Kaj ti tega treba?

[Ksenia]

Borism, s temle se pa ne strinjam...kako lahko tako posplošuješ... osebno poznam mamico, katere 13 letni sin je naredil samomor in verjemi, da je naredila vse, kar je bilo v njeni moči, tako, kot je mislila da je prav...

spominjam se ene svoje strani v dnevniku - stara sem bila nekje 15,16 let, razočarana obupana, sama na celem svetu... vem da sem pisala o tem, kako bi bilo lahko potegniti z britvico po žili - pa nisem, ker nisem imela dovolj poguma... tu ni bila mami nič kriva, takrat mi je bila še najboljša prijateljica, razhajanje je prišlo kasneje...kaj pa če bi imela takrat v sebi dovolj poguma - en osamljen trenutek, hormoni in ....

[aakhut]

 

SAMOMOR JE TRAJNA RESHITEV ZACHASNIH PROBLEMOV

(Murphy)

 

666 zlomkou....tralala

[borism]

Borism, s temle se pa ne strinjam...kako lahko tako posplošuješ...

Ojla Selene!

 

Sory, če sem te razočaral, ampak sem res posploševal, je pač odvisno od primera do primera, po večini pa kar priznaj, da se premalo pogovarjamo in družimo(ne mislim na lunatke tule, ampak na družbo in družinske razmere) pri nas. Ne bom nakladal, ampak starši smo tisti, ki lahko marsikaj naredimo tukaj....lepo nedeljo vsem, pazite nase in na druge

[pika1000]

BorisM, na nek način imaš zagotovo prav.

Razmišljam pa, koliko lahko v resnici pomagamo nekomu, ki je v stiski. Sploh, če se ne želi odpreti in svoje težave stiska v sebi.

 

V končni fazi tudi ne moremo prevzeti odgovornosti za življenje nekoga, ki že razmišlja s svojo glavo.

 

Ne odobravam samomora. Samo razmišljam ...

Kolikor vem, ta deklica ni bila brez prijateljic, ampak nekaj v njej je bilo vendar prehudo in pretežko, da bi tisti hip videla drugačno možnost. Ona je edina, ki zares ve, zakaj se je odločila oditi.

 

S skupino mlajših otrok sem govorila o tej deklici in njeni smrti. Položila sem jim na srce, naj, če se bodo kdaj v življenju znašli v hudi stiski, vendarle poiščejo koga in se z njim pogovorijo. Čez tri dni morda težava ne bo tako grozna, kot se jim bo zdela prvi hip.

 

Samo vprašanje ali je vsak človek, ko mu je zares hudo sploh zmožen iskati pomoč pri drugih ljudeh ... Ne vem.

[Marsa]

... S skupino mlajših otrok sem govorila o tej deklici in njeni smrti. Položila sem jim na srce, naj, če se bodo kdaj v življenju znašli v hudi stiski, vendarle poiščejo koga in se z njim pogovorijo. Čez tri dni morda težava ne bo tako grozna, kot se jim bo zdela prvi hip.

...

...

Samo vprašanje ali je vsak človek, ko mu je zares hudo sploh zmožen iskati pomoč pri drugih ljudeh ... Ne vem.

Po mojem zelo tezko -in v tem je tudi problem- sploh poisce pomoc oz. se potozi, ce pa ze, pa prej pri tujih ljudeh.

je lazje navadno na tak nacin se izpovedovati drugim, nepoznanim, zato laufajo tele linije in vse to tudi - ne bi verjeli, kaj vse (prvic) slisis (ko prej clovek ni se nikomur tega zaupal)....

[Melodie]

Samomor je posledica slabe, nekvalitetne komunikacije. Groza, da morajo že tako mladi sprejeti take odločitve.

Iskreno sožalje za deklico.

[Sončna Vila]

Imam občutek, da se učimo uravnotežat med noro intenzivnimi filingi in popolno oddaljenostjo od problemov... Nam je hudo, ko se nekaj takega zgodi poleg nas, smo empatični, se postavimo v kožo drugega, ko pa recimo po televiziji gledamo kakšno drugo katastrofo, na nek način bolečina ne pride v vsej intenziteti do nas, ker bi jo komaj prenesli... Če nam je že za en sam primer tako hudo, kako bi to izgledalo za 100 ljudi naenkrat?

 

Ko gledam vse to dogajanje po svetu - umiranje, vojne, katastrofe - imam nekje zadaj eno tako zavedanje, da se bo to še dogajalo, še nekaj časa, ker se dogaja preobrat... zdaj, v tem času. To je pač moj intuitivni filing in ga pravzaprav ne morem utemeljit v zunanjem svetu.

 

Še veliko tega bo, žal mi je, ne privoščim trpljenja prav nobenemu... Vendar izgleda, da je to potrebno... da je potrebno toliko bolečine, da nam prebije skozi vse tiste plasti trdote, s katerimi smo ovili svoje srce in sij... Na žalost.

 

Ne vem. Še vedno ostajam brez besed, ko si poskusim predstavljat, kako je staršema ob tej izgubi. Kako je vsakemu ob izgubi njemu dragega človeka, še posebej, če se nimaš časa poslovit.

 

 

Sončna

[Buddha]

Še vedno ostajam brez besed, ko si poskusim predstavljat, kako je staršema ob tej izgubi. Kako je vsakemu ob izgubi njemu dragega človeka, še posebej, če se nimaš časa poslovit.

v tem pr.,ki ga S.V. navaja lahko, rečem le,da so se starši premalo ukvarjali z otrokom, morda

[Sončna Vila]

Mah ja, Buena, saj je naš svet itak daleč od idealnega, to tako ali tako.

