Malo o socutju..

[sysyphe]

Sočutje je v bistvu bolezen. Ti čutiš skupaj z nekom, ne vem kaj.

Če si moj prijatl pri fuzbalu zlomi nogo, mene najbrž ne bo bolelo, čeprav bom s strahom in negotovostjo zrl njegovo rano, ga skušal obvezati in podobno.

 

Prav tako ne morem čutiti z depresivnimi, zadrogiranimi, lačnimi, ME pa skrbi, v kakšni družbi živim in podobno.

 

Torej sočutje je lastna odločitev živeti zavestno, živeti z ljudmi in si skupaj z njimi truditi za zdravje. Je bolezen, ki jo deliš z ostalimi, v upanju za zdravjem.

[Buddha]

<{POST_SNAPBACK}> Torej sočutje je lastna odločitev živeti zavestno, živeti z ljudmi in si skupaj z njimi truditi za zdravje. Je bolezen, ki jo deliš z ostalimi, v upanju za zdravjem.

yanimivo razmišljaš, res je. ..do tiste mere, da še sam kak ne zboliš

[emanuel]

<{POST_SNAPBACK}>Mal me prsti srbijo.. ampak ne bom zdaj v tej temi tega razpredal.. razen ce ne bos ti se kaj vec napisal.. zaenkart pa bom tiho... 

 

 

Pa saj je čist jasn. Kdor večno gloda temno skorjo, nikoli ne pride do svetlega jedra. Kdor pošlje v duhovni svet na lov gol razum mu ta kot slepi lovevec nikoli ne prinese tolste divjadi ampak zgolj strohnjeno mrhovino. Če pa potem smatraš, da tam ni drugega kot mrhovina, je to tvoj problem. Ampak maš prav, to ne paše čist v to temo. Delno pa tud. Bog sam je popolna modrost in absolutna ljubezen. Po poti razuma je človeku večno nedosegljiv. Ljubezen sama pa je večna vez med Bogom in človekom. Če pa se duhovnega nauka lotiš zgolj z razumom, je jasno, da ne vidiš drugega kot paradokse. Po tej poti nikoli ne boš prišel do cilja. Drugače, kot uči krščanstvo, ne more učiti. Uči pa v prispodobah, ki odkrivajo zakonitosti duhovnega sveta.

[Tamburin]

En primer NESOČUTJA, ki sem ga danes slišala in mi ne gre iz glave:

 

Happy family (mož, žena in 3-letni otrok) živijo skupaj v pritličju hiše, nad njimi pa živijo njeni starši. Mož je zbolel (viroza ali nekaj takega), zato so ga dali v eno prazno sobo v zgornje stanovanje, kjer živijo starši (oz. njegov tast in tašča), češ da zato, da se sin in žena ne nalezeta bolezni od njega.

OK, gledano samo z razumom so ga pač izolirali, da so zaščitili ostale družinske člane. Ampak meni ne gre v račun, kako se mora ta človek počutiti! Nikogar od njemu bližnjih ni v bližini, da bi slišal njihov glas, njihove korake... Če si zaželi toplega čaja, mora počakati, da privoli kdo priti v sobo ga pogledati - ne more prositi za čaj, kadar on hoče... Meni se zdi to slabše, kot če bi ga dali v bolnišnico, kjer bi imel v sobi ob sebi vsaj še kakega bolnika, s katerim bi poklepetal. Pa da bi imel človek ne vem kakšno hudo nalezljivo bolezen! Ampak viroza...

 

Pa kje je tukaj sočutje, toplina, pozornost? Kot da zdravi samo ležanje v postelji in čaj.

 

Sem morala to nekam napisati, ker se mi zdi to tako mimo. In povrh tega je to familja, ki se hvali, kako so srečni in se imajo radi.

[Ksenia]

Hja očitno se bojijo bolezni kot sam vrag, samo takšnim življenje samo potem da lekcijo... ne vem, a bi otroka tudi izolirali?A se samo tako zanj bojijo... Torej je potrebna izolacija od vse okolice, ačih...

[borism]

<{POST_SNAPBACK}>

 

Nazadne se mi je zasmilu povodni konj na discovery channel, ko ga je napadl 12 levov in so ga prou počas par ur pri živem jedl...

 

Pred tem pa en dojenček, katerga je pustu zadet fotr pred trgovino, kjer sm delala...

