Zmorem!

[Piko]

Šele blizu cilja sem se zavedel, da ne zmorem...

 

Včerajšnje geslo je bil Užitek. Peljal sem se v gore, v katerih naj bi deževalo. Kako naj bo to užitek? Nebo se je posvetlilo, dolina se je odprla navzgor in uživati sem začel v barvah. Prvo uro sem se ustavljal za vsako figo, slikal, obračal vrat, vdihoval jesen. Kadarkoli sem hotel pognati korak, me je ustavil Užitek. Da se užitek ob naprezanju ne bi zmanjšal.

 

Užitek gor ali dol, dnevu ne sledim dobro in uži-tek se spremeni v užij-tek. Srce mi potrka skozi vratno žilo, da pretiravam. Ne zmorem... Zmanjšam na užitno hitrost. Da sem en del preveč hitel, sem spoznal pri koči, kjer sem bil deset minut pred planom. Užitek je bil tudi potrkati po zvonu iz čistega brona.

 

Po čajčku, klepetu z meteorologoma, papici in še čemu me je čakal sestop v temi. Bo to tudi užitek? Seveda, če si ga bom naredil.

[Piko]

Sem bil ujet v tuji preteklosti? Ni mogoče. Nekaj pa sem vseeno razrešil.

Vse gre veliko lažje, če le poslušaš nasvete vodnikov.

 

26.01.06 Ta zgodba je pripoved časa, ki teče nazaj. Začenja se danes, ko sem si brisal nos in se mi je spet vlila kri. To nič ne pomeni in ni nobeno naključje. Saj se mi je zadnje dni vlila že večkrat. Pravkar sem pojedel dva in pol krožnika porove mineštre na tretjo varianto. Med tupkanjem po notesniku poslušam Terese Salguerino novo ploščo Obrigado. Kako daleč sega zgodba o teh treh dogodkih in še o mnogih drugih, o katerih niti ne bom pisal, lahko samo slutim.

 

Danes sem mineštro naredil takole: sesekljal sem eno čebulo, debel koren tri drobne krompirčke pa narezal drobne kockice. Zrezal sem por – zeleni del na tanjše kolobarje, beli del na debelejše. Popražil sem na čisto malo maščobe, vrgel čez 4 stroke sesekljanega česna in tri pesti ovsenih kosmičev. Začinil sem z malo paradižnikove mezge delno solil in dolil vode. Rad mešam jedi, ko kuham. Rad … Samo eno kapljico tabaska sem kapnil, nič več. Ko je bila jed gosto kuhana, sem jo zalil z mrzlo vodo, da sem si jo lahko takoj postregel. Solil sem že dovolj, sicer je to pravi trenutek za ponovno dodajanje naravne soli. Tako mi teknejo take preproste jedi, ki jih kuham sam… Med kuhanjem sem šel nekaj pospravljat, pa me je nekaj opomnilo na mineštro. Bila je že skoraj s premalo tekočine in bi se prijela dna.

 

25.01.06 Plošče v BTC ne poznajo. Poiskal sem 12 dni star članek o novi Teresini plošči, ker sem pričakoval, da sem ob prvem branju nekaj bistvenega spregledal. Dallas. Za založbi tudi ne vejo, ali ga imajo. V trgovini pove, da ima zadnji kos. Pozabili so jih naročiti in to je zadnji od vzorčnih primerkov. Že tretji dan si kuham mineštro iz pora, ki mi je ostal od sobote.

 

24.01.06 Medtem sem postal prepričan, v čem je skrivnost dobrote preproste jedi. Vsi sprašujejo samo za recepte, kaj sem dal notri, iz česa je narejena. Por pripravljam malo drugače, pa se mi zdi okus vseeno enak kot dan prej. Zanimivo. Kaj dela jed dobro, kaj daje jedi »okus«, je namreč največ odvisno od… to sem že vedel, le ponovno sem spomnil šele včeraj.

 

23.01.06 Zakaj je bila v soboto vsem najbolj všeč špinačna lasagna, bolj kot Stgroganoff? Zanj sem se v postopku in sestavinah še posebej potrudil, pa vendar je zmagala brezmesna špinačna jed. Samo v dveh podrobnostih je bila razlika v pripravi. Lasagno sem pripravljal prvič, beef Stroganoff pa ne. Lasagna je bila nova kreacija, hrana kot darilo gostom. Naredil sem tako, kot veleva recept. Nekaj je manjkalo na okusu. Nadev sem dopolnjeval, dokler sem znal. Skrb sem ji posvetil vsak trenutek priprave, čeprav sem zelo hitel. Celo med kuhanjem testenin sem v lonec dodajal misli o tem, da bo jed dobra, da bo ljudem všeč, da bom dobil vsaj malo navdiha za izdelavo dobre jedi. Ko pa sem pripravljal biftek, se mu nisem tako intenzivno posvečal, v mislih sem bil pri gostih. Tako misli niso bile usmerjene in sproščene na uspeh kuhe. To je bila glavna razlika. Naj to rečem ljudem, ko me vprašajo za recept, da je v hrano potrebno med kuho vmešati nekaj čudovitih misli?

