Zmorem!

[Emily]

Vsaka napaka, ko jo prvič zagrešim,

je kot udarec, ki krepko me zaboli.

Ko znova enako napako ponovim,

me ta lahko dotolče ali razsvetli!

 

 

 

Misel k akciji nas napeljuje,

iz akcije navada se rodi,

iz navad značaj se oblikuje,

karakter pa usodo nam kroji!

 

[Piko]

V petek sem v knjigarni videl eno knjigo s prav takim naslovom: Zmorem!

Tudi tista knjiga je izšla taistega leta 2004.

[lia]

lepa ikonca Piko...mač beter ..

[Piko]

<{POST_SNAPBACK}> lepa ikonca Piko...mač beter ..

Liiiia,

A nisi vedela - Zmorem, če: hočem!

Ali pa - zmorem imeti tudi tako ikovčjo naravo, da marsikomu ne bo všeč!

A bi se moral truditi biti ljudem všeč?

[lia]

iz lastne izkušnje, kadar se trudiš ne rata...bodi to kar si

 

in boš všeč ravno pravemu številu....

 

zakaj bi pa moral bit vsem...

 

[seal]

js bi tud full začel mal v hribe hodt, pa nekak ne najdem časa oz. se ne znam organizirat.. ke nimam pojma o tem.. Piko a je kaka varianta za kak skupni pohod v hribe?

 

lp

[Piko]

<{POST_SNAPBACK}> iz lastne izkušnje... zakaj bi pa moral bit vsem...

No, besede vsem jaz nisem zapisal, ker bi bistveno spremenila pomen stavka.

Mogoče bi moral poudariti, sedaj bom v stavek dal drug poudarek: Zakaj bi moral menjati ikonco zato, da bo drugim bolj všeč?

Iz lastne izkušnje ti povem, da sem "biti tisto, kar sem", a mi ne rata vedno!

[lia]

<{POST_SNAPBACK}>js bi tud full začel mal v hribe hodt, pa nekak ne najdem časa oz. se ne znam organizirat..    ke nimam pojma o tem.. Piko a je kaka varianta za kak skupni pohod v hribe? 

 

lp

 

 

to me pa res firbec matra, če ti bo ratal

[Piko]

<{POST_SNAPBACK}>... Piko a je kaka varianta za kak skupni pohod v hribe? 

Nič ni samo po sebi izključeno... mi je padlo na misel: če bi kdaj tudi zares to želel, mi takrat na OS napiši:

- en zate (osebno) dober razlog, v čem bi bilo zadnje Tomaževo dejanje (poskus na Nango)koristno tebi osebno

- zakaj prav z menoj, hehe in ne s komerkoli drugim, recimo kakšno bejbo (npr. Pricipeso)

- ali si pripravljen svojo dogodivščino prepustiti goram?

 

Pa še jaz bom pomislil o 3 takih ali podobnih stvareh in če bo vesolje za, se bo zgodilo enkrat to jesen samo po sebi!

[principesa]

xrosex piko za koga se ti tko potrjuješ

[Piko]

<{POST_SNAPBACK}>  xrosex piko za koga se ti tko potrjuješ    

Za koga vendar? Zase.

V bistvu te ne bi smel omeniti Sealu. Se mi zdi, da bi prej tebi pasalo iti v gore z enim postavnim fantom... (za Seala ne bi mogel vedeti)

 

Sedaj si moram odgovoriti na 3 vprašanja:

1. zakaj se zdi meni osebno koristno Tomaževo dejanje na Nangi: dober razlog, da premislim o svojih razlogih za hoje v gore, o načinu, predvsem da si jih nanovo ovrednotim. Šele takrat bom lahko čisteje videl. Tudi naravo. Recimo da je tako.

2. zakaj grem prav sam s seboj - vedno se moram vzeti s seboj, kamorkoli grem, tako je. Kadar grem sam, še ne pomeni, da sem egoist. Ker ne počnem nič takega, kar ne ne bi zmogli drugi. Če pa zmorejo, gredo lahko zraven, ako se tako primeri in je tako tudi čutiti kot dobro...

