Samospostovanje

[unis]

prjatu mi je tko govoru.

 

vse pičke so kurbe, razen mame in sestre.

[mayan]

Love is free.

[free]

uaaa, jst sm ljubezen

al pa ljubezen je jst celo!

 

...

Love is free.

[mayan]

uaaa, jst sm ljubezen

al pa ljubezen je jst celo!

 

Ja, kulsk

 

***

 

Seek respect mainly from thyself, for it comes first from within.

Steven H. Coolger

 

*

Great souls are always loyall submissive, reverent to what is overthem: only small mean souls are otherwise.

Thomas Carlyle

 

*

Every man is to be respected as an absolute end in himself; and it is a crime against the dignity that belongs to humans a human being, to use him as a mere means for some external purpose.

Immanuel Kant

 

*

The respect of those you respect is worth more than the applause of the multitude.

Arnold Glasow

 

*

He that respect himself is safe from others; he wears a coat of mail that none can pierce.

Henry Wadsworth Longefellow

 

*

This is the final test of a gentelman; his respect for those who can be of no possible service to him.

William Lyon Phelps

 

 

 

[Peter78]

Lepo pozdravljen Peter

 

Prisluhni sebi, vendar bi ti svetoval, pravzaprav ti malce dal v premislek,da je od prve iniciacije v reiki in odprave maminega glavobola do podajanja in trženja terpij dolga pot. Upam, da se tega zavedaš....tudi odgovornosti do posledic delovanja.....

 

lepo bodi

 

Matjaž

 

Ja sedaj že jezdim na dvojki in to je noro, neverjetno na daljavo lahk pošiljam energijo, pa to je res noro, pa kaj se pa še da delati ulala to je noooroo. Reiki , kje si bil do sedaj.

MB, kake poledice mislš, da bi lahko bile in kaka je to dolga pot? hm. a to še ni vse a obstaja še kaj več?

Peter

[Brezo]

Ja sedaj že jezdim na dvojki in to je noro, neverjetno na daljavo lahk pošiljam energijo, pa to je res noro, pa kaj se pa še da delati ulala to je noooroo. Reiki , kje si bil do sedaj.

MB, kake poledice mislš, da bi lahko bile in kaka je to dolga pot? hm. a to še ni vse a obstaja še kaj več?

Peter

Halooo, Zemlja vabi. Ne se preveč hecat,če vsaj približno ne razumeš zakonov karme. Večina duhovnjakov pa postane bolana (zlasti živčnost in ostala psiho stanja) zaradi nepravilne rabe energije. Si pa šele spoznal prve stopničke na poti navzgor.

[Peter78]

Halooo, Zemlja vabi. Ne se preveč hecat,če vsaj približno ne razumeš zakonov karme. Večina duhovnjakov pa postane bolana (zlasti živčnost in ostala psiho stanja) zaradi nepravilne rabe energije. Si pa šele spoznal prve stopničke na poti navzgor.

 

A mi lahko razložiš na kakšne to zakone karme msliš in kdo je to napisal? Kako bi pa lahko nepravilno rabo energijo saj se počutim sproščeno svobodno in nimam več jezika samo za lizat sladoleda. Na kake stopničke s mslo .

hvala

Popravljeno 11. december 2009 -> Peter78

[Brezo]

A mi lahko razložiš na kakšne to zakone karme msliš in kdo je to napisal? Kako bi pa lahko nepravilno rabo energijo saj se počutim sproščeno svobodno in nimam več jezika samo za lizat sladoleda. Na kake stopničke s mslo .

hvala

 

Nekaj o tem je bilo že na forumu. Fizični zakoni, ki vladajo svetu so samo delček še nekih višjih zakonov in te zakoni so samo delček še višjih... Kakšno vprašanje je pa to-kdo jih je napisal. Kdo je pa napisal zakone ki vladajo v naravi? A misliš da so to kar neki zakoni ki jih lahko človeček spreminja kakor mu paše. Još mnogo moraš da naučiš.

 

Stopničke? Koliko veš o karmi-kaj to je,vzroki, posledice,...? Če že zdraviš koga se moraš lotit vzrokov in ne posledic. Če nekomu pocajtaš glavobol,ki jih ima pogosto ,kaj je vzrok. Če ne poznaš teh zadev,se moraš najprej malo izobrazit o tem,šele potem se lahko malo igraš.

[free]

Štirje stebri samospoštovanja - 1. steber - MEDITACIJA

(10:00) Samospoštovanje je temelj našega odnosa do narave, do drugih ljudi in predvsem do samega sebe. Štirje stebri samospoštovanja predstavljajo 4 osnovne gradnike, ki sestavljajo samospoštovanje. V studiu gostimo Nino Leskovar iz Šole čustvene inteligence, pogovarjamo pa se o meditaciji, kot prvem izmed štirih stebrov samospoštovanja.

