija zavijemo desno, kamor nas usmeri smerokaz za

Kostanjevico. Vendar glavno cesto, ki po nekaj sto metrih zavije v

levo, zapustimo in se odpeljemo naravnost naprej proti vasi SVETO.

V vasi je znamenita osmerokotna baročna cerkev sv. Tilna iz leta

1574, ki ima poleg novejšega prezbiterija iz 17. stoletja še manjšega

gotskega. Njeno odprto osrešje opira vitek steber iz leta 1682.

 

Odcepov po vaseh, tudi tega proti cesti Komen - ŠKRBINA, ni lahko

najti, ker je za te vasi značilno, da so dovozi na dvorišča enako

veliki kot cesta sama, ali pa še večji. Zato moramo biti pazljivi, da

komu ne zapeljemo skozi kopalnico. Ko le pridemo do križišča, zavijemo

levo in pripeljemo v vas Škrbina.

Na cestni strani hiše št.29 je vzidano hišno znamenje - skupina

križanja z Marijo in Janezom iz konca 18. stoletja.

 

Vrnemo se v Komen, kamor pripeljemo na vzhodnem koncu naselja. Na

glavno cesto zavijemo v desno in se po njej odpeljemo v GORJANSKO. Tu

sta na karti vrisani dve znamenitosti, ena od teh je cerkev sv. Andreja

z vzidano ploščo iz rimske dobe, druga pa je kamnito znamenje iz l.1900.

 

Pot nadaljujemo v BRJE PRI KOMNU. Ogleda bi bil vreden vodnjak sredi

vasi.

Za ta del Krasa, zahodno od V. Dola, je značilen tako imenovani

"voljni" teran za razliko od "trdega", ki ga pridelujejo na Gorenjem

Krasu, zlasti v trikotniku Tomaj-Dutovlje-Avber. Iz Komna 6km.

 

Cesta nas vodi dalje v PLISKOVICO. Tudi tu bi našli kaj

zanimivega, na kar nas opozori oznaka na zemljevidu. Verjetno je to

Bikova skala. Iz Brij 6km.

 

Tako po pripeljemo nazaj v Dutovlje, kjer na glavnem križišču

peljemo naravnost v TOMAJ. Kraj je bil naseljen že davno. Na to nas

opozarja predzgodovinsko gradišče vrh razglednega Tabora, grička nad

vasjo. Tu je stal kasneje srednjeveški tabor, čigar ostanke so leta

1934 podrli. Predmeti iz tu najdenih rimskih grobov se nahajajo v

tržaškem muzeju. L.1470 in 1471 so ga napadli Turki.

Cerkev sv. Petra in Pavla na Prtabru ima vklesano letnico 1637. Leta

1928 jo je poslikal Tone Kralj. V njej je tudi grobnica iz 18.

stoletja. V župnišču hranijo dragoceno knjižnico s 16.000 knjigami v 37

jezikih in rokopisi, ki sežejo do leta 1600 nazaj.

Ob Marijini cerkvici je več nagrobnikov iz 18. in 19. stoletja.

"Stari pil", kot ga imenujejo domačini, kamnito slopno znamenje iz

17. stoletja stoji ob razcepu cest proti Šepuljam in Dobravljam. Grajen

je v renesančnem stilu. Iz Komna 19 km.

 

KRIŽ je naslednja vas na naši poti. Tu si lahko ogledamo pil in križ

iz leta 1866.

 

Zadnja vas pred Sežano so ŠMARJE. V vasi stoji kraj starih lip

gotska Marijina cerkev.

Ob lepi podružnični cerkvi, z zvonikom na preslico in izjemno lepimi

gotskimi kamnoseškimi detajli (mrežasti obok v prezbiteriju) stoji

kašča. Po ljudskem izročilu so tu živeli menihi, ki naj bi se kasneje

preselili v Sv. Križ pri Vipavi. Od tod se je kašče prijelo ime

"samostan". Najverjetneje pa je cerkveni gosposki služila shranjevanju

dajatev v naturalijah. S precejšno gotovostjo sklepajo, da je stavbica

nastala v prvi polovici 16. stoletja, hkrati z eno od mnogih prezidav

in polepšav, ki jih je preživela Marijina cerkev. Poznogotski okenski

okviri s posnetimi robovi so svojevrstna sinteza mediteranskega stila

in severnjaškega alpskega (kranjskega), kar se na Krasu večkrat opazi.

