Samospostovanje

[free]

Ma, res dobro ti razumes zadeve

...Samospoštovanje ...

[free]

Obcudovanje ni isto kot spostovanje. Lahko je prisotno oboje.

Bonton ni isto kot spostovanje, spostovanje iz zavedanja tega, kaj drugo bitje dejansko je. S cimer se ustvari tudi primeren spostljiv odnos do tega bitja ali bitij. Pomoje.

Bonton je uniformiran dogovor z namenom bolj spostljivega odnosa.

Tako kot deloma recimo deloma bibilja ali pravila, ki jih ucijo razlicne religije.

V primitivnem svetu, ce se tako izrazim smo morali omogociti nase osnovne pogoje bivanja z moralnimi mentalnimi naceli oz. pravili, ki jih ucijo razlicne religije. Tudi s pomocjo strahu. Tako je cerkev ali vladajoca elita ob obstojecih zakonih in druzbenih normah drzala roko nad prevelikim primitivnim razmahom. Kontrola nad takoimenovanim barbarstvom. To je imelo slabe in dobre posledice.

"Pravo" spostovanje pa s tem nime kaj dosti veze. Na ravni duse pomoje o spostovanju sploh ne moremo govoriti, ker je to na ravni duse v moji idealni predstavi samo po sebi umevno. na ravni osebnosti pa se strinjam z Iknee.

 

...Sama mogoče vem, kakšne sposobnosti imam, ne upam, pa glih narediti tega, recimo na poslovnem področju, pa še kakšnem , ampak druge ljudi vseeno spoštujem. Še všeč mi je, ko se kdo upa izraziti, biti drugačen, si upati... Torej, nespoštovanje svoje osebnosti v smislu uresničenja, ne pomeni nujno, da ne spoštuješ drugih.

[butl]

Ne bo držalo dragi butl, ker potem ta samozavest / brez samospoštovanja/ ni resnična, temveč je umetno ustvarjena- povsem lep primer človekove notranje obrambe / strahov, slaba samopodoba, šibkost../ z zunanjo manifestacijo.

 

Lepo bodi

 

Matjaž

 

Pa še kako drži, Matjaž.

 

Seveda v primeru, da ima ta človek slabo samopodobo in s tem tudi pomanjkljivo samospoštovanje, ta samozavest ni odraz samopodobe, vendar je še kako resnična. Dokler ima zunanje dejavnike tako pod kontrolo, da se njemu ni potrebno dotakniti lastne samopodobe. A se to da? Da. S kontrolo svojih misli in dejanj /se pravi z izbiranjem pravih izbir/ tu in sedaj na tak način, da se izogne vsem demonom iz preteklosti /se pravi z izbiranjem takega vedenja in takih misli, da se izogne vsem situacijam, ki bi se na kakršen koli način dotaknile izvornih afektov.

 

Je taka samozavest odraz samopodobe? Ne ni, se strinjam. Je pa resnična in še kako prisotna. Zato se samozavest ne sme enačit s samospoštovanjem, ker lahko zavede. A je taka samozavest slaba? Kokr se vzame. Res je, da omejuje širino živetja ampak, roko na srce, kolk ljudi pa išče ozdravitev? Večini je kompromis čist dost. A se mam dobr? Ja, še kr. A me kej mot, nervira. Ja, me ja, ampak itak se noben nima čist dobr in jst sem s tem zadovoljen.... razmišlja večina in če jim je dobr, če jim je znosno, če so s tem dost zadovoljni, je to čist ok. Kljub slabi samopodobi in samozavesti, ki ni odraz samopodobe. In zanje je njihova samozavest resnična. In tud je.

 

Se pa strinjam; tist ki ima dobro samopodobo in s tem tud dobro samospoštovanje, ma tud dobro samozavest.

 

[The Dude]

Mojemu egotu se tudi dopadejo posti od Iknee.

[Alan_New]

Samopodoba --> samó podoba o samem sebi.

[mako106]

i`m nobody vse kar bi si več mislil o svoji samo podobi...bi bilo žaljenje universuma

[free]

aja, a potem so tudi drugi zate nobody al kako?

[mako106]

ko spregledaš njihov ego...in jih primerjaš z neskončnost univerzuma...bi rekel da ja

[free]

ja, no, potem verjetno vidis res samo sebe. na nivoju dusnega prepoznavnaja bi verjetno videl univerzum v enem bitju.