Štirje stebri samospoštovanja - 2. steber - OBČUTEK LASTNE VREDNOSTI

(10:00) Drugi steber samospoštovanja temelji na občutku lastne vrednosti. Pogosto lastno vrednost vrednotimo glede na to, kako smo sprejeti v zunanjem okolju in pozabljamo, da smo vredni vsega spoštovanja in ljubezni že zgolj zato, ker smo.

 

Štirje stebri samospoštovanja - 3. steber - SAMOZAUPANJE

(10:00) Spregovorili smo o tretjem stebru samospoštovanja, o samozaupanju. Ta navadno izhaja iz vere v svoje lastne sposobnosti in je povezan z zaupanjem, da bomo zmogli udejaniti začrtane cilje in predvsem v celoti izraziti samega sebe. Tudi tokrat smo v studiu gostili Nino Leskovar, iz Šole čustvene inteligence.

 

Štirje stebri samospoštovanja - 4. steber - SAMOSPREJEMANJE

(10:00) Četrti, zadnji steber samospoštovanja je samosprejemanje. V življenju se srečujemo z uspehi in neuspehi, ki lahko vplivajo na to, kako doživljamo in sprejemamo sami sebe. Z Nino Leskovar smo spregovorili o ozadju, in zunanjih ter notranjih vplivih, ki vplivajo na to, kakšno sliko imamo o sebi in posledično, kako in koliko se sprejemamo takšni, kakršni smo.

 

-

Samospoštovanje - pogovor z Nino Leskovar

(21.06) Samospoštovanje je osnova odnosa do okolja, do soljudi in do samega sebe. Tesno je povezano s samopodobo in doživljanjem svojih lastnosti, vrlin in potencialov, svojih dobri in manj dobrih plat. Z Nina Leskovar smo govorili o samospoštovanju, o pomenu samozavesti, o pomenu pravilne vzgoje in izgradnji pravilnega odnosa do samega sebe.

 

Pogovori: Moja samopodoba

(09:41) Nina Leskovar, voditeljica delavnice "Moja samopodoba", o pomenu pravilnega odnosa do predstave o sebi.

Pogovori: Samopodoba

(08:05) Samopodoba kot ključni element vzpostavljanja stikov s seboj in z okoljem.

[unis]

Res mi je žal, a nekateri temu rečejo odraščanje.

Drugi bi temu rekli da scanje proti vetru ti spremeni barvo ovratnika.

Kakor koli, droga je okrog vas in V vas.

Naj bo to čik in alko ali informacije in knjige in napotki in največji kokain od SAMOumeščanja.

 

Kaj to zame pomeni?

S tem opišem tisti del razmišljanja, ko igraš vlogo in se umestiš in postaviš v svoje ljube in neljube situacije.

Ponovi vajo, še enkrat pomisli kako lepo bi bilo če bi bilo... in potem ponovi vajo in ponovi vajo.

Vzemi pisalo v roke in piši in glej kako ne verjameš besedam Če in kO napišeš Rad se Imam in Ljubim se IN všeč sem si in potem ko si verjameš in če si verjameš in ko ti napisana beseda ne dela težav za jo prebrat na glas in POTEM ko ti ni problem jo recitirat pred množico Ljudi IN POTEM komaj takrat razviješ tisto kar pa spet ni prav in iz samospoštavnja do Samovšečnosti je samo en prst, ki kaže proti tebi KAKŠEN SI.

 

A bog daj, da bi kdo resnično vzel na misel, kaj drugi mislijo o tebi.

In še zmerm se vrti

[free]

...Osebnost in njeno bistvo je destrukcija. Osebnost vedno tezi k destrukciji svojega nasprotnika, kar je za njo visji jaz. Visji jaz ne pojmuje osebnosti kot nasprotnika, temvec kot prijatelja ali prijateljico. Vasa naloga je, da pripravite osebnost, da bo znala sprejeti visji jaz, ga spostovati in ga varovati.

Sai Baba

[janko]

Osebnost in njeno bistvo je destrukcija. Osebnost vedno tezi k destrukciji svojega nasprotnika, kar je za njo visji jaz. Visji jaz ne pojmuje osebnosti kot nasprotnika, temvec kot prijatelja ali prijateljico. Vasa naloga je, da pripravite osebnost, da bo znala sprejeti visji jaz, ga spostovati in ga varovati.

Sai Baba

 

ja sej...

in zdej, če spet rečem, da je edini resnični človekov prijatelj njegov t.i. ego, bom pa sper ircou, a ne?

komot. jes si itaq mislm...kr si hočm

 

free... čist za usak slučaj te ne bom uprašou, kuko se višji jaz spoštuje in varuje? definitivno se ga pa da. sej je sai baba reku

[Minnie]

...Osebnost in njeno bistvo je destrukcija. Osebnost vedno tezi k destrukciji svojega nasprotnika, kar je za njo visji jaz. Visji jaz ne pojmuje osebnosti kot nasprotnika, temvec kot prijatelja ali prijateljico. Vasa naloga je, da pripravite osebnost, da bo znala sprejeti visji jaz, ga spostovati in ga varovati.