 

Tale foter je bil pa res sočuten :xx!:

Mislim, da sem sočuten, kaj vem, ne morem iz svoje kože, saj to je O.K. tako, čeprav sam dobro vem, da mogoče kdaj sam sebi s tem škodujem, s hladnimi ljudmi sem raje bolj na distanci, čeprav bi zelo rad, da se tudi sami spremenijo.

Imam primer v bližini opazivati, želim, da bi ta človek le postal bolj sočuten, menda ne bo treba čakati na stara leta, kaj smo mi lutke okoli ali kaj tretjega :xx!: , pa škoda to pisati človeku, če ni sočuten, to je menda že v genih, lp,B.

[Dadika]

Tudi jaz se strinjam s tem,da je sočutje že v genih,je pa tud veliko odvisno v kakšnem okolju odraščaš. Lp,D

 

[Klinar]

Hojla,

SOČUTJE JE NAJVIŠJA OBLIKA LJUBEZNI !!!

 

Kako si ga jaz razlagam, da ne bo pomote: TO JE MOJE OSEBNO PREPRIČANJE IN ME VAŠI KOMENTARJI NE ZANIMAJO

 

Sočutje je čustvo, ki je skoraj usmiljenje. Ker skoraj še ninikoli ujelo zajca, si to dovolim trdit.

 

So-čutiti, kot si dobro napisala Marše je točno, samo KAJ ČUTITI ?

TJAZY JE V NEKI TEMI ODGOVORIL NA MOJO TRDITEV, DA SE MI VSI PRESTOPNIKI, KRIMINALCI, PEDOFILI, POSILJEVALCI IN SEVEDA VSI TISTI TUKAJ NA FORUMU, KI SPROŠČATE SVOJE FRUSTRACIJE Z NEOKUSNIMI POSTI, DA SE NJEMU NE SMILI NIHČE, PAČ PA V ISTI SAPI, DA SE NA NASILJE NE MOREMO ODZIVATI Z NASILJEM.

Sva že bližje moji razlagi, Tjazy.

 

Lahko sem sočutna do vseh duš v tistih "zlobnih" telesih, ki so mi največji in najbolj potrebni učitelji, da so me "ZBUDILI" in sem se zavedela, kaj delam in nezavedno prizadevam in manipuliram z drugimi.

Ko se "POISTIM" (spoznam indobro premislim o takem človeku), začutim sočutje, kar ni usmiljenje, saj so to njegove lekcije. Sočustvujem z njegovo dušo v bistvu, ker mi je najbolj hudo, ker lekcij ne prepozna in velikokrat komu rečem bolj po domače, da "tlači zelje". To pomeni, da trpijo v lastni mizeriji, lekcija jih kleše z vseh strani, a se kar ne morejo odločiti da bi naredili odločilni korak. Samo enega, prvega, potem gre samo od sebe. To pa je naša edina odločitev, ki nam je dana. Ali se odočimo za duhovno pot, pomeni tisto najboljšo možno pod vodenjem višje inteligence, ali pa trmoglavimo in nas vse veje in trnji ob stranski poti, po kateri hodimo praskajo, ranjujejo ...

Takemi človeku, "ki tlači zelje" ne moremo pomagati, ker še ne trpi dovolj. Ko pride do zelene črte, se učitelj pojavi, pa ali je to stavek v filmu, ali odlomek v knjigi, ali pesem po radiu. Spoznala sem, da je vse pred nosom, le videla nisem, vse so bili znaki ob poti, ki jo hodim, a so bile pomembne vse druge stvari, tiste, ki so pomembne za okolico, starše, partnerja. A ker sem imela nekaj angelov v človeški podobi, sem hvala Očetu shodila še predno je bilo prepozno.

 

Tjazy, odgovor ali vržeš tiste liste sosedu v nabiralnik ali ne? Odgovor Je v tebi, če si pošten do sebe. Če ga ne najdeš, potem oddaj v nabiralnik z blagoslovom, da bodo listi imeli dovolj moči, da bodo pritegnili pozornost. Dovolj bo, če jih soseda odložita nekje v stanovanju. Potem jima pošlji malo tvoje lučke, saj jo imaš dovolj v srcu, tudi za take, ki jo rabijo. Sonček si, tudi tukaj na forumu, pa saj to že veš, kakšnega te vidim jaz.

 

Ko se poistim s kakšnim človekom se vprašam, kakšna bi bila pa jaz sedaj, če bi bila vse življenje v njegovi koži? Velikokrat začnem jokat, saj vem, da bi bila lahko še "slabša", mogoče "boljša".