V cerkvi so poslikane Razpetove freske.

 

Ko Sežano že zapuščamo, tik pod klancem lahko zavijemo še levo v 1km

oddaljene DANE pri Sežani. Tu najdemo slopno znamenje, pil iz leta

1736, ki ga je dal po zaobljubi postaviti Mihael Bizjak, ker je po

nesreči z vozom kljub težki poškodbi ušel smrti. Na nasprotnem koncu

stoji križ iz leta 1769.

 

 

Kraji, ki smo jih izpustili, ker so bili izven poti, a si jih je

tudi vredno ogledati:

 

Iz Tomaja se lahko zapeljemo še v ŠEPULJE, kjer od l. 1849 stoji

Turkov pil, posvečen Mariji, Jezusu in sv. Jožefu. Obnovljen je bil

leta 1987.

Iz Komna lahko naredimo južno ovinek v Volčji grad, kjer s komenske

strani pred vasjo stoji Marijin pil. Nad znamenjem z nišo je napis: "Ta

pil je naredu Anton Jurca in Andrej Talčer čast materbošji v leti

1855".

 

Literatura:

Krajevni leksikon Slovenije I. knjiga (DZS 1968)

Marjan Zadnikar: Slovenska znamenja (Družina 1991)

Dušica Kunaver: Legenda o Krasu (Didakta 1993)

Sto srečanj s dediščino na Slovenskem (Prešernova družba 1992)

Ivan Sedej: Sto najlepših kmečkih hiš na Slovenskem (Prešernova d. 1989)

 

Odgovori na to temo

--------------------------------------------------------------------------------

obiskov: 294, statistika

[Piko]

Zmaga; v kombinaciji s Čudežem.

 

Bila je celo diskusija, kaj je pomembnejše, tekma ali zmaga. Ker je bila tokrat zmaga kar brez tekme.

 

Pred leti sem bil navdušen nad knjigo Zmaga v želodcu. Kje se v resnici rodi zmaga, v glavi ali v trebuhu; menda ne v riti? Na Mojstrovko sem si vzel simbol za Čudež. Navidezno ni bilo nič čarobnega, čudnega, ničesar, kar bi sprožilo čud. Ali pa. Naslednji dan prijatelju kažem slike od Prisojnika, pa Razorja za njim… to je vendar Triglav, mi reče. Kako sem lahko tako zgrešil? Zakaj nisem videl pravilno? Je to le znak, da je Triglav ta čas zame drugačen? Za tistih 700m višinske razlike sem bil dobro utrujen. Morda bi zmogel že na Kredarico, kjer je višinska razlika dvojno tolika, čeprav sem letos sem delal po največ 1000m. Potrebujem samo dober načrt in...

 

V sredo malo sanjarim o tistem naj-vrhu, ki sem ga gledal z Male Mojstrovke. Če bi imel dovolj lahek nahrbnik… Po telefonu preverjam razmere. Toplo vreme pomeni 1kg obleke manj. Vprašam Janeza, če gre na vrh tudi brez derez. Pravi, da ne. Zagrabila me je ideja o stolpu na vrhu, pa sem mislil, da bi uspel le z dovolj lahkim nahrbtnikom. Toda brez 1,3kg derez ne gre. Teža presega 8kg. Če bi jo zmanjšal še za en sam kilogram… koliko mi pomeni ta kilogram, pa bi jih lahko brez škode shujšal za pet. Že vem. Za turo si narišem simbol Mon Teroa, Zmaga.

 

Zjutraj vstanem dve uri prej kot ponavadi, a v naglici kartonček pozabim doma. Prav tako pozabim Avela Em, Narava. Med dokumenti imam le Čudež, od preteklega četrtka. Pa vendar si znak Zmage v mislih narišem na začetku poti. Vse sem skrbno premislil, tempo, počitke, malice, pijačo, prijatelja na poti… prepričan sem v uspeh in na pojem »zmorem« zato niti ne pomislim. Na listek s Čudežem nisem več pozoren, zato se čudim nenavadnim rečem po poti. Hecne družbe, huskija, ki sta vlekla človeka na Kredarico... Ponavadi sem tudi zelo tiho na poti, sam, tokrat pa govorim kot namazan. Tudi kasneje, pri koči. Pa ves čas, cele ure, vse do parkiranega avta. Skupaj 10 ur govorjenja. Prijatelj me je med potjo večkrat vprašal, če resno mislim na vrh. Tu ne gre za resno ali ne-resno. Odločil sem se in sedaj samo udejanjam. Niti za trenutek nisem dvomil. Ve, kakšne ture sem delal prej, ne ve pa za vilinske simbole, za moj plan, mojo idejo o čudežni gori. Gora ni nora, ona vendar ve, da grem gor. Kadar si nekaj zaželim in naredim presneto dober plan za uresničitev, potem računam, da bo šlo. Tokrat poznam goro. Tudi ona mene pozna. Trije dobri razlogi za uspeh.