Sai Baba

 

 

Izjava da su osebnost in njeno bivstvo destrukcija te da osebsnost vedno vodi k destrukciji svojega nasprotnika je za mene brez ikakva smisla. Normalna osebnost po sebi ne može nikdar biti destruktivna.

[mayita]

SAMOSPOŠTOVANJE-jaz osebno mislim,glede na današnje čase delamo otroke,zelo nesamospoštljive in ne glede na to kar kdor koli pravi delamo več potencialnih psihičnih bolnikov kot si sploh kdo želi priznati.

Pri samospoštovanju imajo tvoji najbližnji največjo moč,mislim na starše ko vzgajajo svojega otroka.Starši morajo poskrbeti da otrok dobi to v sebe skozi njih.Najpomembnejša so zgodnja leta,če jim de dovoliš da spoštujejo same sebe že kot otrok verjemte bo z vsakim letom težje, kar nekaterim staršem to prav paše, saj imajo tako večjo moč nad kontrolo lastnega otroka.Kot obsedeni tekmujejo na katerega med partnerjem je otrok bolj navezan.Nevedoč delajo s tem velikansko škodo otroku.veliko staršev daje v zgodnjih letih svoje otroke v nič, ah kaj pa ti veš saj si samo otrok,nikoli nisi dovolj star za njih da bi imel kakršno koli pravico izraziti svoje mnenje. Zame je to zmotnjo mišljenje.Kajti ko otrok priveka na svet so njegovi čuti, njigova duša in njegova dojemanja iskrena,čista in brezkakršnih nalepk. Tukaj in zdaj mu moramo dati to moč ki jo on nosi v sebi. Z otrokom se je treba pogovarjati kot s celotnim bitjem in ga narediti samostojnega, da zlahkoto potlej stopa po svoji lastni poti,ki si jo želi in zasluži.

tudi prekoperno popuščanje pri otroku naredi gromozansko škodo ki se kasneje ko otrok stopi v puberteto začnejo kazati.

Otroka bi morali spoštovati kot celostno bitje.

Otroka je treba spoštovati, če želiš da se sam spoštuje.

Kako pa vcepiti ljubezen do samospoštovanja pri odrasli osebi je pa malo bolj zakoplicirano vsaj ta oseba ima že močno mnenje o sebi in kar se je recimo nabiralo 20,30 ali več let ne po odpadlo kar samo stran.Lažje pa zamena okolico in ljudi okoli sebe.Taka oseba mora spremeniti cel tok svojega življenja prevzeti odgovornost zase in svoja dejanja le tako oseba zraste in stem začne pridobivati samospoštovanje .Oseba ki vidi svoje rezultate in tudi požanje svojo njivo svojih sadov ta oseba je na poti samospoštovanja.

velika napaka je da depresivne ljudi zapiramo v razne ustanove jih nafilamo z inekcijam in s tabletam da potlej ne občutijo ničesar več in jih delamo žive robote. Glih sam toliko da je oseba sposobna spet delati in je dobra za eno leto,potemse pa po enem letu vse skupaj začne spet nabirat saj se ni pozdravila prvikrat ampak samo potlačila in zprla vse to nekam globoko v sebe. In drugi izbruh bo enkrat močnejši in enkrat bolj nevarnejši za osebo.Kmalu pa bodo tako osebo razglasili za manično depresijo in rekli žal ni druge pomoči kot kilo tablet ki jih mora pogoltniti samo za to da vstane iz postelje.

[free]

normalna osebnost je prezeta z lucjo visjega jaza. kar v praksi pomeni, da je osebnost vodena s strani visjega jaz. in v tem primeru seveda ni destruktivna temvec konstruktivna.

 

osebnost: oblika kroznica (jaz), dvojnost, astralni filmi, izgubljena ovcka, nezaupanje, strah

.

visji jaz: oblika elipsa (jaz in drugi), enost, intuicija, vedenje, zaupanje, ljubezen

. .

 

Izjava da su osebnost in njeno bivstvo destrukcija te da osebsnost vedno vodi k destrukciji svojega nasprotnika je za mene brez ikakva smisla. Normalna osebnost po sebi ne može nikdar biti destruktivna.

[Matjaž Bogdan]

SAMOSPOŠTOVANJE-jaz osebno mislim,glede na današnje čase delamo otroke,zelo nesamospoštljive in ne glede na to kar kdor koli pravi delamo več potencialnih psihičnih bolnikov kot si sploh kdo želi priznati.

