Čudeži in neverjetna naključja...

[Marsa]

Zagotovo je vsakdo med nami kdaj doživel kaj takega, čemur lahko rečemo "čudež", neverjetno naključje, ali -za povprečno pojmovanje- nenavadno doživetje...

 

Nekaj časa si že želim odpreti tole temo; pravzaprav sem ji hotela posvetiti v začetku kar cel forum, vendar mislim, da je primerneje in bolje, in, konec koncev, pregledneje in bolj strnjeno, če jo začnem (in jo vsi skupaj potem nadaljujemo) kot svojo temo v temle Forumu.

 

S pojmom "čudež" imam v mislih vse, kar je mogočega - vsakdo si nenazadnje tudi čudeže drugače predstavlja oz. jih drugače pojmuje, prav tako pa nemalokdo dejansko sploh ne opazi, ko se mu zgodi čudež - vse skupaj jemlje kot nekaj samoumevnega ali pa v danem trenutku v bistvu reagira nekako "v šoku" in tako ne "dojame", da je pravzaprav doživel čudež.

 

Lahko gre za dobesedne, preroške sanje, za naravne pojave, za neverjetne medsebojne kozmične stike, morda pa celo za stik z zunajzemeljskim, ... ... ... ... ... ...

 

 

 

Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso

[lunca]

Pred nekaj leti sva z možem peljala prijatelja domov po opremo za njegovo tekmo.Cesta po kateri sem peljala je bila ozka in kljub temu sem se lotila prehitevanja traktorja.Med tem časom je z vso brzino od nekod pribrzel furgon in prehitel še mene. Ves čas sem lahko opazovala krsto, ki se je peljala pred mano. Prijateljeva hiša je blizu pokopališča, zato smo skoraj istočasno s furgonom prispeli na do pokopališča,ki je ob cesti.Pred vežicami sem zagledala avto od moža moje dobre prijateljice. Hotela sem tja, da ga povprašam kdo je pravzaprev umrl in za koga nekaj ureja.Mož je glasno prekinili moje misli,da je ura 2.30 popoldan in da se nam zelo mudi, ker smo bili namenjeni še na tekmo v Kočevje.

Naslednje jutro me je klicala moja prijateljica in mi povedala,da se je njen mož ubil prejšnji dan. Na moje začudenje kako, saj sem ga videla (njegov avto) na pokopališču, mi je povedala, da se je ubil ob 2.30 v Postojni. Roke in noge so mi postale trde. Tega občutka ne bom nikoli pozabila. Verjamem, da to ni samo naključje. Kaj pa mislite vi?

Na vse življenje sem začela gledati s povsem drugimi očmi.

[daisy]

Zelo sem si želela iti na predavanje in delavnico Richarda Farmerja, pa nisem imela denarja- že vse v limitu in minusu..., delavnice pa niso ravno zastonj, še sploh, če je predavatelj iz tujine..

 

Učili so me, da če vlagaš v sebe, v svojo rast in razvoj, vedno pride denar, le da se moraš res odločiti in narediti prvi korak.

 

In sem šla, z zadnjimi tolarji.. Doživela sem čudovito delavnico, naslednji dan pa v službi izvedela, da je šla "končno skozi" ena stvar, ki so nam jo obljubljali že nekaj mesecev in nad katero smo že obupali.. Na računu sem imela nakazan denar.

 

Čudež, naključje? Mislim, da ne.

 

daisy

[Marsa]

Začela bom z nečim lepim - šlo je za naravni pojav.

Ne spomnim se niti, če je kakorkoli bilo s čimerkoli povezano to - bila sem stara 5 ali 6 let.

V Črni gori (odtod izviram) sem v Svetem Štefanu videla naravni pojav, za katerega še vedno ne vem, kako točno se mu pravi; gre za vrtinec iz morja, ki se v špirali združi z vrtincem iz zraka - iz oblaka. (*kot kakšen tajfun, orkan...)

Bila je grozna nevihta, nebo čisto črno, kot bi bila noč, a me ni bilo strah, ampak se mi je zdelo veličastno in nikoli ne bom tega pozabila.

Morda si, ko umrem, želim, da pol mojega pepela raztresejo točno tam (pol pa tu, v Sloveniji).

Največ čudežev sem doživela ravno na morju.

 

Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso

[Marsa]

Spet gre za naravni pojav...

 

Nekoč sva se z Mitjo odločila, da greva na morje (tam je že bila moja sestra z družino, midva pa naj bi gostovala pri njih ob prikolici v baldahinu), kljub temu, da je že ves teden deževalo in ni kazalo na nič boljše vreme v bližnji prihodnosti.