Vsaka frustracija, jeza, najmanjši nemir je odraz S T R A H U . Dosti dela, je bilo potrebnega na sebi, da sem to kolikor sem mogla in mi je bilo dano POČISTILA.

Saj v lonec, kjer je segedin, ne moremo dat kuhat še juho. Najprej je treba pojesti segedin, ali ga zavreči, če se je pokvaril, POMITI TEMELJITO in šele nato pripravit juho v njem.

 

Rada vas imam lunatki in lunatke, tudi tiste, ki imate po dva ali več nick ov tukaj, ne morete skriti svojih obrazov. Vse je tako kot mora biti in vse pride ob pravem času.

Oh, še tole moram napisat. Iz lastnih izkušenj povem, da največkrat pomagam tako, da takega, ki tlači zelje in rabi samo en rahel stres, da se zbudi, ga navadno kaj vprašam v zvezi z njegovim problemom Z VPRAŠANJEM.

Ko se usuje "Slap Peričnik jeze in opravičil, vem, da je moj namen dosežen.

peace and love

clean

[bela vrtnica]

Biti sočuten ni isto kot reči, da si sočuten. No to sedaj že vem iz izkušenj. Sočutje vsak posameznik začuti, če ga je deležen. Kakor tudi začuti, ko se nekomu smili.

 

Sočuten človek zna po moje najbolje pomagati sočloveku. Tisti ljudje, katerim se pa drugi smilijo pa ne delaja nič dobrega, vsaj ne soljudem.

[Florijan Cvetko]

<{POST_SNAPBACK}>En primer NESOČUTJA, ki sem ga danes slišala in mi ne gre iz glave:

 

Happy family (mož, žena in 3-letni otrok) živijo skupaj v pritličju hiše, nad njimi pa živijo njeni starši. Mož je zbolel (viroza ali nekaj takega), zato so ga dali v eno prazno sobo v zgornje stanovanje, kjer živijo starši (oz. njegov tast in tašča), češ da zato, da se sin in žena ne nalezeta bolezni od njega.

OK, gledano samo z razumom so ga pač izolirali, da so zaščitili ostale družinske člane. Ampak meni ne gre v račun, kako se mora ta človek počutiti! Nikogar od njemu bližnjih ni v bližini, da bi slišal njihov glas, njihove korake... Če si zaželi toplega čaja, mora počakati, da privoli kdo priti v sobo ga pogledati - ne more prositi za čaj, kadar on hoče... Meni se zdi to slabše, kot če bi ga dali v bolnišnico, kjer bi imel v sobi ob sebi vsaj še kakega bolnika, s katerim bi poklepetal. Pa da bi imel človek ne vem kakšno hudo nalezljivo bolezen! Ampak viroza... 

 

Pa kje je tukaj sočutje, toplina, pozornost? Kot da zdravi samo ležanje v postelji in čaj.

 

Sem morala to nekam napisati, ker se mi zdi to tako mimo. In povrh tega je to familja, ki se hvali, kako so srečni in se imajo radi. 

 

Tamara, ti poznaš ta primer.

 

Ampak, hipotetično.

 

Kaj če je bolnik želel, da ga izolirajo, da se žena in otrok ne bi nalezli bolezni od njega. Je to sočutje? Mislim, da je.

[Tjazy]

<{POST_SNAPBACK}>Bog sam je popolna modrost in absolutna ljubezen. Po poti razuma je človeku večno nedosegljiv. Ljubezen sama pa je večna vez med Bogom in človekom. Če pa se duhovnega nauka lotiš zgolj z razumom, je jasno, da ne vidiš drugega kot paradokse. Po tej poti nikoli ne boš prišel do cilja. Drugače, kot uči krščanstvo, ne more učiti. Uči pa v prispodobah, ki odkrivajo zakonitosti duhovnega sveta.

 

OK.. recimo da sodi tole v to temo.. pa bom cim bolj kratek..

 

Tole kar si napisal, bi se nekako sprejel z rahlimi korekcijami. Bog je ljubezen.. mordost.. OK..

Kako lahko ta modrost in ljubezen kaznuje? in te vrze v pekel? Pravis, da uci le v prispodobah.. ce bi to bilo res.. bi bil pekel se sprejemljiv ampak za njih pekel ni le prispodoba.. je resnicnost. Ljudem ni se nihce povedal, da je pekel le prispodoba. Motiv je znan.. clovek mora biti podloznik, da lahko OPUS DEI in ostala mafija dobro zivi. Drugace kot peklom, ne bo slo.. ker v trenutku ko umaknejo pekel, bojo cerkve prazne.. zaradi nezavesti ljudi.. ker ne ucijo kako razvijati zavest.. ampak kako ostati suzenj, gresnik...