Pri samospoštovanju imajo tvoji najbližnji največjo moč,mislim na starše ko vzgajajo svojega otroka.Starši morajo poskrbeti da otrok dobi to v sebe skozi njih.Najpomembnejša so zgodnja leta,če jim de dovoliš da spoštujejo same sebe že kot otrok verjemte bo z vsakim letom težje, kar nekaterim staršem to prav paše, saj imajo tako večjo moč nad kontrolo lastnega otroka.Kot obsedeni tekmujejo na katerega med partnerjem je otrok bolj navezan.Nevedoč delajo s tem velikansko škodo otroku.veliko staršev daje v zgodnjih letih svoje otroke v nič, ah kaj pa ti veš saj si samo otrok,nikoli nisi dovolj star za njih da bi imel kakršno koli pravico izraziti svoje mnenje. Zame je to zmotnjo mišljenje.Kajti ko otrok priveka na svet so njegovi čuti, njigova duša in njegova dojemanja iskrena,čista in brezkakršnih nalepk.

 

Lepo pozdravljena Mayita

 

Mimogrede- otrok priveka na svet / ali pa se rodi / ŽE z določeno predispozicijo...

Veš, kar se staršev tiče- starši morajo, bi morali itd....Kaj pa so / ali smo/ starši? Ali smo popili vso pamet in izkušnje, da bi nekaj MORALI ?? Človek nekaj da, recimo starš...kar ima, kar zna, kar je pogojeno z njegovim dojemanjem vsega, kar se je in se dogaja okoli njega in v njemu. Tukaj je težko govoriti- kaj bi morali....Ali MORAMO imeti POPOLNE otroke, ali smo , oziroma moramo biti duhovni "inkubatorji"? Vsak človek gre skozi svojo osebnostno in tudi osebno psihofiziološko evolucijo in kje bi bil namen, če bi lepo izključno dobivali ven popolne male "jezuščke", razne najstnike, ki bi bili "brezmadežni", ki bi delovali po vseh "najvišjih" zakonih narave ali pa boga, če ti je ljubše....Sam verjamem, da človek / večina ljudi/ hoče svojemu otroku najlepše in najbolje...Da mu pa natanko toliko, kolikor je sposoben in nič več. Rangiranje boljših in slabših staršev...Kako ? Zanima me- npr...ko se je meni rodil sin, sem imel 18 let, v tistem trenutku sem imel eno sobico v najemu, bil sem brez staršev, brez doma itd...In sedaj- Kaj bi jaz moral...Z vsemi temi predispozicijami, naštel sem le zunanje pogoje - kaj lahko dam otroku...Natanko tisto, kar sem bil sposoben- kar sem imel- v sebi in ob sebi...In tega ni bilo veliko...Prav zanime me kakšen filozofski odgovor bi lahko dobil na to vprašanje. Ko greš čez in mimo soočanja s trdno realnostjo minimalnega preživetja skupaj z skrbjo in vzgojo otroka- je malce enostavno razpredati, kako naj bi izgledal idealen starš...takrat pa ....malce težje...

Psihologija starševstva je v mnogočem pogojena, ne vidim nekih pravil - razen...moral bi, ČE...''' Samo teh čejev je malo morja v mnogo , mnogo primerih.

Hotel sem reči, da človek, ker tukaj ne bom ločeval otrok od ljudi, ker je odraščanje le en del človeškega ciklusa, dobi od staršev, kot si povedala, vendar nekaj naj še ostane / verjetno da se razume -nrnamerno, čeprav ni vedno tako/ , da postori sam ...človekov psihofizični razvojni ciklus se ne konča v srednji šoli...traja kar malce dlje.

 

Lepo bodi

 

Matjaž

[Iknee]

Matjaž, tole si pa tako lepo in dobro povedal, da lahko samo pritrdim in nimam kaj dodati :palec:

[butl]

Lepo pozdravljena Mayita

 

Mimogrede- otrok priveka na svet / ali pa se rodi / ŽE z določeno predispozicijo...