[mako106]

egoist sem....kaj naj

[Matjaž Bogdan]

Kadarkoli je razprava o egu, se izkaže, da govorimo eden mimo drugega, ego je zgleda en precej nejasen pojem - ljudje pod njim razumemo precej različne vidike ali ravni našega bitja (btw - že delitev bitja kot celote na ravni ali vidike je po moje vedno treba jemati s pridržkom, ljudje v resnici vedno delujemo kot celota).

 

Ne bo držalo, kar sem lepo opisal....

 

V takih debatah bi se bilo dobro najprej vsaj približno zmenit, kaj nam pojem ego sploh pomeni. Jaz, na primer, pod pojmom ego razumem zavestni del osebnosti, ki ima opravka z miselnimi koncepti in izražanjem čustev ter odnosi z drugimi. Nezavedno (ki ima sicer močan vpliv na oblikovanje in izraze ega) pa pojmujem posebej, prav tako transpersonalno tudi ni del ega, čeprav pri ljudeh z visoko razvito zavestjo transpersonalno zelo vpliva na ego, včasih (zelo redko) do te mere, da rečemo, da človek nima več ega.

 

Veš, potrebno je samo malo, pa se zavedaš od kje izhaja tvoj EGO....-je to res zavest- ali spremenjena oblika občutenja??.

 

Se strinjam, samo malo bom pojasnila, kako vidim tole reč. Samospoštovanje je po moje stanje ega - kako ego občuti samega sebe. V globinah je samospoštovanje predvsem stvar občutenja. Ta občutek je tesno povezan z nezavednimi vsebinami, s čustvenimi energijami (naklonjenost, varnost, ljubezen ali zavračanje, hlad,...) ki jih je človek prejemal od pomembnih bližnjih v svojem otroštvu. To so temelji. Na te temelje pa ego postavi svoje miselne koncepte o (samo)spoštovanju in samozavesti, ki se kažejo navzven in so lahko izraz čustvenih osnov ali pa ravno nasprotno - obramba pred bolečimi občutki nevrednosti, potisnjenimi v podzavest. Slednje vedno znova potrebuje potrjevanje in ima tendenco, da samospoštovanje osnuje na primerjavah z drugimi ali neprestanem miselnem naporu z avtosugestijami, ki naj bi prevpile notranji glas iz globin nezavednega, ki govori drugače.

 

 

Bo držalo, samo zame to ni CEL koncept..je le tisto kar si opisala v oklepaju.....Se pravi- zasvestni ego je usdtvarjen na umeten- miselno konceptualen način zaradi strahov itd....vse skupaj je le iluzija in zunanji odsev- kar pa ni iskreno v človeku...

 

 

Nekateri ljudje lahko navzven delujejo zelo samozavestno in imajo polna usta govora o samospoštovanju, a v globinah čutijo vse kaj drugega. Taki imajo tudi težave s spoštovanjem drugih. Za tiste, ki imajo vsaj solidne čustvene temelje, je samospoštovanje nekaj v veliki meri samo po sebi umevnega. Ti ljudje običajno tudi zares spoštujejo druga bitja, so sposobni sočutja

 

Dvomim- moja praksa govori drugače....

 

 

in jim ni treba drugih poniževati, da bi se sami počutili bolje v svoji koži. Do resničnega samospoštovanja se da priti tudi po poti duhovnega razvoja, verjamem, da je pravzaprav zdravljenje čustev, ki vključuje duhovno raven tisto, ki lahko pozdravi primanjkljaj samospoštovanja v čustvenih globinah človekovega bitja.

 

Ja, vendar je vse skupaj le odsev človekove duše- kakor zgoraj- tudi spodaj- kakor v sebi- tako navzven....V nekem obdobju lahko deluješ drugače, vendar se prej ali slej pokaže tisto kar nosiš v sebi- navadno v bolezni ali kakšni psihološki krizi...kako pa greš čez to, je pa spet stvar posameznika...zavedanje samega sebe v notranjosti- kar sem pač napisal o nezavednem egu- je ključ...ni pa edini - lahko deluješ kot ti odgovarja...morda sem preveč idealiziral, zame / osebno mišljenje/ ne zmoreš spoštovanja do drugih, dokler ga nimaš vase/ samozaupanje, sprejemanje samega sebe- z možnostjo nadgradnje, samospoštovanje, ljubezen do samega sebe..../- vse ostalo je mentalni šmorn, ki je 90% prisoten v vsakdanjem življenju...seveda to ni napak, jaz govorim le iz svojega aspekta, svojih izkušenj, človek ima pa seveda izbiro- mali milion.....pa morda tudi v vseh svojih sferah dojemanja in zavesti

preživi vse svoje življenje- tudi prav- to je stvar izbire in karme....