 

"Bog je ljubezen" S tem stavkom so Boga locili od cloveka, kar je zelo podlo. Motiv.. tako lahko oni postanejo vez med Bogom in clovekom.. ker bog je kao za cloveka nedosegljiv in clovek je vecni gresnik.. torej je motiv oblast in biznis.

 

Vceraj sem bil nikje na kosilu.. in zaceli so se pogovarjati.. da nekdo prodaja dobro poceni maldo teletino. Ko so koncali sem vprasal, ce tudi mlade zivali pobijajo? In od prijazne socutne in "zavedne" kristjanke, ki roma po Medzegurjih sem dobil prijazen odgovor. "Ja zivali so pac na svetu zato da prehranijo cloveka, ki drugace pac nima kaj jesti"

Tudi ena od miljontih mas, ni bila posvecena zmanjasanju trplenja zivali.. in samo ne mi prosim flancat idiotizme.. kot so, da drugace ne morejo uciti. Ce se ze pogovarjava.. se pogovarjajva posteno.. ali pa raje nehajva...

 

In ce bi bilo res, da ucijo pac v prispodobah.. potem ne bi bilo tezavno sprejeti prispodobe budistov, hindujcev, mohamedancev in vseh ostalih religij in sekt.. Prispodobe so lahko zelo razlicne.. a ne?

[bela vrtnica]

"Bog je ljubezen" S tem stavkom so Boga locili od cloveka, kar je zelo podlo. Motiv.. tako lahko oni postanejo vez med Bogom in clovekom.. ker bog je kao za cloveka nedosegljiv in clovek je vecni gresnik.. torej je motiv oblast in biznis.

 

Jaz pa mislim, da s tem stavkom "Bog je ljubezen" niso ločili boga od človeka, kajti ljubezen je dosegljiva vsakomur in vsak jo lahko čuti.

 

Seveda so ločili boga od človeka na druge načine. Ločili so ga s tem, ko so rekli, da je nedosegljiv človeku.

 

Ampak če gledaš ta dva odstavka sta si nekak paradoksna, tako da ne vem več kaj sploh kdo uči. Tako bolj na hitro.

[emanuel]

Človek je bitje, ki izhaja iz svetlobe in ljubezni, se od njih loči, da bi postal lastna svetloba in lastna ljubezen. Na tej poti pa lahko tudi pade. Ampak brez tega tveganja ne gre. Drugače ne more doseči popolne samostojnosti. To življenje je le sredstvo za doseganje resničnega, samostojnega in Bogu podobnega življenja.

 

Bog je človeku vdihnil duha življenja, torej je tudi človek kot duhovno bitje večen.

 

Sočutje ne more biti zapovedano, ampak delovanje v skladu z

ljubeznijo, kar je jedro krščanskega nauka, je pot duhovnega vzpona.

 

Sem napisu, da je ljubezen sama večna vez med Bogom in človekom, in ne neki"oni". Kje je potem ločevanje. IN Bog nikogar ne meče v peku, ampak ljudi od pekla, ki je meseni delež duše, in zemeljskemu človeki nudi vse vrste ugodja, odvrača. Ljudje sami se peklu ne moremo iztrgati. Najhuje, kar se lahko zgodi človeku, je to, da ga poje njegovo lastno telo. Res pa Bog ljudi pokorava za naše grehe. Ampak razum to kot življensko šolo.

 

Še vedo pa, Tjazy, v svojem odgovoru zgolj glodaš skorjo, v kateri pa res ni življenja.

[Stardragon]

Kako lahko ta modrost in ljubezen kaznuje? in te vrze v pekel? Pravis, da uci le v prispodobah.. ce bi to bilo res.. bi bil pekel se sprejemljiv ampak za njih pekel ni le prispodoba.. je resnicnost. Ljudem ni se nihce povedal, da je pekel le prispodoba. Motiv je znan.. clovek mora biti podloznik, da lahko OPUS DEI in ostala mafija dobro zivi. Drugace kot peklom, ne bo slo.. ker v trenutku ko umaknejo pekel, bojo cerkve prazne.. zaradi nezavesti ljudi.. ker ne ucijo kako razvijati zavest.. ampak kako ostati suzenj, gresnik...