3. tudi tako dogodivščino sem pripravljen prepustiti goram. Zato pa hodim - zaradi dogodivščin... (ženske sem nehal gledati po gorah s 16 leti, hihi)

 

Evo, napisano v monologu, če bom imel priliko kdaj preveriti, koliko je res.

[principesa]

Zakaj me nebi smel omeniti Sealu sem mislila ,da ti je asociacija na Bled morda

p.s. Seal je postaven fant....

[Piko]

<{POST_SNAPBACK}>sem mislila ,da ti je asociacija na Bled  

Kakšno asociacijo pa si ti imela na Bled? Jaz sem imel asociacijo na tisti tvoj post, kjer si napisala, da bi šla v hribe s sodelavcem, nekam nad 1400m...

 

Malo sem poenostavil tisto od včeraj:

 

1. o Nangi: dobro je premisliti o lastnem početju, o svojih razlogih za tisto, kar počnem (npr. hoja v gore), o tem, če in kako bom opisal svoje zgodbe. Jutri bo četrtek, pa še vedno ne vem, kam bom šel. Niti tega, če bom šel... neprijazno se zdi vreme v hribih avgustovske dni. Mogoče pomeni, da je treba početi kaj drugega.

2. o "iti sam": - ne gre drugače, kot da grem - sam s seboj - kamorkoli grem, se moram vzeti s sabo. Če grem sam, še ne pomeni, da sem egoist. Ne počnem nič takega, kar ne ne bi zmogli drugi. Če zmorejo, pa ni razloga, da ni bi kdaj šli zraven

3. o naravi: Če del vpliva na dogodivščino vedno pustim naravi, je vseeno če grem sam ali še kdo zraven. Res pa je bolje, če tudi tisti ravna podobno. Zaradi narave tudi grem (ženske sem nehal gledati po gorah s 16 leti, hihi). Sicer pa sta narava in gora tudi ženskega spola.

 

Takotijeto.

[seal]

hmmmmm

 

principesa, ti se pa brigi zase!!!

[Piko]

<{POST_SNAPBACK}>hmmmmm 

Hihi, tista moja 3 vprašanja sta v resnici brez veze. Na koncu ostane zares samo eno - ali si želiš ali ne, ane ane. Drugo je potem enostavno, no no...

 

Humar me je spomnil na nekaj mojih še ne uresničenih želja (tudi njegov plus, ane). Svoje sanje je treba uresničevati, titi Piko! Včeraj sem eno tako sanjarijo povedal na glas kolegu. Zahteva nekaj čisto malega znanja o lazenju, ki niti še ni plezanje, kaj šele alpinizem. Takoj včeraj sem šel na Trnc malo potelovadit. Joj, kako sem bil lesen. Takoj se mi je postavilo vprašanje: I. - a boš tisto zmogel? pa sem odrinil misel z novo - tisto si vendar želim. In po eni uri telovadbe sem imel že bolji občutek. Zmorem, če si tisto zares želim.

 

Humar je imel tudi to prav: ko greš v steno, ni več vrnitve. Nikoli se ne vrneš več tak, kot si bil.

[principesa]

Ko modri spoznajo da je Jaz

brezobličen sredi oblik, nespremenljiv

sredi sprememb, vsenavzoč

in neomajen,sežejo onkraj bridkosti...

[Piko]

<{POST_SNAPBACK}>...Na koncu vasi opazim starega gospoda, ki utrujeno popravlja zabojček na prtljažniku kolesa. ...

Včeraj se peljem skozi Šmartno, ko ga zagledam. Utrujeno ob sebi rine kolo in gleda nekam ob desni rob ceste. On je, pomislim, on! Pogledam v vzratno ogledalo in ga vidim, kako se ozrl za mano, kot bi ga zasukal močan veter. Saj me ni mogel videti, ko sem peljal mimo po drugi strani ceste. In spet ...

[Piko]

ČetrTkova gesla afirmativne narave.

 

Četrtki so dnevi, ko se afirmacij Zmorem! praktično lotevam, v naravi. S prijateljem sva pri rovtu parkirala avto in poiskala najino pot. Drugačna je bila, kot je kazal najin zemljevid, a vedel sem, v katero smer morava iti. Na križišču poti se pokaže, da sem zgrešil izhodišče. Ampak ne danes, že davno tega. Pred leti sem napačno ugotovil, da naj bil doli Turkov rovt, v resnici pa je bil Poldov. Izgubila nisva nič, vsekakor greva v pravo smer, le na povratku bo kak kilometer več hoje.

