Zmorem!

seal · 21. junij 2005

bravo osamljena! :palec:

tako se govori x;)x

Osamljena · 21. junij 2005

<{POST_SNAPBACK}>bravo osamljena! tako se govori

Hvala Seal xsrcx

kamikaze · 21. junij 2005

nč se ne govori.... samo nardi se..... x:Dx x:Dx

veliko besed = malo dejanj....

xbendx

principesa · 21. junij 2005

<{POST_SNAPBACK}>nč se ne govori.... samo nardi se.....

veliko besed = malo dejanj....

:palec: :inocent: res je... xrolleyesx

Piko · 22. junij 2005

Že dolgo nisem šel teč na Šmarno Goro. Čas, da si obnovim tole temo. Eno leto že nisem tekel. Koliko časa bom potem zmogel teči v klanec. Ne gre mi več za "zmorem".

Na poti iz službe skočim še v trgovino po kruh, cedevito in mleko. Nekaj mi še manjka zraven mleka na pultu pri blagajni. Jp. Pivo sem pozabil vzeti! Nalokam se cedevite, si oblečem peresno lahke hlačke in majico, pa grem.

Prve minute teka čudim kako tečem z večjo lahkoto, kot sem pričakoval. Čez čas začutim v nogah mravljično kislino. To je prava kondicija, ko me noge začno boleti prej, kot bi imel težave s hrbtom. Lani sem imel tako neuravnoteženo razmerje moči; noge so vzdržale prav vse, v vrhunski formi. Hrbet pa ne. Danes mi gre le za poskus, čeprav je občutek moči, da lahko tečeš v klanec, tako prijeten.

Vmes premišljujem, ali naj o tem kaj napišem in kje bi to izrazil. V Vesoljnem Dnevniku LNF? Ali ga lahko imenujem kar Veliki Dnevnik, po teve oddajah Veliki brat, Grande Fratello, Big Brother ali podobno? V bistvu ne vidim med branjem Vesoljnega dnevnika in Velikimi brati kakšne vsebinske razlike.

Kukaš notri, kako ta hip živijo drugi, kaj se jim dogaja, stare stvari pa niso več pomembne. Ja, kar veliko zanimanje je za tale Grande Fratello Dnevnik.

Čas na štoparici me je presenetil, sploh ni slab. Na vrhu je prijetno, tudi veliko prijetnih ljudi je. Zanimivo se mi zdi, da je vsako leto ob tem času predvsem veliko punc in bolj malo fantekov. Čas je za povratek. Tek navzdol mi ne gre več tako dobro. Vročina je popustila. Doma pivo ostane v hladilniku, soseda sta me povabila na kozarček vina.

kamikaze · 22. junij 2005

čaki čaki čaki čaki čaki

zakaj med tekom razmišljaš kaj boš tle napisal?

ko tečeš, TECI......

xbendx

kamikaze · 22. junij 2005

zakaj? to je že zapisano...... v tvoji naravi x:)x

samo do nje pridi pa boš vidla x:Dx

xbendx

Piko · 22. junij 2005

<{POST_SNAPBACK}>čaki čaki čaki čaki čaki
zakaj med tekom razmišljaš kaj boš tle napisal?
ko tečeš, TECI......

Dobr si to napisal. Moram vprašat kakega tekača, če kaj premišljuje med tekom. Mislim pa da ja.

Malo premalo jasno sem se izrazil. Tek zame ni sam sebi namen. Vedno grem teč z nekim razlogom. Da se bom bolje počutil, da bom imel boljšo kondicijo, tudi da dobim stik z naravo, pa celo kaj razmislim med tekom, čeprav ni to osnovni namen.

A ti prav nič ne misliš, ko tečeš? Si že kdaj tekel v hrib pol ure in več?

kamikaze · 22. junij 2005

sem tekel po pol ure (ne v hrib - po ravnem) sam ne delam več tega k moja kolena niso lih navdušeno sprejela tega.