Veš, kar se staršev tiče- starši morajo, bi morali itd....Kaj pa so / ali smo/ starši? Ali smo popili vso pamet in izkušnje, da bi nekaj MORALI ?? Človek nekaj da, recimo starš...kar ima, kar zna, kar je pogojeno z njegovim dojemanjem vsega, kar se je in se dogaja okoli njega in v njemu. Tukaj je težko govoriti- kaj bi morali....Ali MORAMO imeti POPOLNE otroke, ali smo , oziroma moramo biti duhovni "inkubatorji"? Vsak človek gre skozi svojo osebnostno in tudi osebno psihofiziološko evolucijo in kje bi bil namen, če bi lepo izključno dobivali ven popolne male "jezuščke", razne najstnike, ki bi bili "brezmadežni", ki bi delovali po vseh "najvišjih" zakonih narave ali pa boga, če ti je ljubše....Sam verjamem, da človek / večina ljudi/ hoče svojemu otroku najlepše in najbolje...Da mu pa natanko toliko, kolikor je sposoben in nič več. Rangiranje boljših in slabših staršev...Kako ? Zanima me- npr...ko se je meni rodil sin, sem imel 18 let, v tistem trenutku sem imel eno sobico v najemu, bil sem brez staršev, brez doma itd...In sedaj- Kaj bi jaz moral...Z vsemi temi predispozicijami, naštel sem le zunanje pogoje - kaj lahko dam otroku...Natanko tisto, kar sem bil sposoben- kar sem imel- v sebi in ob sebi...In tega ni bilo veliko...Prav zanime me kakšen filozofski odgovor bi lahko dobil na to vprašanje. Ko greš čez in mimo soočanja s trdno realnostjo minimalnega preživetja skupaj z skrbjo in vzgojo otroka- je malce enostavno razpredati, kako naj bi izgledal idealen starš...takrat pa ....malce težje...

Psihologija starševstva je v mnogočem pogojena, ne vidim nekih pravil - razen...moral bi, ČE...''' Samo teh čejev je malo morja v mnogo , mnogo primerih.

Hotel sem reči, da človek, ker tukaj ne bom ločeval otrok od ljudi, ker je odraščanje le en del človeškega ciklusa, dobi od staršev, kot si povedala, vendar nekaj naj še ostane / verjetno da se razume -nrnamerno, čeprav ni vedno tako/ , da postori sam ...človekov psihofizični razvojni ciklus se ne konča v srednji šoli...traja kar malce dlje.

 

Lepo bodi

 

Matjaž

 

O Matjaž

 

Tole bom pa mal pokomentiral, ker men deluje tvoj zapis kt opravičevanje za tist, kar bi lahko otroku dal, pa nisi dal, ker nisi al znal al pa zmogu.

Jebi ga, nisi, ampak, kaj te ovira, da bi mu dal zdej? Nč a ne. Namesto da iščeš vse možne in nemožne razloge in opravičuješ sebe in svoje ravnanje, raj kej nared. Dokler ti sebe opravičuješ, se ukvarjaš sam s seboj in otrok ta cajt nima nč od tebe. On pa rab tebe, on pa rab, da se ukvarjaš z njim. Namest da si porabu pet minut cajta, da si napisal tole pisemce, v katerem si sam sebe predstavil kt srotka, ki itak nč ne more, ker je vse predefiniran vnaprej in se smilu sam seb, bi za otroka velik več naredu, če bi se mu opraviču, da si bil tak oče kt si bil in mu obljubu, da boš pa zdej drgačen. Brez filozofiranja in mlatenja prazne slame.

 

Mater si me razpizdu zdele.

 

Zakva? Ker takih nebuloz nisem pričakoval od tebe. Jebenti. Oče bit, je poslanstvo. Če nisi znal, bi se pa nauču. A si kdaj pomislu, da je otrokovo poslanstvo tle glih to, da bi se ti nauču bit oče? Tolk poudarjaš, kako ma otrok svojo pot in da ma pa že taprave starše, ne glede na to, kakšni so; kva pa, če je on pršu na ta svet zarad tebe, da boš ti postal oče; kva pa, če se gre zate in ne zanj, če se gre za tvoje lekcije?

 

Zdej sem pa jezen nase, ker sem se ujel v lastna pričakovanja.

 

[Matjaž Bogdan]

O Matjaž

 

Tole bom pa mal pokomentiral, ker men deluje tvoj zapis kt opravičevanje za tist, kar bi lahko otroku dal, pa nisi dal, ker nisi al znal al pa zmogu.

 

Ojla Butl- tole je pa povsem tvoj problem, kako kaj deluje tebi. Nikakršno opravičevanje ni, ker SEM mu dal in mu še vedno dajem .

 

Jebi ga, nisi, ampak, kaj te ovira, da bi mu dal zdej? Nč a ne. Namesto da iščeš vse možne in nemožne razloge in opravičuješ sebe in svoje ravnanje, raj kej nared. Dokler ti sebe opravičuješ, se ukvarjaš sam s seboj in otrok ta cajt nima nč od tebe. On pa rab tebe, on pa rab, da se ukvarjaš z njim. Namest da si porabu pet minut cajta, da si napisal tole pisemce, v katerem si sam sebe predstavil kt srotka, ki itak nč ne more, ker je vse predefiniran vnaprej in se smilu sam seb, bi za otroka velik več naredu, če bi se mu opraviču, da si bil tak oče kt si bil in mu obljubu, da boš pa zdej drgačen. Brez filozofiranja in mlatenja prazne slame.