 

Lovska potka se izgublja na strmih meliščih, sledi sestopajočih pa je veliko. Med tem, ko lovim občutke, katera pot je najboljša – smer je tako ali tako znana, večkrat slišim komentar: ali ne gre pot tam? Končno najdem primeren odgovor. Vsaka pot, ki pripelje na cilj, je prava. Pri iskanju primerne poti simbol Narave ne pomeni kaj dosti. Pomaga pri doživljanju narave. Ko sem spodaj zdrsnil na mokri korenini, sem se spomnil na simbol Varnost, zataknjenega v torbici za pasom. Zdrsi so nehali, pot pa sva enkrat zgrešila, bolj zaradi ponovnega komentarja »Ali pot ne gre tam?«

 

Z vrha posebne sorte, kjer je bil vpisni zvezčič iz leta 2002, popolnjen samo do polovice, sva se po vrhu travnatih vesin sprehodila v smeri aTa-Tri. Šopi in šopi planik so bili dokaz, da tu ne hodi veliko ljudi, ki bi jih iztrebili, pa tudi nihče ne posipa sredstev za zatiranje plevela. Svizcev nisva danes slišala. Ko bo človek vse glodalce razglasil za škodljivce, tudi ti ne bodo smeli biti nikjer več.

 

Vračava se čez Triglav. Pravzaprav je bil glavni cilj Cmir. Ni bila nič cmerava tura, le solze zadovoljstva so prišle v oči. Popravim se – ne vračava se, ampak dopolnjujeva najin izlet. Na poti me preseneti, gora, ki ima razsut vrh. Do Kredarice bova gotovo zmogla, tam pa se ponovno odločiva, kako bova zmogla še vrh. Če sem zmogel v sredo zvečer stati na koncertu T-folka… ko je moj hrbet zares malo jokal... bil pa je dober uvod v turo.

 

Na vrhu zagledam (kot da je ne bi v življenju še nikoli videl) svojo senco. Na Triglavu še nisem nikoli slikal svoje sence! Moje sence se vendar nihče ne bo bal! Bale se je niso tudi kavke, vendar niso bile tako pogumne kot prejšnjič na Kepi, ko so jedle iz roke. Zadnjič na Kepi so tudi pozirale z Baškim jezerom v ozadnju. Ali jim gre vedno samo za hrano? Ob sestopu sva srečala obnemoglega planinca, ki se je komaj premikal naprej. Le kako bo še on zmogel do koče, sva se vprašala. Bo že. Ali pa jutri. Ali z reševalci. Ali…

[Emily]

 

Afirmacija je iz knjige: "Verzi za tkanje vezi med ljudmi":

 

V meni so moč, sklad, ljubezen in mir,

ki mi jih ustvarja Notranji Izvir.

Vseh ciljev lotevam v soglasju se z njim,

svobodno, harmonično s svetom živim x!x

 

[Piko]

Na karting z Ria Mui in Kat Nira

 

Pozno popoldanski torek. Pogledal sem še na forum, kaj je v dveh temah novega in zagledam Borisovo povezavo na njegov album VilinSim. Spomnil sem se, da sem nekaj pergamentnih listkov in barvno črtalo prav zato vzel s seboj. Boris, hvala za ta album. Zvečer sem imel namen iti na tekmo iz kartinga in gledal, kateri simbol mi bo všeč po imenu in izgledu. Prvi je bil Dejavnost, drugi pa Hitrost. Čeprav bi pomislil samo na Hitrost, mi je bila preprostost Dejavnosti všeč in narisal sem si ju, vsakega na svoj listek. Med risanjem sem vsakega od njih tudi ponotranjil, na koncu pa zataknil v žep na srajci. Včasih imam v kombinaciji tri simbole, nekaterim jih pomaga še več. To je zelo, zelo individualno. Tokrat celo nisem imel potrebe po tretjem simbolu.