Mislim pa da sem imel kar prazno glavo - sam ne me vprašat kako, ker ne vem. Enostavno tečeš..... x:Dx x:Dx

se da, verjemi.

xbendx

optimistka · 23. junij 2005

Zmorem!!!! :vio:

kamikaze · 23. junij 2005

zmorem....zmorem....zmorem....zmorem....zmorem....zmorem....zmorem....

tkole......če sm to zmogu bom pa tud še kej drugega........ x:Dx x:Dx

xsmx xsmx xsmx xsmx

AlenaU · 3. julij 2005

zmorem, zmoreš,... zmoremo mi vsi xDDx

Piko · 25. julij 2005

Četrtek je eden takih dni v tednu, ko se vprašam, do kje bom uspel tisti dan priti v gorah, kdaj čim kasneje iti od doma ali iz službe, pa še pridem do cilja in se bom vrnil še istega dne itd. Včasih se odločam šele na vožnji proti goram. Ta četrtek pa mi ni in ni steklo. Včasih se samo rahlo porinem in steče, a ne tokrat. Kaže, da danes ne bo nič z rednim poročanjem v živo s terena, v radijsko oddajo Kdor gre gor, ni nor. Uro in pol pred koncem oddaje se le odpravim na Rakitno. Žal nisem vedel, da tam ni visokih vrhov ali pa so zelo nedostopni. Kljub vsemu sem v zadnje četrt ure oddaje poklical na radio. Terenski poročevalec mora biti predvsem na terenu.

Prvo javljanje: kakšne 2 metra pod vrhom sem, vreme je oblačno, diši po dežju, globoko iz doline pod mano je slišati motorje, vetrovno je, da se v vetru se kar majem, razmere pa ne dopuščajo, da bi zlezel povsem na vrh. Hladno je za dolge hlače in dolge rokave. (Blablabla za 2 minuti.) V naslednjem javljanju pa razkrijem, kje sem.

Glasbeni premor.

Drugo javljanje: Na Bukovem vrhu sem. Jure, a morda veste kje je to? (Seveda ne ve). Ja, bukovih vrhov je v Sloveniji zares toliko, da ne morete vedeti, na katerem čepim. Žal je vrh premajav, da bi nanj lahko zlezel, pa veter me maje, čeprav ni močan. Ali je to dokaz, da sam vrh ni vedno pomemben? Tole plezanje po bukvah je povsem drugačen stik z naravo, predvsem tudi z rokami. Drugačen kot kolesarjenje, tek ali kak adrenalinski šport. Stik z naravo imamo lahko že takrat, ko se uležemo v travo in opazujemo nebo nad sabo. No, tele bukve na Rakitni so malo drugačne kot tistih na Rožniku. One so zrasle hitro, veje so daleč vsaka sebi, tako da je plezanje težje. Na teh pa so si veje bližje, plezanje je zato lažje. Le pri ta večjih je zelo težko doseči najnižje veje, kjer jim je spodnje verjetno v mladosti pojedla divjad. Tako danes nisem na najmogočnejši bukvi, ampak občutek je prav tako zelo dober. S seboj imam celo nekaj opreme, ki pa je danes nisem rabil. Predvsem pa so tu gor smreke, ki za plezanje niso najprimernejše.

Blablabla še kakno minutko. Sploh nisem podvomil, da mi ne bi uspelo. Vživel sem se v okolje in to ti je to. Bojim se, da zmorem čedalje večje neumnosti... Le kaj je neumnost v tem primeru bila. Če je bila...

ResnPiko

Ksenia · 25. julij 2005

Piko :palec:

sem se odločila danes da zmorem, zmorem prehoditi pot, ki sem jo pred nekaj tedni pretekla... ja zmorem, kljub bolečinam... tkole mejte se x:Xx

Piko · 26. julij 2005

Ni najbolj pomembno ali zmorem ali ne. Bistven je pravi trenutek.

3. bukova zgodba

(v 5 dejanjih)

Zelo počasi se učim bukovizma, celo kaj pozabim vmes. Brez avta nisem imel iti drugam, kot s kolesom do Rožnika. Eno je bilo gotovo – imel sem že bukovo gorsko zgodbo, pa bukovo radijsko javljanje, le na vrhu zares velike bukve še nisem bil. Mislim, da bo danes pravi trenutek.

Prva veja. Stojim pod drevesom, ki sem ga slikal prvič letos spomladi. Čez najnižjo vejo vadim metanje 8 metrske vrvi na dvojno. Komaj utegnem z levo nogo stopiti v zanko, da še lahko obdržim drugi konec v visoko stegnjeni roki. Izmenično iztegujem in krčim najmočnejšo nogo in okoli zapestja uboge ročice ovijam drugi konec vrvi, do prve veje. Lažje bi šlo z daljšo in debelejšo vrvjo ter z žimarjem. Na vejo se ne morem potegniti, moči pa mi preostane komaj za spust. Ali naj grem domov, naj menjam bukev? Poskusim še enkrat, čeprav mi ni jasno, kaj bi lahko bilo v drugo drugače… Pod vejo mi zopet zmanjkuje moči, potegnem se tik pod vejo in noge se znajo same od sebe zatakniti v rogovilo od veje. Počasi rinem telo decimeter za decimetrom na vejo. Bukve imajo ponavadi gladko in prijetno povrhnjico, lubje, a tale ni več rosno mlada, prav nasprotno. Na notranjih straneh stegen sem že odrgnjen. Lahko si zapnem varovanje.