 

Popolnoma se strinjam z teboj. Pred nekaj dni je na slovenski televiziji bil prilog v eni emisiji - o OPUS DEI, in mi je zledenela krv v zilah ko sem slisala kaksni so to ljudje in kaksen je njihov odnos do zensk - in ti tudi na vso moc klicejo krscanskega boga, mole ocenas in blebetajo stavke o ljubezni. Ze prej sem slisala za Opus dei, ampak ne tako podrobno in sedaj mi se ta organizaciji zdi kot nastavek stare inkvizicije, ki spet hoce uvesti strahovladu na tem svetu, a vse u ime '' boga ljubezni ''. :xx!:

 

Sama pa se ne smatram kristjankom, temvec '' pagankom ''.

[borism]

Kdor nardi dobro delo naj molči,

kdor ga je deležen naj govori.

[Natasha]

Še jaz o sočutju!

 

Postaviti se v kožo nekoga drugega in čutiti.... to mi je znano, včasih še preveč!

Sigurno se vam dogaja, da vam človek odpre srce, vi poslušate njegove težave, tegobe, čutite njegovo žalost.... sočutite... In potem vas to tare še naslednjih nekaj ur, ali celo dni.... Ne gre vam iz glave.... pobira vam energijo... Potem spoznate, da čutite samo še vi, tisti človek, ki pa se vam je izpovedal, je olajšan.... Svoja ramena je izpraznil na vas....Takšna oblika "sočutja", ki ga resnično težko definirati, ker je verjetno razvejan kot glasba, je po mojem breme za človeka...

Človek bi moral znati to pretvoriti v neko pozitivno energijo, oz. biti prosojen, da gre to skozi njega....

Sočuten do naravnega, TO JE V VSAKEM ČLOVEKU, samo poiskati je treba.

Strinjam se z Clean, ki je napisala da je SOČUTJE NAJVIŠJA OBLIKA LJUBEZNI...

Le kako bi delovala brez tega, da čutite in sočutite....

 

A sem se mal zaplezala!

V glavnem sem hotla napisat, da čuvajte svojo dragoceno energijo, da je ne bi porabili zaradi sosede, ker je nepremišljeno zapravila tričetrt plače, zaradi dragege obleke, ne da bi razmišljala, kako bo preživela svoje otroke do konca meseca... In ne posojajte ji denarja, hahahah!

Poslušaj, sočuti, ne obsojaj, pomagaj (z nasveti) in pusti da gre!

 

lep pozdrav

Nataša

[vanja]

Včasih kar preveč, težko gledam ljudi za katere vidim, da nimajo jest in oblečt, drugi pa ne vedo kaj bi še, toliko imajo!

[Natasha]

Zadnjič sem gledala na MTV-ju en spot... Vanja, tvoj komentar me je spomnil nanj.

V glavnem v enem delu prikazujejo tipa iz tekmovanja "požrešnosti", vsega zamaščenega, prepotenega prašiča, kako se baše z pečenimi piščančjimi bremzami....že pri ušesih mu ven gledajo, oči ima kar izbuljene in tik pred tem je da pokozla vse nazaj................. :xx!:

Potem pa pokaže tiste boge sudanske otročke, kako drži v roki posušen košček nečesa in gleda s tistimi otožno lačnimi učki!!!!

Sej ni čudn, da nas narava tko štrafa!

[Aira]

sem sočutna in vse podvrste tega, ampak se to ne vidi preveč... ker potem si pa predpraznik in nihce ne ceni, rataš zanič in brez energije... in ne pomagaš nikomur, še najmanj pa sebi. najbolj pomagaš če ohraniš na nivoju lastno energijo na human način, kar pripomore k globalnemu pozitivzmu in vse se začne obračati na boljše

 

[lia]

[Mihela]

<{POST_SNAPBACK}>Moji starši, sploh mama, niso sočutni do mene!!!!

Kako naj študentka v Ljubljani preživi s 60 tisočaki na mesec? Dobim 42 tisočakov štipendije, mama pa mi enkrat na mesec nakaže z veliko mukami in težkim srcem 20 tisočakov.

Ta denar gre za najemnino, hrano, bone, fotokopije, knjige, vlak, mesečno...Komaj kaj ostane za pasto za zobe, vložke in podobne nujne stvari. O kavah s sošolkami lahko samo sanjam, ker nikoli ne vem, kje bom rabila tistih 200 tolarjev. Ven ne hodim, ker enostavno nimam denarja. Samo sanjam lahko o kakšnih malce kvalitetnejših oblekah. Rada bi šla prek faksa za kak teden v Nemčijo, da bi izboljšala svoje znanje jezika, pa nimam od kje vzeti. Sram me je, ko me kdo, sploh pa od vrstnikov, vpraša, kam hodim vem in ker načeloma ne lažem, pač rečem, da ne hodim in potem me je sram, ker se jim zdim čudna in prestara in preresna.