Vsi so nama rekli: Pa ne bosta zdaj hodila, saj niti ne bo nič boljše, pa še vse je razmočeno. Midva pa sva se na vsak način odločila iti.

Prijatelj, ki ima sorodnike v Puli, je celo klical po telefonu tja, kakšno je vreme in napoved. Vreme je grozno, napoved je slaba. Midva pa kar rineva. Prijatelju se je čudno zdelo, kaj da zdaj rineva, če sva takorekoč obsojena na slabo vreme. Potem se je posvetoval celo z I Ching-om in bil presenečen nad odgovorom - uzvišeni čovek putuje... in skratka deluje okej.

In sva šla štopat - v totalnem dežju. Vso pot je deževalo, bila sva povsem premočena.

Ko sva recimo tretjič zamenjala avto, ko sva torej bila še cca 25 km od cilja, sva spet nastavila palec.

Nebo je bilo črnosivo, bilo je pozno popoldne.

Naenkrat je skozi to sivino zasijala močna živooranžna črta na obzorju - kot nekakšna sončna razpoka - fantastičen prizor - sonce je v vsem svojem sijaju ravno na zahodu prebilo temno sivino. Naenkrat opaziva mavrico. Zelo močnih barv.

Zraven nje pa se nenadoma izriše še ena mavrica!!! Spogledala sva se, si rekla JES!, vzela to, jasno, kot zelo dober znak.

Prišla sva na morje k sestri, kjer je sicer res bilo vse razmočeno, vendar je 4 ali 5 dni, kolikor sva bila tam, sijalo sonce in bilo lepo, sončno, fantastično vreme.

Potem sva se vrnila domov, oni pa so še ostali - zvečer, ko sva prišla v Ljubljano, so javili, da tam spet dežuje - potem je do konca njihovega morja deževalo.

Prinesla in odnesla sva si torej sonce kar s sabo.

 

Večkrat pa imam take "vremenske".

 

Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso

[andrej]

Ko sva se z ženo začela ukvarjati z reikijem sva imela prav na začetku vaje v Ljubljani. Ker stanujeva v Kopru sva morala odriniti proti Ljubljani ob 18 popoldne. Žena je šla že zjutraj poslovno v Ljubljano in se je vračala na kosilo. Na poti domov se ji je pokvaril avto in to totalka. Zaribal je motor in kasneje so mi različni viri potrdili da se to pri takem avto ne more zgoditi. Vglavnem, zgodilo se je. In ravno ko je čakala na avto moto se je mimo pripeljal njen oče, ki je član kluba tako da je bil prevoz zastonj. Ampak težav ni bilo konec. Ker imava doma malo hčerko je bilo treba organizirati varstvo in pri tem se je tudi zakopliciralo. Skratka vse je šlo narobe. Komaj kmomaj sva vse uredila do 18 ure. In že čisto izčrpana sva se kljub vsemu odločila da greva. Vsedla sva se v drugi avto in se odpeljala.

 

Skupinske vaje so bile res odlične vedar sva bila od celega dneva izčrpana čakala pa naju je še pot domov. Strahom sva se odpravila ko nama je učiteljica rekla naj prosiva angele in vodnike za pomoč na poti, kar sva tudi storila. Kmalu po štartu je žena zaspala mene pa je tudi premagovala utrujenost in takrat se je zgodilo. Kontrolo nad mojimi rokami in nogami je prevzela neka višja sila. Tega občutka se ne da opisati vse skupaj je zgledalo kot avtomatski pilot. Sploh nisem imel kotrole nad rokami in nogami lahko sem le opazoval kako vozim. Gledal se v ogledala in števec in vse je potekalo gladko. Še nikoli se mi ni zgodilo da bi celo pot vozil po predpisih. Celo na avtocesti nisem prekoračil omejitve.

 

Tako sva srečno prispela domov. Od takrat vsakič ko se vsedem v avto prosim za vodstvo in zaščito in ko vozim v koloni ali ko se zgodi kaj nepredvidljivega se ne jezim več saj vem da je tako najboljše. Mogoče bi me čakalo kaj mnogo hujšega če bi šel hitrejše.

 

Ko delamo prave stvari dobimo blagoslov in pomoč!

 

andrej

[pokowc]

Ali res lahko nekdo vidi človeka ,ko pa ga drugi ne?