 

22.01.06 Nedelja. V soboto so bili vsi zadovoljni, kosilo smo končevali pozno popoldan, oče je na koncu še nekaj povedal. Nekaj težkih besed iz časa internacije mu je privrelo na dan. Po zraku je zaplavalo tudi nekaj neizrečenih besed, ki pa so prav ta hip razjasnile neko nejasne in nezavedno podrobnost v odnosu med očetom in enim od stricev, za katero mislim, da pojasnjuje nekaj, kar se tiče naju s sestro. Spomnim se, da mi je kri iz nosa prvič stekla prav na tisti trenutek, ko je oče končal pripoved iz taborišča. Prva razlaga – to njegovo doživljanje taborišča je leta in leta nekako vplivalo tudi name. A ni samo to.

 

21.01.06 Eden od stricev mi pove, da so se na babičinem pogrebu dogovorili, da se vsi skupaj dobijo v tem stanovanju na 1. november. Ta dogovor se je postaral kar na 26 let. Vsi so bili zadovoljni. Vsi na kupu pa tudi že niso bili 10 let. Kaj to. Drugemu stricu je nagajala elektronika v avtu, vžig, in ni bilo jasno, ali bo lahko prišel ali ne. Nazaj grede jim je avto delal brezhibno.

 

20.01.06 Ne zmenim se za nobene pripombe več, nikogar nič več ne sprašujem, osredotočen sem le še na izvedbo svojih načrtov. Moji 4 benjamini, med seboj prepleteni v navidezno eno drevesce, mi pri tem dajejo prijetno oporo. Že prej sem opazil, kako prijetno jim je namenjati lepe misli in kako to vračajo s svojo rastjo in lepo obliko.

 

19.01.06 Govorim s sorodniki. Čutiti je nervozo, ker jih še nisem klical in potrdil to srečanje. Za dokončno odločitev sem že od vsega začetka namenil ta dan.

 

18.01.06 Opazim, da ne smem posvečati prav nobene pozornosti očetovi in sestrini bolezni, da ni nič hudega in obema odrečem vsako pomoč. Vem, da zmoreta sama.

 

17.01.06 Oče telefonira, da je zbolel še on. Ah, pa ja ne. Ne bom reagiral, si mislim. Preverim zaupanje vase in ugotovim – nimam se kaj bati za fešto, ker bo šlo! Spomnim se, da sem na petek 13.01. prebral članek o Teresi. Cel večer si vrtim dve njeni plošči, njen jasni glas name krasno vpliva. Enkrat bom moral to novo ploščo kupiti, si mislim.

 

08.01.06 Če oče ne more organizirati njegove 80-letnice, bom pa jaz. Odličen dan se mi zdi 21., ker je hkrati r. dan od pokojne babice, pa mama je imela r. dan na en dan prej, pa sestra je tudi rojena na 21., pa še ni 24. ko je mama umrla. Slišal sem prve pomisleke in predlagal sem 14. Prav, bo takrat, če se bo tako izšlo. In stric je imel napovedane preiskave, njemu je bilo prav 21., čeprav ima sam na 23. svoj rojstni dan in tako je ostalo. Drugi stričko pa je predlagal, da naredim kar pri meni doma, da bo bolj domače, pa četudi bo jedel samo narezke. Občutek je bil dober in pri tem je ostalo.

 

03.01.06 Oče se odloči, da ne bo praznoval rojstnega dneva na osem oči zaradi sestrine bolezni. Prvič zaslutim neko nejasno priložnost.

 

Okoli 25.12.05 Oče se odloči, da ne bo naredil fešte za svojo 80. obletnico. To ne bo v redu, si mislim, le ne znam in nočem vplivati na odločitve ali ga prepričevati. Niti na kraj pameti mi ni prišlo kaj takega, da bi jo sam organiziral, sploh pa s takim uspehom. Imel bi vtis, da po 10 letih, ko so se videli nazadnje, ne bi zmogel zbrati skupaj vse strice in tete, še posebej, ker se že pred 4 leti niso dobili čisto vsi skupaj za stričevo 80. letnico, na katero ni hotel iti prav moj oče …

 

Okoli 15.12.05 Hvaležen sem dedku in babici. Za vse, tudi za hiško, v kateri imam prijeten dom.

