Samospostovanje

[janko]

janko, ura pa plac mene zanima. in seveda tvoji jajci. si si pa sam izbral sredstvo komunikacije. če ti men rečeš bebo, dam js teb po buč. men je to ekvivalentno sredstvo in kot tako tipična demonstracija samozavesti, samospoštovanja itd., o kateri govorim, da poganja ta svet in to sva demonstrirala, da pa ni kot tako nujno. sicerpa, kot sem že napisal, ne zahtevam in pričakujem, da razumeš kar govorim in sem se pripravljen spustiti na tvoj nivo. torej, ura in plac

 

pol bot pa korajžn. to je vse. zakaj bi se pederiru. bot dec.

 

 

a dej???

bit dec... po tvoje je si razbijat buče?

lej... poleg usega si še precej domišljav, če misliš, da bom kamorkoli zarad tebe hodu. če res ne veš, kuko drugač, me pač poišč (kle ti bom loh clo pomagou)in si dej duška. pa da vidmo, kuko se bo iztekl... ranjen ego... al boj za lajf... pa ne bom več potencirou. uglawnem, ne podtikej mi, da sem jaz izbral to sredstvo komunikacije...

[nimbus]

pa ti sploh veš, kakšen pezde si? al pa kreten, al pa bolnik??? škodljivec človeštva po swojih najboljših močeh. pokroviteljsko se pridružiš čredi, katero sam šinfaš in ponižuješ. tej isti čredi očitaš to, kar počneš sam. skrivaš se za izjavami drugih, da izpadeš jako pameten in učen, u bistvu pa si glih ti tisti, k je najbolj nebogljen in clo išče pri drugih odgovore namest pri seb. in pol to projeciraš naprej usakmu k te hoče poslušat. sej le dobr, da te folk ne razume in površno sliši. ti, da si sposoben argumentirat? bebo. bitli al stonsi? aja, še henček al kdo si že reku? al pa nekomu si reku; jes tebe razumem, ti pa mene ne... ma dej... kavsn se nekam. jebal te lacan, aristotel, kant in jung. če neb bil tko poln sam sebe, bi loh tut u kačurju use to najdu, al pa še bolš-če neb tolk gobca gonu pa kdaj kej več z ritjo mignu. deleč od tega, da tiste tvoje žižke dobr poznam, pa jih tkole kenslam... nč čudnga, k pa vidm, kwa iz njihovih fenou rata...

tole res ni blo najbl prjazn zdej od mene, ampak sej usak free ve, da smo si špegli... in jes se na to podelam

 

preber še enkrat. kar pišem mislim resno in to pričakuujem tut od drugih. in ko pri nas uporabljamo te besede je to po nujnici "aufbiks".

 

ti si bil frajer, ne jaz.

 

[mako106]

janko, ura pa plac mene zanima. in seveda tvoji jajci. si si pa sam izbral sredstvo komunikacije. če ti men rečeš bebo, dam js teb po buč. men je to ekvivalentno sredstvo in kot tako tipična demonstracija samozavesti, samospoštovanja itd., o kateri govorim, da poganja ta svet in to sva demonstrirala, da pa ni kot tako nujno. sicerpa, kot sem že napisal, ne zahtevam in pričakujem, da razumeš kar govorim in sem se pripravljen spustiti na tvoj nivo. torej, ura in plac

 

pol bot pa korajžn. to je vse. zakaj bi se pederiru. bot dec.

 

 

a dej???

bit dec... po tvoje je si razbijat buče?

lej... poleg usega si še precej domišljav, če misliš, da bom kamorkoli zarad tebe hodu. če res ne veš, kuko drugač, me pač poišč (kle ti bom loh clo pomagou)in si dej duška. pa da vidmo, kuko se bo iztekl... ranjen ego... al boj za lajf... pa ne bom več potencirou. uglawnem, ne podtikej mi, da sem jaz izbral to sredstvo komunikacije...

 

preber še enkrat. kar pišem mislim resno in to pričakuujem tut od drugih. in ko pri nas uporabljamo te besede je to po nujnici "aufbiks".

 

ti si bil frajer, ne jaz.

 

better than mortal combat

[janko]

preber še enkrat. kar pišem mislim resno in to pričakuujem tut od drugih. in ko pri nas uporabljamo te besede je to po nujnici "aufbiks".

 

ti si bil frajer, ne jaz.

 

res sm prebral še enkrat. in...

u fak... sej niti ni tko čudn, da si se zjezu. še sam sem se že u prwem postu mel na sumu, da nism bil preweč prjazn, ampak jebi ga... pišem, pošlem... in ewo, to je ratal sam ok. da se mal opravičim. žou mam občutek, da učasih morm worenk upit, da me kdo sploh sliš. sej si konckoncou tut ti mogu nazaj upit, da sem te jest slišou. ok. sem te izzwal. sooori noo. zdej morm it... loh pa ti kasnej napišem podobn post brez žaljivk, čeprou poanta ne bo dost drgač. pa tut še zmer velja, da ti loh pomagam poiskat se. pa bučo bom meu s sabo, za usak slučaj, če b jo rabu.

[Minnie]

včasih edin problem nastopi...če se pove kaj se misli...pa se tega ne čuti

 

Dobra, dobra...

[nimbus]

janko, ni problema. me je dvignilo, ker je to moja ahilova peta. na, zdej veš. in ni mi treba pomagat. bom zelo zadovoljen, če me boš ignoriral. ampak kakorkoli, če boš imel pa še kakšne izpade, se bom pa potrudil, da bom jaz tebe.

 

čeprav, ničesar ne obljubim

 

[mako106]

bolj se trudimo...bolj smo nemočni...kar pa tud ni slabo...če že dobro ne more bit

[Brezo]

Kaj ste se pa zdaj skregal. Pa glih zanimiv je postal, ko ste nehal. Drugače pa moderni moški ne razbijajo glav, ampak jo prerešetajo s pištolco. Če bi se pa odločila za dvoboj bi pa prinesel pištolce.

 

Evo vam malo za mislit kar sem slišal včeraj in je kao na nivoju srca

-"Nič ni prav in nič narobe. Odkrit sem do sebe..."

-"Besede so simboli od simbolov, 2x odmaknjeni od realnosti..."

 

Pa ne me spraševat kaj to pomeni, ker še delam na tem. Trenutno sem zaštekal samo delček.

[free]

Mislim, da smo ze vsi veliko naredili na sebi skozi zgodovino razvoja clovestva!

Iz pracloveka in milijonskega odbobja razvoja korenske in spolne cakre, je clovestvo napredovalo. Skozi dobo rib smo presli in prehajamo v vodnarjevo dobo, ker je ocitno, saj se ustvarjajo neka nova prepricanja in odnosi, kot trdi ezoterika. bolj ali manj.

 

Sicer pa ce si ezoteriko kaj studiral ves, da se energija visjega jaz spusca skozi auro preko sveta maye, sveta iluzij,... vmes je mentalni del pred mayo in mentalni del ze v mayi, ki sprejema te informacije.

Ta energija se lahko v prvem delu kaze tudi kot navdihujoci brebliski, zelje ki klicejo po aktivnosti v obliki pomoci, socutja, ipd. Recimo zelja po razsveteljenju, sreci, dobrem itn... je prav tako lahko zelja, kot tudi kaj vec. In doloceni prebliski ustvarjajo tudi to, da ljudje delajo na clovekoljubnih projektih, tem ali onem, raziskujejo, spoznavajo... torej je zelja pravzaprav gonilo clovestva! Vse ali vecina gre nekak skozi zelje. Tudi del potreb je posledica zelj in del zelja je poslecida potreb. Se soustvarjajo.

Clovek pravzarpav nicesar ne naredi brez da bi imel najprej zeljo! Ceprav se ze je mnogo govorilo da so zelje slabe, pomoje temu ni tako. Razen ce ugibam kako je na nekem duhovno bolj razvitem nivoju, ko zelje postanejo ovira.

 

Ne imeti zelj je pomoje ze zelo visoka stopnja razvoja, ko je clovek v celoti predan zgolj sluzenju. Brez da bi sam imel neke teznje po lastnem razvoju. Kjer je osebnosti zadovljeno zgolj v toliko, da se preko nje lahko spusca energija visjega jaz. Hkrati se zaveda da je to sluzenje namenjeno tudi njegovi rasti, pa ga kljub temu ne forsira, temvec ostane v nedelovanju in je predan zgolj klicu energije. Ni vezan/a. Vezana je lahko zgolj osebnost, duh ne more biti. Torej govorim o tem, da je osebnost v celoti predana notranjemu bitju ali energiji visjega jaz, kar vkljucuje tudi skrb za osebnost, ki je v tem primeru orodje.

 

Do te stopnje predanosti, pa so zelje verjetno nujno potrebe, ter eno od glavnih gonil cloveka.

Med katerimi je tudi zelja po razvestljenju, miru, moci, te ali oni sposobnosti, znanju, vedenju, ljubezni, itn... Pa se to ni receno da je res, ker ne morem pa govort o ljudeh ki so duhovno bolj razviti od mene. Ne morem soditi nivoja, ki je nad mojim nivojem zavedanja. Govorim lahko vedno le iz nivoja kjer sem sam ali tega kar mislim da je tako, ker sem tako slisal, bral, se pogovarjal, spoznal.

 

 

Sidharta ipd... je, vse lepo in prav. Ljudje se poistovetujejo z nekimi ucitelji, zavestjo, ki je dalec pred njihovim realnim razvojem.