 

Zakaj se po mestu˝ pojavljajo zanimivi´ljudje, ki so nekako ožigosani

s simboli na čelu, rokah..

 

Kaj za vas je privid?

 

Čudež, nekaj nadnaravnega in dostopno samo tistim, ki so razsvetljeni?

 

Naključja .., morda je le Angel varuh, ki ti za moment poda opozorilo v obliki tebi dostopnega .

 

 

 

 

 

 

pokowc

[Marsa]

Lani (ali je bilo predlani) na morju sem imela čudna doživetja...

Veliko smo razpravljali o smrti, z mojim takrat 8 ali 9-letnim sinom sva imela pogovore o smrti, češ, kako kratko je pravzaprav življenje, kako ne moremo nikoli z gotovostjo vedeti, kaj bo z nami jutri (šlo je za njegovo večno načrtovanje in na: "komaj čakam, da bo...").

Razmišljala sem o Roku Petroviču, kako je nekako umrl ravno tu nekje v bližini, nekako prisoten je bil njegov "duh".

Vedno plavam najdlje - tokrat pa me nekako ni potegnilo - celo sem se znašla v nekakšni morski "črni luknji", ko sem plavala in plavala in zaradi obale videla, da plavam pravzaprav nenehno na mestu, nekako s težo - zelo čuden občutek (nikoli se sicer ne bojim morja).

Neke noči (bilo je na dneve okoli mrka in ravno takrat je bila konjunkcija Lune in Plutona) pa nikakor nisem mogla zaspati; težko sem dihala, se obračala, vrtela, zdelo se mi je, da imam na ramah nekakšno težo... (*moram poudariti, da vedno in povsod zelo trdno in dobro spim). Ko tako nisem mogla spati, sem šla okrog 2h, 3h zjutraj ven, na obalo. Bilo mi je prijetno in pomirjajoče - nekaj časa.

nenadoma me je postalo strah... Bila je čudna svetloba. Naenkrat sem začutila srh in mravljince - zdelo se mi je, da bo voda naplavila kakšno truplo, povsod sem videla čudne sence... Takih čudnih občutkov še nisem imela (pa sem doživela že marsikaj)...

Nenadoma zaslišim čudne zvoke... neartikulirane... kot sirene...

Najprej sem pomislila, da je parnik - ladja. Vendar zvok je bil drugačen... Kot nekakšen pradaven zvok morja, siren in - kitov. Kit!!!

Kita slišim! Vendar - tu ni kitov - verjetno se mi malo blede od nespanja... vendar ne, še poslušam. Glasovi so bili ritmično nepovezani, neartikulirani, vendar je bil zvok poznan iz moje notranjosti, pa tudi iz raznih oddaj na Discovery-ju, ko so oddaje o kitih. Tak otožen, tožeč, vesoljen, skoraj nebeški zvok - kot iz pradavnih oceanov.... To se je ponovilo okrog 10X. Potem je utihnilo, jaz pa sem šla spat.

Zjutraj povem Mitji. "Nemogoče. Tu ni kitov. Nisi ga mogla slišati, najbrž si vseeno slišala ladjo". Konec debate.

Istega dne gremo v "mesto" na pizzo. Poslušamo poročila (slučajno - v gostilni je bil nastavljen program poročil - sicer, mi, v našem domovanju, nismo imeli radia niti TV) - pravi novinar: "Danes je v naše morje zašel kit - kitovka, ki išče svojega mladička"!!!!!!

Vsi trije smo se spogledali, obema z Mitjo so šli mravljinci, ker sva zjutraj tega dne govorila o tem.

Tako sem slišala kita.

 

Še ena zanimivost - to sem obnovila v mislih kasneje, tedaj, ko se je dogajalo, še nisem vedela povezave..

Namreč - prejšnjega dne na plaži je punčki močan veter odnesel plastično blazino - kita (!!!) orko! Na bližnji sosednji otoček! Vsa plaža je gledala, ko so ga "reševali" - morali so celo s čolnom ponj na tisti otoček - in ga prinesli punčki nazaj.

Ja - res neverjetno.

...

 

Tega leta sem tudi fotkala Škorpijona - celo poziral mi je. naredila sem okoli 5, 6 fotk. Ni ušel. Celo neverjetno me je presenetilo, ko sem mislila, da je samo ob vodi, tu pa je prav videti, da ga zaliva voda... To se na fotki prav lepo vidi - oblit je z vodo - oranžnorumene prelivajoče se barve!