 

… in tako naprej.

[lilita]

...Dobra tema..ZMOREM..

..spominjam se davnega leta 1993..že tretjič sem tekla veliki maraton,tokrat bilj zavestno..neotopelo in z meditacijo..šele po dvajsetem kilometru se je nekaj zlomilo v meni..večno premlevanje toliko zakajev in ponavljajoče miselno vračanje v preteklost..zakaj jaz in zakaj jaz..

Kot da sem ušla od svoje primarne družine daleč proč v neznano...vedno drugačna in večni problematik...takrat sem se vneto spuščala v verska vprašanja in razkrivanja božanske resnice ter vprašanja zakaj živim..

V teku sem našla del sebe in odkrila,da zmorem premagati sama sebe..kar je najtežje.Morda je ta ključ na moja vprašanja,zakaj živim??In nemara se prav tako tudi drugi sprašujejo?

Ja sebe je najtežje premagati in tukaj ne igra vloge nobeden hudič ali karkoli drugega!

In med tekom pomislim,kako bi odstopla iz prepričanja,da jaz tega naenkrat ne zmorem,ker meni ni dano doseganje sanj...kot,da sama sebe bremzam in si govorim:TI PA TEGA NE SMEŠ! KAJ PA MISLIŠ,DA SI!..in ko sem tako razmišljala se izgubljala moč in motivacijo za tek.Zlomil me je jok in v neki vodi,ki je bila v bližini,v nekem velikem škafu(nameščena za tekače),sem potunkala vanjo vso svojo glavo in si želela umreti in ustaviti čas za vedno in vekomaj..

Tedaj pa me je dohitela prijateljica in se jezila name,da tega ne smem početi in da jaz to zmorem!

..in res sem zmogla,prišla sem do cilja...in videla,da zmorem,če hočem!

...mnogo je takih dogodkov skozi katere sem našla samo sebe...nikoli nisem potrebovala psihijatrov in tablet...tudi strokovnih delavcev ne,kar me je skozi življenje izučilo...to,da se moram sama boriti s seboj in da zmorem!

[Piko]

A ni danes en super dan?

 

Pa, pravkar sem hotel še zadnjikrat pokomentirati v nekih temah, a sem parkrat skenslu vse skupaj. To me je spomnilo na one, ki se odločijo, da bodo nehali kaditi, potem pa si rečejo - privoščim si še zadnjo cigareto, eni zadnjo škatlo. Poznam celo nekoga, ki je rekel, da si pred odvajanjem od kajenja privošči še zadnjo šteko!

 

Včeraj sem se odločil, da za nekaj časa pustim prebiranje in komentiranje foruma. Najmanj do 1. maja. Niti za hip nisem pomisil, da tega ne bi zmogel.

 

Zmorem!

 

Za vse, s katerimi sem srečaval z besedami in smeški, brez kakršnekoli izjeme, vse dobro!

 

[klarus]

lepo se imej

[Piko]

Hotel sem ponovno dati gor zadnji post, ki ga imam še shranjenega. Pa sem ugotovil, da nima smisla.

Tako imam možnost tisto napisati na novo, kakšno misel na novo premisliti.

Mogoče bom enkrat to tudi storil.

[Piko]

V torek sem zrl v Luno, bila je videti polna, popolna.

V sredo je ni bilo nič manj, bila je popolna.

Četrtek sem bil že zaposlen z drugimi rečmi in nisem več iskal Lune na nebu. Šel sem na izlet. Na koncu se je izkazalo, da je bil cilj "navaden" kamen ob poti. Cilj ni nujno na vrhu gore. Odvisno, kaj želim doseči. Nekateri glasno razlagajo, da niso mislili iti do vrha, če niso prišli. Sam sem bil na tistem vrhu nad potjo s kamnom en dan prej, je zadoščalo.

 

Luna ima nekaj zanimivosti. Ena teh so lunine mene. Sedaj je nastopil zadnji krajec. Saj bo enkrat spet prvi, kajne? Računam na to. Seveda imamo astronavte, ki obiskujejo Luno. Ko so na Luni, nekateri ne vedo več, v kateri meni je Luna, sčasoma celo pozabijo, da mene obstajajo. Mewneš nanje.