Vem, da je oče brez službe, mama pa dobi komaj 100 tisočakov plače, tukaj je še brat, ki hodi v srednjo šolo. Vem, da sem lahko še hvaležna za to, a kaj, ko bo vse odšlo mimo mene in se bom kasneje kesala, da nisem uživala, da nisem spoznavala ljudi, sveta, da se nisem razvajala. Ugotovila sem, da oče z delom na črno zasluži od 100 do 200 tisočakov na mesec. In jaz, ki bom nekoč mogoče z doktorsko plačo preživljala njiju, sem vredna le 20 tisočakov na mesec?? Kje je sočutje, humanost, podpora? Zakaj sta me "napokala gor", če me malodane dobesedno zmerjata s stroškom in zapravljivko? Pred dnevi mi je mama celo rekla, da je bolje, ko me ni doma. In jaz trma sem se odločila, da zahtevam več denarja, saj ga bom zdaj, ko se selim v študenta, rabila še več. Ne bo me več fant preživljal s hrano.

Prosim za malo tolažbe, malo spodbudnih besed, da se upravičeno bunim in mogoče sočutja.

Doma bo treba zarjoveti, saj sem Lev ali nisem? Madona, punca, udari po mizi končno.

 

Kje pa je tvoje sočutje do tvojih staršev, ki morajo preživeti s 80.000 SIT in to trije. V jezi si z najdražjimi velikokrat rečemo kaj hudega, vendar to je zaradi kriz in težav. Bodi samostojna, najdi si kakšno delo preko študenta, bodi močna. Na žalost je po novem v naši družbi tako, da bodo nekateri vedno težje študirali, zaradi velikih finančnih razlik. Moram priznati, da sočustvujem s teboj, vendar moraš tudi ti razumeti svoje. Če nimajo od kje? Pavziraj za eno leto, pojdi delat v tujino, bodi močna in samostojna, pa ti ne bo treba biti odvisna. Ko se boš postavila na svoje noge, bo tudi njim lažje.

 

 

Vse dobro,

 

MIhela

[cigancica]

<{POST_SNAPBACK}>Moji starši, sploh mama, niso sočutni do mene!!!!

Kako naj študentka v Ljubljani preživi s 60 tisočaki na mesec? Dobim 42 tisočakov štipendije, mama pa mi enkrat na mesec nakaže z veliko mukami in težkim srcem 20 tisočakov.

Ta denar gre za najemnino, hrano, bone, fotokopije, knjige, vlak, mesečno...Komaj kaj ostane za pasto za zobe, vložke in podobne nujne stvari. O kavah s sošolkami lahko samo sanjam, ker nikoli ne vem, kje bom rabila tistih 200 tolarjev. Ven ne hodim, ker enostavno nimam denarja. Samo sanjam lahko o kakšnih malce kvalitetnejših oblekah. Rada bi šla prek faksa za kak teden v Nemčijo, da bi izboljšala svoje znanje jezika, pa nimam od kje vzeti. Sram me je, ko me kdo, sploh pa od vrstnikov, vpraša, kam hodim vem in ker načeloma ne lažem, pač rečem, da ne hodim in potem me je sram, ker se jim zdim čudna in prestara in preresna.

Vem, da je oče brez službe, mama pa dobi komaj 100 tisočakov plače, tukaj je še brat, ki hodi v srednjo šolo. Vem, da sem lahko še hvaležna za to, a kaj, ko bo vse odšlo mimo mene in se bom kasneje kesala, da nisem uživala, da nisem spoznavala ljudi, sveta, da se nisem razvajala. Ugotovila sem, da oče z delom na črno zasluži od 100 do 200 tisočakov na mesec. In jaz, ki bom nekoč mogoče z doktorsko plačo preživljala njiju, sem vredna le 20 tisočakov na mesec?? Kje je sočutje, humanost, podpora? Zakaj sta me "napokala gor", če me malodane dobesedno zmerjata s stroškom in zapravljivko? Pred dnevi mi je mama celo rekla, da je bolje, ko me ni doma. In jaz trma sem se odločila, da zahtevam več denarja, saj ga bom zdaj, ko se selim v študenta, rabila še več. Ne bo me več fant preživljal s hrano.