 

lepo bodi

 

Matjaž

[free]

Sej smo vsi. Vsi imamo tudi ego. Pa vsi se jeb... s tem lifeom na tak al pa drgacen nacin.

Stvar pa je tudi ve tem, da ce se tega zavedamo, imamo manj zelje ali potrebe sodit druge ali kazati nanje s prstom. Se ne izvzemam.

Celo vec zelje in potrebe delovati v smeri boljsega bivanja sebe in drugih.

No, ampak to so teme za daljso debato.

Je pa tut fajn da si ti tak k si, k dajes tako kot vsi drugi tvoj pecat tukaj na forumu.

egoist sem....kaj naj

[daisy]

Berem vse tole - se mi zdi ful zanimiva debata in velko ste povedali, kar bi tudi jaz želela napisat...

 

Potem pa se zamislim in pomislim, da se mi pravzaprav ne zdi (več) pomembno - ali se samospoštujem ali ne, ali sem samozavestna ali ne... ker sem enostavno zadovoljna sama s seboj in mi vse drugo v detajle ni pomembno.

 

Pa ne v smislu da sem popolna ali da sem dosegla že vse... sploh ne... še ogromno me čaka in tega se veselim kot izziv življenja... Zavedam se le, da sem se zadnja leta trudila in naredila ogromno na sebi, našla v življenju nek smisel in zadovoljstvo, razumem ljudi okoli sebe in jih sprejemam take kot so in jih ne obsojam...

 

In zdi se mi, da se mi ni treba več spraševat ali se samospoštujem ali ne , ali sem dovolj samozavestna itd... Ker sem enostavno zadovoljna s tem, kar sem dosegla in bom še naprej delala na sebi, da bom še napredovala kolikor bom pač sposobna...

 

Vsi ti izrazi me vse preveč spominjajo na neke norme, stare kot zemlja, v katere se je bilo treba ukalupljat.. Spoštovanje, odgovornost, samozavest, obsojanje.... Mislim, da to potrebujemo dokler rastemo, se spreminjamo, se iščemo, da se oblikujemo v osebo, ki začuti kaj je zanjo - pa tudi za druge, dobro (za druge v smislu-da s svojimi dejanji ne prizadanemo drugih itd..).

 

In ko vse to prerastemo, končno zaživimo, ko se vseh teh pojmov otresemo in se prepustimo svojemu toku - v dobrobit sebi in drugim...

 

Nekak nisem dobro razložila, ne vem, če je jasno kaj sem mislila... ne da ni pomembno, ampak enostavno se ti na neki točki s tem ne zdi/ni potrebno več ubadat ??

[free]

prou kul misls. nekako v smislu teorija je dobra, ce ne obremenuje prakse in sprovede dobre ucinke. sicer pa lahko zgolj breme. ce sem te prav razumel.

 

Berem vse tole -....

[daisy]

No, v bistvu se mi zdi da je tko, da vsak nekak gre čez vso teorijo, da pravzaprav mora it čez vse to, da je nujna, pa se samoanalizira in vse živo, da bi naumil svojo pot... Dokler ne pogruntaš, kaj bi bilo fajn in kaj še moraš narest in razčistit...

 

In pol začneš delat na tem... tudi na samospoštovanju - v bistvu ugotoviš kako ga sereš ker se ne samospoštuješ, kaj vse dovoliš drugim da delajo s tabo, kako sam pometaš s sabo... ipd.....

 

In potem v nekem momentu ti pride vse u iber - vsaj tko je blo meni in sem imela občutek da imam v sebi žlabudro, vse skaljeno in zmešano - tko v glavi kot v duši.. ... potem se ti nekak "prelomi", sprazniš glavo, nehaš analizirat in zadeve se nekak precedijo in usedejo - kar ti mora ostati ti sede v dušo, v intuicijo - whatever.... ostalo pa gre čao !