 

S Kredarice s seboj vzamem tudi nahrbtnik z vso opremo, nič ne puščam pri koči. Niti zavedel se nisem, da imam tako s seboj tudi znak Čudeža. Pot je zahtevnejša, kot je sprva izgledalo. S seboj vzamem še ženo. Tujo ženo… ki moža ni čakala, ker si je tudi ona izjemno želela na vrh. Maloj nad najtežjim delom reče, da bo obrnila. Niti za hip ne pomišljam in odvrnem, da je tako prav, le da moram z njo. Če navzgor ni gotova, je navzdol toliko težje. Za hip pomišlja in zmore še nekaj tistih metrov do jeklenic, ko gre bistveno lažje. S povratkom se bova tako ukvarjala kasneje. Brez družbe danes gotovo ne bi prišla na vrh. Torej simbol Čudeža deluje tudi na druge, tiste, ki so zraven.

 

Izjemna gora, velikokrat sem bil že na njej, a tokrat jo doživljam drugače. Tudi stolp na Triglavu je tokrat povsem in nenavadno izven snega. Slikava se skupaj za neuradne posnetke in vsak zase še za uradne. Pa so domov prišli samo neuradni. Ni dovolj pritisnila na sprožilec? Vsekakor sem si v nahrbtnik naložil še kamen z vrha. Ena stara zgodba, ki jo je bilo treba končati. Na najtežjem mestu zmoreva dovolj koncentracije za potrebne korake po gnilem snegu preko zaledenelih skal navzdol. Dobra je, res. Kako je vesela, ko prideva dol. Poudarja, da brez mene ne bi prišla dol. Ne ve, kako sem vesel tudi jaz. Ne ve, da morda brez vilinskih simbolov ne bi prišla niti gor, kaj šele dol…

 

Čakava na peto popoldan; pozen povratek po poti proti prevoznemu sredstvu. Na poti prečkava svež plaz, ki je moral zgrmeti tam dol enkrat popoldan. Malo me je začelo navijati zelje v trebuhu, ker sem si v koči privoščil segedin golaž. Pomaga ideja: do avta bom to vsekakor prenesel. Prvi krajec dovolj sveti v gozdu grez listja. Pol osma. Med vožnjo skozi Krmo naletiva na bivalni kombi, postavljen počez čez cesto. Prijetna Nemca sta obračala na cesti, kjer je plug naredil malček več prostora, pa sta se zagozdila. Zmotila sva ju ob kuhi večerje na cesti... Za njijo je moral biti čudež, da sta se dva pripeljala tako pozno z gora; sva pomagala obrniti avto, sicer bi naslednji dan morala namesto v gore, po pomoč v Radovno. Še en dokaz, da simbol čudeža deluje tudi na druge, ne samo na tistega, ki ga nosi.

 

Čudeži se vendar dogajajo OKOLI mene!

 

Piko

 

P.S.

Na simbol zmage se spomnim tudi preko vikenda, ko crkljam hrbtenico in njene amortizerje. Po takem naporu je prava zmaga, ko hrbet v naslednjih dveh dneh ne poklekne. Med turo sem razmišljal o naslednjih mogočnih turah, a zmaga je bila tudi to, da sem si rekel – bilo je samo tokrat, naslednjič pa zopet na lažje izlete.

[Piko]

Bil je čas, ko sem prišel, slej ko prej je čas, ko je treba iti.

 

Razlogi, Če sem tu zaradi virtualnih sto razlogov - razlog je vedno en sam: tu sem zaradi samo sebe, in nikogar drugega. Vse, kar sem napisal, sem samo zaradi sebe. Zato, ko to pišem na forum, pišem pravzaprav izključno zaradi sebe. Drugi so pa drugi in ravnajo in pišejo sebi primerno. Njihovi razlogi in interesi so gotovo drugačni pa zato njihova pisanja temu dobro sledijo.