 

Prijavljali smo se sproti. Enkrat se mi je zazdelo, da je trenutek zame in postavil sem se v vrsto za kvalifikacije v predtekmovanju. Pogledal sem si znak za Hitrost, na Dejavnost sem le pomislil. Žrebanje avtov (s številkami od 21 dalje): potegnil sem št. 21. Aha, iz prve vrste. Z avtom nisva bila najhitrejša, a 3. mesto je zadostovalo za kvalifikacije – naprej smo se uvrstili po tri iz 15 skupin po deset predtekmovalcev. A oči! Čelade so bile vse brez vizirjev, na progi se je močno prašilo in med lečami in roženicami je bilo peska, da niti gledati več nisem mogel. Naj bi kar odnehal? Eno dirko sem si še hotel privoščiti. Spral sem leče in očesa in bilo je malo boljše. Ni mi še bilo jasno, ali je bilo dobro, da sem bil glede časov v najmočnejši skupini ali ne. Družba znancev in prijateljev me je trepljala – zadovoljen bodi, uvrstil si se v glavno tekmovanje.

 

V nadaljevanje tekmovanja bi se moral uvrstiti lažje, ker se bodo v dve polfinalni vožnji uvrstili kar štirje od devetih. Tokrat sem na žrebu potegnil št. 29 in startno zadnjo vrsto. Začetek ni bil slab, a so me že v prvem krogu na enem od ovinkov zrinili s proge. Ko sem se s trave skopal nazaj na progo, sem bil krepko zadnji. Krogov je bilo k sreči še devet. Torej na delo, Piko, v lov za njimi. Mogoče pa še ni vse izgubljeno. Prvega sem prehitel, ko se je zasukal sredi ovinka. Naslednja dva pred menoj sta se zapletla, razpletla vsak v svojo stran, po sredi oblaka prahu pa sem prišel za dve mesti naprej. Proti koncu sem prehitel še enega za drugim dva in končal na četrtem mestu. Avto je bil na ravnini tudi dovolj hiter! Med spiranjem očes in leč, ko je tako peklo, sem po tleh izgubil desno lečo. Na srečo sem jo našel – ampak sem se moral precej potruditi za to, biti Dejaven. Največ dejavnosti sem imel z očmi. Moji družbi se je razpoloženje že popravilo.

 

Polfinalni vožnji sta bili že drugačni. V mislih sem imel Hitrost in predvsem željo, da potegnem številko za »avto dober zame« Spet sem potegnil drugačno številko. Mislim, da je bila 24. Tokrat so startna mesta določali najboljši časi kvalifikacij v treh krogih. S petega startnega mesta sem kmalu napredoval na tretje mesto, za kaj več pa z avtom nisva zmogla. Bilo je dovolj za finalno vožnjo. Avti niso bili izenačeni, ta je šel po ovinkih dobro, na ravnini pa je izgubljal v primerjavi z nekaterimi drugimi. Moje ooooočke… Družba, s katero smo prej sedeli za mizo, se je že dobro zagrela. Vsakič sem bil pozoren tudi na to, da med vožnjo nisem imel s seboj kakih drugih simbolov, kot ta dva.

 

Nihče ni imel za posodit niti sončnih očal, da bi si za silo zaščitil oči. Nekako sem žele vzdržati še 3 + 10 krogov finala. Pred žrebanjem si v spomin nisem več klical simbolov. Prepustil sem se. Tako je po treh vožnjah izginila tudi nervoza rahle treme. Kot peti po vrsti sem zagrabil žeton, ki me je najbolj privlačil. Aha, št. 28 še nisem vozil. Tista, ki sta potegnila avta 23 in 26, sta bila videti še najbolj zadovoljna. V kvalifikacijah za startne pozicije sem imel občutek, da avto preveč rad pleše po stezi, a sva se nekako ujela. Dovolj sva bila hitra a vseeno nisem takoj razumel, ko me je starter klical na pool position. Tudi moji kolegi ne. V prvem ovinku sta z avtom prišla takoj v vodstvo. Nihče se ni drenjal za menoj in po drugem krogu me prešine – saj lahko zmagam! Usklajeno sva nabirala prednost pred drugouvrščenim po sekundo na krog.