Druga veja. Pošle so mi vse moči v rokah in po veji se s stokom vlečem bližje k deblu. Mimo prideta v lahnem klepetu dve jogerki. Ena od obeh si je pod drevesom namenila olajšat mehur, pa ni bil to razlog, da sem še močneje zastokal. Bila je nova praska na bedru. Joj, kako sta se ustrašili! Nič nista pričakovali na drevesih… »Kaj pa delate tam gori?« »Velikokrat sem šel občudoval tole drevo, pa sem si enkrat želel splezati nanj.« In sta šli lulat drugam. Veje so daleč vsaka sebi, tudi zelo debele in se jih ne da niti prijeti, ko sem ostal brez moči v rokah, pa z nekaj strahu pred padcem. K sreči ni bilo mimo nobenega novega človeka, tako da sem se imel čas umiriti. Saj, tisto, ko nisem niti dobro pojahal najnižjo vejo drevesa, je izgledalo vsaj nenavadno. Če bi na njej samozavestno stal, če bi bil že v njeni sredi, ko bi kraljeval v točki G, potem bi bile reakcije verjetno drugačne.

Ta ponedeljek je sreda drevesa najlepša. Vsako bukev ima svojo točko G. Kot bi zaslišal »saj bo šlo« in ob varovanju z vrvjo sem začel lesti po vejah, debelih kot deblo. Še se mi tresejo hlače, čeprav so kratke. Takojšnji naskok na največje drevo, brez navajanja na manjših in lažje osvoljivih drveščkih, je bil zgrešen. Časa za kaj drugega ni več. Skoraj bi se spustil, ko sem levo roko postavil nad vejo, presenetila me je voda. Luža sredi drevesa? Ko sem se potegnil višje, sem po obliki vej takoj ugotovil, da gre za točko G. Osrednji in najprijetnejši del drevesa. Višje gre lažje in celo brez varovanja.

Varljivo varen vrh. Višje sem se komaj prebil skozi gosto vejevje, tako lahak občutek je bil blizu vej, odprtih k nebu. V samem zelenju se tla ne vidijo več, kako so globoko, občutek varnosti je enak kot meter nad tlemi v kakšnem grmovju. Skoraj sem že stopil vejo višje, a sem si rekel – »dovolj!« Vrh ni pomemben, dva metra nad glavo so samo še najmlajše veje, pa 20 cm ne pomeni nič, še najmanj pa sam vrh. Vsi gibi so skrbno počasni. Ne bi rad, da mi fotoaparat pade na tla – nič bolje ne bi preživel od mojega padca. Dovolj dolgo sem gor. Namige, kako se zriniti gor, sem moral dobiti tudi od tega drevesa. Lahko sem mu hvaležen…

Le kaj so mislili s hvaležnostjo drevesa? Nižje kose mečem na tla dodatno nalomljene posušene in polomljene debele veje, da kar poka. Oddaljeni glasovi ljudi potihnejo. Gospod je strašil svoji dve spremljevalki, da je na drevesu medved, sem slišal kasneje. »Drevo vam bo pa hvaležno za tole čiščenje«, so pod drevesom dodali svoj komentar. Nižje se zapnem v reverso in se počasi spuščam po tenki vrvi. Bukev mi je postala domača, navadil sem se njenih vej. Nič več me ni strah padca, a vseeno ostajam pozoren. Že vem, kaj bom naslednjič počel na drevesu. Na najnižjih vejah provociral mimoidoče, potem pa taisto še iz sredine drevesa in ugotavljal razlike v odzivih. Pa kak list papirja bom moral vzeti s seboj ali diktafon.

(se nadaljuje)

cosma · 26. julij 2005

Piko

Ksenia · 26. julij 2005

zdej bom pa najprej gor pogledala, predno bom šla lulat x:Dx

Piko · 27. julij 2005

Ni bil povsem pravi trenutek in prvič spet nisem zmogel.