 

Vsem (ta vsem je brez izjeme) bi napisal še tale moj pogled: Forum kot del Luninega neta je tudi del javnega zavoda. Ima lastnika, urednika in še marsikaj drugega, a ne, jasno, a je predvsem javni. Kaj vse to potegne za seboj, ima vsak na forumu svoje mnenje. Kaj se zaradi javnosti sme in kaj se ne sme. Ko sem odprl tole komentiranje samega sebe (ne pozabite, da to pišem predvsem sebi), je na levi gumbek s "Pravila foruma". Ker je forum javni, morajo veljati za vsakega, tudi zame. Večkrat sem pomislil, da se jih ne držim popolnoma. Ne, nisem se jih držal. Ali sem jih tudi grobo kršil? Ne vem. Eni pravijo, da sem. Bom o tem še razmislil.

 

Kljub vsej javnosti foruma moram razmisliti o nečem pomebnem. No, dobil sem kar nekaj jasnih namigov, da sem tak, kot sem tu nezaželen. Namreč če to napiše urednik, ki ima pomembno besedo, potem to ni nepomembno. Ali naj se spremenim zaradi tega, da ostanem na forumu? EH, na forumu sem zaradi sebe, torej je smiselno premišljevati le o tem, da se spremenim le zaradi sebe, ne pa zaradi foruma.

 

Vse to sem napisal sebi, z namenom, da vidite to še vi, predvsem pa sam, ko bom ali če bom to še kdaj prebiral.

 

Za nekaj časa, nedoločno dolgo (recimo da bom o tem začel premišljevati 1. maja), se umikam iz aktivnega življenja foruma. Kar ne pomeni, da me ni več. Saj sem tu, na istem stolu in bom še naprej. Če bi mi kdo hotel reči, so na voljo še vedno pošte - tako oseben OS kot e-mail. Ne pozabite, da to ni kako poslovilo. Ko se gre s foruma, se ne poslavlja. To sem napisal sebi.

 

Vam pa pravim, premislite o tem: ali ste na forumu zaradi drugih ali zaradi sebe. Ali imate kakšno firmo, če jo imate, zaradi drugih ali zaradi sebe. Ali hodite v službo zaradi firme ali zaradi sebe. Ali študirate zaradi sebe ali za koga drugega itd... ali ste pripravljeni služiti komu ali čemu zaradi drugih ali zaradi sebe.

 

Mejte se!

[lia]

Zmorem razumeti zakaj nekdo leze na vrh gora, drugi tone v jamah, tretji brzi po cestah, četrti je zakopan v pomembnih delovnih obveznostih, peti skače okoli svojega zaroda kakor malega boga, ta deseti prežurira cele noči v grozljivem begu pred soočenjem s samim s seboj.....

 

 

A ni to samo bežanje pred samim seboj...Zakaj bi javnosti pisali, kaj se dogaja v nas. Zmorem v samoti pogledati globoko v sebe in videti lastno majhnost in lastno nepomembnost, lastno minljivost, svoj začetek in konec.

 

 

Zmorem začutit življenje, ali pustim, da nekam odide, zbeži, se porazgubi na tisoče drobnih koščkov.

 

Mogoče je to življenje..da me vidijo, da zmorem...Zmorem se povzpeti na dvatisočaka, zmorem odbrzeti po vijugah asfaltne kače, zmorem plesati po tleči žerjavici,zmorem premagati ovire na poti, zmorem dajati voljo in moč ljudem okoli sebe, zmorem igrati igrice vsak dan, a ne zmorem si pogledati v oči in si priznati, da me ni....

 

 

V vseh teh silnih naprezanjih, dokazovanjih in merjenju moči je del mene nekje ostal. Morda na jasi sred gozda na zadnjem metru dvajsetkilometrske poti, morda na tistih zadnjih metrih pod vrhom gore, morda pred vrati velikega brata, kjer sem pogoltnila brezmejno jezo in gnus in z nasmeškom v ustih vstopila, da bi izbojevala košček pogače za svoje domorodce,ali na jasi sredi gozda, ko sem stopila na tlečo sladkorno preprogo, ki ni nič žgala, samo kakor sladkor je hrustala pod nogami.

 

 

Zmorem si priznati, da me ni......vsepovsod je ostal delček in se vtkal v čas, kakor čipke na rdeči žametni blazini, le da se je vtkal s krvjo in z bolečino

[Volk K.L.]

Jaz zmorem vse, samo da nisem zaspan .