 

V tistih dneh je na teh koncih tragično umrla Ena Begović (ki sem jo prijatelju ravno istega dne v zvezi z nekim filmom omenila, to sem si zapomnila, ker se najprej nisem mogla spomniti imena, potem pa le - istega dne pa me je šokiralo, ko sem zvedela, da je umrla), dva meseca kasneje pa je umrl moj oče, katerega od svojega 16.-ega leta nisem nikoli videla in tako se tudi z mojim sinom nikoli nista utegnila spoznati...

 

 

 

 

Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso

[strelka]

Petnajst let je že. Bil je večer, ko naju s fantom (takrat še fant), prijatelja povabita na nek koncert v Celje. Bila sva takoj za to. Ko pa smo se usedli v avto, me je obšel zelo čuden občutek, da se bo na poti nekaj zgodilo. Kar zmrazilo me je in v mislih sem že videla naslove v časopisu naslednjega dne: štirje mladi umrli v prometni nesreči. Moje pomisleke ni nihče jemal resno. Torej smo se odpeljali - do bencinske črpalke, da najprej 'tankamo'. In kaj se je zgodilo? Prijatelju se je ključ avtomobila pri tanku zlomil. Bilo je že prepozno, da bi nam kdorkoli pomagal, prijatelj avta ni mogel niti zakleniti. Tako se je naš večer končal tako, da smo celo noč v bližnji gostilni 'pazili' na avto, se imeli skratka lepo. Še posebno jaz, ker sem bila prepričana, da nas je nekdo ali nekaj rešilo... Naklučje??

[Anatha]

Dvakrat do sedaj sem ze videla obris moskega, enkrat med samanskim potovanjem, kako me je opazoval, in drugic v bliskoviti viziji na mojem mestu moci, kako se je naenkrat pojavil na poti. In ze trikrat sem videla v mestu istega dolgo- in sivolasega moskega, ki me iz neznanega razloga blazno privlaci in hkrati totalnmo vrze iz tira, pa sploh ne zaradi fizicnega videza ali morda osebnosti.

 

Kdo le je in kaksno vlogo igra v mojem zivljenju?

 

Anatha

[Luka]

 

Zagotovo je vsakdo med nami kdaj doživel kaj takega, čemur lahko rečemo "čudež", neverjetno naključje, ali -za povprečno pojmovanje- nenavadno doživetje...

 

naključje

Vam ta beseda pomeni kaj več. Ima dokaj velik pomen ko jo ozavestimo.

Da me boste lažje raqzumeli bom napisal razlago, kot sem jo prejel pred leti.

Beseda naključje razstavimo in dobimo:

 

NA KLJUČ JE

 

na ključ in pojdi dobil si ključ Sebe odločitev

po svoji poti in poglej vase je tvoja

Življenja! si Luč SEBE. pojdi!

 

Ko sem začel uporabljati besedo NAKLJUČJE kot mi je bila prenesena razlaga so se nekatera dogajanje kar vrstila in spoznal sem da je vse in samo vse samo v nas samih.

 

Lep dan Luka

[pokowc]

.. obstajajo, ampak morda pod drugačnim imenom!

 

pokowc

[freak]

Anatha: Šamansko potovanje? Z drogami, ali navadna astralna projekcija? A to sama izvajas, al imaste kaksne skupine? Me zanima...

Jaz sem samostojen, mogoce je v skupini več uspega zaradi skupne energije...?

 

Be open-minded...

[Marsa]

Anatha - tudi jaz sem se nečesa spomnila ob tvojem opisu nenavadne izkušnje...

 

Večkrat vidim auro, vendar ne, ko sama hočem. Ko je taksna, zbrana, "primerna" energija, jo zagledam.

Nekoč sem tako videla prijateljičino auro, medtem ko sva se pogovarjali.. Bila je rumenkasto srebrnkasta, sicer bledikava, a vseeno dobro vidna oz. opredeljiva.

Naenkrat se iz te aure dvigne sij - ko da bi se aura razširila, in nad njo je lebdel obris - silhueta, negativ nekoga... A ni bil obris prjateljice.. Slo je za moški obris. Skratka, kar dvignil se je nadnjo.

Pri mojem videnju aure je morda zanimivo, da jo, kljub temu, da npr. začnem o tem govoriti, še vedno vidim in se zaradi recimo nekoncentracije ne izgubi. No, in tako prijateljici povem, kaj vidim, sicer me je pa sama vprašala, ker sem dobila kurjo polt in je bil moj izraz na obrazu nenavaden. Meni se je zdelo skoraj grozljivo, nje pa ni presenetilo, in ko sem rekla, da je moški, je rekla - Ja - res imam moškega vodnika... In ko sem opisala, kakšno silhueto vidim, je ugotovila, da gre za tega istega vodnika - in je vzela skratka za dobro, zdelo se ji je zelo pomembno - in res je bila tedaj sredi zelo pomembnega življenjskega obdobja..