 

Moja družba navijačev se je ogrela do konca in med vožnjo v bokse sem jim obe roki večkrat sunil visoko v zrak. Simbolčka. Šele povsem na koncu lahko ocenjujem njuno delovanje in ne kadarkoli vmes. Oooočke pa… Sedaj ni pomagalo nobeno spiranje več, leče sem zavil kar v papirni brisači. Kasneje sem v postelji premišljeval, ali se je splačalo, ali le nisem plačal prevelike cene. Ne, ne, moja družba je bila tako strašansko dobre volje, tudi vsi znanci so se veselili moje zmage. Mogoče je bil to največji pomen te zmage. Bolečin rdečim in očem sem pred spanjem pokril z ljubeznivimi dlanmi. Bolečina se je celo okrepila, vendar je bil to dober znak, da deluje. Naslednje jutro je bilo z očmi boljše in spomnil sem se, da osvežim poteze Vitalnosti. Bom že nekako preživel ta dan. Vedel sem, da tudi hrbtenica še ni rekla zadnje besede.

 

Prav tako zmago sem potreboval, da sem lahko spoznal, da mi en prekrasen izlet v gore pomeni več kot ena zmaga. To ne pomeni, da je nisem vesel. Seveda sem jo. V besedah je včasih silno lahko zmagati. Včasih pa je treba kaj povedati z dejanji. Spomnim se tudi tega, da ob težavah v prvih treh vožnjah nikoli nisem pomislil, da simboli ne delujejo. Vsakič sem jim namenil ponovno obuditev v spominu. Deluj naprej, kot moreš, je bil vsakič moja osnovna misel. Vedno sem poskušal biti najhitrejši, kar se mojih sposobnosti tiče. Pot, ki sem si jo izbral, sem želel prehoditi do konca, čeprav so me vmes skušali kolegi – ali ima vse skupaj smisel, če imaš take težave z očmi.

 

Kdo ve, kakšne poti vse ubiram, pa tisti hip niti ne vem, ali so prave ali ne. Niti za to mi še ni povsem jasno. Razen tega, da sem vzel s seboj na pot tudi vilinske simbole. To ni mogla biti napačna izbira.

[lia]

Zmorem...ne vsekakor ne...

 

ampak gura se nekak

[Piko]

Zmorem? Ko se prepustim domišljiji Narave, zlahka.

 

Volja je bila premalo, da bi zmogel spokati na kak izlet. Vsakič, ko sem pokazal voljo, da bi nekam vseeno šel, me je nekaj zaustavilo. Kar večkrat zapovrstjo. Ali nisem našel motiva? Pa kaj potem, če običajno hodim na četrtke. To nič ne pomeni, da si želim iti tudi danes. Aha, želje nisem imel prave. Ko je na koncu zmanjkala vsa volja, sem se odpravil na Rožnik. Zmagala je želja. Med drevje so se počasi vtihotapljale sence večernega mraka. Šel sem tudi mimo dreves, po katerih sem plezal, in jih tudu malo potipal. Poskušal sem, ali se da naravo občuti tudi s slušalkami na ušesih. Dokler oči zaznavajo vsaj tri dimenzije, gotovo. Mimo cerkve grem natančno ob uri večernega zvonjenja. Na cesti proti Mraku že gorijo luči. Na desni me povleče k divjemu kostanju, da ga bi z roko malo potipal po deblu. Tipaje pridem okoli njega, ko me presenetijo ključi, zataknjeni za lubje v višini oči. Snamem jih, si jih ogledujem, potem pa jih hočem zatakniti nazaj. Pa to ni res. Neka ideja me ovira pri tem. Vsakič, ko dvignem roko – kot bi se od nekod pojavil NE. Končno se od lepo zataknjenih ključev obrnem navzdol in dojamem – zakaj bi jih moral vzeti z drevesa. Kdorkoli jih bo iskal, bo gledal po tleh in ne po drevesih. In jih odnesem v gostilno. Mogoče bi bilo dobro, da sam včasih pogledam v nasprotno smer, kot običajno, da najdem stvar, ki jo iščem.