Ne da je to narobe, toda zaradi pomanjkanja nekega osnovnega znanja, smokriticnosti, primerne distance, ki jo lahko da morda recimo redna meditacija, konkretno usmerjeno delo na sebi in nek nivo zavesti.

Ze kronski nivo ljudi ni odprt, kjer se menda clovek zaveda, da je vse igra, in se temu primerno tudi obnasa, je aktiven; kaj sele da govorimo o kakrsnikoli iniciaciji in celo nekem opuscanju zelja.

 

Mislim celo obratno, prav zelje so tiste ki so glavno gonilo, logicne in naravne ter tudi bistvene za razvoj ljudi! Zakaj, ker spodbuda po spoznavanju je deloma mogoca le kadar je njihovo gonilo zelja. Ob tem je se naravna zelja ali pobuda (ce ni zatrta ze v otrostvu), ljubezen kot vodilo, ki se izraza tudi preko srcne cakre in nivo nizje preko custev, ter intuinitivno vodstvo, ki vodi cloveka da isce, raziskuje in s tem sploh daje moznosti da spoznava in ozavesca. Torej namen zelja je v vecini povod zato, da clovek sploh gre spoznavati in s tem ozavescati.

 

Mislim pa, da niso vse zelje enake oziroma, odvisno je kaj s tokom energije, ki se spusca skozi nas storimo. Recimo nekdo dobi idejo da ustvari zavetiscne za zivali, ali neko duhovno solo kjer se meditira, drugi se cuti v okoljverstvu, treji politiki, cetrti v vzgoji otrok, peti kihanju, itn...

Energetska podpora se ustvarja verjetno kjerkoli je clovekov namen inu volja, kaj pa s tem storimo, koliko in kako prizemljimo, ter koliko se bomo iz okoliscine naucili, pa je druga pesem, oziroma je to verjetneje odvisno predvsem od nas samih.

Imeti zeljo, ni nujno tudi ukvarjati se z njo, ce smo sposobni precnit o tem ali je ta zelja plod neke visje energije, ki spodbuja k sluzenju ali zgolj nasa osebnost, ki si zeli ugodja in prepuscanja. recimo.

V vsakem primeruse ucimo. Tudi ce se prepuscamo se morda ucimo in naucimo, da nam prepuscanje pravzaprav ne koristi. Se ucimo razlikovati med udejanjajem tistega kar nas notranje izpolnjuje in tistega, kar prinasa zgolj povrsno zadovoljstvo. Vedno je ucenje. Menda pa se lahko ucimo in nekaj naucimo v kratkem casu, ali pa pac potrebujemo vedno mocnejse lekcije in vec zivljenj.

 

Ce gledamo neko odvisnost recimo, recimo sexualno ali igre na sreco, alkohol, droge... oseba ki je odvisna ima pravzaprav konkretno jasno nalogo zanj, konkretno delo na sebi. Torej poiskati smisel ki je mocnejsi od njegove odvisnosti. In to je konkretna duhovnost v primeru razvoja tiste osebe!

Tako ima vsakdo od nas za delat na sebi glede na problem in njegov razvoj. In vec kot je prisotne v nekem procesu zavesti, lazje je rasti in ta proces osvojiti, ga preiti. In vec kot je prisotnega zavedanja, manj casa se bomo ukvarjali z dolocenim izzivom.

Ali kot pravijo, hitrost neke akcije je odvisna od clovekove odvezanosti od osebnosti. Verjetno ni nic drugace s sprejemanjem.

 

Veckrat pa je problem ravno to, da je zavesti premalo, in potem se dva na forumu prepirata prvic, drugic, tretjic, stotic, tako kot se v istem ali cem drugem pripirata doma, sluzbi, svetu, projetku, odnosih nasploh, celo zivljenje ali dolgo obdobje, dokler tega ne prekineta in si najdeta nove ljudi za podobne prepire. recimo, ce zadeve nista osvojila.

In no, bolj kot nas zivljenje pili, nas mece ob steno, iz skranjosti v skrajnost, bolezni, tezave, prepire, smrti, bolj rastemo, bolj spoznavamo, bolj se razvijajo... vec razumevanja zakaj in zavesti prihaja v nas. Menda.

 

Lahko pa da sploh ni tako ane. Samo, dvomim, da obstajajo bliznjice.

 

Se strinjam s tabo, v povprečju je res tako, žal...

Govorim pa za tiste, ki so že nekaj naredili na sebi in želijo ustaviti kolo, želijo ne trpeti več,...doživeti stalno, pravo srečo, ki je z željami nemogoča. Če res opazuješ in si ozaveščen dogajanja, ugotoviš, da je želja ovira, ker povzroča pričakovanja, do uresničitve le te. Seveda ne moreš opustit nekaj kar nimaš,....saj več ali manj imamo vsi preveč tovora v sebi in bi ga bilo potrebno raztovoriti, o tem namreč govorim, o izkoreninjenju,.....No mogoče sem falila temo,...bi morala na sedaj in tu temo:)

 

Ja, ja govorim o disciplini življenja, nujni na poti.Krajšnic ni, je samo zelo naporno delo, trud,....dolgotrajno in vztrajno, druge poti ni.

[free]

Da A do stopnje ko lahko odvrzes nekatere iluzorne dele, jih skozi rast potrebujemo ravno zato, da lahko kasneje ko smo dovolj "zrasli" spoznamo da jih ne potrebujemo!

Prej tocko spoznanja o tem da jih ne potrebujemo, pa so pomoje potrebni.

Ali konkretneje: Ce hoces na trenutnem nivoju zavesti izvest clovekoljubni projekt, ali pa studirat, se ucit skozi zivljenje, ljudi, odnose, itn, potrebujes samozavest in tvojo zgrajeno osebnost. Sposobnost lastnega misljenja, kriticnost itn. Komponente osebnosti ali ega, ki so potrebe za prezivetje in ucenje.

 

In mislim da ni stvar da nekaj opustimo kot ces. potem pa tega ne bomo imeli, temvec da je stvar v tem ali je ta nasa osebnost predana energiji visjega jaz ali je predana sami sebi na neka nacin.

Osebnost pa je se vedno in ostaja orodje, skozi katere se pretaka vec ali manj energije!

In vec energije ko se pretaka skozenj, bolj sta vsklajena center volje in moci s centrom ljubezni, bolj je osebnsot predana visjemu jaz (ce poenostavim).

In clovestvo je skozi posmeznika in skupine sposobno skozi sebe spuscat vedno vec energije.

In to je dejanski razvoj clovestva. Spustiti skozi sebe energijo, brez da se za ustvalja na problematicnih auricnih zapisih ki to energijo poustvarjajo in popacujejo, nekak.

Torej popolnejsa oblika naj bila jajcaste oblike, ki ima dva centra, na enem je jaz in na drugem drugi, manj popolna oblika pa je kroznica, ki ima samo en center in na tem je jaz. Visji jaz ve, osebnost zafiksirana v svojo kroznico pa je izgubljena ovcka. Zato v svetu obstaja malikovanje, cascenje, itn.

 

citiram:

... Pred 110.000 leti je pravzaprav začela nastajati prva pozornost v tej obliki, ki jo poznate danes. Lahko rečem, da smo mi to obliko poznali že prej. Če pogledamo nazaj v samo zgodovino Zemlje, je bil čas dinozavrov čas druge pozornosti. Izključno le druge pozornosti in sicer prvega astralnega pasu. Tam se je druga pozornost najbolj približala gostoti materije prve pozornosti. Pravzaprav je bilo samo življenje popolnoma v fizičnem svetu. Astralnih bitij tako rekoč ni bilo, ker so bila vsa astralna bitja v fizičnem telesu, zaradi tega, ker je cel planet bil v drugi pozornosti, kot fizična snov, in je omogočal fizično življenje energetskih bitij.

 

Z izumrtjem dinozavrov, ki ga je povzročilo lomljenje energije na dva različna pasova, na prvi nivo percepcije in drugi nivo percepcije. Ko je zemlja prešla na drugi nivo percepcije v prvega, in so postale razmere življenja nemogoče. Kajti prva pozornost nima elipsastega značaja, temveč ima krožni značaj. To pa je velika razlika, saj je elipsa v kozmičnem smislu veliko bolj popolna kot krožnica. In vsi predmeti, ki so v eliptičnem gibanju imajo več energije in niso ujeti v časovno dimenzijo, ki jo eliptični način gibanja prehaja. Takrat je življenje na Zemlji in Zemlja sama prešla v krožni način gibanja, kar je povzročilo izumrtje takratnega načina življenja.

 

Potem so bila dolga obdobja urejanja teh novih dveh ločnic in priprava terena za popolno izgradnjo prve pozornosti krožnega načina gibanja, ki ste ga prinesli vi na planet Zemlja z našo pomočjo. Tako se je iz morja vseznanja. ki je bil prej center zavesti, zavest odcepila do točke, kjer je bilo morje neznanja. Pravzaprav, kjer je bilo nič. Kjer je bila praznina, ki jo je bilo počasi potrebno začeti polniti. In dolga obdobja polnjenja te praznine, ozaveščanje nezavednega in nezavestnega. In po principu krožnice je to zelo težaven proces, zaradi tega, ker je vedno vračanje na isto pozicijo, kjer je bilo začeto, dokler nivo energije ni presežen in se prenese energija, ki je nabrana v krožnici, v elipso, ki je vedno na vaši levi strani. In vam jo simbolizira druga percepcija oz. druga pozornost. Nekje pred 17.000 leti do 20.000 leti v preteklost se je zgodila točka, kjer odcepljanje zavesti od celotnega vseznanja ni bilo več možno preusmeriti ali zaustaviti. Začelo se je hitro, hitro gibanje, ki je doseglo svoj vrhunec pred 4.500 leti in le ljudjem z visokim nivojem energije je bilo omogočeno vzdrževati stik z morjem vseznanja. In ti ljudje so v različnih obdobjih, v različnih civilizacijah imeli tudi različne vloge, različne pomene.