To se mi je takrat prvič in zadnjič zgodilo.

 

Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso

[freak]

Marsa: Odloc se ze enkrat;D pod temo "Kaj je strah" si napisala, da te neznanega NI! strah... Tukaj pa govoris o kurji polti... ob videnju AURE... Kaj sele da bi mela kaksno vecjo izkusnjo;)

 

Be open-minded...

[Marsa]

Ja - štekam, da tako misliš.

Vendar takrat to ni bilo neznano, ampak že (sproti) znano. Ni me bilo strah, kar pravzaprav "dokazuje" to, da se je to še naprej dogajalo, jaz o tem govorila in vse je bilo kul.

Kurjo polt pa dobim večkrat tudi ob poslušanju meni zelo všeč glasbe.

Uporabila sem besedi "skoraj grozljivo"... Nisem pa omenila strahu in tudi čutila ne, ker v bistvu ni bilo časa za strah, poleg tega pa je bilo lepo in ne grozno.

Če bi me bilo strah, bi npr. slika izginila, blokiralo bi mi govor ipd... Midve pa sva se vse lepo zmenili, a ti pa, da me je bilo strah.

Samo - skoraj malo grozljivo - sem rekla. Saj veliko prizorov, tudi zelo lepih, lahko opišeš s pridevnikom grozljiv - konec koncev je tudi veličastna notranjost cerkve - skoraj grozljiva.

Kaj misliš s "čim močnejšim"?

Mislim, da je cvikati vso noč za lajf, zadosti "velika" ali močna izkušnja.

Sicer pa ne skrbi - tudi kaj "močnejšega" je že bilo - s tem milsim takšnega, kot si najbrž predstavljaš pod terminom "močna, večja izkušnja".

 

 

Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso

[Anatha]

Marsa, hvala za izkusnjo. Danes sem govorila s prijateljico in tudi ona mi je omenila nekaj v tej smeri, da bi lahko bila ta oseba pomembna zame kot vodnik, prijatelj. Puščam se presenetiti.

 

Anatha

 

Pot v svetlobo gre skozi temo.

[pokowc]

Kadar nekaj počnem, me nehote nekaj´ povleče strmo naprej .

Spontano mu sledim in kaj naredim? prisluhnem in se mu prepustim. Očitno me nekdo hoče momentno klicat na mobiya ..Tole se mi zdi res perfektn, da vidim prihodnost v tem, kot komunikacija telepatskih misli .Res je,sej je bodočnost v temu? Nobenga sevanja,samo moč misli in občutek zdrave volje?! ~

Nasmejim se identičnemu´občutku,da želiva´ isto željo,doseči isti cilj

_.._

 

 

pokowc

[nataly]

devet let bo tega.

bila sem v sedmem mesecu nosečnosti in s sodelavko sva se peljali v službo. na križišču sem spregledala kamion - marsikdo se je vprašal, kako mi je to uspelo, vendar mi je. in znašli sva se pod njegovimi kolesi. z avtomobilom naju je potiskal dobrih štirideset metrov naprej in ko je oglašujoč hrup utihnil, je nastala neverjetna tišina. s sodelavko sva se spogledali. brez besed. šele čez čas sem jo vprašala ali čuti noge in ko je prikimala sva pričeli lezti na plano. izpod razbitin avtomobila, ter izpod kamiona sva ven prilezli popolnoma celi. brez praske.

naj omenim, da je ob križišču Marijina kapelica?

takrat se je moje življenje spremenilo. ne le, da sem pričela verjeti v boga, verjamem, da mi v tistem trenutku pač še ni bilo usojeno umreti. ker še nisem dokončala svojega poslansta.

nesreča je bila prelomnica v mojem življenju. takrat sem se zavedla, kako plehko življenje sem živela do tistega trenutka.

očitno sem takšno izkušnjo potrebovala. nekdo tam zgoraj me je moral pač na nekoliko grobejši način opozoriti, da zapravljam svojo energijo in svoj čas.

pozdrav

 

natalija

[Marsa]

Kul, Anatha - me veseli - torej je tudi potek dogodkov pravšen.