 

Na petek volja sploh ni bila več odločilna. Zlahka sem se domislil Polhovgrajske Grmade in poti nanjo iz Belce. Gozd se mi je zdel na novo prebujen, čeprav bi začetek jeseni pričakoval drugače. Med potjo po prijetnem grebenčku v sebi premlevam nekatere reči. Ah, bolje bi se bilo osredotočiti na naravo. Narava, ponovim geslo. Ampak ne, um še umlja naprej svoje štorije. Zato si rečem »s tem razčistim in potem zaključim.« Pa butne vame misel »Ne. Takoj končaj.« Presenečen se ustavim. Ali sem videl kaj takega, kar bi lahko slikal? Poskušam narediti zanimiv posnetek poti po grebenu, pa nič. Stopim celo nekaj korakov nazaj. Lahko da sem bil že mimo tiste zanimive podrobnosti. Še vedno nič. Z aparatom v roki hodim čisto počasi in se oziram na vse strani. Kakšno sliko naredim tudi po poti nazaj, a še vedno nič. Še vedno grem čisto počasi in v pričakovanju naprej, ko pridem do skale, iz katere štrli nekaj v obliki želvje glave. Z druge strani ima lahko drugačno obliko, saj je vseeno. Tolikokrat sem šel mimo nje, pa se mi je vedno zdela povsem običajna, brezoblična.

 

Velikokrat sem hodil po znanih poteh in gledal daleč naokoli, kaj vse se vidi. Kakšne stvari lahko vidim čisto ob poti; nekaj jih je lahko dobesedno pred nosom, pa vseeno tistega ne opazim.

[Piko]

Med oblaki in skalami

 

Pojma nimam, kam naj napišem tele besede, možnosti imam čedalje več.

Lahko bi jih k Vilincem, v temo Oblaki, v novo temo Planinarjenje in še kam. A saj je vseeno. Vse je močno prepleteno in nobena stvar, ki se zgodi, nima enega samega pomena.

 

V ponedeljek sem bral Pujsine dogodivščine na slovenskem južnem gorskem polu. Še kolega se je pohvalil, kako se je fino imel v gorah na nedeljo. To je bila prvi dan tedna dodatna spodbuda, da sem predčasno šibnil domov in ob točno 15. uri sem se že zadovoljno peljal na Rudno polje. Pojma nisem imel, da je v tistem času priletela pošta, kako so nekomu všeč oblaki in skale, kajti prav tja VMES sem rinil.

 

Na Viševniku sem se spomnil simbola Narave, pa sem samo za hip utegnil videti odsev sonca na listju dreves, a sem bil s prsti na fotoaparatu prepočasen. Tako sem gledal okoli, da bi kaj videl, čeprav nisem imel občutka, da je pomembnejše kaj drugega od oblaka, v katerem sem vandral. Lalala, gibanje uparjenih mas se dobro čuti! Tokrat očitno ni šlo samo za videno, tudi čuteno. Ko se v megleni pokrajini odpre predor proti Krmi, mi je kar zavriskalo 10 cm pod kožo. Ob sestopu na drugo stran se je zbudila pozornost. Videl sem predvsem veliko lepih kamnitih stolpičev. Bolj kot videl sem naravo čutil.

 

Doma nisem vedel, koliko bom zmogel glede na vremenske razmere. Postavil sem si samo želje in s seboj za vsak slučaj vzel 3 x 1/2 L tekočine v dveh plastenkah. Mali Draški vrh ne bi smel biti problem. V malega Malega Dr. vrha sem šel še na velikega Malega Draškega. Oblaki so se že razmikali in mi razkrili špico Velikega Draškega vrha. Strme mokre trave dolgega grebena nižjega območja Malega Draškega me niso skrbele. Bolj, ko sem hitel, hitreje so se razmikali oblaki. Saj niso bežali, le nikdar ne moreš biti dovolj hiter zanje.

 

Napaka na teletekstu RTVSLO mi je prišla prav. Pred odhodom sem na strani 165 preveri, kdaj sonce zahaja in pisalo je 19:53. Minute so bile prave, ura pa ne! Mi je pa dalo misliti, da imam kljub zgodnejšemu zahodu kasneje dovolj časa, če imam s seboj baterijsko svetilko. Na Velikem sem še pred sončnim zahodom, tako da je sonce za gmotami oblakov delovalo skrivnostno. Žal na fotkah ni vseh odtenkov okoliških oblakov, ni plastičnosti in videnega volumna. Kam pa bi prišli, če bi se dalo vse posneti. Oblake je treba doživeti. Tudi polmrak in tričetrtmrak dajeta drugačne vtise v pokrajini, v kateri se potem močneje čuti nedideno.