 

Živeti odcepljeno od morja vseznanja, živeti v krožnici v sistemu kroženja, pomeni živeti osebnost. Vse kar se tiče osebnosti je dvodimenzionalno in okroglo, krožnica. Živeti notranje bitje pomeni živeti v stiku ali v morju vseznanja. Vse kar je notranje bitje je eliptično.

 

Razdalja med osebnostjo in notranjim bitjem je pravzaprav tako velika, da je iz nivoja osebnosti nepremostljiva. Edina možnost za vaš razvoj in življenje notranjega bitja je, da preidete iz nivoja ujetosti v krožnici v nivo elipse. In za vašo lažjo predstavo: nivo krožnice podrazumeva tudi ujetost v vaš lasten krog, v katerem ste vi, ki opazujete svet, ki je izven vašega lastnega kroga. Če pa se prestavite v elipso, zajamete tudi svet spredaj in zadaj, ki postane drugačno zakrivljen in v celoti zaobjet v vašo zaznavnost.

 

Krožnica ima en center in na tistem ste vi. To je center vaše osebnosti, Medtem ko ima elipsa dva centra in na enem ste vi, na drugem je kozmos. Center krožnice, center osebnosti, je srčni center. Medtem, ko je center elipse številka ena malo pod srčnim centrom, za prst ali dva. Drugi center pa je malo pod popkom, za prst ali dva.

 

In prvi je center ljubezni, center srca, drugi je center volje in moči. Obadva sta usklajena in kadar je vzopstavljen en center, je hkratno vzopstavljen tudi drugi center. Torej je volja in moč notranjega bitja vedno usklajena z ljubeznijo in srčnostjo. Obratno pa je z osebnostjo, ki je lahko v centru, pa je volja neusklajena z njo.

 

Osebnost je izgubljena ovčka. Notranje bitje pa je duh, ki vse ve.

...

kristus tudi pravi, da moraš zgubiti samega sebe, da bi se lahko šele dobil. samospoštovanje in samopodoba sta entiteti, ki sta po svoji notranji zgradbi iluziji in potrebujeta našo neprestano dovajanje energije, da ju ohranjamo. zato je samo vprašanje situacije oz. časa, kdaj se sesujeta. enako je s samozavestjo. seveda je fajn, da jo imaš, če hočeš uspeti v svetu, ki se boji smrti in o njej ne govori. na dolgi rok je pa zvezdni prah.

 

Ja, to bi se dodal mojemu prejsnjemu pisanju... vsi bi mi preskocili in bili razsvetljeni, pa modreci... samo smo vpeti v nase karme in darme. mislim da moramo odsluzit se mariskaj, hkrati pa je to tudi nase ucenje.

zato ne moremo kar preskocti kam visje. in zato da odsluzimo potrebujemo osebnost, ki zajema ego, samopodoba, zgrajene okvirje, itn.. da smo primerno vpeti v ta svet v katerem se ucimo.

 

To je bila le metafora. V sebi pa itak najdeš vse. Malokdo pa razume kaj to sploh pomeni. To pomeni tudi nadzor nad subtilnimi svetovi in kot posledico lahko premikaš tudi svoje telo kamor želiš. Fizično telo dematerializiraš in na koncu drugega sveta spet materializiraš. A ni en človeček rekel.....kakor zunaj tako znotraj.....kakor zgoraj tako spodaj.....Koliko pa to kdo razume je pa drugo vprašanje.

 

je pa ni. Odvisno kaj od tega kar pove "slisis" se te dotakne, zavibrira s teboj.

ker ce da, potem ima veze tudi s teboj, pomoje.

primer: pisanje tule na forumu. zagreto pisemo tam kjer se nas tice! neglede na to na kaksne nacin, ampak se nas neka tema dotika, ce ji posvecamo svojo energijio, cas, strast, pozornost...

 

Ajaaa,.....škoda.( Potem ni verjeti tistemu, ki razlaga brez lastne izkušnje,....

[free]

da.

ampak ne moremo rect, ker je moje telo, moj ego izuzija, ju ne potrebujem.

namrec obstaja se zdrava pamet, ki clovka resi pred tem da ne postane "duhovnez", namrec ce smo se rodili tukaj, tem svetu, med tocno dolocenimi ljudmi (starsi), z nekimi dolocenimi sposobnostmi in talenti, vzgojo itn.. zato sigurno obstaja razlog in to ni nakljucje, kar pomeni da ce smo se rodili v prostoru, kjer je spospostovanje potrebno za prezivetje, pomeni da je dobro da ga imamo.

seveda je predpogoj temu da verjamemo v inkarnacijo. ce ne verjamemo, potem je lahko vse zgolj nakljucje.

Tudi Dalaj Lama ima osebnost, samospostovanje, ono in treje kar je del osebnosti in ega.

Bistveno pa je, koliko je ta osebnost pretocna, presvetljena in recimo temu podlozna za energijo visjega jaz.

Za razliko od povprecenag cloveka je njegova zelo pretocna. Povprecen duhovno manj razvit clovek pa je precej nepretocen in se ukvarja predvsem s samim seboj, v svoji kroznici.

 

sta iluziji in obstajajo ljudje brez njih. to je lahko pokazano na ravni argumenta. nujno umreta s telesom, če ne prej.

 

seveda ne govorim o tem kako naj ravna človek, da se bo bolje počutil v svoji koži. osebna sreča me pri dotičnem pisanju ne zanima. ne lastna, ne od koga drugega. tko, da kakšnih toplih odgovorov res ne pišem.

 

 

hudo

samospotovanje potrebujemo ker gremo med ljudi, saj smo odvisni drug od drugega. in smo odvisni od recimo temu manj in bolj duhovno razvitih ljudi od sebe.

prav tako potrebujemo samospotovanje, da lahko postavljamo meje, delamo projekte z ljudmi, ki samospostovanja do sebe nimajo dovolj. recimo.

pomen besede spostovanje do race, ali biti raca je iz nivoja tvojega dozivljanja bilo samoumevno. hocem rect, ti ne bi sla tja in raci skodovala na kakrsenkoli nacin. docim nekdo bi zaradi nekih razlogov to kamot storil. morda je lacen, morda zloben, bolan, whatever... predvsem pa ni dozivel tega kar si ti.

Spostovanje in samospotovanje je zgolj beseda s pomenom, opisom necesa da se lahko med seboj razumemo o cem govorimo.

Hocem rect, ne predstavljam si kako biti brez samospotovanja z egoisticnimi teznjami v svetu kjer smo. Ce samospotovanja ne bi imeli, bi lahko vsakdo hodil po nas, saj tudi mej ne bi postavljali.

Verjamem pa, da premosporazmeno z rastjo clovestva upadajo tudi tiste lastnosti ljudi, ki jih potrebuje vedno manj, vecajo pa se tiste, ki so potrebnejse za njegovo rast.

... pota .

[free]

ja

ja, na nivoju komunikacije in razumevnja kjer smo, je to eden od nacinov. ko bomo dovolj subtilni govoriti ne bomo potrebovali. bomo zgolj obcutili, zaznavali, dozivljali in vedeli.

 

niti ne. lahko se vprasas zakaj beres knjige! pises na forum, se pogovarjas o temah katere te interesirajo in aura bolj zazari. torej ima smisel.

sam ga vidim tudi v tem, da o nekaterih stvareh sploh razmisljam, sicer bi se lahko vrgu pred tv in se prepuscal dogajanju. tako pa razmisljam, ozavescam kaj, kako, kje, se povezujem s teboj, z drugimi in nekaj ustvarjamo.

sam se zatekam v svoje filme in predstave, v posrednem odnosu z drugimi je energija potencirana, v neposrednem odnosu pa najveckat se bolj potencirana. Ce gre za neposrdni odnos s skupino ljudi, pa je energija lahko sploh potencirana. Celo tako mocno, da se ustvarjajo aktivnosti, organizacije, ki spreminjajo, ustvarjajo, kreirajo itn.

Zakaj vse to, verjetno zato da se ucimo. Plus se verjetno kaj vec.

 

In tudia jaz sem mnenja da v splosnem ne "vemo", Toda vsaj jaz sem imel nemalo trenutkov ko pa sem vedel! Pa morda ne toliko kam grem, toda kam iti in kako iti.

Na enem nivoju ali kadar smo v "stiku" je jasno, ali pa ni jasno tako kot bi mi sicer zeleli, ampak se enostavno ne sprasujemo, temvec zgolj delujemo in vemo da je tako prav, ceprav ni nujno, da se sploh sprasujemo ce je prav ali ne. Recimo kadar nekaj pocenmo intuinitivno.