[Guest sstane]

Lažeš, kje pa si

[stankaa]

"Ovire so kot divje živali.

So strahopetne, a vas bodo poskušale preslepiti, če lahko.

Če vidijo, da se jih bojite - so dolžne skočiti na vas,

a če jih strmo pogledate v oči,

se bodo splazile izven dosega."

 

Orison Swett Marden

 

lia lepo si napisala zgoraj;

zmorem se soočiti sam s sabo, s svojo minljivostjo, majhnostjo,

a vseeno v tistih drobnih trenutkih, ki jih vpletamo v vsakdanje življenje

je velika veličina!

in spomin ostaja vsaj za eno generacijo za nami, če nič več...

ali dalje, če daš še kaj človeštvu, "kos" sebe v knjigi recimo

 

naprej... kdo bi vedel... gremo v spiralo stopnjo više na poti svojega razvoja v novo inkarnacijo...

[lia]

<{POST_SNAPBACK}>"Ovire so kot divje živali.

So strahopetne, a vas bodo poskušale preslepiti, če lahko.

Če vidijo, da se jih bojite - so dolžne skočiti na vas,

a če jih strmo pogledate v oči,

se bodo splazile izven dosega."

 

Orison Swett Marden

 

[kokica]

 

Zbrala bom vse moči in vem, da zmorem končati faks.......

 

ZMOREM, ZMOREM, ZMOREM, ZMOREM....................... x!x x!x x!x x!x

[principesa]

ZMOREM VSE česar se lotim..

[lia]

<{POST_SNAPBACK}>  ZMOREM VSE česar se lotim..      

 

 

Zato se raje ne lotim, da mi ni potrebno priznati, da ne zmorem

[principesa]

<{POST_SNAPBACK}>Zato se raje ne lotim, da mi ni potrebno priznati, da ne zmorem    

ja saj v tem smo si pa različni, ne jaz se lotim stvari s ,močno željo in razumom, vedno, tistih za katere vem da ZMOREM IN to mi vedno USPE xrosex pa ti verjela ali ne..

[pomlad]

Plesala bi, pa ne znam. Sama sebi se zdim smešna, ampak bom.

Kmalu se vpišem na kak tečaj jazza, pa bom zmagala, ker mi je lepo in sexi.

[principesa]

<{POST_SNAPBACK}>Plesala bi, pa ne znam. Sama sebi se zdim smešna, ampak bom.

Kmalu se vpišem na kak tečaj jazza, pa bom zmagala, ker mi je lepo in sexi.  

seveda boš ZMAGOVALKA

[lia]

<{POST_SNAPBACK}>  ja saj v tem smo si pa različni, ne jaz se lotim stvari s  ,močno željo in  razumom, vedno, tistih za katere vem da ZMOREM IN  to mi vedno USPE xrosex    pa ti verjela ali ne..      

 

 

vidim ja. superiornost

[kamikaze]

<{POST_SNAPBACK}>Plesala bi, pa ne znam. Sama sebi se zdim smešna, ampak bom.

Kmalu se vpišem na kak tečaj jazza, pa bom zmagala, ker mi je lepo in sexi. 

 

seveda boš zmagala - na zunaj mogoče ne, v sebi pa gotovo..... le tako naprej

[Melodie]

Zmorem zlikat kup perila. Zmorem, zmorem, zmorem! :xx!:

[kamikaze]

matr, k bi js isto za faks reku..... pa itak da zmorem, sam ni volje..... moral bi si ponavljat: zanima me, všeč mi je, naredu bom, to bi rad počel......... ma kje

[optimistka]

Zmorem....

[aiwa]

zmoreš

[Onix]

<{POST_SNAPBACK}>Zato se raje ne lotim, da mi ni potrebno priznati, da ne zmorem    

 

Ne mi receptov krast

[kamikaze]

ta beseda ZMOREM mi je zmir bl čudna.....eh, grem kej nardit raj, kaj bi se ukvarjal s kupom šestih črk......

 

 

 

[Osamljena]

Večkrat sem si zadala nek cilj in že prej, da sem se zadeve lotila sem si govorila, da mi ne bo uspelo in res mi ni uspelo. Ker vedno gledam samo slabe strani življenja. Nikoli si nisem rekla: to zmorem ali uspelo mi bo. Zdaj vidim, da je vse v moji glavi. Če se spodbujam in verjamem vase mi bo uspelo. Ker sem sposobna in ker ZMOREM!