 

Kako je fajn, ko se ne ukvarjam s tem, ali bom zmogel ali ne. Včasih je fino preverjati kar sproti, kar se naplete. Pravzaprav si nisem mislil, da bom vse to zmogel na ponedeljek. Čisto zares v nedeljo sploh nisem mislil, da jo bom v ponedeljek mahal po tistih gorah. Bilo je nekaj v načrtu, bilo, a povsem drugje. Ko se nekaj preobrne in jo mahnem popolnoma v drugo smer, pojem Zmorem name nima več vpliva.

[Piko]

Samo za uvod. Te dni vsem strašno teke pod prsti tema "Ta forum". Za sprostitev na splošno to ni. Šel sem raje v hribe. Bolje kot sproščanje ene bolečine v nedogled. Sedaj jih je čedalje več, ki jih nekaj boli in tisto bolečino negujejo in božajo, da bi bim bilo bolje.

 

Prejšni četrtek sem šel v nalivu, možnosti nevihte, mrazu, visoko. Zakaj? Saj vem. Bom čez nekaj dni dodal besedilo. Včeraj ob 15h sem se vprašal KAM? Nisem vedel. Zaželel sem si nekaj lepega, brez dežja, en vrh. Peljal sem na Gorenjsko, pa še vedno nisem vedel. Občutek me je peljal proti Tržiču. Je bila to Kriška gora? Ne, ker me potegne mimo proti Velikemu vrhu. Parkiram na Matizovcu in prijetno dežuje. Premišljujem. Skoraj bi se že obrnil. Pa sem si rekekl - oblečem se, obujem potem pa bomo videli. V desetih minutah je dež ponehal.

 

Barve slikarja Jeseni so bile žive, gore pa so bile skrite. Spomnil sem se, da sem med drugim hotel izvedeti RESNICO. Kje točno sem bil lanski konec jeseni, ko je že bil sneg in gosta megla. Sem bil takrat gor ali na vrhu, ki se imenuje Toplar? Dejansko tudi danes nisem prišel do resnice. Za tiste dni se mi zdi nepomembna. Čeprav sem takorekoč prepričan, da sem le bil na Toplarju in ne na Velikemu vrhu. Sem bil pa zato včeraj. Brezčasno gledano sem imel prav. Pa koga briga, ali sem imel prav ali ne, razen mene? Torej sploh ni pomembno.

 

Vsekakor sem popoldan izkoristil bolje kot pišoč v najbolj vročo temo. Ker to zmorem. Lahko da včasih zmaga Kaj hočem. Najbolje se je vprašati Kaj si želim.

[Piko]

V sredo sem nekaj fantaziral, da bom na četrtek popoldan konj. Fantaziranje samo po sebi nima smisla. Fantazije je lepo uresničevati, potem so taprave.

 

KoPitljačko Piko

 

Za ta četrtek sem se odločil, da se ne bom gnal po vrhovih, da bom Piko Potepinko. Bližje, ko je bil včerajšnji dan, bolj pogosto so se oglašali »kaj pa če« še prijatelj se je čudil – »tako lep dan, za kakšno goro, ti pa greš samo po planinah. Ne razumem te. Zadnjič, ko je bil dež, si silil pa na Kredarico in ga sral po Mojstrovki«. Želje včasih uskljajujem z vremenom, vedno pa ne. Sploh pa so planine ob sončnem vremenu lepše.

 

Po planinah je najlepše iti kot konjiček. Malo se bom potikal, vmes brez konkretnega razloga zdirjal, ali pa nenadoma ustavil ob dobri paši. Prva tako pašo sem imel blizu Praprotnice. To ni bil pašnik za živino, ampak za ljudi. Sredi tedna jih je jeseni malo, danes samo eden. Poleti sem na njem že videl pasti se krave, vendar so se takoj umaknile na dostojno razdaljo, ko so videle, da prihajajo ljudje. Sonce je bilo nižje in skozi zaprte veke je pošiljalo različne barve. Na poti k pašnikom Zajamnikov me je presenetil klanec. Prvo dirjanje je tako odpadlo, ampak tudi z ogrevanjem ni bilo nič narobe.