 

Primer, ki bi mu lahko rekel tudi zaznavnje intuicije preko fizisa, ki ima tudi svojo inteligenco:

Ker sem nekajkrat zamujal so me kolegi opozorili da jim to ne ustreza. Naslednji dan ko smo bili ponovno dogovorjeni bi lahko prisel na dva nacina: pocasi in bi zamudil ali hitro in bi prisel pravocasno.

v kolikor sem hitel je moje telo reagiralo s stresom oziroam nepretocnostjo energije. V kolikor sem sel pocasi, pa je telo ostalo pretocno, primerno umirjeno in v hoji sprosceno. Um je preko strahu deloval tako, dame je opozrajal da bom ponovno zamudil, kljub temu da je telo pravilo naj grem pocasi. Kr telesa nisem poslusal in hitel sem sicer prisel pravocasno a zato v stresu. Kmalu zatem kosem prisel, je oseba s katero sem bil dogovorejn klicala, da bo zamudila vsaj 15 minut. Torej lekcija je bila, da je moje telo vedelo tocno kaksen tempo mu ustreza, um preko strahu pa je sporocal napacno informacijo.

Torej sem vedel!

In mislim, da tudi drugi ljudje lahko "vedo" na razlicen nacine, ce dovolj poslusajo.

 

In kaj iz tega ugotovimo: da morda ni tako pomembno kam gremo, temvec nek obcutek, da kamor gremo kremo primerno. In morda je ravno to eden od izzivom posameznika, da najde nacin kako bo on vedel, daje na pravi poti; in ne nujno tudi da ve kam gre, kar pa verjetno tudi ni odvec in to vedenje pride v naso zaves, zavedanje ko smo zato dovolj zreli.

 

..razum = argumentiranje

 

a na koncu pridemo vseeno do paradoksa. vsak posameznik nekaj počne in je sposoben to posamezno početje argumentirat, ampak smisla kot takega pa ne pozna nihče. vsako dejanje posebej ja, smisla u opče pa ne. hodimo, pa ne vemo kam gremo. in identiteta, samozavest, samopodoba paše tja med tiste parcialne zadeve. jaz policaj, jaz mož, jaz oče, jaz znanstvenik, čez čas pa jaz, jaz, jaz, jaz....

 

jaz (evo, vidiš) sem enkrat stopil v stik z drevesom. je bilo precej zanimivo.

 

kaj pa ce bi se ti malo distanciral od gostilniskega nivoja pogorova? in se vsaj malo prilagodil skupini, ki vsaj poskusa vpostavit nek konstruktiven pogovor, pa ce ji to uspeva ali ne, daje temu vsaj moznost.

Namrec custveni izpadi sigurno ne bodo omogocali pogoje konstruktivizma in tega da morda nekdo v miru predela, sprejme napisano in svoje misli.

 

pa ti sploh veš, kakšen pezde si? al pa kreten, al pa bolnik??? škodljivec človeštva...

[free]

Tut vredu, toda vcasih pa ima morda kaksen "heyoka" bolj kot ne probleme s samim seboj in sprejemanjem tistega kar se dogaja z njim v povezavi tega kar je zunaj njega.

Se razumemo ne. In svoje tezave na morda neprimeren nacin prinasa v prostor kjer to najverjetneje ni ravno potrebno, niti zazeljeno, niti konstruktivno.

no, ampak ja, nakljucij ni.

Lahko pa bi vzeli primer iz zivljenja, ko nekdo poskusa zgradit bolnico, zbere ekipo ljudi ki se posvetuje o tem kako jo bodo zgradili. Potem pa uleti Polde s svojimi problemi in bremza celotno skupino, da se projekt ne more izpeljat kot je bilo zastavljeno, ker se ukvarja predvsem z njim in njegovimi furstracijami. In cetudi "heyoka" recimo izpolnjuje svoje "poslanstvo", je se vedno vprasanje koliko tega je res "poslanstvo" koliko pa lasten bluz!

Koliko je temu primeru podobna tale situacija ve janko sam.

Me pa ne moti prevec, ker njegova energija ni mocna.

 

Če me spomin ne vara, je tule precej pogosta tema EGO, užaljenost je pa seveda prvovrsten izraz ega in nič drugega. Saj tvojega dušnega bitja pa nekdo s svojim mnenjem, ki je itak iluzija uma, pač ne more ne prizadeti, kaj šele spremeniti. Vam bom nekaj prišepnila: Janko je pa heyoka (tisti, ki sesuva egote in drži stvari v ravnotežju). Vsak spodoben indijanski vrač ma enga takega pomočnika (k sesuje tud njega, če mu slučajno njegov ego še kej serje). Vzemi za dobro!

[mako106]

Me pa ne moti prevec, ker njegova energija ni mocna.

je pa dovolj subtilna in pronicljiva...da ene egote grdo dvigne kar pa za že itak dvignjene egote...sploh ni tolk slabo

[mako106]

Mislim, da smo ze vsi veliko naredili na sebi skozi zgodovino razvoja clovestva!

Iz pracloveka in milijonskega odbobja razvoja korenske in spolne cakre, je clovestvo napredovalo. Skozi dobo rib smo presli in prehajamo v vodnarjevo dobo, ker je ocitno, saj se ustvarjajo neka nova prepricanja in odnosi, kot trdi ezoterika. bolj ali manj.

 

Sicer pa ce si ezoteriko kaj studiral ves, da se energija visjega jaz spusca skozi auro preko sveta maye, sveta iluzij,... vmes je mentalni del pred mayo in mentalni del ze v mayi, ki sprejema te informacije.

Ta energija se lahko v prvem delu kaze tudi kot navdihujoci brebliski, zelje ki klicejo po aktivnosti v obliki pomoci, socutja, ipd. Recimo zelja po razsveteljenju, sreci, dobrem itn... je prav tako lahko zelja, kot tudi kaj vec. In doloceni prebliski ustvarjajo tudi to, da ljudje delajo na clovekoljubnih projektih, tem ali onem, raziskujejo, spoznavajo... torej je zelja pravzaprav gonilo clovestva! Vse ali vecina gre nekak skozi zelje. Tudi del potreb je posledica zelj in del zelja je poslecida potreb. Se soustvarjajo.

Clovek pravzarpav nicesar ne naredi brez da bi imel najprej zeljo! Ceprav se ze je mnogo govorilo da so zelje slabe, pomoje temu ni tako. Razen ce ugibam kako je na nekem duhovno bolj razvitem nivoju, ko zelje postanejo ovira.

 

Ne imeti zelj je pomoje ze zelo visoka stopnja razvoja, ko je clovek v celoti predan zgolj sluzenju. Brez da bi sam imel neke teznje po lastnem razvoju. Kjer je osebnosti zadovljeno zgolj v toliko, da se preko nje lahko spusca energija visjega jaz. Hkrati se zaveda da je to sluzenje namenjeno tudi njegovi rasti, pa ga kljub temu ne forsira, temvec ostane v nedelovanju in je predan zgolj klicu energije. Ni vezan/a. Vezana je lahko zgolj osebnost, duh ne more biti. Torej govorim o tem, da je osebnost v celoti predana notranjemu bitju ali energiji visjega jaz, kar vkljucuje tudi skrb za osebnost, ki je v tem primeru orodje.

 

Do te stopnje predanosti, pa so zelje verjetno nujno potrebe, ter eno od glavnih gonil cloveka.

Med katerimi je tudi zelja po razvestljenju, miru, moci, te ali oni sposobnosti, znanju, vedenju, ljubezni, itn... Pa se to ni receno da je res, ker ne morem pa govort o ljudeh ki so duhovno bolj razviti od mene. Ne morem soditi nivoja, ki je nad mojim nivojem zavedanja. Govorim lahko vedno le iz nivoja kjer sem sam ali tega kar mislim da je tako, ker sem tako slisal, bral, se pogovarjal, spoznal.

 

 

Sidharta ipd... je, vse lepo in prav. Ljudje se poistovetujejo z nekimi ucitelji, zavestjo, ki je dalec pred njihovim realnim razvojem.

Ne da je to narobe, toda zaradi pomanjkanja nekega osnovnega znanja, smokriticnosti, primerne distance, ki jo lahko da morda recimo redna meditacija, konkretno usmerjeno delo na sebi in nek nivo zavesti.

Ze kronski nivo ljudi ni odprt, kjer se menda clovek zaveda, da je vse igra, in se temu primerno tudi obnasa, je aktiven; kaj sele da govorimo o kakrsnikoli iniciaciji in celo nekem opuscanju zelja.

 

Mislim celo obratno, prav zelje so tiste ki so glavno gonilo, logicne in naravne ter tudi bistvene za razvoj ljudi! Zakaj, ker spodbuda po spoznavanju je deloma mogoca le kadar je njihovo gonilo zelja. Ob tem je se naravna zelja ali pobuda (ce ni zatrta ze v otrostvu), ljubezen kot vodilo, ki se izraza tudi preko srcne cakre in nivo nizje preko custev, ter intuinitivno vodstvo, ki vodi cloveka da isce, raziskuje in s tem sploh daje moznosti da spoznava in ozavesca. Torej namen zelja je v vecini povod zato, da clovek sploh gre spoznavati in s tem ozavescati.

 

Mislim pa, da niso vse zelje enake oziroma, odvisno je kaj s tokom energije, ki se spusca skozi nas storimo. Recimo nekdo dobi idejo da ustvari zavetiscne za zivali, ali neko duhovno solo kjer se meditira, drugi se cuti v okoljverstvu, treji politiki, cetrti v vzgoji otrok, peti kihanju, itn...

Energetska podpora se ustvarja verjetno kjerkoli je clovekov namen inu volja, kaj pa s tem storimo, koliko in kako prizemljimo, ter koliko se bomo iz okoliscine naucili, pa je druga pesem, oziroma je to verjetneje odvisno predvsem od nas samih.