Prosim za malo tolažbe, malo spodbudnih besed, da se upravičeno bunim in mogoče sočutja.

Doma bo treba zarjoveti, saj sem Lev ali nisem? Madona, punca, udari po mizi končno.

situacija se ti sam zdi po moje kruta.tudi jaz sem bila stiri leta v ljubljani,drugace sem iz kopra.takrat sem dobivala 25 tisoc stipendije pa se 5 tisoc od mame na teden.torej je to vse skupaj bilo 45 tisoc.od tega je sel denar za hrano,vlak,mestno mesecno karto,filme in fotopapir(ker sem bila v na fotografiji).zdaj pa zracunaj kako mi je uspelo.pa mi je.tudi jaz sem lev in zarjovela sem doma in celo zagrozila da bom zacela drogo prodajat al kej podobnega ,ce mi ne da mama vec denarja.mama je bila samohranilka,delala 2 sluzbi,zato da sem sla lahko v solo ,katero sem si tako zelela.zasluzila je 150tisoc na mesec.od tega je placevala najemnino 40 tisoc,moje bivanje v ljubljani-30tisoc+20tisoc zepnine meni+stroske stanovanja in krediti.pa racunaj.

po dolgih kreganjih za denar sem se lotila racunice in ugotovila da sem en navaden egoist.saj je vendar skori vse dajala zame.sama pa si nikoli ni privoscila nic.zacela sem se zavedati,da sem lahko se srecna da imam moznost se solati.

zacela sem si iskati priloznostna dela od talanja letakov do raznoraznih pomoci v trgovinah,skladiscih.....karkoli.en dan v tednu dela je bilo ze cisto dovolj da sem imela nekaj denarja zase.

kar se tice pa zuranja in podobno nisem nikoli potrebovala veliko denarja za to.fajn se mas lahko tudi v naravi,na izletih,na klopcah,v galerijah in se marsikje.tiste kave sem lahko tud spustila.nabavila sem si mali gorilnik,dzezvico in povabila frende na travnik ,na kavico v naravi.pocasi nam je to ratal ritual.

hocem ti povedat macona,da razumem da se tezko prezivljas,ampak to se ni konc sveta.nekateri so prisiljeni s 60-imi tisocaki prezivet celo druzino.

jaz sem sele kasneje dojela ,da sem zahtevala prevec,ceprav so vsi sosolci dobivali duplo vec kot jaz.

sicer se pa ne strinjam s tvojo mamo,ko pravi da si strosek in da je boljse ko te ni.

ni prav,najbrz je to rekla v jezi,pa ni tko mislila.saj je vendar tvoja mama in noce ti nic slabega,morda si pa zeli da bi tud ti poskusila s kaksnim priloznostnim delom.

in problem bi bil resen .pomisli mal koliko pa njej ostane na mesec in koliko si lahko zase privosci.najbrz ste zdej v bolj bojnih odnosih.to cist razumem,je cist normalno.poskusi tudi ti socustvovati in mogoce ,ce stopite vsak na pol poti,bo kej bolje.lahko ji poves ,da razumes njih in da jih imas rada,da si jim hvalezna.sej ves kako to gre,lepa beseda lepo mesto najde.glede na to da si lev ,kot jaz si ze predstavljam kako se bunis.

predlagam ti priloznostna dela,bos bolj samostojna in samozavestna in odkrit pogovor doma z ljubeznijo in brez ocitanj .

 

[Ksenia]

Jaz pa mislim, da je trenutno Mačona prizadeta, ker je izvedela, koliko oče zasluži. Ker vmes sem videla poleg maminih 100 tisoč tudi očetov priložnostni prihodek...

Mačona, nekaj mi je priblisknilo - a dobi mama zate otroški dodatek?

Drugače se pa strinjam, če ti časovno znese, si poišči kakšno delo. Čisto drugečen filing boš dobila, boš videla...

[MiTjA 22]

<{POST_SNAPBACK}>Moji starši, sploh mama, niso sočutni do mene!!!!

Kako naj študentka v Ljubljani preživi s 60 tisočaki na mesec? Dobim 42 tisočakov štipendije, mama pa mi enkrat na mesec nakaže z veliko mukami in težkim srcem 20 tisočakov.