Poznam tudi Lunin mrk. Niso tako odmevni, kot sončni, niso vnaprej tako redno najavljeni. Bistvo Luninega mrka je, da Zemlja in zemljani z njo pridejo na pot svetlobe, ki osvetljuje Lunino površino. Takrat dejansko zmanjka svetlobe na Luni in zato toliko bolj občutijo prebivalci Lune kot Zemlje.

 

Nekateri radi gledajo v Luno, saj imajo občutek, da jim bo dala odgovore na vsa vprašanja. Kdo ve, če se to odraža tudi na Luni sami, da morda sama misli, kako ve in pozna odgovore na vsa vprašanja.

 

Polna Luna nas privlači, tako da radi pogledamo nanjo. Ko naenkrat vsi zremo vanjo, se steka tja gor veliko energije. Več pogledov gre gor, več je je. Ko se okoli Lune naredi kak satelitek, ki je na tem, da prevzame pozornost, postane jasno, da Luna ne more imeti svojih lun. Kot bo svetlobe na Luni ne bi bilo dovolj za vse. Res pa je, da ni več tako velikih kontrastov, če okoli Lune žari še kak satelit.

 

Danes je oblačno vreme, Lune ne vidim. Dežuje. Zemeljsko. Blišč Lune je navidezen, svetloba prihaja od Sonca. Brez Sonca bi bila samo nevidna kepa kamenja.

 

Lepo se imejte, in po potebi se tudi prizemljite. Sam se grem pravkar.

[girly]

sem že bila na tem, da se spravim v posteljo pred TV ... počutila sem se povsem izžeto ...

 

na hitro preletela nekaj postov v tej temi ...

 

posledica:

 

ZMOREM predelati prostanek za danes planirane študijske snovi ... in še dlje kot zmorem - BOM!

 

 

in za vse dni za vnaprej: namesto z "moram" se bom učenja lotila z "zmorem" ... izziv namesto prisile

[girly]

2 uri kasneje: SEM!

[Piko]

Zmorem!

 

Kaj vse zmorem, včasih vidim šele kasneje.

Včasih se vprašam, kaj si bodo o tem, kar sem pravkar zmogel, mislili drugi. Mogoče celo taki, ki jih imam za pomembne.

Zmogel sem tisto narediti. Tisto izgubi svojo vrednost, kadar sam pri sebi naredim avtocenzuro, se postavim v kožu drugih ljudi in narejeno ocenim za zmoto. Včasih uničim tisto, kar na kar sem bil prvi trenutek ponosen, da zmorem.

Tako človek uničuje samega sebe; navidezno zaradi drugih ljudi.

 

Kako malokrat javkam, kadar sam zavestno nekaj uničim, nekaj kar sem sam ustvaril,

kako velikokrat tarnam, kadar mi nekdo drug nekaj izniči.

 

Ne uničujte svojih kreacij kar tako in povprek. In predvsem zaradi drugih ljudi. Tudi, če se zdijo pomembni.

 

Piko

 

P.S. Girly, hvala za namig, kako moram spremeniti v zmorem.

[Ksenia]

Zmorem narediti to kar imam že nekaj časa v planu... Zmorem! O bog pomagaj mi da bom zmogla ....

[kukica]

Zdaj ZMOREM odkriti in pokazati pravo sebe svojim najbližjim. Verjamem, da ZMOREM. ZMOREM, ker se v meni prebuja ljubezen.

ZMOREM, ker želim tako.

[Piko]

Sploh ne veš, kaj vse zmoreš, dokler se ne spustiš v tisto, kar te vleče, a zgolj misliš, da ne bo šlo.

Ko se prepustiš in slediš srcu, se na koncu seveda samo čudiš!

[Ksenia]

[lia]

Sploh ne veš, kaj vse zmoreš, dokler se ne spustiš v tisto, kar te vleče, a zgolj misliš, da ne bo šlo.

Ko se prepustiš in slediš srcu, se na koncu seveda samo čudiš!

 

 

a ne , se čudiš in ne moreš verjeti, kako globoko se lahko pade v blato

[Ksenia]

no če smo že v tem, pa hm tale blato ima še nekaj štukov da se pogrezneš... ko že misliš da si čsit na podnu, ups, spolziš še malo...

[kamikaze]

Joooooooooooooooooooooo

 

To je pa podobno unemu 'ko že misliš, da ne more biti slabše, se ravno to zgodi....'

[Piko]

Evo.

 

V sredo sem postavil NAMEN. Nekam nad 2000 metri, ne preveč naporno, kjer v 3 letih še nisem bil.

Četrtek zjutraj me preseneti - v gorah je zapadel sneg.

Ob dveh se peljem po Gorenjski in vozim mimo odcepov, že namenjen na zahod.