4. bukova zgodba

(Nadaljevanje in konec)

Val D'Aosta. S popravilom avta še nisem bil zadovoljen, zato sem ga pustil na servisu. Točno teden dni kasneje sem se odločil, da bom svoji nespretnosti naredil konec in pri zavarovalnici uveljavil prav vsako malenkost. Ampak za pizzo v Favoli imam pa sedaj čas, ko Šmarna Gora odpade.

Naročim Val D'Aosta z rukolo in naročim natakarju, naj takoj pokliče šefa. Pride Bernard, kaj želim. »Nič, hotel sem samo spoznati človeka, ki mi je podaril pizzo!« »Kar naročite pizzo, bom povedal natakarju.« »Sem že naročil eno.« Včasih se splača poklicati na radio in odgovoriti na nagradno vprašanje! Podarjeni pizzi se res ne gleda pod rukolo, vendar je bila odlična, le zelenjava na vrhu je že rahlo stara. Joj, sem zarukolan, če se ne bi preveč najedel, bi šel lahko na Rožnik, kjer rastejo…

Presenetljiva ugotovitev. Definitivno sem se najedel preveč, mi potrdi doma še nos, ko mi hoče postati slabo ob vonjavah sosedinih pljučk v omaki. Hitro sem pod pravim drevesom, dobro uro prej kot včeraj. Zanimalo me je, ali sem takrat zlezel na vejo zgolj po sreči in ob tem nisem padel le zaradi občutka. Med bingljanjem na vrvi zaslišim za hrbtom »Danes se vas pa nisem ustrašila.« Njo to ni ustavilo, mene pa ravno toliko, da sem se odločil narediti nov zalet, da mi ne bi prehitro pošla moč v rokah. Nekaj mi gre narobe, a še ne vem kaj. Zanka je nogo potegnila previsoko in roke so povlekle drug konec vrvi v prazno. Med trenutkom svobode se mi prikaže slika mehkega listja pod mano, a realnost debele drevesne korenine je bistveno trša. Predel ob desni ledvici mi za to ne bo hvaležen.

Nič ne gre povsem po načrtu. Današnje spoznanje »g«-ja mi ni ustavilo in prav po nastopaško sem se poskušal slikati, ko sem se stežka obdržal v rogovilasti veji. Na novo sprehajalko še nisem pripravljen in tudi njen pes se ni ozrl navzgor, saj sem se šele zravnal na udobnejši veji. Tudi še nisem imel koncepta, kako bodo intervjuji potekali. Vseeno dvakrat zauham kot čuk in štejem korake; pri 10 se nejeverno obrne nazaj, a nima kaj videti. Bolj ko se dolgočasim v brezdelju, pogosteje priplava mimo neprijeten vonj. Gledam sosednja drevesa. Hrasti in navadni kostanji so izredno hrapavi, spodnje veje imajo suhe in nezanesljive. Bori so najvišji, žal pa so njihova debla prvih petnajst metrov brez vej. Vrbe žalujke tu sploh ne rastejo, a jim verjetno niti ne bi ustrezalo, ko bi se nanje vlekel s pomočjo njenih dolgolasih in tankih vejic. Nasploh so to videti neke drevesne trdnjave.

Presedanje mi ne preseda. Zelo sproščen ne morem biti, vsake toliko se moram presesti. Da nisem slučajno s hrbtom zgrmel na kak drek? Majice mi ni bilo treba sleči, saj na spodnji veji opazim svetlorjave packe. Nekaj sem pohodil… Supergo je potrebno nekako očistiti. Doma sem si prav zaradi drevesa še enkrat umil noge, sedaj pa tole… Kdo ve, kako visoko prežijo na svoje žrtve klopi. A bi na tem drevesu moral nositi klobuk in imeti nataknjene škornje? Pod levo ritnico me malo zasrbi. Reakcija živčevja zaradi včerajšnjega pika pod desno ritnico. Doma sem se si pod rit postavljal celo ogledalo, če bi videl kako črno piko, a je bilo samo nabrekla in pordela koža od pika. Mesto je bilo kar primerno za klopa, lahko pa me je pičil doma kak komar, ko sem se pripravljal za tuširanje. Morda pa sem klopa nevede odstranil že prej. Pri metanju vrvi okoli višjih vej še posebej pazim na ravnotežje. Vmes moram vrv prijeti tudi z zobmi. Ops, s katero nogo sem imel spodaj v zanki in s katero sem pohodil tisti drek? Vse je v redu, v zanko sem stopil vedno na levo nogo.