In se ne obremenjuješ več, ampak si fajn spremenjen... in nehaš teoretizirati in začneš s prakso.. in začneš se truditi da bi dejansko iz dneva v dan v praksi zaživel to, kar ti dela ugodje in ne analiziraš več .

Se pa opazuješ in sproti spreminjaš svoje reakcije... to pa je nekak dnevni trening, ki mu jaz rečem delo na sebi... ki ti pride v kri in postane avtomatizem in tako se iz dneva v dan lahko spreminjaš... in iz teorije na koncu prehajaš v prakso... in ti je vedno lepše ))))) In to je po mojem tudi edini način da se sploh spreminjaš.

 

Ampak teorija je po mojem nedvomno v nekem momentu nujna - da sploh veš za kaj gre pri vsem skupaj. Da sploh veš kaj želiš v praksi...

 

Na žalost veliko ljudi ko se sreča s teorijo zaključi, da "to pa itak vem, to ni nič novega" in misli, da stem vse obvlada...

Zaživeti vse skupaj - tudi samospoštovanje, samozadovoljstvo ( ! ne enačim tega s tem, da se ima človek za popolnega! - le da je zadovoljen s seboj, s svojim delom in izzivi.., rezultati.. ) pa je dosti težje kot bi si človek mislil.... Ampak ko začneš in dobivaš prve rezultate, življenje postaja vedno bolj božansko....

[free]

Ja, sej. iz teorije v prakso.

pravis torej, da zacnes meje postavljat. jaz, drugi. ane.

meje potrebuje nasa osebnost. osebnsot nujno potrebujemo, da lahko skozi njo kaplja nasa notranjost. ego pa je del osebnosti in zato je ego potreben in se je dobro samospostovati in postavljati dolocene potrebene meje.

[daisy]

Mene obide v določenem trenutki misel ko npr.: " Saj nisem na razprodaji " v smislu - ne bom se razprodajala pod vrednostjo - če me nekdo ne ceni, grdo dela z mano itd.... tega enostavno ne potrebujem...

In ko me to obide, se počutim prav fajn - obide me občutek lastne vrednosti ?? Najbrž.

[Matjaž Bogdan]

Pa še kako drži, Matjaž.

 

Seveda v primeru, da ima ta človek slabo samopodobo in s tem tudi pomanjkljivo samospoštovanje, ta samozavest ni odraz samopodobe, vendar je še kako resnična. Dokler ima zunanje dejavnike tako pod kontrolo, da se njemu ni potrebno dotakniti lastne samopodobe. A se to da? Da. S kontrolo svojih misli in dejanj /se pravi z izbiranjem pravih izbir/ tu in sedaj na tak način, da se izogne vsem demonom iz preteklosti /se pravi z izbiranjem takega vedenja in takih misli, da se izogne vsem situacijam, ki bi se na kakršen koli način dotaknile izvornih afektov.

 

Je taka samozavest odraz samopodobe? Ne ni, se strinjam. Je pa resnična in še kako prisotna. Zato se samozavest ne sme enačit s samospoštovanjem, ker lahko zavede. A je taka samozavest slaba? Kokr se vzame. Res je, da omejuje širino živetja ampak, roko na srce, kolk ljudi pa išče ozdravitev? Večini je kompromis čist dost. A se mam dobr? Ja, še kr. A me kej mot, nervira. Ja, me ja, ampak itak se noben nima čist dobr in jst sem s tem zadovoljen.... razmišlja večina in če jim je dobr, če jim je znosno, če so s tem dost zadovoljni, je to čist ok. Kljub slabi samopodobi in samozavesti, ki ni odraz samopodobe. In zanje je njihova samozavest resnična. In tud je.

 