Imeti zeljo, ni nujno tudi ukvarjati se z njo, ce smo sposobni precnit o tem ali je ta zelja plod neke visje energije, ki spodbuja k sluzenju ali zgolj nasa osebnost, ki si zeli ugodja in prepuscanja. recimo.

V vsakem primeruse ucimo. Tudi ce se prepuscamo se morda ucimo in naucimo, da nam prepuscanje pravzaprav ne koristi. Se ucimo razlikovati med udejanjajem tistega kar nas notranje izpolnjuje in tistega, kar prinasa zgolj povrsno zadovoljstvo. Vedno je ucenje. Menda pa se lahko ucimo in nekaj naucimo v kratkem casu, ali pa pac potrebujemo vedno mocnejse lekcije in vec zivljenj.

 

Ce gledamo neko odvisnost recimo, recimo sexualno ali igre na sreco, alkohol, droge... oseba ki je odvisna ima pravzaprav konkretno jasno nalogo zanj, konkretno delo na sebi. Torej poiskati smisel ki je mocnejsi od njegove odvisnosti. In to je konkretna duhovnost v primeru razvoja tiste osebe!

Tako ima vsakdo od nas za delat na sebi glede na problem in njegov razvoj. In vec kot je prisotne v nekem procesu zavesti, lazje je rasti in ta proces osvojiti, ga preiti. In vec kot je prisotnega zavedanja, manj casa se bomo ukvarjali z dolocenim izzivom.

Ali kot pravijo, hitrost neke akcije je odvisna od clovekove odvezanosti od osebnosti. Verjetno ni nic drugace s sprejemanjem.

 

Veckrat pa je problem ravno to, da je zavesti premalo, in potem se dva na forumu prepirata prvic, drugic, tretjic, stotic, tako kot se v istem ali cem drugem pripirata doma, sluzbi, svetu, projetku, odnosih nasploh, celo zivljenje ali dolgo obdobje, dokler tega ne prekineta in si najdeta nove ljudi za podobne prepire. recimo, ce zadeve nista osvojila.

In no, bolj kot nas zivljenje pili, nas mece ob steno, iz skranjosti v skrajnost, bolezni, tezave, prepire, smrti, bolj rastemo, bolj spoznavamo, bolj se razvijajo... vec razumevanja zakaj in zavesti prihaja v nas. Menda.

 

Lahko pa da sploh ni tako ane. Samo, dvomim, da obstajajo bliznjice.

 

 

Da A do stopnje ko lahko odvrzes nekatere iluzorne dele, jih skozi rast potrebujemo ravno zato, da lahko kasneje ko smo dovolj "zrasli" spoznamo da jih ne potrebujemo!

Prej tocko spoznanja o tem da jih ne potrebujemo, pa so pomoje potrebni.

Ali konkretneje: Ce hoces na trenutnem nivoju zavesti izvest clovekoljubni projekt, ali pa studirat, se ucit skozi zivljenje, ljudi, odnose, itn, potrebujes samozavest in tvojo zgrajeno osebnost. Sposobnost lastnega misljenja, kriticnost itn. Komponente osebnosti ali ega, ki so potrebe za prezivetje in ucenje.

 

In mislim da ni stvar da nekaj opustimo kot ces. potem pa tega ne bomo imeli, temvec da je stvar v tem ali je ta nasa osebnost predana energiji visjega jaz ali je predana sami sebi na neka nacin.

Osebnost pa je se vedno in ostaja orodje, skozi katere se pretaka vec ali manj energije!

In vec energije ko se pretaka skozenj, bolj sta vsklajena center volje in moci s centrom ljubezni, bolj je osebnsot predana visjemu jaz (ce poenostavim).

In clovestvo je skozi posmeznika in skupine sposobno skozi sebe spuscat vedno vec energije.

In to je dejanski razvoj clovestva. Spustiti skozi sebe energijo, brez da se za ustvalja na problematicnih auricnih zapisih ki to energijo poustvarjajo in popacujejo, nekak.

Torej popolnejsa oblika naj bila jajcaste oblike, ki ima dva centra, na enem je jaz in na drugem drugi, manj popolna oblika pa je kroznica, ki ima samo en center in na tem je jaz. Visji jaz ve, osebnost zafiksirana v svojo kroznico pa je izgubljena ovcka. Zato v svetu obstaja malikovanje, cascenje, itn.

 

citiram:

... Pred 110.000 leti je pravzaprav začela nastajati prva pozornost v tej obliki, ki jo poznate danes. Lahko rečem, da smo mi to obliko poznali že prej. Če pogledamo nazaj v samo zgodovino Zemlje, je bil čas dinozavrov čas druge pozornosti. Izključno le druge pozornosti in sicer prvega astralnega pasu. Tam se je druga pozornost najbolj približala gostoti materije prve pozornosti. Pravzaprav je bilo samo življenje popolnoma v fizičnem svetu. Astralnih bitij tako rekoč ni bilo, ker so bila vsa astralna bitja v fizičnem telesu, zaradi tega, ker je cel planet bil v drugi pozornosti, kot fizična snov, in je omogočal fizično življenje energetskih bitij.

 

Z izumrtjem dinozavrov, ki ga je povzročilo lomljenje energije na dva različna pasova, na prvi nivo percepcije in drugi nivo percepcije. Ko je zemlja prešla na drugi nivo percepcije v prvega, in so postale razmere življenja nemogoče. Kajti prva pozornost nima elipsastega značaja, temveč ima krožni značaj. To pa je velika razlika, saj je elipsa v kozmičnem smislu veliko bolj popolna kot krožnica. In vsi predmeti, ki so v eliptičnem gibanju imajo več energije in niso ujeti v časovno dimenzijo, ki jo eliptični način gibanja prehaja. Takrat je življenje na Zemlji in Zemlja sama prešla v krožni način gibanja, kar je povzročilo izumrtje takratnega načina življenja.

 

Potem so bila dolga obdobja urejanja teh novih dveh ločnic in priprava terena za popolno izgradnjo prve pozornosti krožnega načina gibanja, ki ste ga prinesli vi na planet Zemlja z našo pomočjo. Tako se je iz morja vseznanja. ki je bil prej center zavesti, zavest odcepila do točke, kjer je bilo morje neznanja. Pravzaprav, kjer je bilo nič. Kjer je bila praznina, ki jo je bilo počasi potrebno začeti polniti. In dolga obdobja polnjenja te praznine, ozaveščanje nezavednega in nezavestnega. In po principu krožnice je to zelo težaven proces, zaradi tega, ker je vedno vračanje na isto pozicijo, kjer je bilo začeto, dokler nivo energije ni presežen in se prenese energija, ki je nabrana v krožnici, v elipso, ki je vedno na vaši levi strani. In vam jo simbolizira druga percepcija oz. druga pozornost. Nekje pred 17.000 leti do 20.000 leti v preteklost se je zgodila točka, kjer odcepljanje zavesti od celotnega vseznanja ni bilo več možno preusmeriti ali zaustaviti. Začelo se je hitro, hitro gibanje, ki je doseglo svoj vrhunec pred 4.500 leti in le ljudjem z visokim nivojem energije je bilo omogočeno vzdrževati stik z morjem vseznanja. In ti ljudje so v različnih obdobjih, v različnih civilizacijah imeli tudi različne vloge, različne pomene.

 

Živeti odcepljeno od morja vseznanja, živeti v krožnici v sistemu kroženja, pomeni živeti osebnost. Vse kar se tiče osebnosti je dvodimenzionalno in okroglo, krožnica. Živeti notranje bitje pomeni živeti v stiku ali v morju vseznanja. Vse kar je notranje bitje je eliptično.

 

Razdalja med osebnostjo in notranjim bitjem je pravzaprav tako velika, da je iz nivoja osebnosti nepremostljiva. Edina možnost za vaš razvoj in življenje notranjega bitja je, da preidete iz nivoja ujetosti v krožnici v nivo elipse. In za vašo lažjo predstavo: nivo krožnice podrazumeva tudi ujetost v vaš lasten krog, v katerem ste vi, ki opazujete svet, ki je izven vašega lastnega kroga. Če pa se prestavite v elipso, zajamete tudi svet spredaj in zadaj, ki postane drugačno zakrivljen in v celoti zaobjet v vašo zaznavnost.

 

Krožnica ima en center in na tistem ste vi. To je center vaše osebnosti, Medtem ko ima elipsa dva centra in na enem ste vi, na drugem je kozmos. Center krožnice, center osebnosti, je srčni center. Medtem, ko je center elipse številka ena malo pod srčnim centrom, za prst ali dva. Drugi center pa je malo pod popkom, za prst ali dva.

 

In prvi je center ljubezni, center srca, drugi je center volje in moči. Obadva sta usklajena in kadar je vzopstavljen en center, je hkratno vzopstavljen tudi drugi center. Torej je volja in moč notranjega bitja vedno usklajena z ljubeznijo in srčnostjo. Obratno pa je z osebnostjo, ki je lahko v centru, pa je volja neusklajena z njo.

 

Osebnost je izgubljena ovčka. Notranje bitje pa je duh, ki vse ve.

...

 

Ja, to bi se dodal mojemu prejsnjemu pisanju... vsi bi mi preskocili in bili razsvetljeni, pa modreci... samo smo vpeti v nase karme in darme. mislim da moramo odsluzit se mariskaj, hkrati pa je to tudi nase ucenje.

zato ne moremo kar preskocti kam visje. in zato da odsluzimo potrebujemo osebnost, ki zajema ego, samopodoba, zgrajene okvirje, itn.. da smo primerno vpeti v ta svet v katerem se ucimo.