 

Kje si pa prebral, da sem navedel kaj v smislu samopomiljevanja. Daleč od tega. Sem ponosen nanj in tudi, če ne zameriš- nase, ker mi je uspelo ....navkljub tisti situaciji. In ravno sem hotel povdariti, da ne glede na takrat, nisem jokal, ne vrgel puške v koruzo, ne izgubil kompas, ampak sem sprejel svojo odgovornost do sina. Moj sin je odrasel človek, lepo vzgojen, s končano fakulteto, zaposlen,se imava zelo, zelo rada, sem ponosen nanj in najin odnos je tak, da se vedno, ko se srečava / živi pač svoje življenje v svoji družinski skupnosti/ objameva iz srca in tudi poljubiva, čeprav je morda že malce večji kot jaz. In tukaj ni nič spornega. In ne vem kaj naj bi se mu opravičeval....čemu- če nisi dobro razumel, sem napisal, da sem mu pač dal VSE kar sem imel, predvsem ljubezen pa tudi toliko materialnega, kot sem zmogel. Če pa ti tega ne poštekaš- imaš pa TI sam malce problemov. Ker očitno iščeš nekaj tam, kjer ni. Pač nisi razumel, da sem le omenil, da je tudi moj sin skasiral v tistih razmerah določene stvari, ki so izhajale iz pogojenih razmer in mojega trenutnega stanja zavesti in morda ne bi, če bi slučajno bilo drugače...o razmerah in časovnem terminu govorim...

 

Mater si me razpizdu zdele.

 

Zakva? Ker takih nebuloz nisem pričakoval od tebe. Jebenti. Oče bit, je poslanstvo. Če nisi znal, bi se pa nauču. A si kdaj pomislu, da je otrokovo poslanstvo tle glih to, da bi se ti nauču bit oče? Tolk poudarjaš, kako ma otrok svojo pot in da ma pa že taprave starše, ne glede na to, kakšni so; kva pa, če je on pršu na ta svet zarad tebe, da boš ti postal oče; kva pa, če se gre zate in ne zanj, če se gre za tvoje lekcije?

 

Zdej sem pa jezen nase, ker sem se ujel v lastna pričakovanja.

 

Ti mene nisi razpizdu, temveč malce razočaral, ker sem tudi od tebe pričakoval malce več globljega razumevanja namena pisanja, pa si očitno malo zašel...Biti oče sem pa zelo hitro dojel, morda hitreje od marsikoga tukaj gor.

Še enkrat bom poudaril- dejal sem, da starši DAMO TISTO KAR IMAMO , več pa ne moreš...Tudi tvoje staršovstvo ima verjetno omejitve, kot vsakršno, ker izvira iz tvojega lastnega dogajanja in ne boš mi dejal, da v DOLOČENEM TRENUTKU LAHKO DAŠ VEČ KOT IMAŠ. Če ne znaš ljubiti,. če tega nisi poznal, potem bo tvoja ljubezen do otroka verjetno pogojena s tem, seveda pa se BOŠ ob njem učil / seveda, če se boš.../ Tako ljubezni, nežnosti, materiala, objemov in nasmehov lahko daš natanko toliko, kot imaš v tistem trenutku. In nič več. In če zopet ne razumeš kaj sem hotel povedati, potem je najbolje, da ostaneš pri prepričanju o mojem namenu pisanja, kot si ga TI opisal. Vendar je to tvoje razumevanje. Morda je kdo drug razumel tisto, kar sem hotel dejati.

 

Sem pa vesel zate, če si in še daješ svojim otrokom v tej meri, kot sem dal in še dajem sam svojemu sinu...Dal sem mu tisto, kar sem imel..in ob njem tudi zorel. Ljubezen pa je bila vedno prisotna...tisto je pa malce težje izmeriti... Pa še nekaj- nisem imel nikakršnega namena pisati o sebi in svojem sinu, bil je le primer- izhodišče za obrazložitev različnih situacij in pogojenosti -DATI -v različnih trenutkih bivanja.

Pa še opravičil bi se, ker sem nehote temo speljal v povsem osebne vode...resnično nenamerno...

 

 

Lepo bodi

 

Matjaž

[Brezo]

Matjažek si pa dober, če si lahko otroku pokazal kaj je ljubezen. Večina staršev tega ni bila sposobna oz. ni znala.

 

In ko sem jaz šel čez čiščenje preteklosti s starši je prišel sporočilo "Zakaj se jeziš na starše, vzgajali so te tako kot so najbolj znali. A si se kdaj vprašal kako so oni živeli. Ali so izkusili ljubezen. Če jo niso, jo tudi niso znali pokazat.......A ni čas da se skupaj naučite....."

 

In nad tem sporočilom bi se lahko še marsikdo ne samo jaz malo zamislil.

[mayita]

Butl, dobr si napisal, mi je všeč in tudi tvoje matjaž bogdan samo da pri tebi matjaž ni bilo čisto jasno kaj želiš povedati,jaz sem tudi dojela tvoj odstavek kot butl,potlej pa je tvoja razlaga bila bolj jasna.