Seveda je- vendar - do kje?? Ali bolje rečeno- do kdaj? Taka samozavest se sesuje lahko v trenutku / vzroke ne bom našteval, ker jih je možnih res mnogo in preveč / in tedaj vidiš iz česa je skonstruirana. Toliko "močnih" ljudi, toliko "samozavestnih", prepričanih vase- do furnamenta, sem videl, videl pa tudi razgaljene in uboge...Te iste...Pa ni bilo potrebno mnogo, da se takšna njihova "samozavest" sesuje...In tak človek, ki deluje navzven samozavestno, v sebi pa si niti ne zaupa, ne spoštuje, se v trenutkih padca zelo težko pobere...Kar pa je pri osebi, ki se resnično ljubi, si zaupa in se zaveda vseh svojih pomanjkljivosti in tudi kvalitet, se sooča s samim seboj- ni tako hudo občuteno. Tak človek gre lažje naprej, ker se je že soočal sam s seboj, tisti, ki pa to preskakuje in gre naprej na stekleni podlagi, iz umetno prikrojene samozavesti- težje, ker enostavno se znajde v situaciji, ki je ne prepozna. Drugače se pa seveda strinjam- na ta način deluje verjetno 90% ljudi...kar pa vsekakor ni nič narobe, glede na to, da je to osebna izbira, oziroma nauk, ki ga nekdo pač mora predelati v izkušnjo....

 

Se pa strinjam; tist ki ima dobro samopodobo in s tem tud dobro samospoštovanje, ma tud dobro samozavest.

 

 

 

Lepo bodi

 

Matjaž

[free]

kdo zdej koga kje citira... k tko pisete (tekst v citate) da mi ni jasn. no ja, sej se ne sikiram prevec.

[Matjaž Bogdan]

No, v bistvu se mi zdi da je tko, da vsak nekak gre čez vso teorijo, da pravzaprav mora it čez Zaživeti vse skupaj - tudi samospoštovanje, samozadovoljstvo ( ! ne enačim tega s tem, da se ima človek za popolnega! - le da je zadovoljen s seboj, s svojim delom in izzivi.., rezultati.. ) pa je dosti težje kot bi si človek mislil.... Ampak ko začneš in dobivaš prve rezultate, življenje postaja vedno bolj božansko....

 

Se popolnoma strinjam s teboj Daisy, res pa je tudi lep občutek, ko se zaveš vsakega momenta trenutne sreče, pa četudi je to list v vetru ali pa ptiček na veji. Že če znaš biti zadovoljen in občutiti srečo, je veliko...vsak mm in sekunda šteje, vsaka spremeba na dobro, ki jo zaznaš...v sebi, v drugih, v naravi, v družini....

 

Lepo bodi

 

Matjaž

[Peter78]

Živjo sem nov na forumu in sem se se po dolgem času odločil, in zbral pogum, da nekaj javno vprašam? Pred kratkim sem bil na inicijaciji reikija v prvo stopnjo in mislil, da mi je to zelo pomagalo pri samozavesti, mogoče še preveč saj sedaj imam občutek popolnosti, da mi je to manjkalo v življenju.Po desetih letih trpljenja v službi sem sedaj zbral pogum in šefu povedal, kaj dela narobe in dal odpoved, saj vem da bom lahko od reikija živel ali si pa najdu kaj drugega, sem pa mami položo roke na čelo,ko je imela glavobol in je v hipu izginil, se pa sprašujem ali je to res tako enostavno in če sem res rojeni zdravilec.Hvala za kakršni koli nasvet Peter.

[daisy]

Se popolnoma strinjam s teboj Daisy, res pa je tudi lep občutek, ko se zaveš vsakega momenta trenutne sreče, pa četudi je to list v vetru ali pa ptiček na veji. Že če znaš biti zadovoljen in občutiti srečo, je veliko...vsak mm in sekunda šteje, vsaka spremeba na dobro, ki jo zaznaš...v sebi, v drugih, v naravi, v družini....

 

Lepo bodi

 

Matjaž

 

OH, seveda, pa saj to je pa bistvo zadovoljstva - uživanje v teh malih rečeh !

Če tega ni, ti prav nič kaj dosti drugega ne pomaga...

 

Ampak zame je bilo tudi to leta nazaj še "vaja dela mojstra".

Naravo in lepote sem že opazila, navaditi pa sem se morala da recimo zjutraj prvo ko se zbudim, "začutim" lepoto in izzive dneva, ki me čaka - da ga z veseljem in pozitivo sprejmem - če je bolj kompliciran dan, pa kot zanimiv izziv ki me čaka.. In podobno čez celi dan... Zdaj pa je to že avtomatizem, v meni.....

[Matjaž Bogdan]

OH, seveda, pa saj to je pa bistvo zadovoljstva - uživanje v teh malih rečeh !

Če tega ni, ti prav nič kaj dosti drugega ne pomaga...

 

Ampak zame je bilo tudi to leta nazaj še "vaja dela mojstra".