Storžič me ne vleče, čeprav nima snega. Bohinj danes ni aktualen?

Kaj pa Karavanke? Rad bi višje, kot komaj 2000 metrov.

Vozim proti Planici, če me vmes ne potegne na stransko cesto. Ni me potegnilo. Tako sem pripeljal v Tamar.

Ni veliko vrhov, ki jih v zadnjih 3 letih na četrtke nisem oblezel, pa da niso težko pristopni. Ponca, seveda!

Sneg je bil nizko, krpe že na 1600 m. Še nisem dojel, kam se spuščam.

 

Najbolje, da postavim nekaj vprašanj.

 

Kam bom s časom (bom prehitro gor)? "Boš videl. Ni videti tako, kot kaže."

Do vode bi šel pogledat... "Pojdi." Potem pa bom izgubil čas. "?"

Pridem pod strmino in od desne pripelje potka, od vode. Ha, te nisem znal dobro poslušati!

Visoko zgoraj, že na skalah, prekritimi s snegom.

Naj se kar obrnem ? Napačno vprašanje.

Bo pomrzovalo? Ne bo.

Bom prišel tudi dol? Boš.

Bo ob 6ih na vrhu dovolj zgodaj? Bo.

Vrh. Telefoniram. Javljanje čez 6 minut.

Ta ni to prepozno zame? "Ni. Nekaj minut ne igra vloge".

 

Pa ti imaš vedno nove izzive, slišim po telefonu. "Ne, ne gre za izzive. Gre za NAMEN."

Pri sebi še meljem - Nimam namena izzivati česa ali koga. Vseskozi poskušam biti na zvezi.

Zaupanje v zvezo, pa BOM varen, kjerkoli sem in vse bo zame dobro.

 

Sestop.

Opozori me, kjer bom moral zelo paziti. "Bom." Občutek, kjer moram še skrbneje paziti, deluje.

 

V temi, pri avtu pogledujem navzor, proti meji med goro in nebom. Hvala, kjer SI. Ti zmoreš vse!

Poslovim se od gore. "Ejga, se me spomniš?" Poslovim se tudi od njega, od Jalovca.

[cashy]

pikooo

fantastična fotka

[aakhut]

 

....

fajn opis...pa fotka tut....z "mojim" shpikom na levi

 

zlomk....tralala

[Piko]

Piko

[aakhut]

 

kaj mi delash...

 

zlomk....tralala

[Ksenia]

uživaj v takšnih trenutkih

zmorem spet se nazaj spraviti v pogon, zmorem se psotaviti zase... v mojem svetu je vse dobro, varna sem...

[lia]

Piko

 

 

 

lepo , zelo

[Piko]

Diana:)

 

Zmorem zato ker zares tako mislim. Če bi imel idejo, da pridem na Everest in bi se prepričeval, da to zmorem, potem to ni to.

Ne moreš se prepričevati in prepričati, enostavno moraš to dojeti, vedeti v sebi.

Zdej, najprej imam namen (namen je povezan z vero, da bom ono uresničil)

Sledi dejavnost (tudi nedejavnost, kar je zgolj kombinacija dejavnosti, določena s časom)

pa usmerjen ostajam k cilju

cilj ni nujno izdelan do konca, predvsem je dovolj široko definiran, da mi "priložnost" da kak drugačen način (recimo takole, enostaven primer: lahko si določim neobičajen namen, da naredim ta in ta izpit na 12.11.2006 ob 23:44. Lahko pa imam namen narediti izpit do tega dneva in ure, kar daje "priložnosti" večji menevrski prostor.) Dostikrat si ljudje izbirajo, namenijo se doseči cilj na ta ali oni način. Potem cilj postane sam način in ne ono, kar smo z načinom hoteli doseči.

 

Ja, mislim da lahko ta občutek "zmorem", to spoznanje, peljem od samega začetka dalje. Če sem prepričan v svoj namen (vera). Včasih pridem do vere, prepričanja kasneje. Lahko si govorim, da ne zmorem, pa nekje v sebi nezavedno čutim, da zmorem. Zato ni nujno v pomoč, če si govorim to in to zmorem, v sebi pa čutim, da ne.

 

Včeraj sem namesto skal opazoval štorčke, pa drevesa ob poti - kaj bom zanimivega videl.

Nič nisem dvomil v to, da tega ne bi zmogel.

 

(ene par fotk - pa vem, da zmorem nalimati 6 priponk skupaj preko 300k, kar je precej več kot 150k - LNF omejitev za priponke...)

 

Ugotovil sem in si rekel- vem, da bom. (Istok ot zmorem)