 

 

Sončna

[natrixred]

Na žalost je tako, da ob vseh teh grozotah, ki se dogajajo po svetu, smo ljudje vedno manj dovzetni za bolečino in trpljenje, nekoga drugega! Eni bolj, drugi manj.....

[Melodie]

Jaz se pa ne bi strinjala. Če bi se sekirali za vse, ki trpijo na tem svetu, bi nas pokopalo v par dneh. Še dobro, da je naša psiha zavarovana pred grozotami, ki se dogajajo daleč stran. Drugače je, če se grozne stvari dogajajo našim bližnjim in nam. Mislim, da smo za te stvari še vedno dovolj dovzetni in nam ni vseeno. Moje mnenje pač.

[Ksenia]

In še vedno sem mnenja, da ne moremo posploševati

[pika1000]

Jaz se pa ne bi strinjala. Če bi se sekirali za vse, ki trpijo na tem svetu, bi nas pokopalo v par dneh. Še dobro, da je naša psiha zavarovana pred grozotami, ki se dogajajo daleč stran. Drugače je, če se grozne stvari dogajajo našim bližnjim in nam. Mislim, da smo za te stvari še vedno dovolj dovzetni in nam ni vseeno. Moje mnenje pač.

Tako nekako. Vedno se nas stvari dotaknejo bistveno bolj, če smo nekoga poznali. Logično. Bil je del našega življenja, pa čeprav komaj zaznaven delček.

 

Deklice, ki je odšla, se še komaj spomnim. Ampak na nek strašljivo preprost način se nas njen odhod te dni kar naprej dotika. Otroci govorijo o tem žalostnem odhodu - potrebujejo pogovor o tem, morda še bolj kot mi odrasli. Nekateri so se po moje prvič srečali z dejstvom, da se da s sveta oditi tudi po svoji volji. Želim si, da bi si zdaj zapomnili, da to ni najboljša izbira, da zagotovo obstajajo boljše rešitve.

 

Hkrati pa se sprašujem, ali bodo, ko bodo v resnični stiski, res zmogli pomisliti na to. Včasih razmišljam, kako lahko je nam, ki morda sploh še nismo doživeli resnično hude stiske, govoriti o tem, kje vse se da najti rešitev.

Mogoče sploh ne poznam prave bolečine in verjetno si niti v sanjah ne znam predstavljati, kako hudo trpijo ljudje, ki se odločijo, da je odhod s sveta edina rešitev.

 

Ampak vseeno ... če ne poskušaš preživeti, ne boš nikoli izvedel ali ne bi bila kakšna druga rešitev boljša.

[Volk K.L.]

Kaj ti je bilo tega treba, da si mlademu dekletu vzela sanje?

Kaj ti je na misel prišlo, da si ubila njen utrip?

Je bilo mar 13 let življenja res dovolj, da si jo poslala na drugi svet?

Je bila to kazen, ker odrešitev sigurno to ni bila?

 

Smrt, prasica stara, tolko ljudi te vsak dan prosi za odrešitev,

ti pa se spraviš na trinajstletno deklico, ki niti živeti ni začela?

Zakaj si ji dovolila, da si je z lastno roko vzela življenje?

 

Ne bom ti oprostila, da si moji prijateljici iztrgala srce,

kaj si mislila, KAJ??? Živela je za svojo deklico, zakaj si ji jo vzela?

 

Nimaš odgovora, nimaš! Nimam ga niti jaz...

 

Včeraj si je z lastno roko vzela življenje 13 letna hčerka moje prijateljice.

Bolečina je neznosna, praznina prevelika.

 

Draga prijateljica, zdrži, ostani med nami, čeprav vem, da bi najraje odšla z njo...

13 let

[aiwa]

ojoj.

res so ta leta najhujša. jz sm se takrat tus skoz neki rezala... počutiš se da te noben ne razume. gnila puberteta.

sploh si ne morem predstavljat kakšna bolečina je to. in verjetno sploh ne zgine... en objemeček in veliko pozitivnih misli pošiljam.

[Apolonija]

13 let 

Ja...13 let...

 

Morm pa rečt da svaka čast mamici....je zmagala...živi...

[Surangeni]

KAJ pa je meni treba bilo danes prebrat tele poste??!!

 

Zelo, zelo težko mi je zdaj, čeprav ne poznam te deklice niti mamice. Pošiljam svoje misli in moč tej mamici, da bi le našla spet smisel življenja. Menim, da je breme odgovornosti in občutka krivde neizmerno (tu izhajam iz sebe, če se motim, se opravičujem), zato ji želim, da bi se tudi tega bremena znebila... sčasoma...

 

Prebrala sem vaše misli in dodajam to, da včasih starši tudi več, PREveč pričakujejo od svojih otrok. Poznam primer, ko je bila deklica ves čas osnovne šole najboljša, povsod zraven, na vseh prireditvah, lepa in nasmejana, potem pa mi bivša kolegica iz službe pove, da je v bolnišnici zaradi hude anorekssije---

sem zvedla, da so starši pričakovali, da bo vedno najboljša... to je bil pa zanjo prevelik pritisk...

 

ZELO ZELO ŽALOSTNE IN TEŽKE TEME, a kaj, ko so del življenja... zato pa mi je tako lepa misel, da naj bi bili ljudje tu en za drugega, ko se rabimo...

[Volk K.L.]

13 let  

Ja...13 let...

 

Morm pa rečt da svaka čast mamici....je zmagala...živi...

 

Pismu, kaj pa vem , že pri tolkih letih ...