 

Zajamniki so bili še dobro obljudeni. Črna krava, ki mi ji prihajala naproti, se je odločila, da se Pikonjička ne bo bala. V njenem pogledu sem opazil nejevero, ker se je sam nisem nič bal. In opazil sem, da je pravi bik, z vsemi napravami za osemenjevanje planinskih krav. Lepo sva se pogledala in šla vsak svojo pot. A ne daleč. Pri starejšem gospodu sem vprašujoče zarezgetal, če je vrisan kolovoz na karti še v resnici obstaja. Za odgovor sem dobil povabilo na oranžado. V njegovih očeh sem videl pričakovanje, končeval je dnevna opravila in rad je malo poklepetal. Meni pa se tudi nikamor ni mudilo. Vedel je, da imajo konjički radi najboljš vodo, zato mi je oranžado razredčil z najboljš pokljuško studenčnico. Sam od sebe mi je začel praviti, kje jo lahko pijem sam, ko bom dirjal mimo. Nič ne vem, kaj je imelo to skupnega pogovorom v avtu, v katerem sem staremu konju razlagal, da na Pokljuki ni dobre vode. Z gospodom Nočem sva klepetala še ob poslavljanju…

 

Na koncu planine se nisem potopil v strm gozdnat svet iskat tisti famozni kolovoz, ampak sem ostal raje na sončnih travnikih. Nazaj grede je pri odprti lesi v pozoru čakal črn pes. Poklical sem ga in rad je pritekel. Igrala sva se, ko vmes zaslišim »Bina ji je ime« No, midva sva se sporazumela kar brez imen. Tudi ta pes ni imel nič proti konjičkom. Vrnil sem se skoraj do onega pašnika za ljudi, da sem lahko po drugi poti zavil za Planino na Šeh. Nekaj pozitivnega mora biti v teh krajih. Vsak rad kaj poklepeta z nasmeškom na ustih. Naslednji je rekel »danes bi bilo greh ostati popoldan v pisarni. Malo sem podelal.« Po obrobju livade je očistil nekaj dreves in grmovja, ki so hoteli zaraščati lepo urejene travnike.

 

To je bil tisti pravi trenutek, ko sem proti Šehu po dolgih in lepih klančkih navzdol zdirjal na vso moč. Prvič sem še malo kotroliral hitrost, imel sem malo strahu, da se ne bi spotaknil, potem pa sem zaupal in zares dobro spustil, da mi je dvocentimetrska griva za kanček bolj odkrila čelo. Za naslednjo postajo sem določil Uskovnico. Tam je bilo še pred dvema tednoma veliko konj. Z njimi sem hotel narediti eno skupinsko sliko. Žal sem slišal le še kravje zvončke.

 

Še en klanec nazaj do Praprotnice, v tretje. Ustavil sem se nad pašnikom. Sprva sem videl samo mlad par, ki si je poleg vesoljne energije izmenjaval še bio-energijo ali pa ju je nekaj zlepilo skupaj. No, pa stari konj, ki ga poznam pravzaprav 46 let, me je tudi že čakal, kot sva bila dogovorjena. Njemu je bilo samo do paše, dirjanje ga že veliko let ne zanima več. Mimo so prišli kar trije psi in prepoznal sem jih, da so z edine planine v bližini, kjer živijo čez celo leto. Gospodar me je vprašal po dveh kravah, če bi jih videl. Dogovorila sva se, da dvakrat zažvižgam, če jih bi videl ob poti navzgor. Žal nisem nič žvižgal. Ko sem ob avtu zadovoljno zahrzal, sem ugotovil – vse je tako kot običajno. Ob mraku sem spet nekje »na vrhu«. Avto sva imela na najvišji točki. Gorsko kolo sem razstavil, da sem ga spet lahko zložil na zadnje sedeže avtomobila. Za konjske užitke dirjanja po pokrajini je kar pomagal.