Materialne stvari pri otroku niso tako važne kot duševni mir, in tega on dobi preko staršev,ker jim v zgodnjih letih tudi najbolj zaupa. Če on vidi ,sliši recimo kako starši tarnajo glede življenja in se kokr žrtvujejo za otroka in mu to tudi velikokrat vržejo naprej, ah sej bo vse to kar sem jaz nagaral ostalo tebi, hej kaj če otrok umre jutri ,on od tebe ne bo dobil ničesar, razen slabe volje.To večina staršev dela ne da bi se zavedalo.ljudje neznajo ceniti trenutka, vse prelagajo na jutri, jutri nam bo bolje,hej zakaj ne narediš že nekaj ta trenutek da bo bolje.

Ja ,vsak ima svojo zgodbo in vsak mora dozoreti, eni prej eni kasneje.In ljudje ne bi smeli imeti izgovorov da zaradi drugih niso srečni.srečo si kuješ sam in nihče drug,niti tvoj partner te ne more osrečiti .lahko ti pokaže pot, samo, sam moraš pa iti po njej.

jaz sem hotela reči, ne to, da so starši krivi za mojo/tvojo/njegovo nesrečo ali karkoli drugega. Ampak samo to da BI se moral starš zavedati da je otrok tudi bitje ki dojema in sprejema, neglede nato kakšno življenje ti živiš ob njem.Mi jih pa zdaj delamo neumne, z vsemi temi materialnimi stvarmi, ki jim povzročajo veliko notranjega nemiru. Jaz mislim da otrok, ki je imel manj stvari in več komunikacije s starši je veliko bolj srečen kot tisti,ki ima nešteto stvari, starše pa vidi eno uro na dan,ker se pač žrtvujejo zanj,da mu nudijo vse kar drugi nudijo svojim otrokom,pol se ma čudijo da se otroci v puberteti obrnejo proti njim.kajti oni garajo, otroci pa postajajo razvajeni.

 

ne ne, mi moramo psihološko spremeniti stvari v sebi in miselnost ljudi če želimo da bomo nekoč srečni, Če ne, si nesrečo podajamo iz roda v rod. Ttvoj otrok te bo videl kako celo življenje garaš zanj, ko ta otrok zraste s krivdo v sebi,joj moji starši so umrli zame, zgarali so se zame, torej moram jaz narediti tudi to za moje otroke. Starši ne bi smeli dajati tega bremena na otroke.naj vključijo otroke v svoja dejanja ne pa da jih puščajo nevedne kaj se okoli njih dogaja.Starši bi se morali z otroci pogovarjati kot z odrasli.kajti otrok je isto popolno človeško bitje,kot ti, energetsko gledano ima on celo boljšo in bolj čisto energijo in je brez nalepk.Marsikaj se lahko naučiš od njega.

 

Zakaj imamo zdaj toliko poporodnih depresij? otrok že na vsamem začetku naleti na psihično bolano mamo.In to samo zato ker je ta miselni vzorec, zdaj ko imam otroka se mi je pa moj svet porušil.Ženske pri dvajsetih imajo mentaliteto 15letnic. Prava mama ne bi smela tako misliti ampak se zavedati, da je otrok del njenega življenja,del njene energije,da je otrok enakovredno bitje kot je ona sama. Ko se vsaj ljudje ne bi videli kot žrtve,bi bil svet mnogo lepši.

 

Ljudje sami polagamo svojo odgovornost v tuje roke, hkrati se pa vidimo žrtve. Prevzemi odgovornost za svoje življenje in se nikoli ne boš videl kot žrtev.

 

Samospoštovanje, otrok dobi od staršev.Vsaj moral bi ga, kar se pa zdaj ne dogaja.

Včasih si bil pri svojih šestnajstih sam svoj gospodar, zdaj si pri svojih šestanstih razvajen butl,ki ne ve nič o življenju, ker ga starši ujčkajo do tridesetega,pri tridesetih ga pa postavijo pred vrata in rečejo hej zdaj si pa dovolj star za svoje življenje jaz sem že pri dvajsetih,osemnajstih......velik šok za človeka,ki ne ve nič razen kar je pobral iz šole,službe pa itak ne bo dobil, ker je preveč študiranih.Torej imamo šudirane butle ki ne vejo nič razen učenja na pamet in nobene življenske prakse.tak človek bo kmalu izgubil samozavest pa če je bil še tako priden pri študiju.

,

[Matjaž Bogdan]

Matjažek si pa dober, če si lahko otroku pokazal kaj je ljubezen. Večina staršev tega ni bila sposobna oz. ni znala.

 

In ko sem jaz šel čez čiščenje preteklosti s starši je prišel sporočilo "Zakaj se jeziš na starše, vzgajali so te tako kot so najbolj znali. A si se kdaj vprašal kako so oni živeli. Ali so izkusili ljubezen. Če jo niso, jo tudi niso znali pokazat.......A ni čas da se skupaj naučite....."