 

 

 

je pa ni. Odvisno kaj od tega kar pove "slisis" se te dotakne, zavibrira s teboj.

ker ce da, potem ima veze tudi s teboj, pomoje.

primer: pisanje tule na forumu. zagreto pisemo tam kjer se nas tice! neglede na to na kaksne nacin, ampak se nas neka tema dotika, ce ji posvecamo svojo energijio, cas, strast, pozornost...

 

 

da.

ampak ne moremo rect, ker je moje telo, moj ego izuzija, ju ne potrebujem.

namrec obstaja se zdrava pamet, ki clovka resi pred tem da ne postane "duhovnez", namrec ce smo se rodili tukaj, tem svetu, med tocno dolocenimi ljudmi (starsi), z nekimi dolocenimi sposobnostmi in talenti, vzgojo itn.. zato sigurno obstaja razlog in to ni nakljucje, kar pomeni da ce smo se rodili v prostoru, kjer je spospostovanje potrebno za prezivetje, pomeni da je dobro da ga imamo.

seveda je predpogoj temu da verjamemo v inkarnacijo. ce ne verjamemo, potem je lahko vse zgolj nakljucje.

Tudi Dalaj Lama ima osebnost, samospostovanje, ono in treje kar je del osebnosti in ega.

Bistveno pa je, koliko je ta osebnost pretocna, presvetljena in recimo temu podlozna za energijo visjega jaz.

Za razliko od povprecenag cloveka je njegova zelo pretocna. Povprecen duhovno manj razvit clovek pa je precej nepretocen in se ukvarja predvsem s samim seboj, v svoji kroznici.

 

 

 

hudo

samospotovanje potrebujemo ker gremo med ljudi, saj smo odvisni drug od drugega. in smo odvisni od recimo temu manj in bolj duhovno razvitih ljudi od sebe.

prav tako potrebujemo samospotovanje, da lahko postavljamo meje, delamo projekte z ljudmi, ki samospostovanja do sebe nimajo dovolj. recimo.

pomen besede spostovanje do race, ali biti raca je iz nivoja tvojega dozivljanja bilo samoumevno. hocem rect, ti ne bi sla tja in raci skodovala na kakrsenkoli nacin. docim nekdo bi zaradi nekih razlogov to kamot storil. morda je lacen, morda zloben, bolan, whatever... predvsem pa ni dozivel tega kar si ti.

Spostovanje in samospotovanje je zgolj beseda s pomenom, opisom necesa da se lahko med seboj razumemo o cem govorimo.

Hocem rect, ne predstavljam si kako biti brez samospotovanja z egoisticnimi teznjami v svetu kjer smo. Ce samospotovanja ne bi imeli, bi lahko vsakdo hodil po nas, saj tudi mej ne bi postavljali.

Verjamem pa, da premosporazmeno z rastjo clovestva upadajo tudi tiste lastnosti ljudi, ki jih potrebuje vedno manj, vecajo pa se tiste, ki so potrebnejse za njegovo rast.

 

 

ja

ja, na nivoju komunikacije in razumevnja kjer smo, je to eden od nacinov. ko bomo dovolj subtilni govoriti ne bomo potrebovali. bomo zgolj obcutili, zaznavali, dozivljali in vedeli.

 

niti ne. lahko se vprasas zakaj beres knjige! pises na forum, se pogovarjas o temah katere te interesirajo in aura bolj zazari. torej ima smisel.

sam ga vidim tudi v tem, da o nekaterih stvareh sploh razmisljam, sicer bi se lahko vrgu pred tv in se prepuscal dogajanju. tako pa razmisljam, ozavescam kaj, kako, kje, se povezujem s teboj, z drugimi in nekaj ustvarjamo.

sam se zatekam v svoje filme in predstave, v posrednem odnosu z drugimi je energija potencirana, v neposrednem odnosu pa najveckat se bolj potencirana. Ce gre za neposrdni odnos s skupino ljudi, pa je energija lahko sploh potencirana. Celo tako mocno, da se ustvarjajo aktivnosti, organizacije, ki spreminjajo, ustvarjajo, kreirajo itn.

Zakaj vse to, verjetno zato da se ucimo. Plus se verjetno kaj vec.

 

In tudia jaz sem mnenja da v splosnem ne "vemo", Toda vsaj jaz sem imel nemalo trenutkov ko pa sem vedel! Pa morda ne toliko kam grem, toda kam iti in kako iti.

Na enem nivoju ali kadar smo v "stiku" je jasno, ali pa ni jasno tako kot bi mi sicer zeleli, ampak se enostavno ne sprasujemo, temvec zgolj delujemo in vemo da je tako prav, ceprav ni nujno, da se sploh sprasujemo ce je prav ali ne. Recimo kadar nekaj pocenmo intuinitivno.

 

Primer, ki bi mu lahko rekel tudi zaznavnje intuicije preko fizisa, ki ima tudi svojo inteligenco:

Ker sem nekajkrat zamujal so me kolegi opozorili da jim to ne ustreza. Naslednji dan ko smo bili ponovno dogovorjeni bi lahko prisel na dva nacina: pocasi in bi zamudil ali hitro in bi prisel pravocasno.

v kolikor sem hitel je moje telo reagiralo s stresom oziroam nepretocnostjo energije. V kolikor sem sel pocasi, pa je telo ostalo pretocno, primerno umirjeno in v hoji sprosceno. Um je preko strahu deloval tako, dame je opozrajal da bom ponovno zamudil, kljub temu da je telo pravilo naj grem pocasi. Kr telesa nisem poslusal in hitel sem sicer prisel pravocasno a zato v stresu. Kmalu zatem kosem prisel, je oseba s katero sem bil dogovorejn klicala, da bo zamudila vsaj 15 minut. Torej lekcija je bila, da je moje telo vedelo tocno kaksen tempo mu ustreza, um preko strahu pa je sporocal napacno informacijo.

Torej sem vedel!

In mislim, da tudi drugi ljudje lahko "vedo" na razlicen nacine, ce dovolj poslusajo.

 

In kaj iz tega ugotovimo: da morda ni tako pomembno kam gremo, temvec nek obcutek, da kamor gremo kremo primerno. In morda je ravno to eden od izzivom posameznika, da najde nacin kako bo on vedel, daje na pravi poti; in ne nujno tudi da ve kam gre, kar pa verjetno tudi ni odvec in to vedenje pride v naso zaves, zavedanje ko smo zato dovolj zreli.

 

 

 

kaj pa ce bi se ti malo distanciral od gostilniskega nivoja pogorova? in se vsaj malo prilagodil skupini, ki vsaj poskusa vpostavit nek konstruktiven pogovor, pa ce ji to uspeva ali ne, daje temu vsaj moznost.

Namrec custveni izpadi sigurno ne bodo omogocali pogoje konstruktivizma in tega da morda nekdo v miru predela, sprejme napisano in svoje misli.

 

 

Tut vredu, toda vcasih pa ima morda kaksen "heyoka" bolj kot ne probleme s samim seboj in sprejemanjem tistega kar se dogaja z njim v povezavi tega kar je zunaj njega.

Se razumemo ne. In svoje tezave na morda neprimeren nacin prinasa v prostor kjer to najverjetneje ni ravno potrebno, niti zazeljeno, niti konstruktivno.

no, ampak ja, nakljucij ni.

Lahko pa bi vzeli primer iz zivljenja, ko nekdo poskusa zgradit bolnico, zbere ekipo ljudi ki se posvetuje o tem kako jo bodo zgradili. Potem pa uleti Polde s svojimi problemi in bremza celotno skupino, da se projekt ne more izpeljat kot je bilo zastavljeno, ker se ukvarja predvsem z njim in njegovimi furstracijami. In cetudi "heyoka" recimo izpolnjuje svoje "poslanstvo", je se vedno vprasanje koliko tega je res "poslanstvo" koliko pa lasten bluz!

Koliko je temu primeru podobna tale situacija ve janko sam.

Me pa ne moti prevec, ker njegova energija ni mocna.

madre mio...it`s almost a book

[mako106]

samospoštovanja vredno

[Prabha]

Ne imeti zelj je pomoje ze zelo visoka stopnja razvoja, ko je clovek v celoti predan zgolj sluzenju.

 

Imeti zeljo, ni nujno tudi ukvarjati se z njo,

 

Vsak ima željo, zanimivo pa je ugotoviti od kje želja izvira.Ne bi dala želje kar tako v en predal, oziroma jo tako opredelila kot skoraj nekaj materialnega, kar "mora" obstajati. Obstaja samo tisto, kar dovolimo, da obstaja.Mi smo kreatorji.Zakaj in kdo je določil, da mora vsak imeti željo in da je leta vodilo v nekaj. Se zelo strinjam s tvojim razmišljanjem.Berem te z veseljem in čudenjem tvojega realističnega razmišljanja, kar nekaj se mi odpira.Vse lepo in prav, zgodovina, realno stanje, itd itd, toda gremo dalje od tega. Štartamo od tega, da smo kreatorji, mi, ne pa nekdo nad nami.Gremo od nas dalje. Želja torej,.....