Spregledal sem svojo namero. Ker ni bilo mimo nobenega, sem začel plezati višje. Do točke G sem prilezel po drugi strani drevesa in jo tako spoznal v celoti. Kakšne izgovore sem iskal – da se bom na drevesu izživljal nad sprehajalci ali kaj – namesto da bi takoj spoznal svoj pravi namen. Tisto kos odlomljene veje ali celo vrha sem namreč hotel spraviti z osrednjih bukovih vej. Med lomljenjem in trganjem gledam, če ne bi medtem kdo hodil mimo. Res je bilo nekaj tekačev, pa ni niti enega zanimalo, kaj poka nad njimi. Za enim sem celo zarjul s najglobljim možnim glasom, pa se niti potem ni ozrl. Kakšni ljudje… če bom še kdaj plezal gor zaradi intervjujev, bom to vsekakor na jesen. Sedaj očitno ni pravi čas za to. Kako zadovoljen sem, ko pade na tla zadnji in največji kos drevesa, ki ne sodi na tisto drevo. Pred zadnjim spustom gledam spet spodnji venec vej, in zdi se mi, da je imela zelo mlada bukev tu prvo točko G.

Eni gredo tudi večkrat čez žerjavico, pa se ne rešijo svojih strahov. Tudi jaz po četrtem poskusu še nisem povsem prepričan, da plezanje po bukovih drevesih pa kar zmorem!

cosma · 27. julij 2005

<{POST_SNAPBACK}>
[Ampak za pizzo v Favoli imam pa sedaj čas, ko Šmarna Gora odpade.
Naročim Val D'Aosta z rukolo in naročim natakarju, naj takoj pokliče šefa.

x:Dx Dons bila v Favoli x:px ...pa ko sem plazila po zajlah okoli Storžiča danes, sem gledala v smreke navzgor x:Ix

Piko · 28. julij 2005

A si spet postavljam prevelike cilje, potem pa premlevam, ali bom zmogel ali ne?

Čas je za kako bolj resno lazenje, recimo po gorah. Sicer ne vem, v čem je plezanje ali hoja bolj resna stvar kot plezanje po bukvah, ampak če "tako pravijo", bo že držalo. Včasih je hoja v gore tudi jalovo početje, redkokdaj pa si enega takega zares jalovega početja tudi zaželiš. Danes je tak dan, na primer. Besedico o tem pa v ponedeljek (jutri sem pa na morju, hehe).

Naj se mi čim bolj izjalovi današnja tura, trikrat hura! xsrcx xsrcx

Piko · 1. avgust 2005

<{POST_SNAPBACK}>Naj se mi čim bolj izjalovi današnja tura ..... .... ... .. .

Takolenahitro:

V Planici menda ob 12h odprejo zapornico za avte, ki hočejo ven iz Tamarja. Na zadnjih sedežih avta imam še gorsko kolo, če me ne bi hoteli spustiti gor, pa me je že začelo zvijati, ali bom zmogel v tej vročini prej še pedalirati. NE to ni pomembno! To je samo varovalka, skrajna možnost in tisto vprašanje Zmorem?se je razblinilo v hladu aklimatiziranega avta in umirjen si požvižgavam pesmico.

V Tamarju popijem še kavo pa me natakarica vpraša, če bo v tej vročini zmoglo moje srce. Imam 3 litre tekočine in se ne bojim vročine. Vseeno popijem še 1/2 litra vode in 3/4 na 1/2 eno (12h22'30'') krenem na turo, ki se mora kar najbolje izjaloviti. Vroče je res... Jasno, slikam se skupaj z Mangrtom. Na vrhu sem čakal na 1/4 čez 5. uro, da se lahko javim po telefonu, potem pa 1/2 ure sploh ne zmorem dobiti mobi signala. Za znoret, čas pa teče... Pa prav z vrha se ne morem javiti! Dva Koprčana mi ponudita svoj mobi, manda jima super lovi mobi signal. A ne v mojih rokah... glavno da mi je uspel en klic, potem sem začel sestopati. Oj, boli tisti udarec z bukovanja... zjutraj sem v službi preveril s tekom po stopnicah, ali me bo bolelo ali ne, na spust pa nisem pomislil. Sedaj pa bo dve uri treba dobro stiskati zobe... vedno se mi naplete kaj takega, da na koncu lahko rečem - zmogel sem, ker sem se potrudil... Zavijam proti koluarju, gro zgleda notri, nič prijazno okolje. Spomladi ni nič varnejši, vendar je zalit s snegom strašansko lep. Vseeno bi rad skrajšal turo - obrni! se slišim reči in zavijem na sestop okoli Goličice. Naenkrat stari klini, počasen spust preko stene in kot bi slišal prižgan radio. Čez nekaj minut srečam dva mladeniča. Še na vrh bi rada, ura pa že šest. Ne bo šlo, ne bo. Raje na križišču zavijta do zavetišča. Od kod sta? Iz Nemčije. Imemo me je, da bi ju še vprašal, če sta iz Münchna... sredi najtežjega dela sta bila in drugi mi je deloval malo presrano. Tu je najtežji del, višje je potem lažje. Kako veš, vpraša drugi. Ker sem prišel tod dol... to je moj priljubljen ambient, očitno sem bil pozoren na pravih mestih in vse je šlo dobro.