Ta denar gre za najemnino, hrano, bone, fotokopije, knjige, vlak, mesečno...Komaj kaj ostane za pasto za zobe, vložke in podobne nujne stvari. O kavah s sošolkami lahko samo sanjam, ker nikoli ne vem, kje bom rabila tistih 200 tolarjev. Ven ne hodim, ker enostavno nimam denarja. Samo sanjam lahko o kakšnih malce kvalitetnejših oblekah. Rada bi šla prek faksa za kak teden v Nemčijo, da bi izboljšala svoje znanje jezika, pa nimam od kje vzeti. Sram me je, ko me kdo, sploh pa od vrstnikov, vpraša, kam hodim vem in ker načeloma ne lažem, pač rečem, da ne hodim in potem me je sram, ker se jim zdim čudna in prestara in preresna.

Vem, da je oče brez službe, mama pa dobi komaj 100 tisočakov plače, tukaj je še brat, ki hodi v srednjo šolo. Vem, da sem lahko še hvaležna za to, a kaj, ko bo vse odšlo mimo mene in se bom kasneje kesala, da nisem uživala, da nisem spoznavala ljudi, sveta, da se nisem razvajala. Ugotovila sem, da oče z delom na črno zasluži od 100 do 200 tisočakov na mesec. In jaz, ki bom nekoč mogoče z doktorsko plačo preživljala njiju, sem vredna le 20 tisočakov na mesec?? Kje je sočutje, humanost, podpora? Zakaj sta me "napokala gor", če me malodane dobesedno zmerjata s stroškom in zapravljivko? Pred dnevi mi je mama celo rekla, da je bolje, ko me ni doma. In jaz trma sem se odločila, da zahtevam več denarja, saj ga bom zdaj, ko se selim v študenta, rabila še več. Ne bo me več fant preživljal s hrano.

Prosim za malo tolažbe, malo spodbudnih besed, da se upravičeno bunim in mogoče sočutja.

Doma bo treba zarjoveti, saj sem Lev ali nisem? Madona, punca, udari po mizi končno.

 

Jast bi tko reku na to da morš bit staršem vseeno hvaležna že zato da si sploh zdaj v tem trenutku tle in veš kako pravjo da kdor z malim zadovoljen ni velikega vreden ni! Ej pa ne da bi kogarkoli obsojal sploh nisem na nobeni strani ampak morš tud starše razumet da pač denarja ni ravno v izobilju da morta zraven sebe preživljat tud vaju z bratom in da mogoče imata tudi onadva določene želje in potrebe. Je pa tud tko da so naši starši živeli v drugačnih časih kjer ni bilo vsega v izobilju kot je danes in tud vzgojili so jih tako da je treba varčevat in to se je nekako zasidralo v njih. Pa saj te razumem kaj hočeš rečt saj sm tud sam študent ampak še vseeno ti starša nudita tok denarja da da brez kavic žurov... prideš lahko čez mesec! Al misliš da ne? To so pač osnovne potrebe! kar se pa drugega tiče sm pa tud jast kot študent hodu delat priložnostna dela da sm sm lahko malčk bolj privošču čez mesec čeprav je pa tud res da je za fante lažje dobit kako delo kot za punce! No uglavnem predlagam ti da se pač pogovoriš s starši jim poveš kakšna je situacija in če jih prepričaš da res rabiš več denarja za čez mesec ga boš pomoje zagoto dobila če boš pa rekla da niti na kavico ne morš al pa na kak žur pol pa ... Starši so pač starši pa naj bodo taki kot že so vsi vemo da najraje jih imamo!!!

[Mihela]

Hej , kaj niste mal prehudi, sej ste bli sami stari 19.

 

Jaz predlagam Mačona, da natančno preštudiraš stroške staršev, si narediš izračun in boš videla, koliko so tvoje želje izvedjive. Toda kljub temu, da bi starši lahko dali še kake deset tisoč, pa ne dajo, to ni na tebi, in lahko le sprejmeš.

Ti si na dobri poti, ven iz revščine, študiraš, mlada si, zanimiva in pred teboj je še marsikaj, torej naredi si pogoje, da se izogneš finančni krizi.

Kar se priložnostnega dela tiče, se mi zdi, da za študente vedno ostajajo inštrukcije, da je vedno dovolj povpraševanja, lahko se odločiš za inštrukcije na ravni OŠ, ali gimnazije. Preučiš neko snov, pomisliš na kak način bi to najlažje razložila. Po vseh šolah pustiš listke na oglasni deski in potem boš videla, če boš pozitivno usmerjena in boš vztrajala potem ti bo uspelo. Samo predlog.

Če že v naprej govoriš, da ni priložnostnega dela zate, potem na žalost se lahko vzorc od staršev ponovi, samo zaradi prepričanja, da ni dela zame.

 

Vse dobro,

 

Mihela