Če pogledmao željo nekoliko globje,pa samo malo, takoj začutimo nekaj, neko čustvo,..ponavadi to čustvo povežemo z željo in v bistvu nočemo odpreti nove restavracije,nove humane organizacije,ampak samo zadostiti neko našo notranjo težnjo.Kakšno pa je to čustvo? Vseeno kako je,....ponavadi je tako, da smo ga povezali s hrano in nam daje dober občutek ob tem. V resnici hočemo smao zadostiti našo potrebo, nekaj nas sili v to.Možgani,um je enostavno povezal hrano z dobrim počutjem in noge nas vlečejo k hladilniku. Okey, zadostimo to željo, se najemo,....dejstvo je da smo zdaj siti,...ampak kje je zdaj ta občutek,ki smo ga iskali, občutek ki nam daje (ops meni vsaj.... dober občutek,kje je? Ni ga, zdaj je prišel drugi občutek, novi, starega več ni, ne more ga niti biti več. ker je bil v preteklosti in je zdaj smao zdaj. Kaj pa zdaj? Ja nič ustvarili smo novi občutek, ki nam daje neko novo dobro počutje.,......Pa je to res? Ne ni! Ta občutek dobrega počutja je lažen, neresničen in se vedno znova spreminja, ni enak kot prej,ko je nastal,....Torej kaj zdaj? Zdaj imamo več in več občutkov, dokler se vrata ne zaprejo in človek prične ne čutiti več, ker je enostavno vsega preveč.Začne iskavati večja zadoščenja, večje želje,ki bodo spet ustvarile nove lažne občutke in jih lažno osrečevale. Vendar je takrat velika praznina vsepovsod, v srcu,v duši, v celem telesu, ker smo živeli v iluziji.

Torej? Želja je trenutno stanje, ki se bo v naslednji minutku,ali sekundi spremenilo v čisto nekaj drugega. Vse je nestalno, vse je v spreminjanju, nič ni čemur bi morali slediti. Po drugi strani pa seveda lahko sledimo, vendar zavestno, z opazovanjem,da se zavedamo kaj se dogaja v nas,.....Mislim da je to bistvo,....

 

Verjamem, da je vse kot je perfektno narejeno in je univerzum in mi popolni, ter imamo že vse kar potrebujemo, zato res nimamo kaj spreminjati,delati,graditi,nič samo biti.Jaz pravim aktivno pasivni, nevtralnO AKTIVNI, vendar v pretoku, v energiji,v središču,....

[Brezo]

Pravi slednik bi moral biti brez želja. Pa je to sploh mogoče, če imamo telo, um in čutila? Ni. Vedno bo obstajala neka želja. Na eni strani obstajajo čutne želje, ki podarjajo trenutno zadovoljstvo, na drugi pa želja, da bi čutila presegli. In zato imajo ljudje veliko želja.

Nič ni narobe, če imate želje, poskrbite le, da so usklajene z vašo božansko naravo. Ravnati bi se morali po večnih načelih resnice in vsa svoja dejanja posvetiti Bogu. Živite brez občutka ločenosti ter posedovanja in vse posvečajte Bogu.

- Sathya Sai Baba

[free]

zoprn ane

madre mio...it`s almost a book

[Minnie]

Free, morda bi trebal.

[free]

ja, strinjams tabo. To je izziv da ugotovimo od kje zelja. samo je lahko tudi past, da se ukvarjamo zgolj samo se s samim seboj in od je neki navdihi. in ja, ravno jaz to zdej pisem ko sem imel ravno s tem precejsnje probleme.

ce delamo, sluzimo, nam zivljenje slej ko prej pokaze ce nekaj ni vredu. postanemo nesrecni. potem pa iscemo. kle se cist strinjava. kar je bilo namisljeno postane resnicno. in kar je bilo resnicno postane namisljeno. pocasi odstiramo to tancico iluzije. mislim da moramo to sposobnost pridobivat zelo pocasi, ker sicer mislim da nismo sposobni to narest hitro, v nekaj zivljenjih recimo.

 

V praksi ne poznam osebe ki se je rodila v tem prostoru in je brez zelja. kar pomeni, da morda ni nakljucje da zelje imamo, saj smo se rodili tukaj. i nravno tukaj v tem svetu, kjer so ravno zelje blazno potencirane. sicer bi se morda rodili v tibetu pri kaksnem razsvetljenem mojstru, ce poenostavim.

Ce smo kreatorji mi, zakaj smo si torej skreirali rojstvo tukaj v svetu zelja, namesto tibetu!? Ce ne ravno zato, da spoznamo, da je zelja nepotrebna. Ampak da to spoznamo, moramo zeljo najprej imeti.

Ker sem ravno o sidarti pisal na prejsnji strani... on ni poznal smrti, bolezni, zalosti itn... sele ko jih je spoznal je lahko sel naprej. Je hotel razumeti zakaj je nekaj tako kot je in to je bilo eno od njegovih njegovo ucenj, da spozna. V kolikor bi ziveli izolirani od tezav, ne bi mogli napredovati, razumeti. Logicno nekak.

 

Mislim da si predvsem izpostavil povrsno zeljo, ne pa tudi tistih, katerih uresnicevanje nas izpolnjuje.

Vprasanje pa je, ali taksne sploh so. Kot odgovor na to, lahko recem, da iz mojih izkusenj so. Koliko pa jim sledimo, pa je druga pesem. Mislim celo da vecian nas zivi tudi te notranje izpoljnjujoce zelje v neki masnji meri. Namrec morda ni vedno tako, da v kolikor uresnicujemo neke notranje potrebe ali ce jih imenujem zelje, da ob tem uziva tudi nasa osebnost?

Recimo, ali si ze kdaj nekaj pocela kar sicer ne bi, pa to vseeno storis zato, ker bo nekomu to pomagalo, koristilo. Lahko da koristi samo tebi, ne nujno tudi nekomu drugemu ali drugim.

Si. In kako si se po tem ko je bilo delo opravljeno pocutila!? Verjetno dobro. Morda utrujeno, morda z se vec energije, a dobro. Takrat verjetno nisi bila slabe volje in tudi spat si sla nekako bolj pomirjena, spravljena in pogumnejsa. Nisi se bala za prihodnosti in manj strahu je bilo v tebi. No, govorim iz svojih izkusenj.

Kljub temu da mislimo da vemo, da je lahko nekaj iluzija, je razlika med tem ali smo to tudi dejansko izkusili. Um vedno lahko rece: "ne pocni tega, ker je iluzija!". V meditaciji pa skusamo umu ne dati pozornosti, ker vemo da lahko zavaja.

Kljub temu kadar najdemo nekaj kar resnicno izpolnjuje to zelimo obdrzati. In to morda ni nujno proizvod ega, temvec tega, ker nas to nekaj res izpolnjuje. Nas dusno hrani.

Tako kot recimo nekdo ki meditira in ga vprasas ali bi prenehal meditirat in rece, da bi sicer lahko, a ne bo, ker mu koristi. Ga polni z neko lucjo, svetlobo, ljubeznijo in mirom in se cem.

Povrsne zelje se razlikujejo po notranjih potrebah ravno potem kot si opisala. Ne zadovljijo nas in slej ko prej spoznamo da so iluzije. Z naso rastjo spoznavamo vedno vec iluzij in obcutimo ter zivimo tisto kar ni iluzija.

 

In ko smo se ob rojstvu oziroma menda malo kaseje dokoncno spustili v fizicno telo, smo zraven potegnili se nekatera nasa auricna telesa, ki jih skozi razlicna zivljenja osvetljujemo. Fizicno, morda etersko telo itn, pa pridobili na novo.

In kar je oranzni odstavek prejsneje strani nekako tudi povedal je, da se je clovestvo namensko spustilo v nezavedno, svet prve pozornosti in kroznega nacina gibanja. In ta svet prav tako vkljucuje zelje. Predvidevam, da smo to storili zaradi spoznanja.? ali kot pravijo nekateri ezoteriki spoznati: jaz sem ki sem! karkoli pac to pomeni.

 

Ja, vec kot je prisotne zavesti bolje je, da znamo locevat med svojo resnicno potrebo ali mayo (svetom iluzij, razvadami, ipd). samo kaj pa zavest sploh je tole kar sem napisal je lahko nekomu v breme, ker je prej nekaj pocel intuinitivno, sedaj pa se zacel ukvarjat s tem ali je pri njegovem pocetju dovolj zavesti. nakljucje ni, je pa izziv. vedno prihajajo novi.

 

Ja, sledimo zavestno.... en del nas itaq nikoli ni povsem tih se mi zdi. razlicne so izkusnje... en glasek noranji, je vedno z nami tu. karkoli pocnemo, kjer koli smo z zavestjo, v sanjah ali globoki meditacij, vedno je tu en dela nas. Morda se imenuje zavest. Je nekdo ki opazuje.

Cetudi so vzunaj vojne, smrt, bolecina, nas je strah, nas sebe, smo srecni, se veselimo ljubimo, vedno je tu in spremlja vse skupaj. Mislim da je to dusa.

morda celo ta glasek nima zelja, ta dusa, ki tudi skrbi za nas, kateri je dobrodoslo v kolikor jo slisimo in upostevamo. nekak.

 

da! to je pa blazno tesko. vsaj meni.

 

Vsak ima željo, zanimivo pa je ugotoviti od kje želja izvira.Ne bi dala želje kar tako v en predal, oziroma jo tako opredelila kot skoraj nekaj materialnega, kar "mora" obstajati. Obstaja samo tisto, kar dovolimo, da obstaja.Mi smo kreatorji.Zakaj in kdo je določil, da mora vsak imeti željo in da je leta vodilo v nekaj. Se zelo strinjam s tvojim razmišljanjem.Berem te z veseljem in čudenjem tvojega realističnega razmišljanja, kar nekaj se mi odpira.Vse lepo in prav, zgodovina, realno stanje, itd itd, toda gremo dalje od tega. Štartamo od tega, da smo kreatorji, mi, ne pa nekdo nad nami.Gremo od nas dalje. Želja torej,.....