Edina super izjalovljena tura je lahko edinole na - Jalovec. Princ slovenskih planin.

Pa rad omenjam kraljestvo gora, kralja Triglava, kraljico Škrlatico itd. malo nostalgično, no. Ampak kako bi se slišalo - predsednik Triglav, predsednik vlade Škrlatica, šolski minister Jalovec... obrambni minister Razor, policijski minister Špik. Morda čez 1000 let. To je tako kratko obdobje za gore...

Piko · 10. avgust 2005

Zmorem? še vedno ne vem pravega odgovora. Namreč kateri naslov bi bil ustreznejši kot tale. Vem samo to, da ni pravi.

Vse je odvisno od domišljije, kaj je uresničljivo in kaj ne. Če sem preričan, da bo šlo, tudi gre. (Saj nisem tega tu prvi napisal, ampak tako je) Na primer:

včeraj sem si rekel, da ne grem na goro, če ne znam, zmorem iti z miničem, ne glede na to, kaj moram vzeti s seboj.

Tako sem imel včeraj s seboj: anorak, termovelur, brezrokavnik, majo za preobleč, podhlače, 2 steklenici pijače (vidi se samo ena...) kapa rokavice, baterijska svetilka in kosilo (tuna, paprika, kruh) in fotoaparat in še kaj.

Res pa je, da je pri realizaciji domišljije potrebno narediti tudi red v mislih.

Ideja + Misel --> in pustiš domišljiji, da udejani misel.

principesa · 10. avgust 2005

MA

, če si pravi dec potem ZMOREŠ vse.... x:Dx

Piko · 12. avgust 2005

Za občutek, kakšna je hoja po dežju, ni treba iti v gore. Gozd je celo boljši.

Dani - a danes pa ne greš nikamor?

Lia - danes nič v hribe, še četrtki niso več kar so bili

16 - Nekam bi lahko šel.

17 – napovejo intervju z Vikijem in se mi nikamor ne mudi

Dom – danes ne bi bil rad daleč od njega

18 – Konec intervjuja, v Polhovem Gradcu padejo prve kaplje

Vreme – se slabša. Spomnim se neverjetnih slučajnosti v zvezi s Tomažem

Pot – začenja prepočasi liti s čela

Nanga – hvala gori, da je pazila na fanta, sicer bi se mu še kaj zgodilo

Gora – na vrhu preberem napis: Nebo in zemlja oznanjata, da sta delo božjih rok

Oblak – ki je prej čakal, sedaj prihaja bližje

Tretji – kdo je bil tretji, ki me je motiviral za tale mini izletek?

Okno – spomnim se okna v oblakih, ki me je celo popoldne kot tretje vabilo v naravo

Naliv – je toliko počakal, da sem se ponovno ogrel med sestopom

Niti za hip mi ni padlo na misel vprašanje, ali bom zmogel, pa je bilo takooo fajn.

lia · 12. avgust 2005

x:Dx xwizardx xsuperx na koncu koncev pogruntaš, da ti nikamor več ni treba in ti je tako faaajn x8Dx

ali kakor pravi moja dobra znanka, kamorkoli se odločim da grem, se že vnaprej pripravim, da bo dobro xsrcx in zmeraj se imam lepo :2src:

vse kar resnično potrebuješ nosiš skoz s seboj x:Ix x8Dx

Prijavi se

Zmorem!

Recommended Posts

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Najbolj aktivni v tej temi

Popularni dnevi

Najbolj aktivni v tej temi

Popularni dnevi

Posted Images

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Link to comment

Deli na socialnih omrežjih

Pridruži se debati

Včlani se

Zadnji obiskovalci