 

In nad tem sporočilom bi se lahko še marsikdo ne samo jaz malo zamislil.

 

 

Lepo bodi

 

Matjaž

[Matjaž Bogdan]

Butl, dobr si napisal, mi je všeč in tudi tvoje matjaž bogdan samo da pri tebi matjaž ni bilo čisto jasno kaj želiš povedati,jaz sem tudi dojela tvoj odstavek kot butl,potlej pa je tvoja razlaga bila bolj jasna.

Materialne stvari pri otroku niso tako važne kot duševni mir, in tega on dobi preko staršev,ker jim v zgodnjih letih tudi najbolj zaupa.

 

Očitno Mayita greš svoje naprej, ne da bi razumela. Kako / tudi če preskočiva material/ lahko od otroka, ki se mu rodi otrok pričakuješ in pametuješ na to temo- kaj naj bi otrok otroku dal. In moj odgovor je- samo tisto kar ima, kar zna...

In je brezveze filozofirati koliko duševnega miru imaš, ko spiš pri 16h na klopci in hodiš v srednjo šolo..In koliko zavedanja imaš o odgovornosti...Hipotetično vprašanje..koliko bi se TI zavedala???.Tam sem vse razložil- tvoja razlaga temelji na 100 če-jev... Sicer sem pa končal v tej temi, ker očitno pointa ne razumeš....Niti ni potrebe..vsak ima svoj pogled in stopnjo razumevanja...seveda tudi naučenega teoriziranja o tem- kako bi bilo najbolje, vendar obstaja- če bi.... Stvari so pogojene. Sicer sem se pa samo oglasil zaradi tistega- TAKO BI MORALO BITI, TAKO NAJ BO, TAKO JE PRAV itd.....Tukaj ni univerzalnih pravil, ker izkušnje in praksa kaže povsem drugače....

 

 

Lepo bodi

 

Matjaž

[mayita]

Lepo bodi

 

Matjaž

 

Ne vem kje vidiš ti sto čejev,res ne, jaz jih vidim pri tebi. in glih v tem govorim, ti se vidiš kot žrtev,pri šestnajstih sem......hej,pri šestnajstih si ti odrasla oseba, ne vem, kaj je tukaj čudnega,res pa je da pri današnji miselnost kot sem že rekla si samo otrok, ki nič ne ve.če pogledaš nazaj a bi spremenil svoje življenje,če bi ga lahko, ali si srečen zdaj?ali se še oklepaš bogega jaza?tvojega pointa res ne razumem,se pa strinjam s tabo, pravil o vzgoji otroka ni, kajti vsak je zgodba zase.

jaz ne govorim o načrtih kako vzagajati,ker to nima pomena dokler ne vidiš otroka,Da otroku daš samozavest ne rabiš ničesar,samo dobro komunikacijo in spoštovanje do samega sebe in otroka. Lahko živiš pri tem na cesti,v revni četrti ali bogati.

Samospoštovanje se pridobi skozi prva leta življenja,ker pa zdaj starši niso več odgovorni za svoje otroke,ampak razne institucije in starši to pač pričakujejo od njih,kar se pa meni zdi zmotno,povrhu vsega imajo pa še sto izgovorov. Sem mati samohranilka s tremi otroki mož me je zlorabljal,pri šestnajstih letih sem na cesti, hej sonce še vedno sije, veter še vedno piha......

In dokler današnji ljudje ne bodo priznali svojih napak, ali odpustili drugim njihove in jih spremenili(ne govorim da moraš zdaj imeti slabo vest zaradi tega, kajti kot si ti sam rekel vsak je zmožen v danem trenutku kot pač je).s Samo spreglej in prevzami odgovornost in popravi. ta trenutek lahko vcepiš samozavest sto drugim z dobro komunikacijo in razumevanjem življenja.

[mayita]

tvoja sreča je odvisna samo od tebe, kako vidiš svet.

ena anekdota. kralj je dal sezidati krasno palačo. Torej prišli so kamnoseki iz cele dežele in začeli z delom. Pa je prišel mimo neki človek in videl sklučenega delavca ob svojem kamnu, ki ga kleše in ga vpraša,hej človek kaj delaš; človek mu je samo nejevoljno odkimal in delal naprej. Šel je do drugega delavca in ga vprašal hej kaj delaš in delavec mu je odgovoril slabe volje kot da ga prišlek moti;kaj neki služim kruh, in je delal naprej.

Nato prišlek zagleda ob nekem kotu še enega delavca,ki si žvižga in poje in obdeluje svoj kamen in tudi njega vpraša ,hej kaj delaš? in delavec mu veselo odgovori, zidam krasno palačo.

upam da mi ni treba razlagat pointa.