Če pogledmao željo nekoliko globje,pa samo malo, takoj začutimo nekaj, neko čustvo,..ponavadi to čustvo povežemo z željo in v bistvu nočemo odpreti nove restavracije,nove humane organizacije,ampak samo zadostiti neko našo notranjo težnjo.Kakšno pa je to čustvo? Vseeno kako je,....ponavadi je tako, da smo ga povezali s hrano in nam daje dober občutek ob tem. V resnici hočemo smao zadostiti našo potrebo, nekaj nas sili v to.Možgani,um je enostavno povezal hrano z dobrim počutjem in noge nas vlečejo k hladilniku. Okey, zadostimo to željo, se najemo,....dejstvo je da smo zdaj siti,...ampak kje je zdaj ta občutek,ki smo ga iskali, občutek ki nam daje (ops meni vsaj.... dober občutek,kje je? Ni ga, zdaj je prišel drugi občutek, novi, starega več ni, ne more ga niti biti več. ker je bil v preteklosti in je zdaj smao zdaj. Kaj pa zdaj? Ja nič ustvarili smo novi občutek, ki nam daje neko novo dobro počutje.,......Pa je to res? Ne ni! Ta občutek dobrega počutja je lažen, neresničen in se vedno znova spreminja, ni enak kot prej,ko je nastal,....Torej kaj zdaj? Zdaj imamo več in več občutkov, dokler se vrata ne zaprejo in človek prične ne čutiti več, ker je enostavno vsega preveč.Začne iskavati večja zadoščenja, večje želje,ki bodo spet ustvarile nove lažne občutke in jih lažno osrečevale. Vendar je takrat velika praznina vsepovsod, v srcu,v duši, v celem telesu, ker smo živeli v iluziji.

Torej? Želja je trenutno stanje, ki se bo v naslednji minutku,ali sekundi spremenilo v čisto nekaj drugega. Vse je nestalno, vse je v spreminjanju, nič ni čemur bi morali slediti. Po drugi strani pa seveda lahko sledimo, vendar zavestno, z opazovanjem,da se zavedamo kaj se dogaja v nas,.....Mislim da je to bistvo,....

 

Verjamem, da je vse kot je perfektno narejeno in je univerzum in mi popolni, ter imamo že vse kar potrebujemo, zato res nimamo kaj spreminjati,delati,graditi,nič samo biti.Jaz pravim aktivno pasivni, nevtralnO AKTIVNI, vendar v pretoku, v energiji,v središču,....

[mako106]

zoprn ane

ne...razen če hočeš sam tak videt

[free]

ma ne vem kaj hocem videt sploh.. aja to da komu koristi in ne skodi. pa ceprav morda samo meni.

ti pa zase ves

 

ne...razen če hočeš sam tak videt

[Prabha]

V praksi ne poznam osebe ki se je rodila v tem prostoru in je brez zelja. kar pomeni, da morda ni nakljucje da zelje imamo, saj smo se rodili tukaj. i nravno tukaj v tem svetu, kjer so ravno zelje blazno potencirane. sicer bi se morda rodili v tibetu pri kaksnem razsvetljenem mojstru, ce poenostavim.

Ce smo kreatorji mi, zakaj smo si torej skreirali rojstvo tukaj v svetu zelja, namesto tibetu!? Ce ne ravno zato, da spoznamo, da je zelja nepotrebna. Ampak da to spoznamo, moramo zeljo najprej imeti.

Ker sem ravno o sidarti pisal na prejsnji strani... on ni poznal smrti, bolezni, zalosti itn... sele ko jih je spoznal je lahko sel naprej. Je hotel razumeti zakaj je nekaj tako kot je in to je bilo eno od njegovih njegovo ucenj, da spozna. V kolikor bi ziveli izolirani od tezav, ne bi mogli napredovati, razumeti. Logicno nekak.

 

Mislim da si predvsem izpostavil povrsno zeljo, ne pa tudi tistih, katerih uresnicevanje nas izpolnjuje.

Vprasanje pa je, ali taksne sploh so. Kot odgovor na to, lahko recem, da iz mojih izkusenj so. Koliko pa jim sledimo, pa je druga pesem. Mislim celo da vecian nas zivi tudi te notranje izpoljnjujoce zelje v neki masnji meri. Namrec morda ni vedno tako, da v kolikor uresnicujemo neke notranje potrebe ali ce jih imenujem zelje, da ob tem uziva tudi nasa osebnost?

Recimo, ali si ze kdaj nekaj pocela kar sicer ne bi, pa to vseeno storis zato, ker bo nekomu to pomagalo, koristilo. Lahko da koristi samo tebi, ne nujno tudi nekomu drugemu ali drugim.

Si. In kako si se po tem ko je bilo delo opravljeno pocutila!? Verjetno dobro. Morda utrujeno, morda z se vec energije, a dobro. Takrat verjetno nisi bila slabe volje in tudi spat si sla nekako bolj pomirjena, spravljena in pogumnejsa. Nisi se bala za prihodnosti in manj strahu je bilo v tebi. No, govorim iz svojih izkusenj.

Kljub temu da mislimo da vemo, da je lahko nekaj iluzija, je razlika med tem ali smo to tudi dejansko izkusili. Um vedno lahko rece: "ne pocni tega, ker je iluzija!". V meditaciji pa skusamo umu ne dati pozornosti, ker vemo da lahko zavaja.

Kljub temu kadar najdemo nekaj kar resnicno izpolnjuje to zelimo obdrzati. In to morda ni nujno proizvod ega, temvec tega, ker nas to nekaj res izpolnjuje. Nas dusno hrani.

Tako kot recimo nekdo ki meditira in ga vprasas ali bi prenehal meditirat in rece, da bi sicer lahko, a ne bo, ker mu koristi. Ga polni z neko lucjo, svetlobo, ljubeznijo in mirom in se cem.

Povrsne zelje se razlikujejo po notranjih potrebah ravno potem kot si opisala. Ne zadovljijo nas in slej ko prej spoznamo da so iluzije. Z naso rastjo spoznavamo vedno vec iluzij in obcutimo ter zivimo tisto kar ni iluzija.

 

In ko smo se ob rojstvu oziroma menda malo kaseje dokoncno spustili v fizicno telo, smo zraven potegnili se nekatera nasa auricna telesa, ki jih skozi razlicna zivljenja osvetljujemo. Fizicno, morda etersko telo itn, pa pridobili na novo.

In kar je oranzni odstavek prejsneje strani nekako tudi povedal je, da se je clovestvo namensko spustilo v nezavedno, svet prve pozornosti in kroznega nacina gibanja. In ta svet prav tako vkljucuje zelje. Predvidevam, da smo to storili zaradi spoznanja.? ali kot pravijo nekateri ezoteriki spoznati: jaz sem ki sem! karkoli pac to pomeni.

 

Ja, vec kot je prisotne zavesti bolje je, da znamo locevat med svojo resnicno potrebo ali mayo (svetom iluzij, razvadami, ipd). samo kaj pa zavest sploh je tole kar sem napisal je lahko nekomu v breme, ker je prej nekaj pocel intuinitivno, sedaj pa se zacel ukvarjat s tem ali je pri njegovem pocetju dovolj zavesti. nakljucje ni, je pa izziv. vedno prihajajo novi.

 

Ja, sledimo zavestno.... en del nas itaq nikoli ni povsem tih se mi zdi. razlicne so izkusnje... en glasek noranji, je vedno z nami tu. karkoli pocnemo, kjer koli smo z zavestjo, v sanjah ali globoki meditacij, vedno je tu en dela nas. Morda se imenuje zavest. Je nekdo ki opazuje.

Cetudi so vzunaj vojne, smrt, bolecina, nas je strah, nas sebe, smo srecni, se veselimo ljubimo, vedno je tu in spremlja vse skupaj. Mislim da je to dusa.

morda celo ta glasek nima zelja, ta dusa, ki tudi skrbi za nas, kateri je dobrodoslo v kolikor jo slisimo in upostevamo. nekak.

 

da! to je pa blazno tesko. vsaj meni.

 

Nikoli nisem omenila da je lakho kdo brez želje,....kar ves čas govorim je to kako željo zaznati, s tem jo obvladati s časom,počasi,počasi, seveda. Nam tukaj je težje obvladati iluzoričnost, kot pa menihom v samostanu.Oni se lahko ves čas posvečajo notranji meditaciji, imajo vse pogoje za to, mi pa ne,moramo v službo, familjo imamo,nekateri otroke,...itd itd,.....

Problem je ravno v tem kot praviš, da misliš da bi se nekdo počutil bolje,če bi to ali ono,....ravno to ne gre.Največje težave nastajajo ravno iz tega, da sodimo kaj je dobro in kaj slabo, pa vseeno za kaj gre, potem se pa na to "dobro" navežemo in iščemo samo to. S tem se omejujemo in ostanemo na določenem nivoju,ni naddaljnega napredka. Ampak vse kot je je perfektno, bistvo je samo razumeti bistvo in se s tem osvoboditi, pa kakorkoli..... z družino, v samostanu kot menih ali na luninem forumu,.....:)

Noč

[free]

mas prou veze se itaq osebnost, duh ne.

noc.