Naravo in lepote sem že opazila, navaditi pa sem se morala da recimo zjutraj prvo ko se zbudim, "začutim" lepoto in izzive dneva, ki me čaka - da ga z veseljem in pozitivo sprejmem - če je bolj kompliciran dan, pa kot zanimiv izziv ki me čaka.. In podobno čez celi dan... Zdaj pa je to že avtomatizem, v meni.....

 

 

Lepo

 

Lepo bodi

Matjaž

[Matjaž Bogdan]

Živjo sem nov na forumu in sem se se po dolgem času odločil, in zbral pogum, da nekaj javno vprašam? Pred kratkim sem bil na inicijaciji reikija v prvo stopnjo in mislil, da mi je to zelo pomagalo pri samozavesti, mogoče še preveč saj sedaj imam občutek popolnosti, da mi je to manjkalo v življenju.Po desetih letih trpljenja v službi sem sedaj zbral pogum in šefu povedal, kaj dela narobe in dal odpoved, saj vem da bom lahko od reikija živel ali si pa najdu kaj drugega, sem pa mami položo roke na čelo,ko je imela glavobol in je v hipu izginil, se pa sprašujem ali je to res tako enostavno in če sem res rojeni zdravilec.Hvala za kakršni koli nasvet Peter.

 

Lepo pozdravljen Peter

 

Prisluhni sebi, vendar bi ti svetoval, pravzaprav ti malce dal v premislek,da je od prve iniciacije v reiki in odprave maminega glavobola do podajanja in trženja terpij dolga pot. Upam, da se tega zavedaš....tudi odgovornosti do posledic delovanja.....

 

lepo bodi

 

Matjaž

[Minnie]

Ok, zdaj pa jaz ne štekam tebe.

 

Bom mal pokomentiral. Napisala si:

"Če ego funkcionira po principu realnosti in razdvaja resničnost od fikcije, meni se ne zdi neumnim izkaz da samospoštovanje pomeni imeti resnično sliko o sebi."

 

Ego funkcionira po principu realnosti. Kaj naj bi to pomenilo? Jaz sem ti že prej pisal o tem, da deluje na principu znanja in preteklih izkušenj in nenehno primerja in ocenjuje. Kaj ima realnost s tem zveze? Vsak ego ima svojo realnost.

 

samospoštovanje pomeni imeti resnično sliko o sebi: Še enkrat te sprašujem, kaj pomeni beseda samospoštovanja, zdaj ko sem ti povedal, kaj razumem pod pojmom ega. Kdo koga spoštuje? In kaj ima ego opravit z realnostjo?

 

Saj ne pričakujem neki strašnih odgovorov,..ampak a niso zanimiva vprašanja?

 

Jaz sem napisala kaj Freud poveda o egu (vsaj sem tako prebrala na internetu). Na temelju tega prinesla sem zaključek.

Tudi sem prebrala en blog ki poveda o povezavi ega in samospoštovanja. Ima nekoliko zanimivih informacija. Poveda da je ego orodje ki služi doseganju samospoštovanja kaj pomeni da oseba ki ima pogumen ego tudi ima nizko samospoštovanje. Taj pogumen ego pri odrasloj osebi se manifestira v potrebi za vladavinom (dominacijom) ki se može odgovarati na primer u naslednjim izjavama: jaz sem uvek v pravu, jaz vem ti ne, jaz sem lepši, pametniji od tebe... Kako takšen pristop ni sprejemljiv od okolice, onda osoba s visokim egom gre s naslednjim izkazima: to jaz povedam za tvoje dobro, razumet češ ko budeš pameten kot jaz...

 

Tekst je na hrvaškem. Da ne bi bilo da kopiram, a da ne navedem izvir, evo linka:

http://neazess.blog.hr/2007/06/1622740584/...ominacijom.html

 

Razumevanje ega kako je opisano v tekstu mi se zdi sprejemljiv - zato se ga prevzela.

 

Še opisuje kako izgleda oseba s visokim samospoštovanjem: nema potrebu drugima vsiljevati svoje mnenje, ampak je pripravljen jasno izraziti svoje (pri čemu tuje mnenje spreja kot ravnopravno), pri drugima ne iska (išče?) mane da bi povečala svojo vrednost, ni pretirani perfekcionist, pomoč nudi kad se iska ali kad sama oceni da je res potrebna.