In najbrž je res tudi v tvojem primeru tako (pozitivno), saj si rekla da te "iz neznanega razloga blazno privlaci in hkrati totalno vrze iz tira", nisi pa npr. omenjala neprijetnih, groznih.... občutkov.

ja - pustiti se presenetiti, dobro si rekla...

Težko pa se je pustiti presenetiti, če preveč pričakujemo in celo zahtevamo (to ne leti nate... razpredam misli... morda prej name).

 

Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso

[Marsa]

Nataly (istočasno sva odgovarjali, očitno) - zelo lepo se mi zdi, ko si sproti dojela poslanstvo tvoje izkušnje tedaj. Da si opazila kapelico. Da veruješ. Da se je "nekaj v tebi premaknilo" - na TAK način. Taka izkušnja ti res da zalet, da si rečeš - še sreča, da živim!

... opažam v tvojih postih malo grenkobe, Nataly... nekaj ranjenega veje iz tebe, dosti si daš opraviti s smrtjo... Mislim, da sem nekje zasledila, da si Strelec - morda imaš katerega od osebnih planetov v Škorpijonu?.....

 

Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso

[naja]

Tudi to je zanimivo....

Stara sem bila 11 let. Oce se je skoraj vsako noc zbujal, sedel je v kuhinji in se vcasih potihoma pogovarjal sam s sabo. Nekaj dni preden je umrl sem se ob 3:30 zbudila tudi jaz. Prosila sem, da bi samo za minuto obcutila bolecino, ki jo vsak dan cuti on. Ko ga ni bilo vec nisem jokala za njim. Vedela sem, da je moral oditi. Se danes se, po 19. letih, spominjam tistih bolecin.

Dan po pogrebu. Z bratom sva sedela v jedilnici. Hkrati sva pogledala proti kaminu in iz ljubega miru sva videla loncnico kako pada s policke. Okrog loncnice so bile zalne kartice.

[onewa]

Stara sem bila sedem, osem let, pred blokom sem skakala 'gumintvist', bližala se je nevihta, pogledala sem v oblake in pomislila: 'O Bog, jest bom nekoč umrla?!'

Druga stvar, ki se ponavlja, pa je v zvezi (vsaj mislim) s smrtjo očeta. Zelo sva si bila podobna, bil je 'hud škorpijon', ampak sva se razumela dobro in zelo me je pretresla njegova smrt pred dobrim letom dni. Teden dni po tem dogodku, je mojo polovico hiše dobesedno zalila voda (streha je 'spustila', namočilo je električno napeljavo in ostala sem v temi. Od takrat naprej v naši hiši 'žmigajo' luči... enkrat delajo, enkrat ne...

[nataly]

Marsa! očitno sva res. odgovarjali ob istem času...

res sem strelec. asc. scro. luna v devici, venera scro...mars tehnica.

res. kar dosti se sprašujem o smislu življenja...saj, kdo se pa ne?

aha, spomnila sem še nekaj...zanimivo, kako lahko isti dogodek jemljemo vsak na svoj način.

sodelavka - sopotnica v avtomobilu,no ona je pričela življenje gledati z druge strani - čutnega, materialnega zadovoljstva. zanimivo kaj? da ji naenkrat pomeni več prestiž, uveljavljanje...

pa saj ne, da bi jaz imela kaj proti temu. samo zanimivo se mi zdi.

pozdrav...

 

natalija

[Marsa]

Me veseli, da je tema stekla...

In da ste objavili vsi skupaj svoja doživetja.

Marsikdaj se ob napisanem spomnim na podobno svoje doživetje.

Nekatere malo "šparam", priznam, vendar tudi zato, ker je težko ubesediti v dinamičnem stilu take stvari, sploh, če se ne vežejo npr. izključno na en moment ali na krajše časovno obdobje.

 

Sem se pa nečesa spomnila.

Ne gre ne za čudež ne za nenavadno naključje, je pa hecno doživetje.

Nekoč sva se z Mitjo strašno skregala (v takšnih primerih jaz večkrat -no, sem, zdaj skoraj ne več- "mečem stvari" in podobno) :|

 

No, ko sva se tako kregala v eni sobi, sem jaz besno odšla iz nje, udarno stopila po hodniku in v tistem trenutku poči s treskom žarnica na hodniku!

Mitja vpije iz sobe: Kaj spet razbijaš? Jaz pa pravim: Nisem jaz!!! Res ne!!

Res je nisem - vsaj ne fizično... tudi dotaknila se je nisem... Vendar...

 

 

Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso